Lobiranje v kulturi

Lobiranje v kulturi

Oddaja
Lobiranje v kulturi
2. 3. 2015 - 20.00

Nadaljujemo z raziskovanjem lobiranja izpred meseca dni, oddajo pa bomo tokrat zastavili bolj specifično, kot govori že sam naslov, zamejili se bomo na polje kulture. Morda za začetek vseeno spomnimo na nekaj osnovnih opredelitev, dilem in slepih peg. Najprej je pomembno izpostaviti, da je lobiranje v okviru zakona opredeljeno zgolj kot nejavno vplivanje na pripravo in nastanek zakonov, razpisov, pozivov in sorodnih inštrumentov. Lobiranja ne gre mešati s korupcijo, res pa je, da je med obema pojavoma ponavadi zgolj en korak, ki vključuje podkupovanje. Zakonsko ni predvideno, da bi lahko govorili o javnem in posrednem lobiranju, recimo preko časopisnih člankov, analiz in s sorodnimi prijemi, teoretsko gledano in v okviru slovarske opredelitve pa je o lobiranju moč govoriti tudi na tej ravni. V tokratni oddaji se bomo skušali držati zakonskih opredelitev, četudi bomo občasno prehajali na področje slovarske dikcije. Vsekakor pa bomo ločevali med lobiranjem in korupcijo, čeprav se bomo zadnje, zavoljo že izpostavljene bližine, prav tako dotaknili.

Zakorakajmo torej v konkretno. Najprej posameznik pomisli, da se lobira tam, kjer večina zakonodaje tudi nastaja, torej na ministrstvih. Pa vendar smo ob pregledu lobističnih poročil javno dostopnih na Komisiji za preprečevanje korupcije zasledili zgolj eno lobistično poročilo na Ministrstvu za kulturo od leta 2010, ko je zakonodaja stopila v veljavo. V času implementacije zakonodaje je bilo sicer zelo malo prijav, število pa se iz leta v leto povečuje. S področja Ministrstva za kulturo je sicer v štirih oziroma petih letih bila podana zgolj ena prijava. Od Ministrstva za kulturo na vprašanja glede pojasnitve svojih stališč nismo prejeli odgovora, po telefonu pa nam je bilo s strani Službe za odnose z javnostmi razloženo, da ni sogovorca, ki bi bil pripravljen na pogovor. Za interpretacijo ene same prijave smo prosili nekdanjo ministrico za kulturo, Majdo Širca, ki je ministrovala tudi v času, ko je bil Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije sprejet:

* Izjava se nahaja v posnetku

Kratko dopolnimo, da se je omenjena prijava lobiranja zgodila dober mesec dni po odstopu Širce s položaja ministrice. Sogovornico pa smo glede izpostavljenih pritiskov prosili še za dodatna pojasnila:

* Izjava se nahaja v posnetku

V omenjenem prispevku, objavljenem 9.3.2012 na POP-TV in dostopnem na njihovi spletni strani, Oblak sicer trdi, da je bil v podkupovanje prisiljen:

* Izjava se nahaja v posnetku

Kot vidimo, se korupcija odvija tudi na področju kulture, nas pa zanima, kako je z lobiranjem. A tudi za slednjega se kaže, da se odvija zgolj na določenem delu celote, za katero je pristojno Ministrstvo za kulturo. Namreč ob pregledovanju javno dostopnih poročil lobističnih stikov na KPK je moč zaslediti predvsem lobistično dejavnost ob spreminjanju zakonodaje s področja medijev in avtorskih pravic. Tako med poročili za leto 2011 najdemo poročilo o lobiranju Šetinc Mileta, ki je zastopal Radio 1, glede Zakona o medijih pri poslanki SD Janji Klasinc. Pri poslanki Pozitivne Slovenije, Sanji Ajanović Hovnik, so glede Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah v letu 2013 iz Združenja SAZAS lobirali Mojmir Sepe, Jure Robežnik, Matjaž Zupan in drugi. Zastopniki televizije Vaš Kanal, TV Primorka in VTV Studio pa so leta 2013 lobirali pri generalnemu direktorju Direktorata za informacijsko družbo, Turk Marjanu, prav tako glede Zakona o medijih. Kot rečeno, so tovrstni stiki načeloma dobrodošli, saj se predvideva, da gre za pojasnjevanje posameznih interesov in stališč, vse skupaj pa se prevesi v korupcijo, ko pričnejo tisti, ki željo uveljaviti svoje interese, uporabljati nezakonska sredstva.

Pri pregledovanju poročil pa se pojavlja še eno vprašanje, in sicer kje so lobiranja umetnikov in skupin, ki zastopajo pravice umetnikov ter drugih z nastajajočo umetnostjo povezanih dejavnosti. Ob pregledovanju predvsem vladnih strank in relevantnih ministrstev, poročila, ki bi poročalo o tovrstnem lobiranju, ni bilo moč najti. Seveda prihaja tudi s strani umetnikov do različnih vrst vplivanja, a kot poudari Širca, jih je težko kategorizirati:

* Izjava se nahaja v posnetku

O sorodnih postopkih je svoje mnenje ob vprašanju o količini prijavljenega lobiranja na Ministrstvu za kulturo izrazila dr. Vesna Čopič, profesorica na Fakulteti za družbene vede in bivša zaposlena na Ministrstvu za kulturo:

* Izjava se nahaja v posnetku

Vpliva pa se seveda ne zgolj na pripravo zakonodaje, pač pa je tudi na področju kulture veliko bolj aktivno vplivanje na strokovne komisije. Tu ne gre zgolj za vplivanje na pripravo razpisov, kar bi zakonsko še lahko opredelili kot lobiranje, pač pa tudi za vplivanje na izbiro kandidatov in posameznih projektov, kar je že korupcija. Več Širca:

* Izjava se nahaja v posnetku

Čopič strokovne komisije razume kot problematične same po sebi in razmišlja o alternativah:

* Izjava se nahaja v posnetku

Obe sogovornici sta izpostavili močno prisotnost vplivanja na strokovne komisije, kar kaže na nek način na dva problema lobiranja s področja umetnosti. Najprej, da se lobira ali vpliva predvsem za lastne in majhne partikularne interese, prav zato je toliko dejavnosti pri strokovnih komisijah. Drugič, očitno gre za pristno nerazumevanje, da največ sredstev v določeno področje lahko in jih tudi prenese celosten zakon. Problem, ki ga bomo še naslovili, še prej pa prisluhnimo razmišljanju Vesne Čopič o lobiranju v navezavi na sisteme, kot so dialoške oziroma delovne skupine.

* Izjava se nahaja v posnetku

Vsekakor je delovanje dialoških skupin v določeni točki dober način komuniciranja z odločevalci. Gre za transparenten in strukturiran postopek. A pojavlja se vprašanje učinkovitosti. Na tej točki bomo problem posplošili in zastavili enega temeljnih vprašanj glede lobiranja in se vprašali, zakaj je lobiranje sploh potrebno, zakaj je zakonsko dovoljeno in zakaj naj bi predvidoma koristilo javnosti?

Kot je videti, gre predvsem za dejstvo, da nekatera sporočila po vseh možnih postopkih in v vseh različnih javnih razpravah, kljub temu da določena skupina verjame v njihovo pravilnost, vedno naletijo na gluha ušesa. Dober primer bi bil slab položaj večine samozaposlenih v kulturi. Ko je neka stvar že tisočkrat javno ponovljena kot problematična, ko se na pristojne institucije naslavlja javna pisma, ki ne dobijo odgovora, in ko se sklicujejo različne javne debate, na katerih ni nobenega funkcionarja, potem se posameznik vpraša, kako razložiti odločevalcem, kaj se dogaja in kaj je potrebno spremeniti. Metode, ki se jih lahko poslužimo, so različne. Lahko se organizira protest, gladovno stavko ali stori kaj drugega. Ali pa se odide do odločevalca in se osebno pozanima, kakšno je njegovo stališče glede obravnavanega problema, posledično pa se mu predstavi lasten vidik. In v tej točki, pričnemo govoriti o lobiranju. Gre pač za metodo prepričevanja, za neposredno prezentiranje argumentov, ki se skozi šum javnih razprav in posrednega prenašanja sporočila tudi pogosto izgubijo.

Vsak od načinov usklajevanja in prezentiranja mnenja ima svoje prednosti in slabosti. Članek, strokovna razprava, javni poziv in sorodni prispevki imajo svoje lastnosti. Protest svoje karakteristike in učinke. Svoje prednost pa ima tudi lobiranje, v kolikor se ga izvaja v okviru zakona. V končni fazi gre za to, da želimo doseči nek cilj, za katerega menimo, da je v javno dobro. Gre za iskanje najboljše metode in med te moramo pač prišteti tudi lobiranje, ki ima zavoljo svoje neposrednosti pogosto močan učinek. A kaj sploh počne lobist, nam bo pojasnil predsednik Združenja lobistov Slovenije, Mihael Cigler:

* Izjava se nahaja v posnetku

Gre torej za neko celostno strategijo. Za celostno razumevanje vseh prednosti in težav ter za usklajevanje nekega dogovora. Gre za prezentiranje interesa, o katerem Čopič pove:

* Izjava se nahaja v posnetku

Kar se tiče neposrednega prezentiranja interesa, ki je lahko tudi del neke strateške lobistične dejavnosti, sem ob pregledovanju lobističnih poročil naletel na marsikatero zanimivost. Svoje interese je poslanki Alenki Pavlič predstavila skupina dimnikarskih podjetij. Svoje interese so Matevžu Frangežu predstavili iz Greanpeace Slovenija. Svoje interese je pri vladi predstavilo mednarodno društvo tabornikov, World organisation of the Scout Movement, ki se je zavzelo za finančno podporo Zvezi tabornikov Slovenije. In naposled so svoje interese vladi predstavili iz Goldman Sachsa, JP Morgana in predstavnik družine Rothschild. Ali kot plastično pove Vid Doria:

* Izjava se nahaja v posnetku

Zanimivo je torej, da od umetnikov ali v imenu umetnikov nihče ne lobira. Vsaj uradno to ni vidno, pa tudi sicer je občutek, da potekajo predvsem že ustaljeni mehanizmi prezentiranja lastnih stališč. To je predvsem javno jamranje nad slabim stanjem in pridno udeleževanje vseh možnih javnih razprav, ki jim običajno ne sledi noben odločevalec. Verjetno počasi prihaja čas, ko bo potrebno premisliti predvsem metode za dosego ciljev. In vprašanje, ki se stalno krije v ozadju, je, ali se ne bi umetniki morali naučiti metod lobiranja? Očitno nekatera področja kulture tovrstne metode že dobro izkoriščajo, če seveda zanemarimo nelegalne.

Spet po drugi strani bi lahko postavili trditev, da je vsako področje, ki ima urejeno delovanje in je finančno podkrepljeno s strani države, v nekem trenutku doživelo različne načine prezentiranja in zagovarjanja lastne koristnosti. Branko Berčič v delu o knjigah in knjižničarstvu ob sprejemanju Zakona o knjižnicah izpostavi: »Ali je možno vpeljati neko družbeno potrebo, ki jo ne bi rodilo prav samo hotenje te družbe? Mar ni, v konkretnem primeru, na knjižničarski stroki in službi sami, da s svojo kulturno vrednostjo in splošno občuteno koristnostjo vzraste iz družbenega presnavljanja ter z lastno dejavnostjo povzroči kvalitativni premik od neznane do neizbežne potrebe. Zunanji, brez nas samih izvirajoči pospeševalni elementi, pa tudi zakonski, morejo pri tem odigrati samo posredno vlogo.«

Vprašanje je tudi, ali umetniki sploh pritiskajo na prave institucije? Razlog neukrepanja Ministrstva za kulturo je pogosto tudi nerazumevanje vlade za posamezne projekte in izboljšave ter normalizacijo določenih področij. Morda pa bi morali vsi kulturniki, ki čutijo pomanjkanje, najprej situacijo razložiti na Ministrstvu za finance ali pri vladi. Sorodno vprašanje smo zastavili tudi Širci, ki je predstavila primer, ko so kulturi želeli rezati sredstva, in je nastalo zanimivo zavezništvo:

* Izjava se nahaja v posnetku

V kolikor resor za kulturo doživlja reze in nerazumevanje s strani vlade, pa morda velja razmisliti tudi o skupnih akcijah, kako razložiti višjim odločevalcem, da so spremembe pač potrebne. Zgolj zamisel. Sicer pa smo v pričujoči oddaji želeli pregledati predvsem nekatere prakse lobiranja v kulturi in odsotnost lobiranja na drugih področjih kulture. Ponavadi se ta področja zelo preprosto razlikujejo po tem, kako so prisotna v družbi, kako so regulirana in kako podprta s strani države. Seveda pa ostaja glavno vprašanje, ali ne bi morali sektorji, kjer je denarja najmanj, premisliti strategije, kako doseči zastavljene cilje, ki pa morajo prav tako biti skrbno odbrani.

 

-----------------------------------------------

V oddaji izpostavljene zapise lobirancev je moč najti na spletni strani Komisije za preprečevanje korupcije na tej povezavi. Na koncu strani so zapisi lobirancev po letih v zip datotekah, ki jih je potrebno prenesti na računalnik in odpakirati. V oddaji izpostavljene datoteke so: MK 2011.pdf, PS 2013 12.pdf, PS 2013 43.pdf, SD 2011 10.pdf, SD 2013 3.pdf, VLADA 2013 3.pdf, VLADA 2013 10.pdf, VLADA 2013 33.pdf in VLADA 2013 49.pdf.

 

Za sodelovanje v oddaji smo prosili tudi Odprto zbornico za sodobno umetnost, a ker je bila naša prošnja naslovljena pozno, se nismo uspeli dogovoriti za pogovor. So nam pa iz Odprte zbornice za sodobno umetnost posredovali svoje stališče glede lobiranja, ki se glasi:

"Odprta zbornica ni registrirana za dejavnost lobiranja, pa tudi neformalno ne lobira. Odprta zbornica za sodobno umetnost ima odprtost že v nazivu. To, za kar se zavzemamo, je tudi v skladu z načinom, kako se za to zavzemamo. Za interese samozaposlenih v kulturi in NVO-jev si prizadevamo javno, oz. komuniciramo na javne načine - z dopisi, s pripombami in komentarji. Na Ministrstvu za kulturo smo uspeli nekaj malega doseči preko delovanja v dialoški skupini za samozaposlene v kulturi."

 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness