V tokratni oddaji Misliti arhitekturo, vas v nekoliko drugačni izvedbi, pozdravlja Urška Škerl. Poskusili bomo zaobjeti probleme, prednosti ali pa dejanskost arhitekture 21. stoletja, ki izvirajo v njeni nesnovnosti. V času množične rabe računalnikov in pametnih telefonov nam arhitektura nudi le še ovoj, svojo lupino za optimalno shranjevanje človeškega telesa, medtem ko slednje z glavo biva v prostorih, ki se odpirajo skozi uporabo podatkov v oblaku. Morda smo realizirali najbolj klasično humanistično delitev uma in telesa do sedaj. Resničnost bivanja v času in prostoru je zmanjšana, čas sedanjosti se je skrčil in raztegnil proti preteklosti in prihodnosti, bivanje v zdaj se odvija onkraj, arhitektura le še omogoča dostop do infrastrukture in zagotavlja osnovne biološke potrebe. Tokratno oddajo posvečamo arhitekturi arhitekture, torej arhitekturi pod, nad in med arhitekturo, infrastrukturi, komunikaciji in vpetosti v sistemsko mrežo. Mesto vse bolj deluje kot ogrodje, navidez pa ostaja indiferenčni skupek prenovljenih fasad in “novopopločenih” trgov in ulic, ne da bi izdajalo infrastrukturno prepredenost.

Vendar pa tudi v središču Ljubljane, tlakovane s historičnim izborom granodioritnih kock, lahko opazimo potopne količke, smetiščne sarkofage, garaže ter električne napeljave, priključne razdelilne omarice, ki niso nujno v lasti ali pristojnosti mesta. Izvotljenost mestnega podtalja je lahko presenetljiva, hkrati pa omogoča večkratno uporabo mesta na različnih ravneh. Na nivoju tal so topografske konfiguracije povezav, ki so bile včasih pešpoti, ki jih lahko jemljemo kot najbolj primarne arhitekturne posege v krajíno, torej predhodnice komunikacijske infrastrukture. V to mrežo se vpenja arhitektura s snovnim ovojem iz neolesnih, betonsko-jekleno-stekleno-plastičnih agregatnih blokov. Na ravni neba pa se po oddajnikih in podtalnem kablovju odvija komunikacija v nevidnem frekvenčnem spektru, kjer se poleg vseh drugih nahajajo tudi valovi Radia Študent.

Arhitekturo lahko dojemamo kot vozlišča ali končiče živčnega sistema, po katerem prehajajo informacije večjega organizma, ne da bi s tem izrazom želeli biomorfizirati človeški produkt. Marjetica Potrč v eni starejših oddaj Arhitektura govori, ki sta jo pripravila Mateja Kurir in Izidor Barši, pravi, da sodobna arhitektura temelji na infrastrukturi. Povezava Torej mreži, ki med seboj povezuje arhitekturne točke, obstaja v prostoru in jo gradijo, upravljajo, nadzorujejo, vzdržujejo podjetja, države, gradbeniki, arhitekti, podizvajalci, varnostne službe, programerji, vodoinštalaterji, komunalne službe … Uporabniki infrastrukture se razplastijo v naročnike, ponudnike in končne uporabnike z izmenljivimi in prekrivajočimi se vlogami.

