Enciklopedično homofobni slovar

Ekipa Napihovanja tokrat štarta tam, koder je prejšnjič končala, se pravi pri spoznavanju naših vrlih slovenskih, katoliških, edino pravodružinskih in več kot upravičeno zaskrbljenih državljanih, kajti otroci so naše največje bogastvo. Saj jih od pamtiveka žrejo poglavarji bogov, krvoločni židje in seveda ničpridni gozdni volkovi. Kako nas ne bi stiskalo v naših z materinskostjo in očetovstvom varno in hkrati poparčkanih srčkih, ko pa je dandanes iz perverznega podtalja naravnost pred naše oči stopila nova skupina, ki bolj kot katerakoli druga grozi dobrobiti, biti, tubiti našega naraščaja.

A dajmo se ustaviti pri neki malenkosti, katere hecni izraz nas hočeš nočeš požgečka po sicer vsega vajenem čutu za brezmejne budalaštine slovenskega javnega življenja. Namreč, kako so ti gospe in gospodje, očetje in matere, nune in duhovniki, stari in mladi protestniki nenormalno prijazni v svojem političnem izrekanju. Ki ga v razsvetljenem in demokratičnem in kapitalističnem in liberalnem in oh in sploh zahodnem svetu ponavadi imenujejo – h o m o f o b i j a. Res, naši vljudni protestniki za pravice otrok so očitno izumili povsem novo, še čisto svežo nišo politikanskega izrazja. Poimenovanje se ponudi samo na sebi: Permisivna homofobija. Kako se slednja kaže?

Nismo nestrpni. Kje pa. Mi, nestrpni? Kaj je z vami, saj se vam je zmešalo. Niti nismo proti ... khm, tem ljudem. To so zlonamerna podtikanja. Politični konstrukt z namenom osebne diskreditacije. Kar naj bojo. Nič nas ne motijo. Slišite, nič. In kdor trdi drugače, ta je tisti nestrpen. Ne pa mi. Mi dopuščamo možnost njihovega obstoja. Celo soobstoja. Dovolimo jim živeti, kakor želijo. Lahko hodijo v isto trgovino, se vozijo z isto trolo, živijo v istem bloku. Hvaležni naj nam bojo, ne pa da širijo grde grde laži, kako da jim karkoli kratimo. Celo omogočamo jim možnost, da sploh so. Prosim, bog z njimi. Ne, prav nič nestrpni nismo ... Ampak ... ampak ... ampak ... z ... za ... ZA OTROKE GRE! Teh poslednjih, z deviantnimi in bogu sovražnimi perverzijami nepokvarjenih, nedolžnih bitij pač ne bomo dali nikoli. Amen.

Predobro vemo, da prenekateri poslušalec pogreša dobre stare čase odkrite patriarhalne kletvice, nedvoumnega ukaza in označevanja. Zlati vek, ko je tradicionalen očka rekel 'skoči', pridni sinček pa vprašal 'kako visoko?' Brez nekih sramnih ovinkarjenj. Res, še homofobi in šovinisti so čisto popičkani. Situacija je alarmantna. Zato smo se že pred samim izidom dokopali do definitivnega, enciklopedičnega slovarja iz homofobije v – homofobijo. Iz permisivne v tradicionalno. Seveda bomo širši in zainteresirani javnosti v bližnji bodočnosti posredovali bogato prevodno gradivo, tokrat pa imamo enkratno priložnost, da predčasno in ekskluzivno pokukamo vanj ter vas podražimo s par prevedenimi gesli.

Tako geslo 'nismo proti' s prenosom v klenejšo govorico preberemo s: 'smo proti vsem naravi in bogu sovražnimi deviantnimi praksami,' kar dodatno razjasni opomba v drobnem tisku: 'ničesar ni bolj gnusnega od seksualnosti, posebej tiste, ki ni pokrižana med moškim in žensko. Fej jih bodi.' Dalje je fraza 'ti ljudje' prevedena s 'pedri, pederasti, pedofili, ritopiki, toplovodarji, odurneži, perverzneži, protinaravneži ...' Tudi prevoda famozne 'za otroke gre' ne moremo izpustiti.

To je seveda eno zagonetnejših gesel, ob katerem mimoidoči začudeno majamo z glavo, češ kaj neki to zares pomeni, ko pa tako ali drugače ni v skladu s kakršnimkoli logičnim sosledjem. Brez panike, naš homofobni tolmač prežene vsakršne dvome. 'Za otroke gre' ne pomeni drugega kot 'pedri bodo otroke požrli. Če jih ne bodo požrli, jih bodo spremenili v pedre. Če jih ne bodo spremenili v pedre, jih bodo pederajsasto zlorabljali.' Ob čemer drobenclja opomba: 'Ne smemo razjeziti župnikov in katehetov. Odtegovanja se ne tolerira.'

Zaradi manka prostora in časa žal ne moremo nuditi celovitega vpogleda, bomo pa, kot rečeno, v najkrajšem možnem roku predstavili razširjen interpretativni pregled, da se ja ne boste praskali po beticah in ne razumeli, kaj ti primčevski pridigarji dejansko govorijo. Morda omenimo še pedru nasproten, moralično pa istoveten termin lezbe. Do slednjih naš slovarček goji lušten, nekoliko navihan in pokroviteljsko očetovski odnos, tako beremo, da 'sicer res kršijo naravne zakone, a niti približno ne tako silovito, kakor pedri, fej jih bodi. So zmedene duše, ki jim mora pomagati močna in razumevajoča moška roka. In drugi maskularni organi. Ženska brez moškega je pač nepotešljiva. Ženske brez moškega ni. Tudi kot matere ne.'

Če vas torej prijazni transparenti naše lokalne homofobije medejo ter spravljajo v zadrego, kaj o njih misliti, ko pa ne izrekajo nič eksplicitno sovražnega, bodite pomirjeni. Kmalu si boste lahko zagotovili svoj izvod enciklopedično homofobno-homofobnega slovarja in se prepričali, da so pedri še zmerom pedri, da se nagravžno fukajo v rit ter da hočejo s svojimi odurnimi orgijami posiljevati še naše otroke. In ugotovili, da se homofobi v svojem bistvu niso spremenili. Le v izrazoslovju so postali nekoliko bolj zadržani in sramežljivi.