Kanček resnice radikalne desnice

Kanček resnice radikalne desnice

Oddaja
7. 12. 2015 - 20.00

O LEVOLIBERALNIH ELITAH, DIKTATURI POLITIČNE KOREKTNOSTI IN TEORIJAH ZAROTE 

1. UVOD

Povod za današnjo oddajo in namerno bombastičen naslov je serija morda nepovezanih znakov v neki glavi, ki bi jih lahko našteval v neskončnost: po Ljubljani v zadnjem mesecu v povezavi z begunsko krizo strmo naraščajo grafiti v stilu »antifašizem je fašizem«, »stop diktaturi levičarskih elit«, »smrt silam komunistične kontinuitete« itd. Ti zapisi ciljajo na isto jedrno tezo, da so torej glavni zagovorniki egalitarnosti v našem prostoru pravzaprav diametralno nasprotje tega, za kar se predstavljajo, in da delujejo v službi nekoga drugega, ki ima slabe namene: v službi kapitala, Soroša, svetovnih elit. Podoben diskurz se širi tudi po antimigrantskih straneh na facebooku, kjer centralno vlogo igra podoba hipokritskega urbanega levičarja, ki z humanitarističnimi in idealističnimi floskulami, s pretirano politično korektnostjo in sovražnim govorom proti sovražnemu govoru skrbi zgolj za reprodukcijo lastne dominacije in izključuje drugače misleče. Vse te izjave spadajo seveda v širšo skupino političnih izjav, ki ciljajo v isto smer, četudi niso neposredno povezane z begunsko krizo.

Le na kaj torej ciljajo tovrstne izjave in kako je možno, da navkljub svoji nejasnosti sploh delujejo? Tudi nasploh se politični dialog, posebej kadar se vzpostavlja med nasprotniki, vrti okrog nekakšne napol izrečene javne skrivnosti, okrog nečesa, kar naj bi vsi vedeli, četudi nihče od obtoženih o tem noče govoriti, s čimer zgolj potrjuje svojo krivdo: najbolj znani so seveda Janševi »strici iz ozadja«. Zdi se mi, da vsi ti (po eni strani megleni, po drugi po kristalno jasni) znaki nekam vodijo. Zavedam se, da je ta začetek zelo sumljiv. S precenjevanjem pomena, ki iz problematičnih znakov naredi velika usodna znamenja, ki jih je treba upoštevati, se po navadi začne vsaka teorija zarote. Recimo, da me na tem mestu opravičuje poklicna, torej iz določene filozofske šole izhajajoča deformacija: 1.) doktrina, da resnica prihaja iz absolutne zunanjosti, da je treba, z namenom popolne samorefleksije, vzeti resno tisto perspektivično resnico, ki jo o tebi izreka najbolj nasproti postavljeni drugi, in 2.) nietzschejanska teza o nerazločljivosti prijatelja in sovražnika.

 

2. KAJ JE RES?

V splošnem bi torej rad zagovarjal zelo enostavno, četudi morda kontroverzno tezo: antimigrantski diskurz kot tudi nasploh diskurz skrajne desnice, ki se je v zadnjih mesecih razpršil čez zelo velik del slovenske družbe, je treba na določen način vzeti zares, sploh če se zavzemamo za nasprotno in se razpoznamo v njihovih obtožbah. Seveda s tem ne mislim, da je treba jemati resno njihove konkretne ideje o reševanju begunske krize, o islamu, Evropi itd. Danes se bomo koncentrirali zgolj na njihovo podobo o levici. Zdi se namreč, da so begunci v tej situaciji v veliki meri zgolj spodbujevalnik nekega starejšega in širšega spopada z »notranjimi izdajalci domovine«. Zares je torej treba vzeti napade na Radio Študent in ostale poskuse diskreditacij »levičarskih« inštitucij, kot so Mirovni inštitut, Slovenska filantropija, revija Mladina in Združena levica, če sledimo najpogosteje ponavljajočim se seznamom »izdajalcev domovine« na facebookovih staneh, kot je denimo Slovenija Zavaruj Meje. Ko rečem, da je treba te »izjave vzeti zares«, pa nikakor ne mislim, da je treba verjeti, da je izjavljeno enostavno res. Dovolj naj bo negativna opredelitev: ni vse v teh izjavah enoznačna neresnica, laž, popolna neumnost in irelevantnost, ki jo je treba ignorirati in se nanjo ne ozirati.

Predlagam skratka, da te izjave uvrstimo tja, kamor po mojem mnenju spadajo, na spolzko polje med resnico in neresnico, na področje mita. Gre za »urbane mite«, ki so nalezljivi, določajo naše govorjenje in še kako delujejo. Vsak mit je, kot je pokazal že Levi Strauss, v kolikor je uspešen, na določen način tudi resničen: resnično dobro funkcionira in se reproducira znotraj neke določene in z mitom kompatibilne družbene situacije. Iz vsebine mita je torej mogoče preko interpretacije razbrati realno družbeno situacijo, četudi ta na ravni vsebine mita ni eksplicitno prisotna. Toda potrebna je selekcija med zrnjem in plevelom: tisto »resnično« se ne nahaja v enačaju med znakom in referentom, recimo med desničarsko fantazmo o »levičarski eliti« in dejansko levico v našem prostoru, tako kot nas to skuša prepričati mit sam. A vseeno mora obstajati med obema določena korelacija, ki je predpogoj za to, da se določen mit sploh lahko uveljavi in reproducira. Dejansko obnašanje levice se torej na nek način mora deloma ujemati s tem, kar o njej pravijo njeni nasprotniki. Naše vprašanje prvenstveno torej ni, ali je diskurz »o levici« s strani njene zunanjosti resničen, temveč bolj pragmatično: kako deluje, zakaj deluje in kako, če sploh kako, je mogoče to delovanje, ki v dani situaciji po dosegu in učinkih pač ni nekaj nepomembnega, zaustaviti.   

 

3. PRIMARNA IZKLJUČITEV

Znotraj levice sicer trenutno že obstajajo ustaljeni načini soočenja s tovrstnimi očitki, ki so po mojem mnenju vsi po vrsti pretežno napačni in neučinkoviti. Prvi je zvajanje vsega na humor, znotraj katerega glavno vlogo odigra stereotipna podoba nestrpnega desničarskega omejenca nekje iz province ali pisanje kakšne Maje Sunčič. Tovrsten posmeh je po navadi zelo varen, neprovokativen in pomirjujoč: skupnost se konstituira preko vzvišenega posmeha tistim, ki v njej niso prisotni. Druga strategija je molk, ignoranca: »Na neumnosti se ne odgovarja!« Tretja strategija je mižanje, preprečitev stika s tovrstnim govorom: od nestrpnih prijateljev na facebooku se je treba »od-prijateljiti« (ni mi sicer jasno, ali gre pri tem »od-prijateljevanju« za strah pred tem, da bi nas njihove ideje lahko okužile, ali za nekoliko narcisoidno vero, da bo prav naša »od-prijateljitev« tista, ki bo nekoga prepričala v spremembo mnenja). Četrta strategija je odtegnitev pravice do javne besede, ki se med drugim kaže v vse pogostejših ukinitvah možnosti anonimnega spletnega komentiranja. Peta strategija je demonizacija in zvajanje celotnega diskurza na njegove najbolj skrajne dele: vzpostavljanje enačaja med odkritim sovražnim govorom, kot ga recimo razkriva portal Zlovenija, in vsemi, ki se zavzemajo za zaprtje meja. Skoraj odveč je pripomniti, da je ta postopek strukturno identičen posplošenemu enačenju vseh muslimanov s teroristi.