Mimogrede, človek za svoje presnavljanje porabi ogromno energije. Najprej je treba hrano pridelati, nabrati, vzrediti, skubiti, zaklati; pripeljati, hraniti, kupiti, potlej pripraviti, kuhati, tlačiti, peči, panirati, cvreti; potlej mleti, trgati, žvečiti, rezati, gristi. Nato goltati - in potem ne vemo več natančno, kaj se z obrokom zgodi. Nadaljnje delo prevzamejo gladke mišice in peristaltika, a ti procesi so avtomatizirani in o njih ne moremo več odločati. Trebušna slinavka brizga encime, jetra bljuvajo žolč. Kaša, ki jo proizvede želodec, se imenuje himus, kot podobno poimenujemo plodovito zemljo, vse skupaj pa se zaključi v najboljšem primeru na straniščni školjki. Za seboj potegnemo vodo in zopet ne vemo, kam je odšel naš biološki produkt, in se o njegovi nadaljnji poti le redko sprašujemo. Potrč sicer v mislih ni imela neposredno zgoraj opisane infrastrukture, temveč se je bolj navezovala na vodovodne in električne priključke in pa na cesto, mobilnost kapsularne družbe, če vzamemo kiosk kot naslednjo postajo. Še bolj mimogrede, Maechtigov kiosk K67 ta trenutek gostuje na Times Squareu. Podobno kot z našimi izločki se dogaja s smetmi, ki po uporabi vsebine navadno izginejo na obrobje mesta, na podeželje, čez mejo, čez morje. Podobno je tudi s paketi podatkov, ki jih pošiljamo po svetu - po pritisku na gumb “pošlji” kljub znanemu naslovu ne vemo, na kakšen način so bili preposlani, katero podjetje s strežniki in kje hrani vsebino, ali je sporočilo shranjeno v oblaku, kakšen ogljični odtis na svet s tem puščamo in ali nam vmes sledijo korporacije. Končni uporabnik pač plača naročnino ponudniku. Kompleksnost povezanosti sveta je dosegla magnitudo do nezmožnosti in dozdevno nemogoče naloge koherentnega mišljenja globalne celote, kar rezultira v nemoči učinkovitega upravljanja, predvidevanja ter načrtovanja arhitekture.

Zakaj bi bila komunikacijska arhitektura poimenovana arhitektura in zakaj je pomembno razumeti ali vsaj razmišljati o vplivu arhitektur, ki z oblakov segajo nazaj na Zemljo? Pri poglabljanju v temo  arhitekture stvarnosti nam je v spodbudo knjiga Benjamina Brattona iz leta 2015, naslovljena The Stack, ki jo s slovensko računalniško terminologijo lahko poimenujemo sklad, skladovnica ali … skladovina. Termin, ki se uporablja za podatkovne strukture za hrambo elementov v računalniškem spominu, Bratton uporabi za prikaz kompleksne planetarne organizacije v dobi komputacijskih sistemov, ki so prerasli v, kot pravi sam, “nenamerno megastrukturo, pošast, poimenovano the Stack”. Sklad razdeli na šest delov - na elementarno Zemljo, nad katero se vpenja oblak, plast višje nad oblakom je mesto, nad mestom naslov, nad naslovom Interface ali vmesnik in nad vmesnikom uporabnik. Uporabnik s pritiskom na gumb oziroma prek vmesnika aktivira vse plasti do Zemlje. Uporabniku se sicer dozdeva, da se ukaz vrši v maniri od-zgoraj-navzdol, vendar pa je sam pogojen s skladovnico in vsako plastjo posebej, ki ga vse skupaj določajo.

Vseprisotnost skladovnice ne narekuje arhitekturne forme kot take, vanjo vdira skozi njene odprtine in vtičnike ter se razrašča v njeni infrastrukturi, opremi in materialu. Uporabnik, arhitekt, gradbenik načrte kopirajo neposredno s spleta, iščejo oblikovne reference, ki daleč presegajo mednarodni modernizem, izbirajo tujo tehnologijo, uporabljajo slovenski les, predelan v sosednjih državah na način, patentiran v Skandinaviji, materiale naročijo po spletu, navsezadnje pri oblikovanju uporabljajo računalniške programe, sisteme, uporabniške vmesnike, ki jih postavljajo mednarodne korporacije. Pri vsem tem pa je vsekakor neizbežen stik uporabnika z Zemljo. Data mining je sicer izraz za iskanje informacij v veliki količini podatkov, pa vendar bi bil bolj primeren za dejansko rudarjenje, saj vsak dogodek v oblaku pomeni spremembo v arhitekturi omrežij in porabi energije. Kodiranje podatkov zahteva 100 svetlobnih fotonov na bit, vsak prenos gigabajta podatkov kot stranski produkt proizvede 3 kilograme ogljikovega dioksida in pokuri okoli 5 kilovatnih ur energije. Pametni telefon s povprečno porabo spletnega prenosa 1.5 GB na mesec letno porabi več energije kot domači hladilnik.

