Kdo mi določa, kaj si želim?

Kdo mi določa, kaj si želim?

Oddaja
5. 12. 2016 - 20.00

Recimo, da ima vsak teoretik nekaj bistvenih vprašanj, na katera poskuša v teku svojega življenja odgovoriti in na katerih sloni njegova teorija. Francoski antropolog, filozof, teolog Rene Girard je znan predvsem po teoriji grešnega kozla. Ta odgovarja na vprašanje, kako da človeška družba kljub nasilju, ki so ga kot nujnost človeške narave prepoznavali že mnogi filozofi, npr. Thomas Hobbes, še vedno obstaja. Kako da se ljudje, glede na svojo konfliktno naravo, še niso poklali med sabo? Kako se je družba zavarovala pred nasiljem, ki bi jo izbrisalo? Na to vprašanje je odgovoril s konceptom grešnega kozla, ki je tista oseba ali majhna skupina ljudi, proti kateri se združi večina, jo obtoži za vse težave, ki se pojavljajo v skupnosti ter jo iz skupnosti tudi izloči.

 

A tokrat se bomo ukvarjali z vprašanjem, ki je Girarda tekom raziskovanja, ki je premaknilo fokus iz intersubjektivnega proti družbenemu nasilju, sploh pripeljalo do grešnega kozla. To je vprašanje človeške želje. Za Girarda ni bilo ključno ugotoviti, kaj si človek želi, kaj predstavlja objekt njegove želje, ampak kako nek objekt sploh postane objekt želje. Misel, ki jo je razvijal, da bi odgovoril na to vprašanje, se imenuje mimetična teorija oz. teorija mimetične želje. Ključen koncept v tej teoriji je t. i. model želje.

 

Girard v odnos subjekt-objekt vpelje še tretjega, in sicer modela želje oz. mediatorja. Model želje je tista figura, ki subjektu posreduje oz. mediira nek objekt kot zaželen. A zakaj je želja nekoga drugega tako odločujoča za subjekta glede tega, kaj si bo želel tudi sam? Model je figura, v katero subjekt projicira neko predstavo bolj polnega življenja, superiornejšo bit. Model je skratka nekdo, ki se v subjektovih očeh po svetu giba veliko bolj samoumevno kot on sam. Modelova polnost nujno korespondira s subjektovim mankom oz. ga konstruira: kako dober sem v nečem, je vedno odvisno od tega, s kom se v tej kategoriji primerjam. In v čem si želim biti dober, je vedno odvisno od tega, v čem so dobri ljudje okoli mene. Subjekt je bistveno določen z mankom, zato bi rad dosegel raven bivanja, za katero se mu zdi, da jo je dosegel nekdo, ki ga postavi za svojega modela. Njegova osnovna želja je torej postati model oz. postati kot model. A kako človek postane kot nekdo drug?

 

Na to vprašanje je lažje odgovoriti, kot se zdi. Subjekt opazuje svojega modela in poskuša prepoznati, kaj tega človeka dela modela: kaj so njegovi atributi, kaj si želi, kaj ima. Tu niti ni pomembno, ali model res nekaj ima ali res nekaj želi, ampak ali se subjektu zdi, da model nekaj ima ali si nekaj želi. In če si nek objekt želi nekdo, ki že itak deluje veliko bolj izpolnjeno, potem subjektu postane jasno, da mora ta objekt prav zares posedovati neke izpopolnjujoče značilnosti, če si ga želi tudi nekdo, za kogar se zdi, da manka sploh nima.

 

Na ta način funkcionirajo ali pa želijo funkcionirati reklame. Kot vedo že marketinški vajenci: ljudje večinoma ne kupujejo produkta, ampak srečo ljudi, ki imajo produkt. Če neka srečna družina za zajtrk je neke žitarice, to cilja na impulz v občinstvu: o, tudi mi želimo biti taka srečna družina – če bomo torej tudi mi jedli te žitarice, bomo tudi mi tako srečni. A zdi se, da takim reklamam ne verjamemo več, kar pa ne pomeni, da ta logika še vedno ne deluje. Logika, zakaj bi se recimo marsikdo prijavil na tečaj transcendentalne meditacije, je lahko povsem enaka zgornji: ker to meditacijo kot enega ključnih elementov svojega filmskega ustvarjanja poudarja David Lynch. Če bomo torej meditirali, bomo postali tako lucidni kot on.

 

Dosega objekta, ki ga je subjekt videl pri svojem modelu, pa se nujno konča v razočaranju: objekt namreč ni opravil svoje temeljne funkcije. Subjekt ni umrl kot bitje z mankom in postal drugi, ki tega manka nima. Objekt je tu, v lasti, a subjekt z mankom ostaja. Človek po Girardovem mnenju večinoma ne bo prepoznal tega zablodelega mehanizma želje, ki je v temelju vedno želja po biti, po polni biti, torej po biti drugega, ampak se bo zagnal proti naslednjemu objektu. V najboljšem primeru bo ugotovil, da je kriva izbira napačnega modela, zato si bo poiskal drugega.

 

Želja po nečem, kar ima drugi, vedno implicira občudovanje tega drugega, željo po tem, da bi mu subjekt postal čim bolj podoben. Girard odnos subjekta do modela razdeli v dve temeljni kategoriji: v zunanjo in v notranjo mediacijo. Primere zunanje mediacije smo opisali zgoraj: to so primeri, ko subjekt ne pride v stik s svojim modelom, ko je model na tak ali drugačen način ločen od njega: časovno, prostorsko, starostno, razredno-statusno. S srečnimi ljudmi iz reklam najverjetneje ne bomo prišli v kontakt. Girard tu ponudi primer don Kihota: don Kihot si za modela izbere fikcijskega viteza Amadisa in po njem vzoruje svoj pogled na realnost. Želi postati kot Amadis, a Amadis bo zanj vedno onkraj.

 

Bistvena značilnost, v kateri se razlikujeta dva osnovna odnosa do modela, zunanja in notranja mediacija, je konflikt. V zunanji mediaciji subjekt zaradi ločenosti od modela z njim ne more priti v konflikt. Njegov odnos do modela je tako lahko veliko bolj neobremenjen, veliko lažje modela prepozna kot modela. Ravno nasprotno pa se zgodi v notranji mediaciji: tu subjektov model postane nekdo od njegovih bližnjih. Ta bližnji postane nekakšen vzornik, ki ga subjekt občuduje in ki ga želi doseči. Tako bo nek objekt, ki ga bo imel oz. želel bližnji model, postal zaželen tudi za subjekta. Dokler bo teh objektov več, se bosta lahko prepiru izognila. Ko pa bo prišlo do enega samega, nedeljivega objekta, takrat bo med njima nujno izbruhnil konflikt.

 

Girardovo raziskovanje mehanizmov, zaradi katerih postane nek objekt zaželen, je torej obenem tudi raziskovanje mehanizmov človeškega nasilja. Zakaj pride do nasilja med ljudmi in v družbi? Girardov odgovor gre v smer, da ne zato, ker so si ljudje med sabo preveč različni, ampak ker so si preveč podobni: ker si želijo iste stvari, ker želijo zasedati isto mesto v neki strukturi. Medsebojna različnost, celo nasprotnost dveh, ki se bojujeta med sabo, je le njuna iluzija – navzven oba delujeta isto.

 

Če bo subjekt v zunanji mediaciji veliko lažje prepoznal svojega modela, odprto priznal, da ga časti, kot to prizna don Kihot, bo subjekt v notranji mediaciji svoje posnemanje in občudovanje modela skrival pred drugimi, pa tudi pred sabo. Tako bo obrnil izvorni potek želje. V konfliktu z modelom bo trdil, da je bila njegova želja prvotna, da je model tisti, ki ga oponaša in da je model tisti, ki mu želi izmakniti nekaj, kar je bilo njegovo.

 

V tem že lahko prepoznamo obrazec pripovedi o dvojnikih. Dvojnik je ponavadi nekdo, ki subjektu ukrade identiteto, službeno mesto, prijatelje, položaj, partnerja.  Subjektu se kaže kot nekdo, ki je isti kot on sam, čeprav ima ravno nasprotne karakteristike: če je subjekt sramežljiv, je dvojnik brezsramen, če je subjekt tih, je dvojnik glasen, če je subjekt ponižen, je dvojnik ambiciozen in prodoren … Kot rečeno, dvojnikov videz istosti je posledica tega, da subjekta nadomešča na njegovem mestu. Da mu dobesedno ukrade identiteto in subjekta izrine v nebivanje, v nič. Če romantična predstava dojema dvojnika kot nekoga, ki pride kasneje kot subjekt in ki želi zasesti njegovo mesto, pa Girard obrne to percepcijo: ni dvojnik tisti, ki posnema subjekta in ki vzema tisto, kar je subjektovo, ampak je subjekt tisti, ki pretirano posnema nekoga in ki ga zaradi naraščajoče bližine začne dojemati kot sebi istega drugega.