Kaj je torej skupna točka vseh teh strategij? Kako delujejo in kaj ustvarjajo? - Zapiranje v mehurček isto mislečih, večanje distance do osovražene socialne skupine, skrb za to, da med obema skupinama ni nikakršne komunikacije, in uvedba striktne moralno-mnenjske policije znotraj mehurčka, ki poskrbi za čimprejšnjo izključitev vseh potencialnih novih napačnih mnenj znotraj te čiste in popolnoma pravilno misleče notranjosti. O tem dobro priča primer Žižek, ki je v trenutku iz heroja postal izdajalec dela levice in celo rasist, čeprav v osnovi ni naredil nič drugega, kot da je svoje (že prej problematično evropocentrično in militaristično) mišljenje konsistentno apliciral na begunsko situacijo. Reprodukcije uveljavljenega mnenja znotraj določene socialne skupine ne gre razumeti kot specifiko levice, temveč kot prevladujoč način negativnega vzpostavljanja notranjosti skozi distanco do zunanjosti, ki ga spodbuja tudi struktura tako realnih kot tudi virtualnih socialnih omrežij. Nagrajujejo, potrjujejo in prodajajo se predvsem mnenja, ki potrdijo in olepšajo našo lastno identiteto, kar je najlažje doseči z distanco do zunanjosti. Vse to se sklada tudi s prevladujočim principom negativizma, sledeč kateremu se politični projekti utemeljujejo na zoperstavljanju drugemu, kar povratno zakrije pomanjkanje pozitivnega in skupnega navznoter ter posledično tudi zakrije notranje razlike.

Jasno je torej, da trditve antimigrantskih gibanj o »nestrpnosti«, »izključevalnosti« in »netolerantnosti« levice niso povsem brez realnega referenta. Tega seveda ne gre razumeti kot legitimen očitek, sploh če ne priznavamo liberalnih in moralističnih idealov odprtosti, ki jih sicer desničarji od levičarjev zgolj prevzamejo in usmerijo proti njim samim. Problem izključevanja prvenstveno ni moralen in naša skrb prvenstveno ni krivica, ki se jo povzroča določenim ljudem, prav tako pa je nemogoče zahtevati popolno odprtost, ki bi implicira popolno ukinitev vsake identitete. Problem ni v identiteti kot taki, temveč v njeni statičnosti, v mehanizmih, ki preprečujejo njeno predrugačenje, takrat ko bi bilo to potrebno. Problem je torej najprej pragmatičen: v dani situaciji se zdi, da izključitev enostavno ne deluje več, saj nestrpnost ne predstavlja več zanemarljive manjšine, ki jo je mogoče enostavno izključiti, ne da bi se z njo resnično soočili, temveč je postala večinsko ali vsaj enakovredno mnenje. Druga težava tovrstnih strategij spada pod širši problem funkcioniranja identitet v našem času: zaprt mehurček, ki sebe dojema kot popolnoma pravilno misleč, se zoperstavlja mehurčku domnevno popolnoma napačno mislečih. Kar naenkrat postanejo ključne medsebojno izključujoče se identitetne nalepke – musliman-Evropejec, levičar-desničar itd. Obojestranska reprodukcija stereotipov o drugi strani, ki nadomešča komunikacijo, je tudi tista, ki reproducira razliko in implicitno predvideva, da je edini možen način interakcije spopad, katerega cilj je uničenje nasprotnika. Popolno uničenje zato, ker je izključena možnost spremembe neke identitete, ki bi se zgodila v enakovrednem stiku z drugim. Točno ta potencialna situacija, ko se mnenja razvrstijo v bojne jarke in umanjka vsako skupno polje srečanja, bi morala biti naš pravi sovražnik, ki bi nadomestil slabega sovražnika v obliki točno določene socialne skupine ali identitete. Ta situacija, ki sicer ni že enostavno realnost, toda tudi ne povsem nerealistična možnost, je tista, ki jo je treba preprečiti.

 

