NAPIHNJENA NAVODILA ZA PREŽIVETJE

NAPIHNJENA NAVODILA ZA PREŽIVETJE

Oddaja
Anonymous
7. 4. 2020 - 13.30

Spomin pripada domišljiji, človeški spomin ni podoben računalniku, ki beleži, domišljija je mati invencije. Ko domišljijsko totalno prevlada nad domišljijo, pa se znajdemo pred nemogočo nalogo, ki ji je kos zgolj ekipa Napihovanja. Na svetu je vedno vse malo drugače, kot si mislimo, da je, in svet, ki naj nam je nekaj do njega, ne bi smel biti fikcija, drži? Ekipa Napihovanja se bo epohi primerno lotila velikih vprašanj domišljije in empirije: razpoloženjske pokrajine, nezanesljivih epistemičnih podnebij, vsakega z njegovo temperaturo, okoljem, vremenom in mezosfero uma in telesa, nadalje bomo zate, poslušalec, napihnili do prepoznavnosti nepričakovane prehode med notranjostjo in zunanjostjo, in preizkusili pobočja ali dvomljive nagibe, ki vabijo življenja k zaporednim zdrsom proti izumrtju.

Brane pravi, da je lajf neprekinjen tok spektakelskih podob, vmesnik izvrstnih sanj, ki so ga preizkusili na hipersenzibilziranih celicah v kitajskem laboratoriju, a se je eksperiment sfižil. Pljučna erekcija, ki zaduši od spektakla  uspavanega sovražnika. Pljuča: kjer se neznana preteklost in bližajoča se prihodnost srečujeta v vibrirajočem brezzvočnem šumu, ki nezmotljivo drami govoreče oko medicine. Umetniško moč biovarnosti je Walter Benjamin za ekipo Napihovanja ponazoril s fotografijami praznih pariških ulic fotografa Eugèna Atgeta. Podobe dvopalubnih luksuznih križark COVID–19 izgledajo kot postmodernistična fora na Foucaultevo veliko zapiranje. Brane bi rekel, da so odgovor nanj. In Smrt v Benetkah je vsaj s kliničnega vidika  transparentno romaneskno delo, ki presega zlizan klasični konflikt med trpečim subjektom in svetom.

Kako torej nadaljevati fantastični spektakel študioznega  doziranja eksistencialne bolečine in maničnega užitkarjenja pod šotorskim krilom discipline, ki naj se izteče v komunizem? Ok, to ni vprašanje, šala mora bit. Izkazalo se bo namreč, da je svetega Avguština vprašanje o subjektivni in objektivni naravi časa temeljni ontološki problem našega ... Michel Foucault, junak našega časa, v tekstu o heterotopijah vojaščino z vso iz nje izhajajočo organizacijo prostora in časa poimenuje za krizno heterotopijo. Nekoč je namreč bila vojska nedotakljiv in nemalokrat sveti prostor, kjer se igra po posebnih pravilih. Ta pa postanejo univerzalno sprejemljiva v času izjemnega stanja. Čas je lačen smisla in pomena kot tiger sočnega zrezka, Walter Benjamin se strinja s primerjavo, saj ve, da je zgodovina sestavljena iz tigrovskih skokov. Iz zgodb, pripovedi, podob, besed, ki jih zadet šaman sestavlja, da bi viralno pandemijo približal izkustvu transcendence. Zlo je skrito, podtalno, netransparentno, zataknjeno med migetalkami dihalnih celic. Pomenska razlika med pojmoma patogenost in virulenca je v tem, da je patogenost konstantna kvalitativna značilnost mikrobne vrste, virulenca pa kvantitativna značilnost posameznih sevov. Kaj ni tole lep uvod v pismo Branetu o svetu okoli in v nas? Brane, pišem ti pismo, da više rod nismo. Odkar so Fužine spremenili v biološko orožje, se skrivamo v Štepanjcu. Medicinska izkušnja je blizu lirski v obelodanjanju modusov smrtnih izidov. Dolgujemo smrti opomenjanje, ki presega našo, posamezno smrt, Brane? Brane, je smrt kolektivni projekt?

Maratonske pripovedi religij in baročne mitološke strukture starih svetov bledijo, eshatologija je obvisela na klinu, idejna protitelesa slavnih prednikov rdečih brad in vladarskih podbradkov se zdijo kot zakopana pod veleblagovnicami. Cinizem in posmehljiva distanca do vsakega resničnega vzgiba ... Pardon za tale skoraj metafizičen izpad, ne bo se ponovilo. Človeške skupnosti so zmeraj našle način, da so delovale nase preko zunanje entitete, dolgo časa so bila to različna božanstva. Virusi so v tem oziru posrečena metafora, kako narava vrši čistko nad seboj. Na kako dolge trakove bomo narezali čas, ki nam ostaja? Sta prostor in čas zadnji opori zdravemu razumu ali igrački v rokah ekipe Napihovanja?

