Dober večer. Dobrodošli v predzadnji oddaji Misliti arhitekturo te sezone, v kateri prebiramo filozofska dela o arhitekturi, ki imajo močan fenomenološki pečat. Nocoj bomo prebirali knjigi dveh francoskih filozofov, ki sta od 60-ih let dalje izrazito zaznamovala arhitekturno teorijo, pri čemer se sama nista ukvarjala neposredno z gradbeno umetnostjo.

Za dva profesorja pariške Sorbone, Maurica Merleau-Pontyja in Gastona Bachelarda, namreč velja, da nista direktno premišljala arhitekture, kot sta jo s svojim bojem proti vladavini podobe in racionalnega zaznamovala kot navdihovalca telesnega, domišljijsko usmerjenega premišljevanja in ustvarjanja. S tem se nekoliko oddaljujeta od pozicij treh filozofov, ki smo jih predstavljali v tej sezoni, torej Martina Heideggerja, Hansa-Georga Gadamerja in Giannija Vattima. Sta pa zagotovo izrazito blizu Juhaniju Pallasmaaju, ki ju ima pravzaprav za svoja velika učitelja. In čeprav bi v delu Merleau-Pontyja in Bachelarda težko našli odgovore na vprašanje, kaj je arhitektura in kako je arhitektura, ki smo jima na sledi v tej oddaji, sta nemara skoraj neizbežni figuri, do katerih prispemo, ko se sprašujemo o stiku med fenomenološko filozofijo in arhitekturo. Nocoj smo namenjeni k temu, da grobo orišemo del njune misli s podajanjem nekaterih citatov in hitrega konteksta v tej začasni skici tokratnega radijskega bralnega seminarja.

V arhitekturno teorijo je francoska filozofa med drugimi uvedel norveški arhitekt in teoretik Cristian Norberg-Schulz, ki je za fenomenološko arhitekturno teorijo izdal prelomno knjigo z naslovom Genius Loci: Towards a Phenomenology of Architecture pred skoraj štirideset leti, daljnega 1979. Norberg-Schulz je Merleau-Pontyjevo delo Fenomenologija zaznave in Bachelardovo knjigo Poetika prostora ob Heideggerjevem eseju Grajenje, prebivanje, mišljenje označil za temeljno delo premišljevanja arhitekture. Kar je morda nekoliko nenavadno, če vemo, da Merleau-Ponty ni nikoli napisal knjige, eseja ali pa vsaj krajšega spisa, ki bi se dotikal arhitekture - ali pač?

Za Maurica Merleau-Pontyja, ki je svojih 53 let večinoma preživel kot profesor na različnih visokih institucijah v Franciji do leta 1961, velja, da je v filozofiji razvijal neko paralelno fenomenologijo Husserlovi in Heideggerjevi struji. Obravnava je »telesnost v najširšem, obenem pa najglobljem pomenu1.« Merleau-Ponty je pridobil doktorat leta 1945 z delom, ki številnim velja za enega njegovih osrednjih, to je knjiga Fenomenologija zaznave, ki je leta 2006 izšla tudi v slovenskem prevodu. Prijateljeval je tako s Sartrom kot Simone de Beauvoir, s katerima se je razšel leta 1955 po objavi teksta Avanture dialektike, ki vsebuje kritiko komunizma. Druga knjiga, ki je dostopna v slovenskem prevodu, z naslovom Vidno in nevidno je posthumno objavljeno Merleau-Pontyjevo delo, ki se seveda sprašuje o telesnem in o zaznavi, vendar v specifičnem kontekstu kritike neke filozofije, še posebno Sartrove knjige Bit in nič.

