Če bi želel smisel današnjega prispevka skrčiti v en stavek, bi rekel: “Smisel današnjega prispevka je določeno, docela zmotno razumevanje oblasti in nasilja, zvezanega z njo, ki je žal pogosto prisotno na levici.” Takojšnji odgovori na vprašanja, katera oblast, katero nasilje in kakšna napačnost, so zgolj fraze, dokler jih ne zapolnimo s predmetom, zato bom odgovore podal tekom članka. Naj začnem s primerom.

Njegovo vlogo bo prevzel dvojni proces, ki smo mu trenutno priča na prostoru slovenske levice: govor o centralizaciji njenih parlamentarnih elementov in odziv nanjo. Tročlena delitev Združene levice na Iniciativo za demokratični socializem - IDS, Stranko za ekosocializem in demokratični razvoj Slovenije - TRS ter Demokratično stranko dela - DSD se po določenih kazalcih bliža koncu in vedno bolj kaže v smeri nastanka enotne stranke Združena levice z Luko Mescem na čelu. Če navedemo zgolj nekatere očitne indikatorje: dogodek v Pritličju z naslovom Luka Mesec kot predsednik vlade, vsebina intervjuja z Mescem v Dnevniku, Repovžev uvodnik v Mladino, Trčkov Facebook komentar in tako naprej.

Ali gre za dejanske institucionalne premike v smeri poenotenja in ne zgolj za prazen govor, je irelevantno. Dovolj je, da se o tem govori ter da je iz vseprisotnega govora izšel protiodziv, ki je vseboval logiko, ki jo mislim v danem prispevku tematizirati. Na drugi strani namreč, ob sprehodu po grupacijah izjav, ki na Facebooku stojijo ob dogodkih, kot je omenjeni v Pritličju, zapazimo, da skupina z imenom Četrta skupina Združene levice v vztrajnem komentiranju na straneh teh dogodkov poziva h kulturni revoluciji: partijska birokracija, to je poslanska skupina je prevladala nad voljo ljudstva, se odtujila od nje - zasnova ZL postaja čedalje bolj buržoazna, tendenca k poenotenju raznočlene strukture koalicije je del tega procesa in temu je potrebno narediti konec!

Tega ne navajam zato, da bi pokazal, da je ZL s poslansko skupino kot centrom oblasti v nasprotju z njenimi levimi kritiki revolucionarna stranka, saj nam je brez težav jasno, da je vse drugo kot to. Prav tako ne mislim pritrjevati očitkom četrte skupine in v maoistični gesti trditi: “Če naj bo revolucija, naj bo revolucionarna stranka,” a obenem poudarjati njene nujne povezanosti z “ljudskimi masami.” Z drugimi besedami: ne želim pokazati, kdo iz sfere Združene levice je brezsramna ovca in katera ovca se še vedno zakriva v volčja oblačila. Odgovor na to dilemo, če pride, je zgolj postranski rezultat. Kot sem rekel, mi gre predvsem za analizo določenega razumevanja oblasti in to, da navajam Četrto skupino ZL-ja, ki po pravici povedano vsaj zaenkrat ni najbolj markanten ter vpliven igralec na sceni, služi zgolj temu, da v napadih, s katerimi se usmerja na centralizacijo, nakažem očitne simptome napačnega razumevanja oblasti, ki tako pogosto kontaminira levi prostor - ne zgolj njih, ampak levi prostor nasploh, svojo manifestacijo pa prejme v moralističnih hipijadah samoniklosti gibanja, neposredne demokracije, nasilja ter hierarhije kot naključnega ter reduktibilnega dejstva in tako dalje.

Poglejmo si s tem namenom javno pismo, naperjeno proti intervjuju, ki je bil z bodočim suverenom levice Luko Mescem opravljen za Dnevnik. V slednjem takoj na začetku zasledimo trditev: “Luka Mesec je koordinator treh levičarskih strank, IDS, TRS in DSD, a v javnosti velja za vodjo, za prvega človeka koalicije Združena levica.” Četrta skupina nad razširitvijo pristojnosti vodenja s poslanske skupine nad celotno koalicijo, ki si jo privoščita Dnevnikova pisca, vzroji in začne poudarjati, da Mesec vendarle ni nikakršen politkomisar, da je zgolj koordinator poslanske skupine, pristojen za organizacijo izpeljevanja odločitev, ki so izvedene v drugih organih. Razhudi jih tudi odsotnost omembe, ki so jo deležni sami, saj kot predstavniki civilne družbe igrajo enakovredno entiteto trem članicam koalicije. Glede vloge, ki jim pripada s pozicije zunanjega in notranjega mesta obenem, na katerem stojijo, v javnem pismu zapišejo:

