Še pomnite, drage napihnjenke in dragi napihnjenci oziroma drage napihovalke in dragi napihovalci, kako je - figurativno rečeno - izgubil dovoljenje za nadaljnje sodelovanje v tekmi za ameriškega predsednika leta 1972 kandidat Edmund Muskie? Thompson, in s tem ne mislimo našega za domačico spremnega južnega soseda Marka Perkovića, ampak Hunterja S. Gonzota, ki je aprila tistega leta objavil članek z naslovom »Veliki Ed razkrinkan kot odvisnik od Ibogaina«, v katerem je med drugim trdil, da so Muskiejevi možgani popolnoma paralizirani od halucinacij. Kasneje je opozoril, da je treba biti pri branju njegovih člankov previden, češ da je zelo eksakten novinar: »Nikoli nisem rekel, da jemlje ibogain, rekel sem, da po Milwaukeeju krožijo govorice, da ga. Kar je bilo res, saj sem te govorice sprožil jaz sam.«

Toliko namesto uvoda, preden se lotimo bodočega ministra za kulturo Antona Peršaka. Po Ljubljani namreč kroži govorica - mimogrede, prišla naj bi iz Trzina - da naj bi se pisatelj Tone na nekaj mestih v svojih knjigah Sredobežnost in Usedline izdatno razpisal o znanem slovenskem politiku kot prekomernem uživalcu kokaina. Da pa slednjemu ne bi bilo preenostavno iti v nos, se je bojda Peršak poslužil finte, ki spominja na umetniško parjenje po imenu Dark Side of the Rainbow a.k.a. Dark Side of Oz a.k.a. The Wizard of Floyd. Gre seveda za skrivnostno sinhronost Flemingovega Čarovnika iz Oza, premierno prikazanega leta 1939, v katerem je v vlogi izgubljene Doroteje zaigrala Judy Garland, ter albuma Dark Side of the Moon oziroma Temna stran meseca skupine Pink Floyd. Govori se, da naj bi pred-predlani izdani Peršakov roman Usedline brali vzporedno s Sredobežnostjo iz leta 2008 ... No, o vzporednem branju lahko govorimo le pogojno – v resnici naj bi šlo za »sredobežno« branje; določeni odlomki Sredobežnosti naj bi se namreč kot ata na mamo prilegali med izbrane vrstice Usedlin, ki z naslovom namigujejo na izdajalsko belo smrkljasto sled okoli nosnic. Kateri so ti odlomki iz zgodnejšega romana, ki med drugim govori o ambicioznem tranzicijskem politiku, nam žal ni uspelo izvedeti, so nam pa v roke prišli namigi, kam približno bi jih bilo v romanu Usedline potrebno vmestiti.

V poglavju s pomenljivim naslovom »Zgodba o črnih možeh iz dimnikov na belem snegu« naj bi bile ključne naslednje besede: »[...] kot svilena koprena s tisočerimi biseri, iz katerih sevajo žarki svetlobe. Neskončno polje kristalov. Kakšna lepota!« Bojda so to opisi celih kupčkov in črtic kokaina. Sredi »Begavca«, poglavja, ki predhaja pravkar citiranemu, najdemo odlomek, ki naj ne bi bil brez povezave z izvorom naslednjega stiha skupine Carina: »za božič starši na nou let' kouk«. Takole gre: »Gotovo je bilo to že decembra, morda prav pred novim letom, kajti pokrajina zunaj je bila že vsa bela. Tako zelo bela, da je vse drugo bilo videti črno [...]« Namigov na risanje pregrešnih linij je v knjigi vse polno: »Tisti čudni zvok struganja in drobljenja kamenčkov, ki ga je bilo tako močno slišati v globoki večerni tišini [...]« Seveda gre za značilni trkajoči zvok britvic in bančnih kartic. Nenazadnje bi lahko kot nekakšno priznanje brali tudi naslednje: »To mi je bilo v velik užitek, četudi me je hkrati nekoliko motilo srbenje, ki mi ga je povzročal prah, ki se je lepil na vlažno kožo [...]« To je bila »[b]ela cesta [...], posuta z ostrimi kamenčki in tudi večjih kamnov je bilo veliko vmes.« Jebela cesta, berite Sredobežnost in Usedline ter se sami prepričajte, do kolikšne mere so našteti namigi glede tako imenovanega »beuca« vzeti iz konteksta, rekla-kazala oziroma natega!?!

Je pa imel opisani delno ponesrečeni poskus raziskovalnega novinarstva ekipe za napihovanje nepričakovane stranske učinke. Če nam že ni uspelo »sredobežno« branje Usedlin ter razkrinkanje nakokiranega politika, o katerem naj bi pisal Peršak, pa smo zdaj slednjega nedvomno spoznali precej bolje! Tone je precej svojega otroštva preživel v »Oblakih«, dobesedno, saj gre za vas »na razgibanem, lahko bi rekli terasastem pobočju« z razgledom na tesno trikotno dolino, ki se »potem proti severu in zahodu odpre v širno Pesniško dolino«, po kateri teče reka Pesnica, ki seka Slovenske gorice. Če Tone kaj da na latinski pregovor nomen est omen ali pa ne, so bile možnosti, da zaradi okolice postane pesnik oziroma pisatelj, velike!