Merleau-Ponty v svoji t. i. »mundani fenomenologiji telesnosti« stavi na nekakšno fenomenologijo fenomenologije, ki se bo razlikovala od Husserla in Heideggerja v svojem odnosu do razumevanja biti. V tej fenomenologiji ima specifično mesto telo. Tu je ta definirana kot, z njegovimi besedami, da je »telo, ne zavest, pogoj možnosti konstituiranja stvari. Ne kot objektov, marveč kot stičišč prepletenosti, vzvratnosti, soprisotnosti mojega telesa s telesi drugih in drugimi telesi.2« Ko Merleau-Ponty govori o telesu, ima v mislih tudi meso, s katerim sicer vleče tudi nekatere pomembne razlike, v katere pa se mi na tem mestu ne bomo spuščali podrobno. Naznačimo lahko samo, da je meso v telesu tisto, ki ga preveva s poželenjem in strastmi.

O mesu pa Merleau-Ponty piše tudi: »Meso ne smemo misliti z izhajanjem iz substance, telesa in duha, saj bi bilo tedaj združba nasprotij; povedali smo, da ga moramo misliti kot element, konkretni emblem občega načina biti.3« S tem, ko enači meso kot element biti, razpre svojevrstna vrata v dojemanje sveta, v razumevanje biti, ki je lastno samo njegovi filozofiji in kjer ima telo primat. O telesu v knjigi Vidno in nevidno piše še: »Ali je moje telo stvar ali ideja? Ne eno ne drugo, saj je merilec stvari. Priznati bomo torej morali identiteto, ki mesu ni tuja, ki mu daje smernice, globino, dimenzij.4« V tem kontekstu, v katerem je meso merilec, telo samo ni stvar, ni neka vmesna snov ali vezno tkivo, ampak je »čutno za sebe«.

Merleau-Ponty kot filozof, ki daje primat zaznavi, utelešenju, čutnosti, zapiše tudi tole definicijo: »Zaznavo moramo razumeti kot vprašujočo misel, ki zaznavni svet raje pusti biti, kot da bi ga postavljala, pred katero stvari nastajajo in izginjajo v nekem drsenju, tostran da in ne«5. S to močno prednostjo, ki jo Merleau-Ponty daje zaznavi, je ustvaril tudi bazen, za katerega so pokazali izrazito zanimanje številni premišljevalci umetnosti, med njimi tudi arhitekti. Ta ideja, da je zaznava akt celotnega telesa, ki je centralna za naše dojemanje sveta in za našo izkušnjo, kjer je človek svoje utelešenje, je pomenila odločilno razliko v dojemanju arhitekture in prostora za arhitekte. Če namreč potegnemo enačaj med človekom in njegovim telesom, če je človek utelešenje svoje percepcije, daje to tudi svojevrstne implikacije na to, kako se velja zastaviti oblikovanje prostorov, ki jih bodo »ljudje imeli za vključujoče, stimulativne in smiselne« 6.

Merleau-Ponty je ob tem raziskoval tudi čudež vsakodnevne zaznave kot interakcije možganov, telesa in sveta, pri čemer telo skozi to »prvobitno srečanje« s svetom inherentno deluje kot vitalni tečaj med notranjim svetom posameznika in zunanjim svetom družbenih in kulturnih sil. Številni preučevalci njegove misli v arhitekturi pišejo, da je odločilno vplival na arhitekte, kot sta Peter Zumthor in Stevel Holl, obenem pa naj bi bila veliko daljnosežnejša tudi etična in estetska perspektiva, ki ju omogoča taka fenomenološka pozicija. Fenomenologija daje v tem oziru nek indikativen pogled na svet, je »način gledanja«, ki ga francoski filozof primerja tudi s pesništvom in slikarstvom, pri čemer pa ga je, poleg njune pripovednosti, zanimal tudi sam akt kreacije.

Ste v etru z oddajo Misliti arhitekturo na Radiu Študent, v kateri se od francoskega filozofa Merleau-Pontyja premikamo k njegovemu sonarodnjaku Gastonu Bachelardu.