“Njena primarna vloga je povezovati idejno sorodne in napredne sile civilne družbe v Sloveniji (t.i. platformizem, ne klasični avtonomizem) ter spodbujati moč kolektivne inteligence ter horizontalno demokratizacijo, tako znotraj sebe, nato znotraj ZL, kot v odnosu s poslansko skupino, kot tudi izven, najširše v družbi. Na tak način bi naj tudi presegali atomiziranost, neorganiziranost ali podhranjenost civilnodružbenih pobud in frakcionaštva na eni ter preprečili morebitni elitizem, strankokracijo oz. odtujitev strank od ljudi na drugi strani ter morebitne programske odklone v liberalno, socialdemokratsko-reformistično ali avtoritarno/ realsocialistično smer.”

In še enkrat opredelijo razmerje med stranko ter enotno bazo, ki jo tvori bazen ljudstva.

“Opolnomočeno bazo/civilno družbo, za stalni stik z bazo, za neposredno demokracijo, kjer baza ni le posvetovalni forum, ampak kot enakopravni partner postavlja vprašanja na dnevni red, o njih razpravlja in soodloča.”

In za konec še v enem stavku, ki opredeli celotno razmerje med njimi in stranko ter eksplicitno nakaže na glavne entitete, ki v tem razmerju nastopajo:

“Koncept stranke - gibanje(a) kot konglomerata s poudarkom na delovanju “od spodaj navzgor.”

Iz tega lahko potegnemo tri pojme, ki v bistvu pomenijo eno in isto. In sicer: Horizontalna demokracija, neposredna demokracija, od spodaj navzgor. Eno in isto, saj omenjena triada namreč predpostavlja enotno logiko, znotraj katere noben od navedenih pojmov ne more delovati brez drugih dveh. Ta logika je idealna shema oblasti. Sama omemba besede “oblast” je sicer bizarna, saj oblast, kot je utemeljena v tej shemi, v primeru njenega idealnega prevoda v realnost ne more obstajati. Vprašanje, ki se mi zastavlja, pa je naslednje: “Mar je ta idealni prevod dejansko možen ali pa je nasprotno zgolj fantazija določenih moraličnih okajencev.” In moralna omamljenost je obstoječa, njene fraze pa nujno brez predmeta, kar je dokazano v sledeči argumentaciji.

V idealni shemi, ki jo kot model postavljajo te pojmi, je oblast nujno odsotna oziroma ukinjena. Ni hierarhije. Zakaj? Ker je instanca, na kateri je oblast mogla prejeti svoj obstoj, torej na mestu stranke, v modelu, ki ga postavlja preučevana pojmovnost, v celoti zapolnjena z vsebino, katere proizvodnja nujno deluje na način ne-oblasti. Ta proizvodnja pa predpostavlja kontinuirano ter specifično stekanje informacije z jasno določenega mesta, v omenjeni frazeologiji opredeljenega kot “spodaj”. Mesto “spodaj” je izenačeno z elementom ljudske baze, ki poseduje enotno voljo.

Kot sem rekel, je prenos informacije od spodaj kontinuiran ter specifičen. Specifičen v smislu neposrednosti, ki terja, da odločitve posameznikov nujno prejmejo svoje udejanjenje s strani delegatov v parlamentu ter da so vsa dejanja v parlamentu nujno proizvod ukaza s strani instance ljudske baze. Če so v oziru na zaželene smotre, ki jih je zaukazanim dejanjem postavila ljudska baze, politike uspešne, je irelevantno. Poleg tega, od kod so zaukazana, je važno zgolj to, da se udejanjijo - to je kontinuiteta pretoka informacij.



A v tem primeru bi lahko še vedno govorili o tem, da oblast je - sledila bi namreč ravno iz zaveze poslušnosti zgornjega in posledično zgornjih vsemu, kar prihaja iz ljudstva, z drugimi besedami gibanja. A stvar je na ravni pojma razrešena s tem, ko tudi sami pripadniki zgornjega poleg vloge podanika, ki ga prejmemo kot uslužbenci parlamenta, posedujejo tudi vlogo člana ljudske baze, znotraj katerega odločajo skupaj z ostalimi pripadniki gibanja, v razmerju do katerih je njihov glas enakovreden. To je opredeljeno z pojmom horizontalnosti, ki v rousseaujevski maniri zagotavlja pogoje, da bi se vsak lahko “podrejal zgolj samemu sebi”, saj je on sam nujno del gibanja, ki v skladu s konsenzom med svojimi člani določi smernice dejavnosti. Akt konsenza pa posledično predpostavlja člane, ki strinjanju prehajajo na način atomarnih posameznikov v razmerju do pogodbe. Oblast nadomesti svoboda.



