Eksploziven teden je za nami, drage poslušalke in poslušalci Napihovanja. Dobesedno eksploziven. Mlada literarna srenja, no, v bistvu bolj bodoča srenja, povzpenjajoče se zvezde leposlovja mečejo bombe - in to po svojem lastnem terenu. Ta bombastična bomba je zasenčila tudi današnjo 50-letnico atentata na Kennedyja mlajšega. O njegovem življenju lahko nekaj tehtnega povemo le v stilu Heideggra: Kennedy se je rodil, živel in umrl. Gremo dalje.

Čeprav gremo dalje, pa ostajamo pri nekakšnih heideggerjanskih forah: poezija, domovinskost in patetika. Vse to najdemo v spopadu, ki se je odvijal - in upajmo, da se bo odvijal tudi dalje - na spletnem portalu AirBeletrina na eni strani in na portalu LUD Literatura na drugi strani, in sicer med Manco G. Renko in Muanisom Sinanovićem. Spustimo predstavitve, danes bomo raje razsojali zmagovalca v tem dvoboju mladih težkokategornikov.

Polemika je sledeča: vse skupaj se je začelo z nekaterimi članki Mance, njenim literarno-subjektivističnim 'trash-talkom', ki to verjetno noče biti in na katerega se je Muanis silovito odzval. Manca, ki med drugim sebe predstavlja tudi kot voditeljico - to lahko le pozdravljamo: po vseh teh mevžastih politikih potrebujemo končno pravo voditeljico, da nas vodi za naše mevžaste rokice – skratka, ta Manca je med drugim napisala članke Žal vam dela ne moremo plačati, Ne dam svoje domovine in Mi smo odveč. V teh člankih - in v intervjuju na Apparatusu - lahko najdete samo njen v političnost zakrinkani skrajno napihnjeni Jaz: glas zatiranih, uspešna osebnost, domovinska ozaveščenost in še marsikaj. Recimo vsakič nova in vsakič lepša slikica Mance pod njenim prispevkom …

Ko prebirate, kako Manco prosijo za zastonj prispevek, si še mislite »ne pust' se punca!«, ampak kmalu vse skupaj zasenči njeno neumorno poudarjanje, da si to upajo narediti njej - uspešni osebnosti! In potem to literarno pisanje, ki naj bi skozi oseben stil pisanja, subjektivne dogodke in razmišljanja delovalo udarno in ostro. Deluje pa le samonapihovalsko: Manca noče iz Slovenije, rada ima svojo rdečelaso knjigarnarko in kot možgan Slovenije noče zbežati v tujino; Manca noče delati zastonj, če pa je tako uspešna osebnost; Manca se bori za prihodnost izgubljene generacije nasproti nostalgično-postmodernističnim hipsterjem.

Toda potem pride Muanis. Tovariš Muanis se je odzval na ta trash-talk Mance o nedomovinskih, hipsterskih in neuspešnih ljudeh - in zalučal močan aperkat. Muanis, ki je ravno tako kot Manca neposredno vpet v leposlovje, piše namreč poezijo, je ubral ravno nasprotno diskurzivno strategijo: nikjer ni več Jaza, subjektivnih izkušenj in leposlovno-patetičnega sloga, pač pa objektivnost, podprta z Althusserjem, Badioujem, Žižkom in Dolarjem. Spet nas zadane ta stari in sploh ne dobri marksistični žargon eksploatacije, produkcijskih načinov, hegemonizirajočih malomeščanov …, ki ga še sam stari in tudi dobri Marx ne bi več razumel. K vsemu temu dodaja tudi hvaljenje predavanj DPU, ne da bi se jih sploh udeležil, in podpira politično-satirično Mladino, ki s svojim stricem iz ozadja po imenu Janša dela satiro samo še iz same sebe. Toliko o ideologiji …

Če povzamemo: Muanis kritizira simptomatično razumevanje politične realnosti znotraj literarne domene z Manco G. Renko, ki si postavlja napačne probleme, sama pa je pravi problem, proti kateremu se Muanis bori. Ampak na kakšen način? Muanis zaluča močan aperkat, ki pa s svojo slabo strategijo zgreši tarčo. Stika med Manco in Muanisom ni: na prvi strani subjektivnost, ker je bila po subjektivnem mnenju te subjektivitete vsa objektivnost objektivitete že povedana, in na drugi čista objektivnost zgodovinsko določenega produkcijskega načina, skratka prevelik diskurzivni prepad med literarnimi stili teh bojevitih literatov, da bi kdorkoli koga knockoutiral.

Boj tako deluje neodločen, toda v ring je naknadno vpadel neki gledalec s stisnjenimi pestmi - to je najboljši komentar na Muanisov članek, ki je pokosil oba literarna bojevnika. Komentator Muanisu svetuje, naj ne piše tako, da reducira Manco na simptom, mistificira z nepotrebno obremenjenimi pojmi in tako dalje. S krošejem je pokosil oba, toda istočasno je odprl svojo ranljivo točko. S tem ko je Muanisu povedal, česa naj ne dela, torej naj ne mistificira, je sam sebe mistificiral kot avtoriteto. Da ne bo pomote, ekipa Napihovanja deluje podobno, razlika pa je v tem, da smo eksplicitno avtoritativni - iz naše strani ga vedno fašete od spredaj. Končni izid: z direktom je zmagala avtoritarna ekipa Napihovanja.

Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Napihovanje.