V zadnjih letih smo v Sloveniji priča nekakšnemu bumu izdaj Bachelardovih knjig, saj lahko od prvega knjižnega prevoda, ki je prišel s Poetiko prostora leta 2001, od leta 2011 oziroma 2012 beremo še ta njegova dela: Oblikovanje znanstvenega duha: prispevek k psihoanalizi objektivnega spoznanja, Vode in sanje: esej o imaginaciji snovi in Poetika sanjarije. Da je Bachelard mislec, ki vleče Slovence k interpretaciji, kažejo tudi številna diplomska dela in raziskave, spisane prav tako v naših, recentnih časih.

Dolgobradi Bachelard je tako kot Merleau-Ponty odšel v začetku 60-ih let, rodil pa se je leta 1884. Življenje je preživel kot predavatelj filozofije, višek pa je dosegel leta 1940, ko je za 15 let postal vodja Katedre za zgodovino in filozofijo znanosti na pariški Sorboni. Viri pravijo, da je bil Bachelard izjemno priljubljen profesor, pravi guru, ki je pozornost namenjal predvsem svoji glavni temi, to je filozofiji znanosti. Bachelarda pa je, morda prav po nekakšnem obratu k fenomenologiji, ki se zgodi že v tridesetih letih, zanimala predvsem domišljija, imaginacija, akt kreacije. In s tem prispemo do nekakšnega navdihujočega, širšega konteksta njegove misli, ki bo privlačil toliko arhitektov in arhitekturnih teoretikov. Njegovo pozornost so namreč silovito pritegnile teme, ki so daleč od racionalnega, matematičnega sveta znanosti. Bachelard je uperjen v ravno nasprotno smer, v poetično, v domišljijo, v ustvarjanje.

Arhitekturi se nemara najbolj približa v Poetiki prostora. V tem almanahu literarnih del razgrinja doživljanje, poetično podobo prostora, ki pa se osredotoča predvsem na intimen prostor. Ob tem veliko pozornosti nameni domišljiji. Piše takole: »Če želimo filozofsko osvetliti problem poetične podobe, se je treba zateči k fenomenologiji domišljije. S tem imamo v mislih fenomen poetične podobe, ko ta vznikne v zavesti kot neposreden proizvod srca, duše, človekovega bitja v njegovi sedanjosti.7« V tej fenomenologiji poetične podobe se Bachelard nasloni na intuicijo, na spremenljivost te podobe, ki izvira tudi iz tega, da se spet povrne na neko staro, domala pozabljeno filozofsko dualnost, ki leži med dušo in duhom. Temeljno vprašanje pri vsem tem pa seveda je, zakaj Bachelarda sploh vleče k temu, da bi razgrnil ta fenomen poetične podobe, na kar sam strnjeno odgovori: »... bistvena novost poetične podobe zastavlja problem ustvarjalnosti govorečega bitja8«.

Morda ne tvegamo preveč, če trdimo, da je Gaston Bachelard, ki ga je v arhitekturno teorijo prvotno uvedel Američan Charles Moore, še v petdesetih letih prejšnjega stoletja postal tako neustavljivo privlačen za arhitekte zato, ker jim je dal tako širok in prostran vokabularij o njihovih objektih grajenja. Ta vokabularij se tesno prepreda z nekim imaginarijem, ki mu znotraj te misli težko pridemo do dna in predstavlja marsikatero vreteno za neko pol-mistično izkušnjo arhitekture.

Bachelardova Poetika prostora je namreč neusahljiv opis podob srečnega prostora, ki jih lahko s samim avtorjem okličemo za topofilijo, gre torej za ljubezen, za določeno prijateljstvo do prostora, ki je usmerjeno k podobam intimnosti. V svoji poti razgrnitve združi »deskriptivno psihologijo, psihologijo globin, psihoanalizo in fenomenologijo« v nekakšen sklop, ki mu sam pravi topo-analiza. Pri tem pa predpostavlja – seveda z veliko gotovostjo pravilnosti, saj tako predpostavljajo številni pred in po njem – da je hiša tista, ki kaže horizont intimnosti.

Tako Bachelard piše: »Ali smo za večno, kot pravi znameniti polstih, bitja "v uničenem stolpu"? Ne le naši spomini, tudi naše pozabe so "nastanjene". Naše nezavedno je "nastanjeno". Naša duša je bivališče. In ko se spominjamo "hiš", "sob", se učimo "bivati" v nas samih. Očitno je torej, da podobe hiše delujejo v dveh smereh: v nas so v takšni meri, v kakršni smo mi v njih.9« Ko se tako oslanja na literaturo, skuša razgrniti tudi pomen tega, kako stanujemo na svetu.

V svoji poetični maniri tako Bachelard niza opise hiš, sob, koč, kleti, predalov, omar, gnezd in tako naprej. V enem izmed teh literarnih ekskurzov o hiši piše takole: »Kajti hiša je naš kót sveta. Je, kot se je pogosto reklo, naš prvi univerzum. Je zares vesolje. Vesolje v polnem pomenu besede. Ali ni, če gledamo intimo, tudi najskromnejše bivališče lepo?«10 Nekoliko naprej hišo podaja v drugačni perspektivi, ki pa je spet podobna tej izhodiščni, ko pravi: »Hiša, klet, zemlja v globini dobivajo z globino celovitosti. Hiša je postala naravno bitje. Ubrana z goro in vodami, ki pronicajo skozi zemljo.«11

Bachelardova topo-analiza je v marsičem horizontalna, ne-napredujoča, statična fenomenološko prosto navdahnjena pot, ki je v prvi vrsti namenjena temu, da se izkaže kot kritika vizualnega, kot bran vsega, kar je ostalo izven dosega znanosti in razsvetljenskega projekta galopa uma nad človeško okolico in nad človeškim spoznanjem. Bachelarda – in seveda tudi Merleau-Pontyja, čeprav stežka razen te skupne antipozicije do razsvetljenstva in znanosti najdemo še kakšne druge paralele – moti pretirana, obsesivna osredotočenost modernega sveta na geometrijo, matematičnost, na merljivo in spoznatno, ki je vselej podvrženo vidu, podobi. Oko, kot pravita, ne more vsakokrat predreti površine. Zato za Bachelarda tudi prostor ni nek vsebnik tridimenzionalnih objektov, prav tako pa je analiza arhitekture izpod njegovih prstov usmerjena v drugačno teorijo od običajne, ki razvršča sloge v zgodovinskem napredovanju na poti do lepega, avtentičnega izraza časa.

Čeprav Bachelard podaja domala mistično, poetično razgrnitev okoljskega sveta, tudi arhitekture, iz teh zapisov jasno izhaja tudi kritika modernega načina bivanja. Ta je zanj, podobno kot za Adorna, Benjamina, Heideggerja, namenjena le ustvarjanju nekih kockastih prostorov, ki jih ni moč naseljevati. In čeprav je Poetika podobe v marsičem en nabor, eno prosto sprehajanje po takih podobah intimnosti, ki nemara nimajo ne konca in ne kraja, ki so, kot rečeno, horizontalne in ne-napredujoče, ta knjiga z drugačne perspektive doživljanja ustvarja nov horizont branja grajene umetnosti. S fenomenologijo, ki jo podaja, ni blizu ne Husserlu ne Heideggerju, vendar si kljub temu s Heideggerjem deli vsaj eno podobnost: da želi obrazložiti to grozljivo nedomačnost, ki preči sodobnost, pri kateri ima izrazito dejavno vlogo prav arhitektura.

S povabilom, da prelistate katerega od slovenskih prevodov Maurica Merleau-Pontyja in Gastona Bachelarda, se poslavljamo. Hvala za pozornost in na slišanje do naslednjega Mišljenja arhitekture, ki bo na božični večer v ponedeljek, 24. decembra.