V populistični naraciji, ki čas polni z miti, vojaškimi zmagami in kronologijami kraljevih družin, se Brane od nekdaj težko orientira. Takšno brezsramno nacionaliziranje zgodovinskega časa ljudi, ki prečijo meje, uvršča v  birokratsko-kulturološko-moralni problem. Domovinska varnost postaja mešanica biološke in societalne varnosti. Obrambni ovoj okoli prepustnih teles in identitet za zaščito pred virusi in njihovimi nosilci. Javno zdravstvo je naslednji veliki motiv selitve ljudi. Zakaj ne duha ne sluha o okužbah v Lagosu, Bamaku ali Daki? Brane biološko vojno preživlja v varnostni kapsuli, ki ima strukturo babuške: stanovanje, občina, država. Vsi v njegovi družini verjamejo, da Jelko ve, in to je dovolj.

Ekipa Napihovanja je prepričana, da v času metamorfoze oziroma v metamorfozah časa nastajajo prelestna dela človeškega uma in duše. Algoritem te dni neumorno vsiljuje odrešitev. Internet je naplavil znanega mojstra šund antropologije, tolmača kognitivnih značilnosti tipičnega Slovenca, guruja slovenskega avtorasizma. Dame in gospodje, veliki MM. Izolacija nam kulturno leži, zavist še lepše pristoji. Še dobro, da smo 30 let nazaj porazili  krvoločne dinaride nizkega čela, kajneda? Meje sveta so meje jezika, a ne, Miha? Pandemija povzroča drugačno vrsto nelagodja, ki presega narodni genotip. Notranje nelagodje razžira vsakega izmed nas, Brane v tem oziru ni izjema, skrb zase je po priporočilu Catherine Malabou vzel zares. Ni se sicer zapodil v J.J. Rousseauja, je pa ...

… potopljen v blaženo letargijo izolacije izgubljal čas, a pridobival prostor. Arhitektonsko oblikovanje blokovskega naselja je dobivalo smisel z uvedbo izrednega stanja, med trgovino in blokom se je oblikovala s krizo izzvana agora stanovalcev bloka. Pričakovano je med njimi krožil dva metra velik lebdeči štirikotnik z ostrimi stranicami, ki je grozil kolenom potencialno nediscipliniranih Atencev. Nihče ne pokašljuje, situacija je resna, kar v Branetov obraz zareže na pol zmagovalen nasmeh, saj še ni konec. Razkošje, ki si ga Brane lahko v tej situaciji mirno privošči, je odprtje okna. Pantomimo stanovalcev nadgradi slabo ozvočenje betonske džungle, do okna ne uspejo priplavati utopljeni stavki, le kaos nepovezanih besed in klicajev. Iz dinamike in načina govorjenja razbira čustveno intenzivnost pogovora. Sestavlja jih v humorne, a brezkompromisne uvide v srž problema. Veseli ga, da se pred njim ne odvija teater absurda, ampak dokaj umirjeno in racionalno soočanje s kugo. Sosed bi mu morda celo priskočil na pomoč, mu ponudil kavo, pogovor, če bi pozvonil na njegova vrata; razumljivo jih ne bi odprl, a kljub temu je nekaj pomirjujoče človeškega v tej gesti. 

Brane se nenadoma zdrzne in zavpije agorašem pod oknom:  »Trump ga je poimenoval tuji virus!” Ne ve, zakaj je to izrekel, a v istem trenutku se je pričel raztreseno oblačiti, kot bi zamujal na vajo evakuacije, ki je bila uzakonjena na prejšnjem sestanku Atencev. Zakaj evakuacija? Zaradi kuge? Izolacija rojeva čudne misli, želel je na vsak način prekiniti s to apokaliptično miselno prakso in se odločil, da bo med možnostmi izbral odhod v trgovino in nakup špecerije. Potrebno je ves čas ohranjati mirno kri in trezno glavo. Kje bi lažje treniral smrtno nevarni šport kot v vrsti pred vhodom v trgovino. Dobrih šest metrov pred vhodom, kar prevedeno v ljudski material znese tri osebe, je Brane potipal žep na jakni. Aha, maska je tu. Maska je navijaški šal Olimpije, zvit v klobčič. Da se ne bi obeležil prehitro, ga navleče čez obraz tik pred vstopom v trgovino. V maniri misleca si v tkanino šala zabrunda: »Vsa zgodovina je v svoji biti samo zgodovina bolezni.« Nenadoma ga je prevzela spokojnost, ki je ni bil vajen, v nevidni celici, ki ga obdaja, se je počutil varnega, zares varnega, ni razumel, zakaj bi silil z glavo skozi zid v drugo celico. V svoji celici je suveren. Brane se je počutil, kot da je zmagal v svoji mali osamosvojitveni vojni.

Prečesavanje fizičnega in mentalnega stanja ljudstva in držav se je na tej točki individualnega uspeha končalo. Saj veste, da ga ne fašete od zadaj, poskrbi Napihovanje.

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Super prispevek. Manjka nam satire. Pozdrav za Braneta.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness