Dodati en meter anonimni gori je ikonično delo kitajskega sodobnega performansa in tako imenovane kitajske avantgarde iz leta 1995, ki je trajal približno 20 minut. To je bilo kolektivno performativno delo umetnic in umetnikov, ki so delovali v tako imenovani pekinški Vzhodni vasi – stalni umetniški koloniji, ki je tedaj štela preko 200 ustvarjalk in ustvarjalcev iz različnih vej umetnosti, od čajnih mojstric, filmskih režiserk do poetov in tesarjev. Tako imenovana Vzhodna vas je bilo enonadstropno strnjeno naselje ali hutong z ozkimi ulicami, dvorišči in malimi hišami, pregovorno slabimi higienskimi pogoji, a vendarle povsem odmaknjeno od trušča rastoče prestolnice. Nekateri od umetnic in umetnikov so se po delovanju v Vzhodni vasi od približno leta 1992 do 1996 vpisali v kanon kitajske sodobne umetnosti in še danes predstavljajo srčiko kitajske umetnosti, na dražbah gredo za med in na sploh živijo prosperitetno življenje. No, če sem iskrena, so se v kanon večinoma vpisali umetniki in ne umetnice.

Preden predstavim scenosled dela Dodati en meter anonimni gori, naj na kratko opišem kontekst, v katerem je nastalo. Za kitajsko avantgardo je značilno, da so umetnice in umetniki dobesedno prežvečili, pretehtali, premislili, ter v mnogih vidikih zanemarili ali povsem predrugačili sto let nastajajoče postulate zahodne avantgarde, moderne in konceptualne. Poleg tega so črpali iz zakladnice kitajske umetnosti, ki je prepletena s simbolnimi gestami, besednimi igrami, literarnimi referencami. Celotna tako imenovana kitajska avantgarda se je odvila v strnjenem časovnem okviru petnajstih, dvajsetih let od prve avantgardne razstave, imenovane The Stars Show, ki se je odprla nemudoma po otoplitvi političnih razmer leta 1978, do sredine devetdesetih let.

Performans art je bil eden od žanrov kitajske avantgarde, v katerem so se največkrat odrazile drzne politične izjave z ostro družbeno kritiko. Akcije so bile pogosto ilegalne in predvsem družbeno nesprejemljive. Najbolj odmeven je verjetno performans tedaj mlade, ravno diplomirane umetnice Xiao Lu, ki je februarja 1989 vstopila v Narodno galerijo v Pekingu, kjer se je samo nekaj ur pred tem odprla prelomna razstava avantgardne umetnosti. V plašču je skrivala pištolo. Ko je stopila pred lastno instalacijo, ki sta jo sestavljali dve telefonski govorilnici, je ven potegnila pištolo in izstrelila po en naboj v vsako govorilnico. Zaradi izgreda je nekaj dni prebila v zaporu in si za svojo nepokorščino nemudoma prislužila slavo v umetniškem svetu in mladinski kulturi.

Delo je naslovila Dialog. Usmerjen pa ni bil zgolj na družbeno politično kontrolo komunikacije, temveč predvsem na vlogo žensk v kitajski družbi, ki so jim tudi v svetu umetnosti pogosto odmerjene obrobne pozicije. Seveda bi lahko mirno rekli, da je Xiao Lu ostala ena od ikoničnih ženskih umetnic kitajskega performansa, omenjeno delo Dialog pa kot črno-belo fotografijo v svoji zbirki drži newyorška MOMA. Kljub temu je po hierarhični pomembnosti daleč za odmevnostjo svojih kolegov. Po zloglasni razstavi avantgardne umetnosti točno pred 25. leti se je zgodil 35. maj in potem je živahnost avantgardnega gibanja povsem obnemela v strahu in grozi, dokler se ni v omenjeni Vzhodni vasi začelo okoli leta 1992 zbirati kritično gnezdo glasbenih, umetniških in teoretskih tokov.

Poslušate oddajo Objekt meseca, v katere fokusu tokrat postavljamo performans Dodati en meter anonimni gori. Dodati en meter anonimni gori je kolektivno delo desetih umetnic in umetnikov iz Vzhodne vasi, ki so se odpravili v gorovje severno od Pekinga. Performans se je začel, ko je vseh deset stalo golih v vrsti pred tehtnico. Zvagal jih je asistent Kong Bu, ki je določil zaporedje teles glede na njihovo težo, da bi lahko začeli graditi človeški človeško h gori z ležanjem eden na drugem. Najtežje telo je ležalo prvo in najlažje zadnje. Ko so se naložili eden čez drugega, so podaljšali goro točno za en meter. Pri performansu so sodelovali umetnica Duan Yingmei in umetniki Wang Shihua, Cang Xin, Gao Yang, Zuoxiao Zuzhou, Ma Zongyin, Zhang Huan, Ma Liuming, Zhang Binbin in Zhu Ming, ikonično fotografijo pa je posnel Lü Nan.

Zahodnjaški koncepti biološkega in organskega telesa, ki je s svojo fizično prisotnostjo postal objekt fascinacije kot estetsko golo telo in našel svoj izraz v motivu golega akta, je bil v kontekstu avantgardne in sodobne umetnosti na kitajskem sprejet zelo ambivalentno. Kitajski literati, slikarji in umetniki pred 20. stoletjem niso izrazili nikakršnega zanimanja za neposredno upodabljanje golega telesa kot takega.

Telo je bilo razumljeno kot bitje, ki ni zamejeno na svojo fizično entiteto, temveč odprto in dovzetno za kozmične energije. Upodabljanje telesa v evropskem slikarstvu je stalo z roko v roki s preučevanjem človeških trupel v medicini ali obdukciji. V kitajski medicini, zaradi holistične obravnave vzrokov bolezni, ki niso omejena na posamezne organe, temveč so izraz celotnega okoljskega in psihosomatskega stanja človeka, obdukcija ni bila potrebna. Nesmiselno bi bilo namreč preučiti mrtvo telo, kajti preko tega se ne moremo ničesar naučiti o živem telesu. Tako pravi kitajska medicina.

Podobno razmerje se vzpostavlja v tem kontekstu tudi med golim in oblečenim telesom, kajti človek je zanimiv šele, ko ga gledamo s celoto družbenih označevalcev, ki pa se odražajo na njegovi/njeni obleki, drži, mimiki, govoru. Šele oblečeno telo je torej izražalo starost, nacionalnost, družbeni status in spol. Kitajski klasični portretisti so bili izjemno natančni pri upodabljanju oblačil, še posebej kadar so ta izražala hierarhično mesto posameznika v družbi, na primer z okraski, barvami oblačil in vezeninami. Izvezenega zlatega zmaja an-fas je lahko na primer nosil zgolj in samo cesar. Tovrstni označevalci igrajo pri interpretaciji klasičnega slikarstva za enako pomembne mejnike kot na primer ikonografija v evropskem.

Seveda so se v poznem 19. stoletju poleg karikatur začele pojavljati tudi upodobitve golih teles, vendar to ni imelo nikakršne zveze niti z literaturo in umetnostjo niti z dejanskim erotičnim nabojem, ki se je gojil samo v odnosu med skritim telesom in erotičnimi predstavami. Golo telo v javni sferi je v kontekstu Ljudske republike Kitajske ostalo skrito. Na eni strani zaradi ostankov tradicionalizma. Na drugi zaradi komunističnega poskusa emancipacije žensk, ki je zagovarjal androginost tako žensk kakor moških. Na tretji zaradi kolektivnega nadzora osebnih in družinskih razmerij s strani delovnih enot, da bi preprečili klanska združevanja in korupcijo. Na četrti zaradi preproste cenzure seksualnosti v javni sferi.

Odnos do golega telesa v likovni umetnosti, predvsem v slikarstvu, se je začel spreminjati kmalu po prvi avantgardni razstavi The Stars Show. V zgodnjih 80. letih 20. stoletja so akademski slikarji in kiparji začeli uporabljati gole modele za njihovo delo. Kasneje so se začela gola ali vsaj golejša telesa, ki razkrivajo več kože, pojavljati predvsem v oglaševalskih kampanjah po začetku 90. let, še posebej za oglaševanje tujih znamk. Za enega prvih škandalov v kontekstu umetnosti je poskrbela razstava aktov v Pekinški umetnostni galeriji januarja leta 1989, ki se je končala v vsesplošnem šikaniranju golih modelov in totalni vulgarizaciji umetnosti, kajti razstavo je obiskala preko deset tisoč glava množica, ki se je po večini natrpala v galerijo, iščoč pornografijo, ki je bila tedaj še vedno strogo prepovedana. Zaradi posedovanja ene samcate erotične video kasete so ljudje izgubljali službe.

Tovrstni odnos do golega telesa je umetnikom in umetnicam na kitajskem omogočil večplastno in zelo zanimivo materijo, v katero so s performansi vpisovali družbene odnose. Dodati en meter anonimni gori jemlje motiviko iz klasičnega slikarstva gora in voda, torej tisti del slikarske prakse, ki je zavezan harmoniji med človekom in naravo, ki kliče ljudi dobesedno nazaj k naravi, stran od pokvarjenega sveta družbenih hierarhij. V utopijo!

Dodati en meter anonimni gori upodablja motiv razgaljene skale v naravi, ki izraža usklajenost petih elementov v naravi: zemlje, zraka, vode, kovine in lesa. Prikazuje prizor iz klasičnega krajinskega slikarstva slikarja Shitaa iz zgodnje dinastije Qing na gori Lu. To je zelo konkretna gora, na kateri so bile naslikane številne risbe in slike s tušem tudi v poznem dinastičnem obdobju, ko se je človeško telo pojavljalo zgolj kot drobna pikica sredi kolosalnih gora in vseprežemajoče nedotaknjene narave. Gora Lu se je pojavila tudi v 50. letih 20. stoletja kot propagandni plakat, na katerem je bil v klasičnem slikarstvu narisan podoben prizor, le da je bilo na vrhu gore moč prepoznati drobceno figuro Mao Zedonga. Delo umetniškega kolektiva je preobrnilo idejo klasične umetnosti, ki človekovo podobo podreja naravi. Človeško figuro so izbrisali in namesto skale postavili formacijo iz golih teles. Na fotografiji komaj vidimo to anonimno goro. Na njej ostanejo le še telesa, zložena na kup. Delo je absurdno. Govori tudi o uporabi človeškega telesa v industrializaciji in komunistični ideologiji. Telesa so deseksualizirana in še bolj anonimna od same gore.

Še vedno poslušate oddajo Objekt meseca, v kateri govorimo o performansu Dodati en meter anonimni gori. Še preden je kolektiv desetih umetnikov objavil delo, se je pojavila med njimi ostra debata o lastništvu nad delom. Od dela Dodati en meter anonimni gori sta ostala črno-bela fotografija in video. Uradno naj bi bil lastnik avtorskih pravic za fotografijo Zhang Huan, lastnik pravic za video pa Rong Rong. Celotni performans se v zahodni literaturi največkrat pripisuje Zhang Huanu, ker je formalno dokaj podobno nekaterim drugim njegovim delom, kot je na primer Dvigniti nivo vode v ribniku, za katerega je angažiral 40 migrantskih delavcev, da so zgoraj brez skupaj z njim stali v vodi, da bi napravili to absurdno dejanje. Hkrati nekateri izmed umetnikov, kot je na primer edina ženska performerka Duan Yingmei, opozarjajo, da je delo nastalo v kolektivnem duhu in šele kasneje doživelo apropriirano avtorstvo.

Črno-bela fotografija tega dela je bila leta 2011 ocenjena na dražbi v Sotherbyju v Hong Kongu za 80 do 100 tisoč dolarjev in to ameriških, kar je presenetljivo veliko za dokaj preprost črno-bel snap shot golih teles, ki so se zložila drug na drugega nekje v gorovju severno od Pekinga. Pravice za delo si je prisvojil torej Zhang Huan, medtem ko so drugi ostali brez cvenka. Zhang Huanu je to v navadi. Prisvojil si je tudi pravice za performans 12 kvadratnih metrov, pri katerem se je gol premazal z medom in sedel v nezaslišano nehigienskih razmerah javnega stranišča celo uro, dokler se mu niso po celem telesu prilepile mastne muhe. Fotografijo je dejansko posnel znan umetnik avtorske fotografije Rong Rong. Kitajska avantgarda ima probleme s svojim nasledstvom in pozicijami moči, kar v svetu umetnosti ni nič novega. Kolektivni duh odpade takoj, ko se pokaže možnost za osebno kariero. Naj bo to opozorilo vsem nastajajočim kolektivom. Zdi se, da je pristanek trpkejši, slajši kot je čas utopije.

Morda je najboljšo izjavo oziroma kritiko kolektivnega duha uprizoril ravno eden izmed performerjev Zuoxiao Zuzhou, ki je ob razstavi Literarna umetnost leta 2002 na kup naložil gola trupla desetih prašičev in jo kot instalacijo imenoval z enakim naslovom Dodati en meter anonimni gori.