Dizla je zmanjkalo, ide gas!
Ja lej jo no, kaj ti?
Ma, nč. S frendicami hodimo vsak petek v Kusa, drugač pa pufe prodajam v Maxiju.
Pa dej ne pribiji. Mi pa moji burazi skos tja hodmo po cherry ice 600 vdihov, pa majkemi te nikol še nisem vidu.
Kva, a si fiks? Dobr no, res je, da grem dostkrat na pavzo v Parlija.
Aja, kontam ... In kaj pravš, a so dobr bizniz pufi tko?
Pa ja ... Zadnje čase mamo tok okusov, da si jih majkemi zapomnit ne morm, drugač pa gre …
Ko so jih fazani zagrabli tuki pr nas, jih je en moj frend na velko vozu iz Avstrije. Pol jih je na črno prodaju na Instagramu in svoji curi kupu sve i svašta, pa še seb en skiro pa petindvajstko.
Kva ji je kupu?
Ma ne vem ... Tko skos hodita v Emporium po neke Guess majčke pa torbice, vsak mesec dobi nove airmaxice, šla sta na Jala Brata v Linzu, pa vsak vikend slikat se v Portorož pa v Cacaota na kavo. I pol mu žena reče, da bi mela hrčka. Tip ji kupi hrčka, a vidi kletka za hrčka dražja od ove podgane … Na koncu pa ji je hrček pojedu nek Armani plašč za čuka i pol … Je hotla da ji novga kupi i pol ji je buraz reku, naj si novo sponzorušo poišče …
Fak, keri zafukani šefi ste vi gaserji …
Dej šuti ti limka, ko ne boš dobila niti enga đintonika več …
Dobrodošli v najboljšem tutorialu kako postati gaser
Ste že kdaj slišali za gaserje ali limke? Če niste, pa tudi če ste, nikar ne izključite radia – ste namreč na pravem mestu, da svoj poznavalski zaklad slovenske in širše družbene sodobnosti še obogatite. V nocojšnjem Objektu meseca se bomo potopili v še neraziskan svet gaserjev in limk ter se poglobili v izvorne dejavnike te mladinske kulture, o kateri je na mestnih ulicah, slovenskem medmrežju in v medijih moč veliko slišati, pa vendar o njej ne vemo nič konkretnega.
V izhodiščni analizi se bomo oprli na skop nabor internetnih rezultatov. Če v spletni iskalnik vpišemo besedo gaser, lahko na družbenem forumu Reddit nemudoma opazimo strnjeno definicijo, citiramo: »Gaser je ponavadi pripadnik tuje narodnosti, star med 14 in 20 let, ki se pelje po Čopovi s skirojem, nabija čefurjado Jala Buba in ustrahuje obiskovalce meka na Čopovi. Nosi Emporio Armani ali pa katerokoli drugo drago znamko majic, samo da je XS in slim fit. Največkrat so majice kupljene na raznih tržnicah in štantih. Na nogah nosi maxice, zraven pa ima še pederušo.« Reddit pa je tudi edino spletišče, na katerem rezultate v slovenščini sploh najdemo. Zdi se, da skrivnosti gaserja počivajo v jezikih nekdanje skupne države. Najbolj izčrpno, četudi pristransko in žaljivo definicijo gaserjev pa nam ponudi spletni portal Urban Dictionary.
»Gaserji so nasledniki dizelašev iz devetdesetih. Središče te subkulture je Beograd, vendar jih lahko najdete v vseh mestih držav bivše Jugoslavije. Za pojav te subkulture so značilne oznamčene vetrovke, puloverji s kapucami in trenirke ter Nike air max superge, večina jih ima obrite glave. Druga značilnost te skupine so brze cvaje – v slovenskem žargonskem prevodu, hitri špegli – črna sončna očala, ki jih nosijo podnevi in ponoči. Poslušajo neverjetno slabo glasbo. 99% jih kadi, cigarete in travo, nekaj pa jih uživa tudi droge, običajno speed ali ecstasy. Najdete jih v številnih barih, vedno pa so v skupinah po pet ali več. Njihova inteligenca je manjša od sobne temperature, njihov besednjak pa obsega največ 300 besed. Večina običajno s sabo nosi kakšen nož. Prav tako so zelo predani nogometu in svoji najljubši ekipi. Vidite jih lahko na skoraj vsaki tekmi njihove ekipe, kjer se običajno borijo z navijači nasprotnih ekip. Njihova izobrazba je običajno neobstoječa.«
Na Radiu Študent se seveda ne zadovoljimo z definicijami sumljivega izvora, zato smo o gaserjih izvedli lastno terensko raziskavo s pomočjo naših uličnih informatork in informatorjev.
Kljub domnevni težavnosti opredelitve koncepta gaserstva bomo po skicoznem uvodu v naslednjih minutah poskušali prodreti še bližje k njemu. V začetku oddaje smo lahko slišali, da naj bi bili gaserji nasledniki dizelašev – mladinske subkulture, ki je vzniknila v Srbiji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja oziroma v času vojn na območju nekdanje Jugoslavije. Teoretiki mladinskih subkultur dizelaše povezujejo s ponovnim obujanjem srbskega nacionalizma, bedo postjugoslovanskega življenja v delavskih naseljih na obrobju Beograda in posledično s kriminalno dejavnostjo. Življenja dizelašev zaznamuje trud za pridobivanje ugleda s pomočjo statusnih simbolov: orožja, fensi avtomobilov in replik prestižnih artiklov uveljavljenih oblačilnih znamk – po eni od katerih so dobili tudi ime. Utrip dizelaškega življenja je leta 1998 s kanonskim filmom Rane ujel tudi srbski režiser Srđan Dragojević, ki je s pomočjo zgodbe dveh mladostnikov iz Novega Beograda upodobil bedo vojne, tranzicijskega odraščanja in najstniške vere v moralno pravico do nasilja.
Čeprav naj bi gaserji in dizelaši bili časovno ločeni subkulturni frakciji, lahko med njima opazimo mnogo podobnosti. Eden od poglavitnih indikatorjev, ki združuje obe, je oblačilna kultura, nemara tudi njun najnazornejši označevalec. Razpravo o značilnostih zunanjega videza gaserjev in dizelašev smo že načeli – znani naj bi torej bili po trenirkah zahodnih oblačilnih multinacionalk, kot sta Nike in Adidas, izrazito opaznem zlatem nakitu in specifičnih sončnih očalih. Oblačilna kultura ima v tem oziru predvsem vlogo statusnega in razrednega ločevanja med različnimi družbenimi skupinami – kombinacija posamičnih elementov, kot sta zlati lanac in usnjena jakna v dizelaški ali airmaxice in oznamčena vetrovka v gaserski opravi, pa nazorno izkazuje težnjo po višjerazredni prepoznavnosti pripadnikov te subkulture. V besednjaku francoskega sociologa Pierra Bourdieuja je manko socialnega, kulturnega ali ekonomskega kapitala mogoče nadomestiti s simbolnim, predvsem s prvinami vizualne distinkcije v obliki oblačilne kulture.
Druga nazorna sorodnost gaserjev in dizelašev je njihova nacionalna oziroma etnična pripadnost – čeprav tega kriterija nikakor ne smemo jemati kot ultimativnega. Res je, da so se dizelaši izoblikovali v srbskih delavskih naseljih, a so se od devetdesetih v večjih mestih bivše Jugoslavije ustalile nove subkulture s kompleksnejšo nacionalno strukturo in pripadnostjo različnim etničnim skupinam. Kljub temu pa dejavnika nacionalnosti ali etničnosti ne smemo popolnoma izvzeti iz obravnave sodobnega fenomena gaserjev.
A stoodstotne korelacije med nacionalno in gasersko pripadnostjo kljub prvotnim domnevam vendarle ni. Po besedah naših uličnih dopisnic so najbolj goreči pripadniki te izmuzljive subkulture prav etnični Slovenci.
Povezava gaserstva s specifičnimi nacionalnimi, etničnimi in verskimi okviri kljub pravkaršnji falzifikaciji vendarle vztraja. Razlog za to stanje pa je gaserska raba kulturnih elementov, izvirajočih iz nacionalnih imaginarijev republik bivše Jugoslavije.
Slišali ste skoraj desetletje star odlomek iz filma Čefurji raus!, ki ga je po svoji istoimenski knjižni predlogi režiral Goran Vojnović. Lahko bi rekli, da film prikazuje nekakšen približek dizelaškega življenja v Sloveniji, nekoliko oddaljenega od vojnega dogajanja v Srbiji, a hkrati pod njenim močnim vplivom in v duhu neprestanega iskanja prostora pod slovenskim soncem. Subkulturi gaserjev in dizelašev nikakor nista povsem ločeni kulturni entiteti – po določenih kulturnih elementih se prekrivata, a še zdaleč nimata istega slovesa. Izraz dizelaš se v slovenskih akademskih člankih omenja celo kot slabšalna nanašalnica za priseljenca iz držav bivše Jugoslavije.
Slišani odlomek iz Čefurjega rausa! se odvija v centru Ljubljane, po katerem se v odtujenem avtomobilu vozi skupina tako imenovanih čefurjev. Podobni dogodki v središču Ljubljane tudi dandanes pravzaprav niso redkost, le da je zaradi zaostrenih prometnih pravil dostop do cone za pešce z avtomobilom otežen – zato lahko gaserje danes opazimo na električnih skirojih ali petindvajsetkah oziroma mopedih. V nekoliko ironični maniri bi lahko rekli, da gre za prilagoditveno strategijo, ki ohranja the need for speed.
Prisiljeno iskanje vzporednic med čefurji in gaserji je brez dvoma privlečeno za lase, saj je od filma – fikcijske reprezentacije – preteklo že slabo desetletje, lahko pa nam je ta v pomoč pri izkoščičenju naslednjega kulturnega indikatorja gaserjev. Če je Benjamin Krnetić v vlogi Marka Đorđića ob razvratni vožnji po mestnem trgu našteval izvajalce turbofolk glasbe, kot sta Halid Bešlić in Sinan Sakić, nam v bolj obleganih ulicah slovenskih mest ni treba dolgo čakati, preden se mimo pripelje falanga manjših prevoznih sredstev, ki jo spremljajo zvoki balkanskega trapa ali balkatona. Med gaserji sta najpopularnejša Jala Brat in Buba Corelli, ki ju lahko 15. oktobra v živo slišite v industrijski coni Litostroj. Poleg njiju naj bi gaserji najbolj uživali ob zvokih Raste, Relje in Cobyja - nenazadnje pa lahko ob analizi besedil te glasbe doumemo tudi, od kod izvira ime same subkulture.
Besedila posamičnih komadov dotične glasbene zvrsti opevajo denar, megalomanske zabave, avtomobile in privlačnost žensk, ki so v gaserskem kontekstu v izrazito podrejenem položaju. V balkanskem trapu je zaznati bore malo metafor ali družbene kritičnosti. Nekdanji odgovorni urednik Radia Študent in raziskovalec na Fakulteti za družbene vede, Jernej Kaluža, je v svojem članku Trap, trash in teorija zapisal: »Trap se izogne temu nepotrebnemu ovinku in tako tudi v tem kontekstu govori zgolj o grobi realnosti in tavtološkosti samega sebe: ničesar drugega ni kot denar, lajki in glasovi podpore. Ta krutost realnosti je provokativna samo zato, ker je resnična in direktno izražena. Nikjer ni nikakršnega drugega pomena.«
Zaradi preprostosti in neposrednosti balkanske trap glasbe je identifikacija na podlagi nje še toliko lažja. Če v to vštejemo še afekt množice, ki je pri gaserjih in preostalih mladinskih subkulturah izjemno izrazit, ni nič presenetljivega, da se združujejo predvsem ob zvokih tovrstnih glasbenih zvrsti. Jernej Kaluža pa je v svojem članku izpostavil tudi razredni in sistemski vidik:
»V trapu in trashu nas zato na ključnih točkah čaka sistemska ovira, ki preprečuje povzpetništvo in povzpenjanje po družbeni lestvici, četudi je zaradi vsebinske obsedenosti z denarjem, uspehom in preživetjem trap tudi parafraza skrajnega neoliberalizma, parafraza neoliberalnih ameriških sanj prehoda od trasha do pretiranega in nesmiselnega bogastva. Vendar pa ravno vse to razkošje, zlati lanci in razmetavanje denarja, kaže tudi nesmiselnost teh istih sanj: z denarjem se ne moreš nikamor povzpeti, ne moreš uiti ven iz geta, iz pasti, trapa. Denar lahko le mečeš v zrak, kar je v videospotih zelo pogosta gesta.«
Omenjene glasbene zvrsti, priljubljene med vrstami gaserjev, pogosto opevajo tudi prestopništvo in deviantnost, podobno kot je to prikazano v že omenjenem povojnem srbskem filmu Rane. Sodeč po prvoosebnih izkušnjah na našem terenskem delu in besedah informatork, so k prestopništvu oziroma manjšim kriminalnim dejavnostim nagnjeni tudi gaserji.
Pravkar ste prisluhnili odlomkoma iz filma Posledice slovenskega režiserja Darka Štanteta, ki obravnava tematike mladinskega prestopništva. V filmu lahko opazujemo skupino mlajših moških v prevzgojnem domu, ki vizualno ustrezajo stereotipnim opisom gaserjev. Med njimi – kot tudi med gaserji – vlada očitna hierarhija, ki se vzpostavlja prav z nasiljem in prestopništvom. Fizično nasilje predstavlja le minoren del njihove dejavnosti, po večini gre za simbolno nasilje nad šibkejšimi družbenimi skupinami ali subkulturami. Christian in Eli Scambor v svojem članku z naslovom Nasilje na podlagi spola in vloga moških pri razlagi tovrstnega nasilja uporabita koncept hegemone moškosti:
»Za moške, ki si prizadevajo doseči ideal hegemone moškosti, je uporaba nasilja eden od načinov za podreditev žensk in drugih moških. Z vidika, ki je kritičen do današnjih odnosov med družbenimi spoli in do hegemone moškosti, ni samo nasilje nad ženskami, temveč tudi nasilje moških nad drugimi moškimi sredstvo za uveljavljanje ospoljene hierarhične ureditve med družbenimi spoli in v moški družbenospolni skupini, na vrhu katere je postavljena hegemona moškost. Zločini iz sovraštva, nasilna dejanja zaradi homofobije ali rasizma so oblike nasilja, ki ustrezajo zgornji definiciji nasilja na podlagi spola: dominantne moškosti demonstrirajo moč in si podrejajo druge oblike moškosti – z nasiljem moškega nad moškim na podlagi družbenega spola.«
Morda vas bega odsotnost obravnave gaserk oziroma ženske edicije gaserjev, a preden se poglobimo v spolno segregacijo obravnavane mladinske subkulture, poslušajmo še en odlomek iz filma Čefurji raus!, ki dodobra oriše subkulturno medspolno dinamiko, pa čeprav se nanaša na drugo časovno obdobje.
Spolna dinamika gaserjev deluje po načelu neenakosti med družbenima spoloma. Če so gaserji ime dobili po paroli ide gas, ki izvira iz popularne kulture, pa so ženske pripadnice te subkulture poimenovane po drugačnem etimološkem principu, ki nakazuje njihovo manjvrednost in odvisnost od patriarhalnega ustroja družbe.
Limke in limci naj bi po ulicah slovenskih mest sicer lomastili že pred kakšnim desetletjem, a naj bi se izraza limka ali limac takrat nanašala na mladostnike in mladostnice, ne pa na kulturno zaznamovane posameznice. Limke – v današnjem kontekstu – pa so v gaserski subkulturi obravnavane kot nekakšni priveski. Gasersko razumevanje ženskih sopripadnic subkulture je omejeno na izmenjavo simbolnih dobrin – ženske oziroma limke so v tem kontekstu razumljene kot blago – nove airmaxice ali zlati lanac – ki je vsem moškim pripadnikom subkulture na voljo, da se z njim okitijo. O limkah na spletu sicer najdemo še manj informacij kot o gaserjih, kar je morda še najnazornejši indikator njihove odvisnosti od hegemonije moškosti, ki se ji podrejajo ravno z lastno hiperfeminizacijo.
O limkah in gaserjih pa vendar ne moremo govoriti enoznačno – hkrati so del iste subkulture, a je ta skrajno spolno diferencirana. Ženske in moške pripadnike te kulturne formacije najmočneje povezuje dvorjenje ali iskanje potencialnih ljubimk ter ljubimcev – s tem pa v prvi vrsti izkazujejo svoj status. Ta je v njihovi subkulturi praktično najpomembnejši faktor, ki preči vse vidike njihovega udejstvovanja.
Preden ta status in njegove okoliščine dokončno razvozlamo, prisluhnimo sledečemu izhodišču.
Gaserji in limke so subkultura ravno zavoljo te specifične umeščenosti v družbeno strukturo. Niso kontrakultura, saj ne prenašajo nobenega globljega protisistemskega sporočila – so kot trap glasba v analizi Jerneja Kaluže: parafraza skrajnega neoliberalizma, v katerem se morajo udejstvovati, da bi bili vidni. Vidni na podlagi statusnih simbolov: prestižnih znamk, dragih avtomobilov in distinktivne telesne govorice. Geografske ali razredne meje te subkulture nam bodo nedvomno ostale skrite, saj nimajo enovitih družbenih norm ali dorečenega prezenčnega vzorca. Združujejo jih oblačilna kultura, nekateri elementi nacionalnih imaginarijev nekdanjih jugoslovanskih republik, afektivnost množice in iskanje lastne identitete, bolj ali manj neodvisne od že obstoječih družbenih struktur.
Gaserji niso niti izum sodobnosti niti neposredni dediči dizelaške zapuščine – so preplet najrazličnejših živih kulturnih vplivov, zato bo njihova fama ostala neoprijemljiva, kulturno pa se bodo razvijali še naprej. Popolna definicija gaserstva ne obstaja in ne bi smela obstajati, lahko pa njihovo življenje opišemo s prispodobo razpetosti med McDonald’som na Čopovi in McDonald’som na Cankarjevi. Hrano ti v slednjem prinesejo k mizi, hitro prehrano na najbolj obljudeni ljubljanski ulici pa moraš prevzeti sam. Gaserji in limke tako stalno kolebajo med tem, ali bodo s svojim električnim skirojem na Slovenski zavili k samopostrežbi ali postrežbi – k neizogibni podreditvi sistemu ali poskusu njegove negacije.
Z Objektom meseca se je od Rožne doline za nekaj mesecev poslovil Matija, lektorirala je Eva, tehniciral je Makis, Brala sva Lenča in Škoda.
Vir fotografije: gaserski kolaž
Dodaj komentar
Komentiraj