Zanimiv lik je v slovenski politiki Tone tudi zato, ker je svojo pisateljsko kariero začel s prilagojeno parolo »SMRT KOMUNIZMU! SVOBODA NARODU!«, ki jo je kot še čisto mlad pob z rdečo barvo napisal na velik list papirja, tega pa na vidno mesto obesil visoko na drevo. Hkrati je tudi že zelo zgodaj opravil z bogom, s cerkvijo kot institucijo, predvsem pa z vaškim župnikom. Ta ga je namreč ob vprašanjih, kot so: »Zakaj je bog ustvaril drevo s prepovedanim sadežem, če je res ljubil človeka?« vedno nahrulil.

Peršaka bi pravzaprav lahko poimenovali kar za Spuhljanca, po družini, katere zgodba je ena tistih iz njegovega otroštva, ki so sčasoma postale pomemben del njegovega življenjepisa, kot ga sam bere: »To je še vedno in nenehno živa magma, razbeljena sredica pod zloščeno površino, ki si kdaj pa kdaj in vedno znova utre pot skozi skorjo. In vsak tak izbruh je sporočilo iz časa in prostora, kamor se ozrem vedno, ko sem v zadregi in skušam dojeti vzvode svojega pehanja skozi blodnjak sprotnosti.«

Spuhljanci so živeli »na samem, sami zase in vzbujali odpor. Vsi v vasi so govorili o njih z veliko mero opreznosti in sitne mržnje, čeprav v resnici nihče ni vedel povedati o njih nič spotakljivega.« Mladega Peršaka je na življenjsko filozofijo Spuhljancev navlekel najmlajši med njimi po imenu Janž, s katerim sta se, oba priseljenca oziroma tujca, cele popoldneve po šoli potepala po gozdovih. Takole piše Tone: »Njegovo početje se mi je zdelo vedno bolj čudaško. Po cele ure je stal ob mravljiščih in nepremično opazoval mravlje; na vprašanja, zakaj to počne, je odgovarjal, da se mu zdi čudovito, kako se mravlje razumejo med seboj.« Nekoč je rekel, da imajo vse mravlje eno in isto pamet in da so vsaka zase le živi delček istega bitja s to isto pametjo, [...] da vse skupaj čutijo bolečino, če jo prizadanemo eni od njih, in da vse skupaj čutijo slast, če katera od njih naleti na kaj dobrega. Tone je čutil mravljince po telesu; rdeče, bele, črne in čez-lesne: »Kdaj drugič se je zagledal v kako drugo bitje, vendar vedno v kaj zelo majhnega. Zanimali so ga rogači, črvi in vsemogoči ščurki, ogrci, hrošči. Opazoval jih je, jim včasih tudi nastavljal razne ovire na njihovi poti in bil vedno vesel, če so našli pot mimo ovir, ki jim jih je nastavil. Nikoli pa ni nobenemu od teh drobnih bitij namenoma storil nič hudega.« Janževe skrivnosti iz življenja njihove družine še najbolje povzema naslednja informacija: sovražili so elektriko, saj naj bi ta kazila nočno podobo sveta in preprečevala nemoteno opazovanje vesolja. Spuhljanci so namreč ob večerih sedeli pred hišo in skozi star daljnogled opazovali zvezde. »Verjeli so, da je vesolje dom vseh skrivnosti in da se mora človek, če želi doseči srečo, samo zazreti v globino vesolja, se popolnoma prepustiti delovanju domišljije in dovoliti skrivnosti, da se naseli vanj. [...] Janž je govoril o skrivnosti kot o nekakšni kopreni ali celo zdrizu. In tudi drugi ljudje v vasi so pripovedovali, da si Spuhljanci prizadevajo ugledati med zvezdami neko skrivnostno tvar, razpršeno po vesolju. [...] Slutili so, da je skrivnost, ki, nevidna ali popolnoma prozorna, lebdi med zvezdami kot nekakšno tkivo ali morda kot le redka mreža iz neskončno tankih niti, vir življenjske energije, in upali so, da bo vsaj nekaj te energije, če se ji bodo dovolj vztrajno izpostavljali, prešlo tudi vanje. Zato so noč za nočjo v temi posedali pred hišo in strmeli v vesolje. [...] Njihovo vero, da je vesolje brezkončni, pretežno prazni prostor, je župnik razglašal za krivoverstvo. [...] Njihovo početje je razumel kot posmehovanje tolikokrat znova ponovljenemu opominu, da bog vse vidi in vse ve in greh se delati ne sme.« [...] »Pritepenci,« kot so jih klicali v vasi, »[n]iso verjeli, da je bog vsemogočen in večen in dober bog; mislili so, da je le samozvanec, ki se je postavil nad ljudi in jih zasužnjil.« Ko je umrl stari Spuhljanec, so »vdova, sinova in neznani ženski ves popoldan peli ob odprtem grobu neznane pesmi v neznanem jeziku. [...] Med petjem so se premikali, počasi in ritmično, da je bilo videti, kot da plešejo.«

Kako jebeno lepo – Anton Peršak – v imenu ekipe za napihovanje: dobrodošel nazaj v slovensko politiko! In da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Napihovanje.