Sklad - ZEMLJA

Osnovna arhitekturna delitev sklada je delitev na geografsko ozemlje, ki bazira na nomosu, navidezni liniji, ki določa, zazankano zapira in omejuje nacionalno, suvereno ozemlje. Opozicija Zemlji je oblak, the Cloud, ki ni odvisen od suverenega ozemlja, temveč ima svoj nomos, ki s planetarno komputacijo distorzira in deformira obstoječe horizontalno ležeče geografske teritorije. Suverenost nacionalnih držav Bratton postavi v konflikt z nadnacionalnimi modeli, ki se skladajo in z različno transparenco prekrivajo drug preko drugega. Slovenija, denimo, ima suvereno ozemlje in jasno začrtane meje. Njen oris pa se prekriva z orisi Evropske unije, NATA in drugih geografsko-političnih ter komunikacijskih združb in družb, ki tudi operirajo znotraj državnega ozemlja ter vplivajo na obliko suverenosti in imajo svojo geografsko pozicijo, ki ni skladna z nacionalno. Zemlja je tudi plast fizične prezence arhitekture oblakov, kjer ta lahko pride navzkriž s suverenimi državnimi ozemlji.

Če govorimo o suverenosti držav, so nov pojav v institucionalni sferi skupaj s trgi in državami za Brattona platforme. Platform je sicer več vrst, a za osnovni prikaz vzemimo uporabniške, komputacijske platforme, kot je Google. Njegov Cloud Polis kreira in optimizira vmesnike, s katerimi Uporabnik koristi spletne vsebine. Googlova prezenca na Zemlji šteje več kot 100 podatkovnih centrov v velikosti manjših naselij in stotine tisočev kilometrov optičnih kablov po celem svetu z izjemo Rusije in Kitajske. Vso kompleksnost konflikta med suverenim geopolitičnim ozemljem in strato Oblaka ponazarja primer spora med Googlom in Kitajsko. Kitajska ima na državni ravni firewall, svoj spletni kitajski zid, podoben tistemu fizičnemu, ki prebivalcem blokira določene spletne vsebine. Oče kitajskega spletnega zidu pravi, da voda v potokih nima nacionalnosti, vendar pa so njihove struge stvar suverenih teritorijev in zato ne dovolijo po njih spuščati onesnažene vode, kakor je parafraziral Google. A kot se je v zadnjih dneh, ko spremljamo spopad, pokazalo, sta na eni strani ogromna ameriška tehnološka proizvodnja na kitajskih tleh in na drugi kitajska prezenca v afriških rudnikih lahko povod za geostrateško kazanje premoči v dobi informacijske tehnologije. Onesposobljanje ene države s prepreko zagotavljanja prostora na tržišču druge ima lahko velike posledice za gospodarstvo. Politično-ekonomska pogajanja med ZDA in Kitajsko so osnovana na tehnoloških problemih. Blokada se tokrat vrši na drugi strani - ZDA so na državnem nivoju že prepovedale tehnološko sodelovanje s kitajskim podjetjem Huawei, kar bo osnova za nadaljnja pogajanja.

/////Zvočni posnetek/////

V pogovornem jeziku pravimo, da računalniki komputacije izvajajo digitalno, dejansko pa se vse računske operacije odvijajo na mehanski ravni. Čipi pod napetostjo sevajo povsem analogno, saj je kalkulacija skozi strojno opremo popolnoma elektronsko-električni proces. The Stack, kot pravi Bratton, je velikanski, lačen, energijsko potraten, intenziven mehanizem in problem absolutno ni vsidran v digitalno-virtualnem.

/////Zvočni posnetek/////

Poleg surovin, potrebnih za izdelavo strojne opreme, ki so že same po sebi vprašljivega izvora, komputacija v oblaku porabi toliko energije, da nosi velik delež odgovornosti za podnebne spremembe. Želja in napoved zgodnjih kibernetikov o boljši, odprtokodni prihodnosti, bolj prijazni tako do narave kot do človeka, s pomočjo računalnikov in avtomatizacije proizvodnega procesa, nista zaradi zgrešenega, a možnega potenciala danes nič manj atraktivni. Nad uporabniki “bdi ljubeča, če ne tudi vznemirjajoče vsevedna milina”. Tu Bratton parafrazira pesem Richarda Brautigana All Watched Over by Machines of Loving Grace, ki si jo je za naslov svojih dokumentarnih filmov izposodil tudi Adam Curtis.

/////Zvočni posnetek////

Če pesem iz leta 1967 beremo ironično, že lahko slutimo kritiko kibernetične dobe. Uvodna šestdeseta so bila dominirana s podobo vesoljne ladje Zemlje, klici po ekocentrični obravnavi medijev in realnih obračunih življenjskega cikla naših aparatov. V nekem smislu še plujemo v istem vesolju na isti Zemlji, vse večje število uporabnikov in naprav z vse hitreje delujočimi medmrežji pa prispeva k pospeševanju v vse obsežnejši tehnološki vrtinec. “Izkušamo krizo konstantnega teka, ki je vzrok in posledica nezmožnosti naše vrste, da bi plačala ekološke in finančne dolgove,” pove Bratton.

Sklad - OBLAK

S stališča posameznika je oblak nekaj, kar je na nebu, a oblak nima nikakršnih religioznih ali spiritualnih pritiklin. Dejansko ga omogočajo gromozanske računalniške komputacije, ki so, kot smo dejali, osnovane na Zemlji in električni energiji. To, kar po nebu poganja oblak, so gromozanske infrastrukture čezmorskih optičnih in drugih kablov, od oddajnika do antene, komunikacijski ter stacionarni sateliti, strežniki, ogromne računalniške farme, ki temeljijo na geografiji, imajo svoj nomos in točkasto prebadajo krajíno ter linijsko rijejo po podeželju, kjer se nahajajo “superračunalniki”. Tudi geopolitična suverenost se poskuša postaviti nad oblak in regulirati pretok informacij s standardizacijo ali GDPR regulativami in dodeljuje pasovne širine v frekvenčnem območju določenim uporabnikom, ki tržijo svoje storitve ali pa opravljajo funkcijo, ki je rezervirana za določen spekter, na primer za vojsko, policijo, letalstvo, reševalne službe in podobno. V spektru elektromagnetnega valovanja, ki ga koristimo za prenos informacij, se nahajajo vse naprave od televizije, radia in mobilnih telefonov do satelitov, GPS-ov, WiFi naprav in radarjev. Internet zaseda le majhen del spektra, a nikakor ni nesnoven. Poteka prek anten, satelitov, kablov in oddajnikov. Oblak je vse, v čemer so podatki v trenutku prenosa med strežniki in napravami.

Sodobne platforme oblaka, kot omenjeno, v mnogih pogledih zamenjujejo tradicionalne jedrne funkcije države in narekujejo nove modele politike, zakonodaje in pojmovanje prostora, tako javnega kot zasebnega. Fundamentalni konflikt geometrije politične geografije je, da so države vezane s teritorialno integriteto, medtem ko so svetovno prepredene s koprenastim oblakom informacij, ki zahtevajo, da jih organiziramo in naredimo uporabne. Spopad dveh logik upravljanja velja, saj je ena plast superpozicionirana nad drugo, ne da bi prišlo do vzajemnega kozmopolitskega dogovora.