V skladu s tem legalističnim, v celoti liberalnim modelom, ki predpostavlja, da spodnjo sfero druži enotnost brez hierarhij med atomarnimi posamezniki, oblast in nasilje lahko nastaneta zgolj iz odcepitve oziroma odtujitve sfere stranke od ljudske baze. Sta tako vedno rezultat zlorabe na relaciji politične transcendence do ljudske imanence, despota, suverena do svojih podanikov. Oblast je lahko zgolj samovoljno zatiranje vladajoče instance, občega interesa podrejenih. Ampak stop…

Mar v sferi gibanja res vlada popolna enotnost, vzpostavljena s pogodbo, mar je interes res zgolj skupen, mar so si njegovi članki med seboj res enotni po hierarhičnih položajih, če zgolj za sekundo poškilimo čez pravno enakopravnost? Kajti, v nasprotnem primeru - da niso - in da nasilje in oblastna razmerja obstajajo tudi tu, ta celostna shema pade in ves govor o neposrednosti, horizontalnosti in tako dalje izpade zgolj kot liberalno zasnovana fasada podrejanj v oblastnih relacijah, ki presegajo in predhodijo razglasitvi za enakopravne. Mar ni že dejstvo, da obstaja skupina, ki se razglaša za občega reprezentanta vseh pripadnikov gibanja in se s tem postavlja na nadrejeno mesto, dejstvo, da idilično mesto gibanja že brez problemov z grozečim soverenom ni tako zelo mirno in ne-hierarhično?



Dajte no, ne bodite smešni. Nehierarhičen prostor levih gibanj, če odštejemo vrh ZL-ja, kot prostor brez notranjih razmerji moči, ki niso razmerja med parlamentarnim aparatom in gibanjem temveč razmerja moči v tem gibanju samem? Najslabša šala na svetu. In žalostna, saj je velik del tistih, ki razglašajo odsotnost oblasti, dejansko prepričanih o tem, da njihova dejanja nimajo nobene relevance v razmerju do vzpostavljanja in reproduciranja relacij moči. Ampak, irelevantna sta ravno namen in zavedanje, pomembna zgolj znovič in znovič udejanjena praksa dominacije, ki se izvaja napram vsem iluzornim delitvam na idealnost gibanja in nasilje stranke, na idealnosti reda in vpada vnanje okrutnosti, na v oblakih plavajočo arendtovsko ločnico na ljudsko oblast in instrumentalizirano nasilje. Sploh me ne moti to, da obstaja nekdo, ki oporeka trenutni institucionalni ureditvi dokaj bedne leve koalicije, ampak to, kakšnih moralističnih floskul se poslužuje v boju proti njej. Floskul, ki v svoji logiki mimogrede niso nič manj liberalne od njihovih nasprotnikov.

Ampak rekel sem, da takšno razumevanje oblasti ni zgolj efemeren pojav, lasten primeru, ki sem ga navedel. No, če logika suverene oblasti pade že na majhni skupini, kot je ZL and company, kaj se zgodi šele, ko se to isto shemo aplicira na globalnejšo raven. Najprej dobimo vso obsedenost levice s podobo despota Janše in ogromno količino slabih repovževskih hiš strahov, najhujši izmed vseh moralnih abortusov pa so gotovo nekateri anarhisti - tisti, ki se pogosto sklicujejo na Foucaulta, a obenem ves čas paradoksno jadikujejo o Državi kot viru vsega zla, ki bi radi negirali vsa oblastna razmerja, obenem pa bi radi svojo na vrtičkanju osnovano harmonično skupnost, ki spet ni tako harmonična, vsilili vsem ostalim. No, če vas je zanimalo, katerim aktualnim kraljemrznikom bi z veseljem in ob vsem zavedanju, da s tem izvajam nasilje, dal porezati glave - tukaj imate prvi osnutek seznama!



Da ta seznam ni zaključen, vam bo čez dva tedna ponovno dokazal Matija Jan.