 

Ko subjekt zagleda svojega dvojnika, je to že prvi znak, da se je znašel na območju nočne more. Da je dvojnik neke vrste njegova halucinacija, projekcija njegove zavesti. Girard trdi, da je prav ta predstava drugega kot dvojnika trenutek, ko subjekt najbolj jasno vidi resnico, tj. istost sebe in drugega: a namesto da bi prepoznal, da je sam začel postajati isti kot drugi, se mu zdi, da drugi postaja isti kot on.

 

 

Eden od razlogov, zakaj se subjekt znajde v konfliktnem odnosu do svojega modela, je tudi modelovo obnašanje, ki ga dojema kot kontradiktorno. Girard to ponazori z branjem Freuda. Pri Freudu se je sinova želja fiksirala na materinski objekt, oče pa je sinovo incestno željo prepovedal. Po očetovi prepovedi je sin ponotranjil očetovsko instanco, torej nadjaz. Če torej Girard Freuda bere v smeri od prepovedi do identifikacije, sam to zaporedje obrne. Zanj najprej obstaja identifikacija in posledično posnemanje, šele nato prepoved.

 

Girard namreč opazi, da Freud v sinovem obnašanju zaznava posnemanje očeta, da si sin torej želi v vsem biti kot oče. Ker je torej oče njegov vzornik oz. model, po njem uravnava svoje želje. To ni problem, dokler sledi očetovim zanimanjem, ki si jih z njim lahko deli (npr. risanje), problem nastopi, ko pride do objektov želje, ki so nedeljivi, prepovedani. Vrhovni primer takega objekta želje je v tej arhetipski sceni seveda mati. Pomembno je poudariti, da v Girardovi razlagi mati predstavlja eno od zanimanj očeta, ki mu sin v njegovi želji stalno sledi. Seksualno želja je posledica imitacije. Pri tej sinovi želji nastopi ostra očetova prepoved, ki pa je sinu povsem nerazumljiva; od očeta namreč prejema dvoje nasprotujočih si sporočil: oče je najprej njegovo imitacijo spodbujal, nato pa jo iz sinu neznanega razloga na mestu matere ostro prepovedal.

 

Za boljše razumevanje tega pojava ga Girard primerja s pojavom dvojne vezi, ki ga je opisoval psiholog Gregory Bateson. Batesonov subjekt namreč naleti na dvoje zapovedi, ki druga drugo izključujeta, tako da v vsakem primeru ravna napačno. Dvojno vez Bateson razlaga na primeru mame, ki v odnosu do sina govori jezik ljubezni na ravni diskurza, a ko se otrok odzove v skladu s temi besedami, je do njega odbijajoča. Na verbalni ravni torej otroka sprejema, v dejanjih pa ga zavrača. Otrok, ujet v dvojno vez, ne zmore dojeti te prepovedi, kot tudi otrok, ki naleti na prepoved imitiranja, potem ko mu je bilo to prej dovoljeno, ne more razumeti, kaj se dogaja. Girard trdi, da je subjekt, ki je ujet v to „obsceno“ zanko, zadnji, ki bo ugotovil – ali pa sploh ne – kaj se dogaja in kakšna pravila je prekršil.

 

Ker se je Girard opiral na Freudova opažanja, ki jih je interpretiral v drugi smeri, je psihoanaliza eno od tistih področij, s katerim bi morala mimetika čim več korespondirati. S stališča psihoanalize je namreč moč mimetiki postaviti marsikatero zanimivo vprašanje. Morda eno najpomembnejših vprašanj bi naslavljalo Girardovo razrešitev uvodoma omenjenega vprašanja, kako nek objekt sploh postane zaželen. Ta zagonetka, ki dobi odgovor v samozadostnem in bolj polnem modelu, pa prav s tem odgovorom sproži novo vprašanje: kako nekdo sploh postane model? Girardovi odgovori na to vprašanje se hitro zadovoljijo z razlagami, da je model neka v subjektovih očeh bolj polna in samozadostna identiteta, ki ji subjekt želi postati podoben. A kaj modela dela tako samozadostnega? Od kje modelu njegova moč?

 

Tu si lahko pomagamo z Lacanovim spisom Pomen falosa. Sin tu opazi, da sam ne predstavlja edine materine želje, ampak da je materina želja usmerjena še v nekoga tretjega. Ta tretji je falos. Falos je seveda potrebno razumeti kot označevalca želje, torej kot neko mesto, kamor je usmerjena želja oz. mesto, ki privlači željo. Lacan iz tega zaključi, da sin želi postati materin falos, kar pomeni dvoje. Želi namreč biti točka, kamor bo usmerjena materina želja, obenem pa bo želel postati kot tisti, ki materi predstavlja falos, torej kot tisti, ki je nosilec falosa. Logika tu je jasna: če je materina želja usmerjena proti nosilcu falosa in če sam postane kot nosilec falosa, potem bo s tem pridobil tudi njeno željo.

 

Podoben pojav lahko opazujemo pri instancah idealnega jaza in Ideala Jaza. Idealni jaz je tista idealna podoba, s katero se subjekt identificira, kar je vzporedno mimetičnemu modelu. Ideal Jaza pa je tista točka, s katere subjekt presoja uspešnost te svoje identitete. Oz. kot to vprašanje formulira Žižek: potrebno se je vprašati, kateremu pogledu želi subjekt s svojo idealno identiteto ustrezati? Ali če to vprašanje prenesemo na mimetiko: za kateri pogled želi subjekt postati kot model? Čigavo željo si bo pridobil, če bo postal tak kot model? Ali torej nekdo postane model, ker subjekt vidi, da je pogled, ki ga želi sam očarati, občudujoče uprt v modela? Če torej pogledamo na mimetičnega modela s stališča psihoanalize, ugotovimo, da je to vprašanje, na katerega Girard ne odgovarja.

 

Tu pridemo do krožnega vprašanja: ali subjekt želi postati kot model, da bi si pridobil željo, ki je usmerjena v modela; ali pa si želi pridobiti željo, ki je usmerjena v modela, ker bo tako postal kot model, saj ga bo zamenjal na mestu, kamor se steka želja? Ali sploh lahko ločimo to dvoje? Ali ni subjekt vedno, ko želi postati kot model, na misiji, da preusmeri fasciniran pogled nekoga z njega na sebe? In ali ni vedno, ko preusmerja pogled iz nekoga drugega na sebe, že na poti, da postane ta drugi?

 

Ali je torej pogoj, da si sploh lahko želimo fascinirati nek pogled, dejstvo, da ta pogled ni usmerjen v nas, ampak v nekoga drugega? Girard analizira dva literarna primera, kjer moški v svoje razmerje z žensko pripelje še tretjega. To se zgodi v Večnem možu Dostojevskega in v poglavjih o radovednem vsiljivcu v Don Kihotu, sem pa lahko dodamo še Potovanje na konec pomladi in Mrtvo mlako Vitomila Zupana. To dejanje Girard razloži s tem, da se v obeh primerih želja moža do svoje žene intenzivira, ko vidi, da željo po njegovi ženi izraža še nekdo tretji, ki ga občuduje. To je mimetična razlaga, kjer je za intenzivnost subjektove želje po objektu potrebna še želja nekoga tretjega. A zdi se, da Girard tu spregleduje pogled ženske.

 

Kar spregleduje pri svoji analizi je to, da npr. mož v svoj zakon ne pripelje tretjega zgolj zato, da bi si ta želel njegove žene in bi si jo prek njegove želje toliko bolj želel tudi sam, ampak da pri tem računa tudi na to, da bo njegova žena temu tretjemu vrnila želeč pogled. Žena lahko postane spet zaželena ne zgolj tako, da je v njo usmerjena želja modela, ampak da tudi sama v modela usmeri svojo željo. Oz.: model ni zgolj tisti, ki v ženo usmeri svojo željo, ampak predvsem tisti, ki mu žena to željo vrne.

 

Če analiziramo te trikotnike, vidimo, da si modela ne izbere moški sam, ampak da mu ga pravzaprav izbere ženska. Spomnimo se spet na Lacanov spis: nekdo postane falos/model zato, ker je vanj uprt fasciniran pogled nekoga, čigar fasciniran pogled hoče subjekt fiksirati nase. Ni torej toliko res, da možje v teh romanih  bolj ljubijo svojo ženo, ko vidijo druge želje usmerjene v njo, ampak ko vidijo, da se žena odziva na te želje. Oz. natančneje: moškemu ne bo predstavljal modela kdorkoli bo že nor na njegovo ženo, ampak nekdo, ki mu bo njegova žena vrnila občudujoč pogled, torej nekdo, v kogar bo tudi sama usmerila svojo željo. Če ne fascinira pogleda, ki ga subjekt želi fiksirati nase, ne more postati model. Ta moški tako izstopi iz anonimne vrste oboževalcev in pridobi status legitimnega modela. Šele ko žena v nekakšni prasceni svojemu možu pravzaprav izbere modela, torej nekoga, ki je veliko bolj od moža pritegnil njeno željo, ta tretji lahko postane model, ki mu bo tudi v prihodnosti zaupana izbira zaželenih objektov za subjekta.