Skladje - MESTO

Mesto je točka sidranja in prehajanja potujočih, sezonskih, potepuških, brezpravno zaposlenih, delovnih in političnih emigrantov, ki potujejo med enklavami in eksklavami. Mimogrede, emigrantske poti omogočajo iste komunikacijske platforme kot tiste, po katerih se na drugi strani usklajujejo in med sabo tekmujejo finančne borze. Nemoč izogiba katastru in mreži je precizen moment v času izginjanja zadnjih nomadskih ljudstev, ki so živela brez arhitekture in polaščenega toposa in so ironično zaščitena z nadpozicioniranimi zakonodajnimi telesi, obsojena pa so na zazankano ozemlje in so zato nemobilna onkraj meja rezervatov. (Hadza)

Mesto je točka, v katero se stekajo mnoge silnice, v njih prek vmesniške particije poteka kombinacija dihotomije med urbano mobilnostjo in ograjenimi nedostopnimi bloki. Uprizarja odprte in zaprte morfologije za posamezne uporabnike in prerisuje prostor glede na njihove domnevne preference, profile, zgodovino sledenja in povezanost s posameznimi platformami. Različni frekvenčni pasovi elektromagnetnega polja v mestu omogočajo podatkovne pakete, dostopne na vsakem koraku. Klik in aplikacija odpošljeta zasebni drone, da paket, kupljen na Amazonu, prispe do točke oddajnega signala. Produkcija prostora, toposa in nomosa postane po eni strani povsem arbitrarna in po drugi povsem določujoča.

Mesto samo po sebi ni inteligentno, čeprav bi ga lahko opisali skozi prizmo vztrajanja pri poskusu samoregulacije, ki ima cele skladovnice razpok vse do hardvera. Koncept “Smart City” sicer poskuša vzpostaviti samoregulativni Internet of Things ali internet stvari vse od žarnice v hiši do samovozečega avtomobila, pri čemer ni povsem jasno, ali se vse te “pametne stvari” regulirajo prebivalcu v prid ali njemu navzkriž. Kot ugotavljajo v nedavni oddaji Letečega pilota (se opravičujem, v resnici so Pisalni stroji), sta Ljubljana in Slovenija nasploh na prvi pogled informacijsko neonesnaženi in dolgočasni. Vendar pa je, kot smo že omenili, fizični prostor popolnoma nasičen z radijskimi frekvencami, ki prenašajo digitalne podatke. Izogib informacijskim velikanom bi pomenil dejanski popoln odklop od vseh infrastrukturnih priključkov in naprav, torej ne-mesto, ki se sicer vzpostavlja tudi z zalednimi oporišči na podeželju. The Stack najbolje uspeva, ko je neviden in deluje navidezno nesnovno kot metatehnologija.

Ljubljana brez družbenih omrežij in cenejših letalskih povezav nikoli ne bi postala turistično tako uspešna in Bled brez vseh všečkov ne tako usodno obiskan. Česar sprva ni opaziti, je, da mesta živijo dvojno življenje - v ovojnici mesta najdemo prostorsko permanentne centre in prebivalce s stalnim prebivališčem, na drugi strani mestne premice življenja pa komjuterje, ki se pojavljajo efemerno z začasnimi povezavami, brez interference s samim mestom, s priklopom na obstoječo nadležečo infrastrukturo oblaka. Tako se lahko nahajajo kjerkoli, edini pogoj so mobilnost, najemanje Airbnb kapacitet, uporaba privatnih prevoznih služb, Flixbus, Uber, nemoten priklop na spletno omrežje, uporaba platform za delo, networking, programiranje, bloganje, objavljanje in posledično reprogramiranje uporabniškega vmesnika mesta s povratno informacijo o določenem uporabniku.

Stolpnice s svojo reflektivno fasado zanikajo obstoj in mimikrirajo nesnovnost, a hkrati v svojem naličju zrcalijo oblake. Repetitivnost podobe, prekrivajoči plašč spletnih platform in aplikacija verižnih ponudnikov, ki arhitekturno formo iščejo prek produkta, mesto enačijo s svetom in svet uprizarjajo kot skupek urbanih konglomeratov, četudi so si mesta mestoma različna.

Skladovnica - ADDRESS - Naslov

Da bi stvar sodelovala v Skladovnici, mora biti adresabilna, torej mora omogočati, da se jo naslavlja. Naslov, povezan z mestom in državno pripadnostjo, stalni naslov prebivanja, ki jamči o lokaciji subjekta, je hkrati točka identifikacije, preštevanja in nadrejanja osebkom. Poleg IP naslova je naslov tudi alokacija v frekvenčnem spektru, kjer lahko tehnološke entitete komunicirajo na določeni valovni dolžini ena z drugo. Enote življenja, napolnjeni tovorni kontejnerji, mobilni telefoni, vse stvari v obtoku sklada vključujejo lokacijo, na podlagi katere jim je določena identiteta in na podlagi katere so izsledljive v svoji globalni fluktuaciji. Izsledljivost je hkrati uporabna za optimiziranje premeščanja stvari, torej za določenje, kateri paket bo šel kam po najkrajši poti v najkrajšem času in z najmanjšimi stroški.

Plast naslova je nivo, na katerem se vrši izmenjava podatkov med stvarmi, med tudi najbolj neznatnimi protagonisti oblaka. Milijoni dislociranih senzorjev, sklenjenih v mrežo komputacijskih podatkov, in voila, vremenska slika, zdravje ljudi z diagnosticirano oslabljeno srčno zaklopko širom Mehike, stanje listavcev v Kočevskem rogu, vse stvari na dlani za nadaljnjo interpretacijo. Možnost naslavljanja se širi preko različnih meril velikosti vala, med sateliti navzdol do ulične svetilke, do odnosa med celicami organizma, potenca teoretičnega sporočanja med oddajnikom in sprejemnikom ekspanzira v “transabecedno kompozicijsko platformo”, kot pravi Bratton. Mrmranje med stvarmi narašča.

Sklad - INTERFACE - Vmesnik

Interakcija uporabnika in stroja poteka v tako kompleksnem jeziku, da ga nismo zmožni doumeti brez vmesnika z grafično ponazoritvijo, z meniji oken in drugih ukaznih površin. Grafični taktilni vmesniki, na eni strani miška, tipkovnica in monitor, otipljive površine raznih vrst dlančnikov in touchscreenov ter pogovornih vmesnikov služijo kot poenostavitve, ki jih sprožimo z določenim dejanjem, brez razumevanja ozadja o izvršenem računu. Pritisk na sprožilec bombe je precej enostaven, in ko je akcija sprožena, je tudi nepovratna. Ctrl-Z v nizu ukazov pomeni le še dodaten ukaz.

///////Zvočni posenetek//////

Preko vmesnika uporabnik poveže sebe-napravo z ostalimi plastmi v stebru skladovja. Z virtualno in povečano stvarnostjo (VR in AR) doživljanje interakcij v prostoru prek platform presega realno izkušnjo, in kot pravi Bratton, “It’s basically drugs.” Povezava med možgani, kognitivno dejavnostjo, mišičnim spominom, akcijo in potezo na papirju izginja. Geste vlečemo po zaslonih na dotik z istimi potezami, kljub temu da se v ozadju grafični vmesnik spreminja in so programske vsebine za pritiski različne. Vmesnik posreduje tudi med uporabnikom in njegovim okoljem, pomaga videti, brati, slišati, povezati dogodke, poveča kapacitete senzornega sistema, da se realnost spremeni v hiperrealne podobe, iz day- v deep-dreaming, halucinogene podobe sicer neobstoječih izkušenj.

Spielberg je v svojem novejšem filmu, katerega ogled je vreden le z antropološkega vidika, Ready Player One, svoje glavne junake namestil v slum, imenovan The Stacks, ki je vertikalna skladovnica kontejnerjev in prikolic, stolpničasto barakarsko naselje, kjer v izčrpanih življenjskih pogojih prebivalci mentalno lahko preživijo le tako, da svoj fizični topos premaknejo in se izživljajo v trodimenzionalno oblikovanem virtualnem svetu. The Stacks

Sklad - USER - Uporabnik

Razsvetljensko pozicioniranje človeka nad naravo ter individuuma  v radialni center sveta ter replikacija te podobe in posledično urejanje sveta po njej so do danes pripravili teren za posameznika-uporabnika kot agenta nove strukture. S kvantificiranjem lastne podobe in enačenja z zrcaljenim podatkovnim naborom posamezniki prelahko nasedejo vprašljivim samopodobam. Uporabnik je navidezno postavljen na vrh strukture, dejansko pa se arhitektura skladovnice nad njim stalno prilagaja nezavedno vsiljenim potrebam, izračunanim iz uporabnikovega profila. Njegove možnosti razpiranja in nizi izkušenj so odvisni od vseh plasti pod njim, začenši z geolokacijo. Vsak uporabnik je mapiran, identificiran in Stacku je vseeno, kdo je, človek, žival ali naprava.

Kakšne možnosti pa ima posameznik, na vrhu ali na dnu, a vedno v razmerju do vseobsegajoče skladovnice, vse od tal, na katerih stoji, do neba, kjer plavajo oblaki? Lahko ostane naivno identificiran in poskuša poosebljati profil, ki ga ustvarja na platformah z vpisovanji skozi ponujene vmesnike, lahko pa se izobrazi o tem, kako tehnološko deluje profiliranje s korporativne strani, kjer je na njihovih strežnikih med milijoni profilov tudi njegov statistično obravnavan in umeščen med ciljne skupine. V naslednjem koraku bo uporabnik mogoče sam začel manipulirati svoj profil, če ga bo le uspešno razločil od lastne identitete, se pridružil Anonymusu ali kakšni drugi programerski skupini ali ustvarjal lažne bote in tako kot študentje iz Tetova zaslužil milijone z lažnimi novicami. Dolga je pot za računalniško nepismenega Slovenca na slovenskih tleh, od končnega uporabnika do hekerja, ki bi bil sposoben take ekspertize, da bi ga najele tajne službe ali kar večje korporacije same in bi jih le peščica uspela ostati tako imenovanih etičnih hekerjev. Le nanje bi se namreč lahko oprli, če bi z državljanskimi pobudami uspeli uzakoniti demokratični nadzor nad neusklajenim trzanjem skladovnice - za kar pa potrebujemo tehnološko delujočo metaskladovnico, ki avtomatizacijo podreja posamezniku, da mu omogoča kontrolo nad mejami, ki jih korporativni svet že dolgo tega ne bi smel prestopiti. Meje, ki bi nam kot posameznikom omogočile prostost nad oblaki, osvobojene vsakršne arhitekture.

Razkorak med glavo in telesom je podoben prepadu med generacijami: mlajše imajo glavo v oblakih, medtem ko so starejšim noge še globoko betonirane v temelje starih arhitekturno-sistemskih velikanov. Nikoli ne bodo dojeli lastnega zajeba verjetja o boljšem življenju, službah, regresih, počitnicah na morju, pokojninah, lepem namještaju. Fasade so padle, nič ne pomaga Slovencu ograja, četudi je za njo svobodno lastniško ozemlje, za Slovenca bolj realno od stvarnosti oblaka. Ustvarjanje in upravljanje svojega sveta onkraj digitalne površine se zdi edini izhod iz izpraznjene družinske hiše brez vsebine, ki služi le kot kupon za navidezno smiselnost. Na vse to gledamo s perspektive roba, na katerega deluje centripetalna sila pospeševalnika. Na drugi strani hipertrofičnega akceleracionizma se zdijo konceptualna odrast in sinergetične znanosti tako rekoč nemogoče, saj drvimo v prihodnost vsaj s hitrostjo gibanja po galaksiji. Ne moremo zanikati sprememb, ki se dogajajo - državotvorne arhitekturne mastodonte uglednih arhitektov so zamenjali fluidni pritoki nenadzorovane ekspanzivne meddržavne ekonomije, ki se dvigujejo na interkontinentalnih vstopih v mesto, potujejo od Kopra do Divače in se vračajo v nenehnem obtoku snovi in električnih pulzov.