4. OGRAJA ZNOTRAJ MNENJSKEGA PROSTORA

S trditvijo, da je treba vzeti diskurz skrajne desnice zares, pa nikakor nimam v mislih prilagajanja ali popuščanja. Ne gre za to, da bi morala levica postati manj radikalna in bolj spravljiva ter sredinska. Ne gre za iskanje konsenza, narodne enotnosti in sprave. Prej velja nasprotno: ravno s tem, ko bi levica postala zmožna znotraj množice pobesnelih glasov ljudstva razločevati med manipulativnimi in sovražnimi intencami, ki jih je treba povsem zavreči, ter med legitimnimi intencami, ki so (sicer napačno manifestirane) izraz ljudskega nezadovoljstva in nezavidljivega položaja delavskega razreda, bi lahko postala zares radikalna in ljudska v pozitivnem pomenu besede. Ne smemo namreč enostavno ignorirati dejstva, da velik del znotraj podrejenih družbenih razredov, velik del, ki naj bi ga predstavljala ravno socialno ozaveščena levica, trenutno najde prepričljivejše odgovore v skrajno problematičnih in hujskaških politikah. Ne smemo ignorirati dejstva, da se deloma uresničuje malomeščanska fantazma o zaplankani podeželski Zloveniji, ki se je med drugim v zadnjih letih povsem ustalila v levem delu lokalnega diskurza s pomočjo številnih internih šal, postov na facebooku ter mnenj raznoraznih kolumnistov in mnenjskih voditeljev. Vse to je posredno pripomoglo k udejanjenju stereotipnega Slovenceljna. Ne smemo se zadovoljiti z vsiljeno delitvijo, v kateri se »Zloveniji« zoperstavlja veliko manjši sloj razsvetljenih, moralnih, urbanih in progresivnih. Ta problematična ograja, morda bi celo lahko rekli neprehodna bodeča žica, ki preči domač mnenjski prostor, je sama med drugim tudi strukturni učinek na levici prevladujoče liberalne logike popolne izključitve. Tudi ta ograja bi morala pasti. Seveda pa obstajajo a-subjektivne sile, ki jih sicer ne smemo enačiti z akterji izjav[1] niti ne z empirično določeno levoliberalno elito, ki jim je v interesu točno takšno stanje: vzvišena čistunskost in prazna moralnost, ki se lepo ujema z večanjem razlike med sloji, razlike med izobraženimi in neizobraženimi, med centrom in provinco, med pravim moralnim in razsvetljenim človekom ter barbarsko živaljo.[2] 

Tako je torej treba razumeti resnico v zadnjem času na desnici zelo pogoste retorike o oikofobiji - »ljubite vse tuje, domače tlačite« - ter preusmeritev sloganov levice proti njej sami. Ograja znotraj domačega mnenjskega prostora je dejansko simptom levice, njena slepa pega, četudi ni edina, ki je ograjo ustvarila, saj je ta odraz procesa izginjanja srednjega razreda in širšega razslojevanja družbe v neoliberalizmu. Ta problem ostaja neviden, četudi na njem vse temelji in četudi tisto, kar iz tega temelja izhaja, izreka nekaj povsem nasprotnega. Problem je skratka, da boj proti vsem ograjam, izključitvam in zaplankanostim pogostokrat temelji ravno na določeni primarni izključitvi, ograji in zaplankanosti. Problem je v neproblematičnem spajanju socialističnih idealov in malomeščanskih predsodkov o »navadnih« ljudeh, ki povratno opravičujejo razslojevanje.

Sposobni smo denimo razpoznati strukturne razloge, kot so brezperspektivnost, nesmiselnost in zdolgočasenost nad evropskim načinom življenja, ki mlade muslimane silijo v identificiranje z ISIS-om. Jasno je, da vse to nima nič opraviti z nekakšno nespremenljivo identiteto »muslimanstva«. Večja težava pa je uvid, da povsem isti razlogi druge ljudi silijo v identificiranje s specifično evropskim populizmom.[3] Sposobni smo razpoznati, da evropski stereotipi o muslimanski identiteti pogojujejo, da se nekateri muslimani dejansko razpoznajo v ekstremizmu, težje pa razpoznamo, da stereotipi o zaplankanih Slovenceljnih in radikalnih desničarjih ne ustvarjajo nič drugega kot zaplankane Slovenceljne in radikalne desničarje. V nasprotju s tem menimo, da je potrebna določena povsem enakovredna in neizključujoča obravnava, v kateri ni razlike med domačim in tujim: odločitev za ksenofobijo in strah v nobenem primeru ni enostavna svobodna odločitev, ki bi jo avtonomno sprejeli zli subjekti, ki se jim zoperstavljamo mi, ki smo absolutno in brez dvoma moralni.[4]

 

5. MORALNOST IN RAZSLOJEVANJE DRUŽBE

Ravno to je torej največji problem moralnosti, sočutnosti in humanosti levice: pogostokrat reproducira logiko dveh nespremenljivih bojujočih se identitet, levice proti desnici, absolutno dobre proti absolutno zli, namesto da bi razpoznala, da je ravno ta moralna logika trdnih in nasproti si postavljenih identitet največji problem današnjega časa in princip, po katerem svoje delovanje utemeljujeta tako privrženec ISIS-a kot skrajni desničar. Poglejte si denimo antimigrantski diskurz po socialnih omrežjih in se skušajte vživeti v kožo nekoga, ki ga ta prepriča: kar takoj pade v oči, je absolutna gotovost glede tega, kdo je na pravi strani. Vse izhaja iz vrednot družine, domovine, belih ličk, naravnega reda, civilizacije. Zavzemajo se skratka za ideale, ki se jim s stališča notranjosti tega diskurza ni mogoče zoperstavljati, ne da bi bili enostavno zli. Edini način za tvorjenje razlike od tovrstnega pristopa in za vzdržno moralnost je torej razpustitev vsake moralnosti, nekakšno potenciranje »hipijevske« in »zapohane« karikature levičarja: »sočutje«, tudi in celo s fašisti.[5]

Opazimo lahko, da prihaja do specifičnega soglasja med ignoranco do identitetne in razredne problematike: isti liberalni princip splošne izključitve, ki preprečuje stik z radikalno desnico kot osovraženo identiteto, je tudi tisti, ki preprečuje uvedbo selekcije med sicer zakritimi izrazi razrednega interesa in njihovo fašistično kanalizacijo. Striktna politična korektnost in zavračanje sovražnega govora pogostokrat služita tudi zatiranju ravno tistih, ki bi morali dobiti glas, tistih, ki jim zaradi različnih frustracij ne preostane drugega, kot da se odzovejo sovražno. Seveda nikakor nočemo reči, da bi bilo treba sovražni govor ignorirati ali ga celo postaviti kot legitimno mnenje in se zavzemati za okrogle mize po modelu za/proti. Ni potrebe po odgovarjanju na sovražni govor sam, toda obstaja akutna potreba po odgovarjanju na tisto, iz česar sovražni govor izhaja, saj je ta zgolj vrh ledene gore strukturnih problemov, ki jih tisti, ki zaradi njih trpijo, ne zmorejo pravilno nasloviti. Ni namreč slučaj, da nova radikalna desnica dojema sebe kot antielitistično in ljudsko, da gre za glasove tistih, ki menijo, da v javnem govoru nimajo dovolj besede, četudi so njihovi poskusi pritegnitve pozornosti povsem zgrešeni.

Poglejmo konkretneje: princip politične korektnosti, ki zahteva molk o identitetnih problemih, ki jih naslavlja desnica, in ki denimo preprečuje navajanje narodne pripadnosti v primerih kaznivih dejanj, je tudi tisti, ki preprečuje, da bi bilo mogoče statistično dokazati državni rasizem in segregacijo, denimo dejstvo, da je ta kriminaliteta povezana s socializacijo v brezperspektivnem okolju socialnega dna. Drugi primer: številni očitki proti migrantom se tičejo možnosti, da bi ti predstavljali konkurenco ter da bi nasploh znižali ceno delovne sile. To niso enostavno neumnosti, temveč legitimni pomisleki izhajajoči iz konteksta delovanja neoliberalizma, ki bi jih morala prava levica nasloviti.

V tem kontekstu je morda najbolj nazoren primer 19. sezone South Parka, v kateri so ustvarjalci dosegli vrhunsko raven povsem brezrezervnega humorja, ki nima več slepih peg in bi ga najlažje opisali kot nasprotje vsaki zdravorazumski, sredinski poziciji. Prej gre za pozicijo radikalne levice s posamičnimi elementi, ki jih trenutno naslavlja le radikalna desnica. V South Parku zavladajo nekakšni antifašistični policaji popolne politične korektnosti. Mesto postane liberalno, progresivno, popularno in odprto, po njem začnejo rasti polikane gentrificirane soseske, polne hipsterskih lokalov in trgovin z zdravo prehrano, a obenem kot simptom, ki ga je treba na vsak način skriti, ostaja vse večje socialno razslojevanje in vse bolj odrinjena populacija »White trash«: izolirana, pozabljena, polna predsodkov, nestrpnosti in brez pravice do javnega govora. Tudi naš lokalni »White trash« je skratka specifični izraz nezmožnosti emancipatornih politik. Prav tako velja, da pogostokrat izražene ideje »Vi, zagovorniki, vzemite begunce k sebi domov« ne gre razumeti dobesedno, saj izhaja iz intuitivnega uvida v možnost nove segregacije družbe, v kateri na drugi strani ograje gentrificiranih sosesk strpnosti in meščanske kulture ostajajo nižji sloji avtohtonega »White trasha« in pripadniki manjšin.  