 

Moški v omenjenih zgodbah torej ne vpeljejo rivala, da bi si prek njega želeli, ampak da bi se v rivala usmerila želja, za katero želijo tekmovati. Kot da Girard pozablja, da seksualni prestiž ne sestoji le iz modelove želje po ostalih, ampak po tem, da ostali vrnejo fasciniran pogled modelu. Da bi si subjekt želel druge osebe, mora videti to osebo v rokah tretjega. Videti mora, kako tretji to drugo osebo ima. A kaj, za razliko od neživih predmetov, pomeni osebo imeti? Imeti osebo pomeni imeti prikovan njen fasciniran pogled nase. Pomeni nase fiksirati njeno željo. Potrebno je torej razlikovati med tem, ali si model nekaj želi ali pa model to ima. Če je govora o intersubjektivnih odnosih, potem želeti nekoga pomeni usmerjati svojo željo vanj, imeti nekoga pa pomeni usmeriti njegovo željo vase. Šele fasciniran pogled, usmerjen v modela, legitimira modelovo polno bit in superiornost, še posebej, če gre za željo, za katero tekmuje tudi subjekt.

 

Tisto, kar Girard imenuje polna modelova bit, je torej v intersubjektivnih odnosih stvar fasciniranega pogleda, usmerjenega v tega modela. A tudi tu moramo prepoznati neko krožnosti. Če se iz intersubjektivnih odnosov premaknemo recimo na odnos ljudi do vodij. Tak je npr. bil po Freudu primordialni oče prazgodovinske horde: nekdo, ki ni podlegel mimetičnosti želje, ki ni sledil ostalim, ki je dajal vtis, kot da od ostalih ni odvisen. Če v odnosu dveh lahko govorimo o tem, da občudovani izpolnjuje nekakšno zasebno fantazmo občudovalca, da torej ne uprizarja nujno neke samozadostnosti, da bi sprožil željo po sebi, je to v odnosu množice do občudovanega drugače. Z drugimi besedami: občudovani je moral ponuditi nekaj, da se je okoli njega zbrala množica. Moral je uprizoriti nekaj, zaradi česar so se okoli njega začeli zbirati ljudje in usmerjati vanj svoj fasciniran pogled, ki ga je še bolj utrdil na poziciji moči. Girard trdi, da je tisto, kar najbolj privlači željo, videz samozadostnosti, vtis, da je občudovani sam sebi dovolj oz. vtis, da ne boleha za mimetično željo, ki bi ga gnala v oponašanje in sledenje nekomu drugemu. A kako razložiti samozadostnost zunaj okvirov tega, da je zgolj posledica fasciniranega pogleda, ki naj bi to samozadostnost ustoličeval?

 

Tu se lahko spomnimo na tisti famozni Sokratov izrek: »Vem, da nič ne vem. Ti pa še tega ne.« Implikacija, ki jo nosi Sokratova trditev, da nima vednosti, da v sebi nima nobenih skritih zakladov oz. agalme, ki mu jo pripisujejo drugi in zaradi česar je tako privlačen za ostale, npr. za mladega Alkibiada v Simpoziju, je naslednja: če se Sokrat kot najbolj moder mož zaveda, da sam ne poseduje nikakršne vednosti, se mora zavedati, da je ne poseduje tudi nihče drug. Ostali ljudje bodo v drugih stalno iskali neko vednost, ki njim samim manjka, neko polnost, ki bi zapolnila njihov lasten manko. Sokrat pa je modrejši od ostalih ravno zaradi tega, ker ni odvisen od stalnega iskanja modelov, vzornikov in lažnih bogov. Zaveda se, da so vsi ostali prav tako bitja z mankom, razpoko, praznino in nevednostjo, kot je on sam, zato v nikogar ne bo usmeril fasciniranega pogleda, ki bi želel nekakšno obljubo ukinitve lastnega manka in polne biti.

 

Tako moramo v genezi modela – kot praktično v genezi česarkoli – prepoznati dvoje sil, ki krožno porojevata druga drugo. Samozadostnost krepi fascinirane poglede in fascinirani pogledi krepijo samozadostnost oz. vsaj njen videz. Tako lahko lociramo izvor modela želje med fasciniran pogled nekoga, ki je usmerjen v modela in ki predstavlja cilj želje psihoanalitičnega subjekta, in med samozadostno bit, ki je cilj mimetičnega subjekta. Kar zgolj še enkrat poudari nujnost soočanja psihoanalize in mimetike.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness