Svetovno zavest o pomembnosti te ali one reči že lep čas obelodanjajo tako imenovani dnevi. Dan zemlje. Dan sonca. Dan boja proti aidsu. Dan poezije. Dan praženega krompirja kot samostojne jedi. Itn. itd. Ekipa Napihovanja je tokrat pod drobnogled vzela enega od teh slovitih dnevov, ki te dni slavi in časti in ozavešča nam še posebej drag in ljub fenomen. Tako je, gre za od vseh teh posebnih dni nam moljem najljubšega, za dan knjige.

Slovenci smo ob knjigah itak vsi mokri in trdi, saj nas je, kakor vemo, kot narod porodila prav knjiga, nas kot narod tudi ohranila ter poplemenitila na in čez raven bratskih narodov Evrope in sveta. Knjiga nam je dala celo lastno državo. Le spomnimo se vrlih velikih pisateljev, kako so na čelu opozicije grmeli z Majniško deklaracijo proti grdim grdim balkanskim barbarom. Knjiga ima posebno oblastniško agencijo, nenazadnje je bilo naše najlepše mesto na svetu za eno leto oglaševano kot svetovna prestolnica knjige. Celo leto!

Zato seveda ni dovolj imeti enega svetovnega dneva, temveč kar cel teden slovenske knjige. Naši viri poročajo, da vsi akterji, DSP, eminentni založniki ter Manca Košir že lobirajo, da bi se naslednje leto teden podaljšal v mesec. Kdo ve, morda pa kdaj mesec postane leto, leto desetletje itn. Vse do milenija slovenske knjige! Danes so dovoljene sanje, jutri je nov knjižni dan.

A ta širša, eksplozivna makro slika še zdaleč ne prikaže knjigodrkaštva v vsem njegovem prostranstvu. Ne, naši vestni knjižni organizatorji so bistro uvideli, da dan ne pomeni nujno štiriindvajsetih ur, temveč so ga vzeli precej bolj dobesedno, v tem letnem času nekje od kakih šestih zjutraj pa do približno pol devetih zvečer. Kaj jim je potemtakem preostalo drugega kot dan knjige ustrezno sublimirati in subverzirati. In smo dobili – Noč knjige.

Krasna besedna zveza. Kakor toliko drugih stvari, npr. ljubljenje, drogiranje, splošno objestovanje, tudi knjiga nikoli ne pribije s tako čarobnostjo kot ponoči. A če ste, tako kot na začetku mestoma naiven štab Napihovanja, mislili, da to pomeni preprosto intimno nočno branje vrhunskih književnih mojstrovin, potlej pač noči knjige še niste doživeli. Da bi bilo dovolj zgolj tiho, skromno, željno in žejno brati, lepo vas prosim. Ne, avtentična Noč knjige, kakor nam jo servirajo njeni neumorni arhitekti, je strogo družabno interakcijske narave in na požirajoče branje lahko kar pozabite.

Za edino pravilno doživetje Noči knjige se je tako treba nujno udeležiti nočnoknjižnih dogodkov, javnih branj, minglanja in knjižnega čebljanja pod dogodkovnimi žarometi. Ampak knjige so zato, da se berejo, posebej ponoči, boste rekli. Že že, seveda, ob knjigah ne moremo spregledati te malenkosti, ki se ji reče branje, toda branje samo na sebi nikakor ne more biti zadostno. Nič manj pomembno ali še pomembneje je, da vsej Sloveniji, celemu svetu pokažete, da berete, na našem dogodku tudi in predvsem ponoči. Pa če dejansko berete ali ne. Večina udeležencev Noči knjige med samim nočnim obredom pravzaprav ne bere, imajo pa radi knjige. Saj se tu pa tam celo najde kakšna fletna, ki povrh vsega tudi lepo diši.

Ne smemo pozabiti na razna unikatno performativna izvajanja, ki literaturo in knjige bralcem servirajo na izviren, neviden, malone mističen način. Ker bognedaj, da bi kakemu beročemu človeku zadoščal sam bran tekst kot tak. Živimo v času nujne kulturne presežne vrednosti, zatorej brati, kaj vem, slovite Platonove metafore v Državi ni več mogoče, ne da bi te kakor uboge nevedneže strpali v votlino, neudoben položaj ter silili nepremično zijati one poplesujoče sence na steni. Literatura je postala stvar izkustva, ne branja.

Napihovalci smo se dokopali do še bolj insajderskih informacij. Namreč, tudi znotraj knjižnega lobija z aktualnim kozmetičnim potekom knjižne noči niso povsem zadovoljni. Bojda naj bi gospod akademik Aleš Šteger, ta književniški mag in guru knjižnih dogodkov posebnega pomena, in njegova lektorska struja že snovali radikalizacijo Noči knjig.

In sicer tako, da bodo – raje sedite – dejansko brali. Kakor oni to znajo najboljše. Javno in vsem svetu pred očmi. Te književniške ninje bodo po strogem planu zasedli Prešernov trg in vsak v svoji dodobra osvetljeni mali vitrinici vsem na očeh potihem prebirali knjige po mojstrovem izboru. Slednji pa naj bi sredi vseh, privzdignjen na praktikablu in stoječ na eni nogi, naglas recitiral svoja zbrana dela, z eno roko v mimoidoče nočne pohajkovalce metal bukve, z drugo pa do jutranjega svita spisal najnovejšo izvirno slovensko leposlovno knjigo.

Nikdar več torej ne zamudite razburljivih dogodkov Noči knjige, čeprav se sumljivo vsi končajo najkasneje do skromnih enih, ko krokarji, bluzači, pisci in bralci vemo, da se noč šele dobro začne. Verjetno ne morejo zdržati pošastnega književniško pozerskega pritiska, tako se potlej njihova ekskluzivna Noč knjige utečeno sprevrne v noči običajnih smrtnikov. Noč spanja. Noč branja. Noč pisanja. Noč toksiciranja. Noč kozlanja. Jah, kolikor dnevov, toliko noči.