 

6. ZAKAJ POSTATI "WHITE TRASH"?

Izraza »White trash«, iz katerega bi radi naredili ključen koncept današnje oddaje, ne uporabljamo posmehljivo, temveč s presežkom spoštovanja in zato, ker naznačuje tako specifično razredno kot tudi z njo povezano identitetno pozicijo, ponavadi umeščeno na desnico političnega kompasa. »White trash« razumemo v širšem smislu od zgolj določenega ameriškega fenomena: kot specifično notranjo manjšino, ki izraste kot karikatura, kot potenciranje prevladujoče kulture in kot njen izmeček. Gre torej za »prvega drugega« s perspektive levice, ki je v topološko nestabilni poziciji: ni enostavno na njeni meji, temveč obenem neskončno oddaljen in neskončno blizu. Četudi so mnenja "White trasha" po navadi povsem nasprotna, bi prava levica po strukturni nujnosti morala reprezentirati tudi to skupino, a zgodovinska izkušnja kaže, da je ravno to točka, v kateri ponavadi ne uspe. Revolucionarno ljudstvo se vedno znova transformira v fašistično drhal. Tako kot glede beguncev bi morali tudi v primeru »White trasha« poskrbeti za integracijo, ki jo je treba tudi v tem primeru razumeti kot obojestranski in enakovreden proces, ki ne izključuje kompleksnih zasukov, nevarnosti ter tudi nujnosti spremembe nas samih. Problem torej ni samo njihova, temveč tudi naša identiteta, zato je nujen tvegan proces predrugačenja. Treba je skratka »postati White trash«. A postajanje je, sklicujoč se na Deleuza, vselej obojestranski proces: tudi »White trash« mora postati levičarski, mora postati del revolucionarnega razreda. Za to sicer že obstajajo potencialni zametki, kot je razvidno iz sodobnega ameriškega »White trash« filma: čudaška progresivnost, ki se kaže v drogiranju, incestuoznosti, plemenskosti, transgresivnosti, amoralnosti, patološkosti, trmastem ponosu in drugih oblikah nenavadnih odprtosti.

Na začetku oddaje smo nakazali, da se glavni očitek radikalne desnice tiče določene konstitutivne razpoke med diskurzom levice in njegovimi dejanskimi učinki in intencami: »Govorite eno, delate drugo!«, »Povejte enkrat za spremembo to, kar resnično mislite, in to, kar vaš diskurz v resnici ustvarja!«, »Izključujete in zatirate nas«. Moralnost levice, ki reproducira in obenem temelji na izključevanju »White trasha« ter razslojevanju, je drugo ime za tovrstno razpoko, ki bi jo lahko zapolnila le določena brezrezervnost, absolutna iskrenost in neskrivnostnost. Prav na to ciljajo vse (sicer faktično napačne) teorije zarote o levici, od Soroša do ideje o načrtovani begunski krizi: »Recite bobu bob, povejte enkrat že stvari iskreno.« Tudi nek ameriški politični analitik je denimo izpostavil, da je treba trenutni uspeh republikanskih kandidatov - Donalda Trumpa, ki širi sovražnosti o manjšinah, in Bena Carsona, ki se med drugim hvali s tem, da je želel v navalu besa mamo treščiti s kladivom po glavi - razumeti kot odraz obupane potrebe ljudstva po »iskrenem« in »direktnem« diskurzu, ki ničesar ne skriva in ničesar ne zavija v celofan. Eden izmed dejavnikov za to potrebo naj bi bilo tudi specifično ameriško pretiravanje s politično korektnostjo.[6] Pereča vprašanja so torej, kako smo lahko dopustili, da tovrstne neumnosti zasedajo mesto domnevne iskrenosti, kako smo lahko dopustili situacijo, v kateri desnica povsem osvoji polje transgresivnosti, seksualnosti in drznosti rock'n'rolla, medtem ko se levica obnaša vse bolj moralizatorsko, pridigarsko, policajsko in dolgočasno.[7] A ne bi moralo biti ravno obratno? [8] 

___________________________________

OPOMBE:

[1] Akterjev diskurza, ki ga v tej oddaji kritiziram, načeloma ne omenjam poimensko. Razlogov je več. Najprej gre za to, da problem prvenstveno niso posamezniki, temveč strukturna določenost govorjenja, ki določa vse, tudi mene. Prav tako velja, da lahko isti posamezniki (celo v istem tekstu) deloma zapadejo imperativu izključevanja, ki ga kritiziram, po drugi strani pa to v nekem drugem kontekstu obenem tudi razpoznajo kot problem. Stranski učinek navajanja imen bi lahko bil tudi notranje izključevanje, kar ravno razpoznavam kot napačno prakso. Ne gre mi skratka za zavrnitev enih in afirmacijo drugih avtorjev, temveč za vzpostavit določenega diskurzivnega polja, kjer lahko postanejo določeni postopki jasni.  Zavedam se da so tovrstne debate, ki se tičejo protislovij med liberalnimi in socialističnimi politikami znotraj levice (manj vprašanja izključitve drugega), že prisotne, četudi po mojem mnenju v premajhni meri. Prav tako verjamem, da so nameni akterjev pogostokrat "dobri" (stereotipiziranje desničarjev je pogostokrat zgolj instrumentalno uporabljeno za vzpostavitev določenega neproblematičnega stališča) in da se ujemanja z malomeščanskimi ideali ne zavedajo. 

[2] Povzeto po fb-postu Muanisa Sinanovića. 

[3] Povzeto po fb-komentarju Nejca Slukana.

[4] O vlogi moralnosti na levici napotujem na rubriko Matije Jana Moralne fekalije, kakor tudi na njegove teoreme (oboje objavljeno na RŠ-u). 

[5] Povzeto po fb-postu Muanisa Sinanovića.

[6] Glej intervju Andreja Brstovška z Alfredom Charlesom Sniderjem v Dnevniku z dne 27.11.2015.  

[7] Podobno idejo sta zagovarjala Izidor Barši v tekstu "Zakaj je seks na desnici boljši?"  in Aleš Mendiževec v tekstu "Zakaj je 'rock' na desnici boljši?" (oboje objavljeno na RŠ-u).  

[8] Oddaja v celoti je v veliki meri nadaljevanje linije razmišljanja, ki sva jo v prispevku "Why do we all desire to be fascists?" predstavila z Anžetom Okornom na prvomajski šoli o fašizmu (2015) v organizaciji Inštituta za delavske študije. 

Aktualno-politične oznake: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

What a crock of shit. Trump hoče vsem Muslimanom prepovedat vstop v državo, vi pa o tem da je "preveč politične korektnosti". A to pomeni da moram tolerirat Trumpove in Janševe neonazije (in to mislim dobesedno Blood and Honour in TUJESI fanatike v stranki)? Da o vzponu Le Penove v Franciji ne govorimo in nevarnosti ki jo taka politika mentaliteta ki podžiga nestrpne mase prinaša. In potem dobim v luči tega (sploh včerajšnje Trumpove domislice in Le Pen vzpona) takle članek. Razočaral ste me RŠ. Plus vidim reference na Muanisa ki ga poznam. Zmajujem z glavo

Politična korektnost je preproga, pod katero dobro uspeva marsikatera plesen. Pod to preprogo se nam zdijo Trumpi in Jelinčiči iskreni in tisti z jajci, ker si upajo povedati svoje mnenje na glas. Zato je problematiziranje politične korektnosti in njenih simptomov zelo dobrodošlo.

In komentar anonimnega je točno potrdil vso problematičnost tega članka. Rasisti, homofobi, islamofobi in neonaziji imajo JAJCA, torej so kul! Še reporter/nova24tv se bodo veselili take "podpore". Ampak eni tega ne vidijo...

Super prispevek! :)

Politična korektnost je... korekcija besede, ne pa misli. Je filter, zaradi katerega na svetu ni nič manj in nič več rasizma, ksenofobije ali nestrpnosti. Je pa tudi hvaležna tarča za razne napade iz desnice, ki v tem vidijo neko globalno levičarsko zaroto in obliko miselne policije. Ni skrivnost, da velik del Trumpovega momenta sestoji ravno na borbi proti tej domnevni "cenzuri".

