Leto 2014 Napihovanje začenja s »flashbackom« - lansko leto vam je ekipa napihovanja razkrila subverzivno bedo nesubverzivnega z imenom Miley Cyrus. Spomnimo: Miley Cyrus je s svojimi nastopi in izjavami vse naokoli izzvala divje odzive in za razliko od Lady Gaga povsem brez političnih intenc, zgolj z željo po slavi, da se zapiše v zgodovino. V svojem delovanju je bila povsem nesubverzivna, toda glede na plaz konservativnih reakcij je izpadla subverzivno.

Zdi se, da je Miley Cyrus v vsej svoji bedi res iskrena - hoče slavo in ne svetovnega miru. Lahko bi celo rekli, da je - in pri tem si sposojamo slavne besede slovitega prvega napihovalca z imenom Napihovalec - skratka tako je slaba, da je že kar dobra. Žal pa obstaja tudi obratno: tako dobro, da je že kar slabo. Obstaja inverzna slika Miley Cyrus, slika, ki ne nosi podobe v stilu Doriana Graya, ampak bolj v stilu Justina Bieberja. Ker ta inverzna slika je Justin Bieber. Tako dober, da je že slab.

Vse se je začelo v Kolumbiji, v Bogoti. In začelo se je z grafitarji. Saj jih poznate: ponoči, ko vsi že spijo, se splazijo iz hiš in prikradejo v … no, bolj ali manj grejo tja, kjer je kakšna stena. Ta njihova pot je polna nevarnosti, vsepovsod jih iščejo oči in pendreki, morda celo pištole policistov. Eno izmed teh umetniških ninđ je v Bogoti dve leti nazaj ena pištola zadela in ubila. Ker grafitarji ne zgledajo ravno tako, kot da pripravljajo državni udar, niso imeli lokalni oblastniki pri izogibanju vsesplošnemu pogromu na izbiro nič drugega, kot da grafitanje legalizirajo. Vseeno pa ga niso pustili kar brez pravil, pač pa so grafitom odmerili toliko in toliko prostora ter grafitarjem določili neko območje za to njihovo aktivnost.

DJ Lu je že pred vsem tem dogajanjem zavit v temo noči na stene risal podobe, in sicer podobe, kot so ananasova bomba, amputiranec s puško namesto bergle, vojak z bombami kot baloni in podobno. Ni bilo pravil: ne kdaj, ne kje, ne kaj. Toda po uboju lokalnega grafitarja se je vse to spremenilo. Oblastniki v Bogoti so začeli celo najemati grafitarje, toda to je pomenilo pod pravili in pogoji teh lokalnih oblastnikov. Sčasoma se je s tem razpasel umetniški duh, subverzivnost pa usahnila. Kot je rekel DJ Lu: »Da ti povejo, kje lahko slikaš, gre proti duhu grafitanja«.

In kako močno je šlo to legaliziranje proti samemu duhu grafitanja, je pokazal »belieber« [belibr] številka 1 - Justin Bieber. Če ne poznate tega mladeniča: gre za verjetno najbolj popularno in kul bitje na tem svetu in sumimo, da tudi širše. Njegovi privrženci in privrženke ali, bolje, sledilci in sledilke se imenujejo »belieberji« - ker verjamejo vanj, v njegovo božanskost. Vse, kar naredi, zato postane 'kul' in 'ful dobr'. Lani je tako imel koncert v Bogoti, torej v našem mestu zločina, kjer ni razočaral, saj je poznal lokalno politično dogajanje in grafitarsko sceno. Odločil se je, da bo del nje in se odpravil grafitirat, in to - ker je najbolj popularno bitje - ob spremstvu policije. Tako imamo sedaj sliko: Bieber, ki ponoči grafitira nekega zajca ob spremstvu in varovanju pooblaščencev lokalnih oblasti. Estetski in politični poraz grafitanja v njegovi lastni meki.

Bieber je s tem, ko je legalno grafital, naredil grafitanje za tako kul, za tako sprejemljivo in tako dobro, da je postalo že slabo. S tem, ko ga je pri grafitanju varovala policija, je temu, kot pravi DJ Lu, subverzivnemu street-artu vzel še zadnje koščke njegove subverzivnosti. Grafitarji so vedno bili prave male art-ninđe in pri tem verjetno tudi izpade kul njihovo upiranje črki zakona, ampak kakšen ima to smisel, če te na odmerjenem območju udomačijo in te ob tem še varujejo policaji? Bieber tako s svojo nesubverzivno kulskostjo subverzivnega dejanja sprevrača vso njeno subverzivnost. - Tako, poslušalke in poslušalci Napihovanja, sedaj smo vam pred nosom razgrnili celoten zemljevid političnosti pop kulture: ultra konservativec Bieber in radikalna revolucionarka Miley Cyrus.

Da ga ne fašete od zadaj, pač pa od spredaj, poskrbi Napihovanje.