Ne, to ne pomeni, da je treba nacije tolerirat, lahko pa kot odgovorni in razumni ljudje vsaj prepoznamo razlike na drugi strani. Ni vsak, ki je opozoril na varnostni vidik begunske krize, že po defaultu rasist in fašist. Nekritično opletanje s tema oznakama je otežilo prenekateri razumen dialog in tudi obračun z dejanskim rasizmom v družbi.

Lp

Zanimivo branje z dobršno mero refleksije.

Rasto bravo!

"Nekritično opletanje s tema oznakama je otežilo prenekateri razumen dialog in tudi obračun z dejanskim rasizmom v družbi."

Se absolutno strinjam. Navadno te oznake uporabljajo ljudje, ki v svoji gorečnosti pozabljajo na pluralnost misli in povzdigujejo lastno prepričanje na raven dogmatičnosti. Vse preveč lahko označujejo "dvom" v pravilnost načina neke politike in njene izvedbe kot "nasprotovanje" tej politiki. Kar pa seveda nikakor ni isto.

Čestitam za odličen članek ... mislim , da bi avtor dobil vse Žižkove pohvale ... bo pa definitivno popljuvan s strani svojih soborcev . Z avtorjem se ne strinjam edino v delu , ki govori o fobiji pred begunci , o tem, da bi ti predstavljali konkurenco ter da bi nasploh znižali ceno delovne sile. To ni res . Strah in to upravičen je pred islamizacijo Evrope , pred ljudmi , ki niso sposobni nikakršne integracije v civilizirano Evropsko družbo ( primeri UK , Francija ..) . Govori se o 50MIo ljudi , ki naj bi v naslednjih letih prišli v Evropo ...govorimo o preseljevanju narodov . Tega nas je strah . Posledično pa je to tudi velik strošek za državo , ki je že tako ali tako na psu .

Samo nekaj o Žižku (kaj več pa morda, če uspem prebrati celotno besedilo..). Slavoj seveda ni rasist, je pa veliki ljubitelj evrocentrično navdahnjenih rasizmov in zlasti malih stalinističnih dejanj nasilja. Še vedno je zgolj Slavoj, ki za razliko od istoimene leteče živalce, prepeva milozvočne melodije, ki navdihujejo levičarje in levičarke vsega sveta, ki se združujejo v branju Slavojih topoumnosti. lp.

Bi se strinjal z Rastom. Vendar pa potenciranje oz. izpostavljanje varnosti kot prvega in največjega problema aktualne "begunske krize" nehote ali hote lahko ustvarja temelje za razvoj/eskalacijo rasizma, ksenofobije, fašizma ... če ni že samo utemeljeno na njih ali izhaja iz njih (kot, se mi zdi, bi bil lahko madžarski primer).

bravo, jernej, odlično napisano! muanis, tule se uči jasnosti pisanja.. ;) (čeprov, tudi ti iz teksta v tekst napreduješ)

Citiram: "Drugi primer: številni očitki proti migrantom se tičejo možnosti, da bi ti predstavljali konkurenco ter da bi nasploh znižali ceno delovne sile."
Zanimivo: mi je pravil človek, ki v Avstriji dela na terenu s priseljenci in njihovih družinami; ljudje s priseljensko zgodovino (1. ali 2. generacija), ki so na spodnjem koncu socialno-ekonomske lestvice, a so postali "del" avstrijske družbe, so v novi državi našli svoj prostor pod soncem, v presenetljivo velikem številu podpirajo desničarske stranke in k temu jih pritegne prav populistična protipriseljenska retorika teh strank. Nove prišleke praviloma vidijo kot konkurenco na trgu delovne sile.

Vsebinsko razveseljivo-prijeten članek. Se mi pa dozdeva da ne bo sprožil neke samorefleksije ali celo, mogoče interakcije z delavstvom in white trash populacije vseh barv in izvorov. Rekel bi da ima napredna levica močan problem z nataliteto kateri se z vsako novo generacijo "mobitelov" poglablja.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness