FENOMEN ÉDOUARD
Dokler v Berlinu nisem spoznala nekega dekleta s francoskega podeželja, sem bila naivno prepričana, da so Francozi pač bogati, jaz pa sem zgolj neka revna, zmedena Slovenka. Ko sem zapuščala Berlin, mi je to dekle v slovo podarilo knjigo Édouarda Louisa v nemškem prevodu z naslovom Das Ende von Eddy. Eddyjev konec torej. V posvetilo mi je napisala: »Ok, moja vas le ni tako slaba.« Toliko groznih zgodb sem slišala o njeni vasi, da sem si res težko predstavljala, da je lahko še slabše.
Édouarda Louisa sem sicer že poznala, saj je prejšnji semester bil gostujoči profesor na Freie Universität Berlin. Dela Édouarda Louisa so evropski bestsellerji. Ko je imel na fakulteti javno predavanje, je bila dvorana polna študentov. Vroče je bilo, telesa so se gnetla v prostoru in komaj dihala. Tisti dan so ga hoteli slišati prav vsi. Takrat se mi je zdel preveč naiven. 25 let star suhec svetlih las, ki je s sentimentalnim govorom o svojem otroštvu v poslušalcih skušal vzbuditi sočutje. Iz sočutja pa jezo, iz jeze upor. Ja, preveč naivno, sem si takrat rekla.
Knjiga obleži na polici, Francozinja je ostala v Berlinu, jaz pa sem Louisjevo predavanje spravila nekam v predale preteklosti. Vse dokler nisem 13. maja stopila v Mini teater, kjer so zadnjič v sezoni uprizorili Zgodovino nasilja po romanu prav tega mladega francoskega pisatelja. V Ljubljani nismo veliko slišali o njem, pravzaprav skorajda ničesar. Tudi Oddelek za primerjalno književnost Filozofske fakultete v Ljubljani je že pred nekaj leti pozabil na svetovno produkcijo sodobnih romanov, kaj šele, da bi z njimi polemizirali ali jih postavljali v politični kontekst. Édouard Louis se namreč povsod prodaja kot političen avtor, kot angažiran avtor.
Pa začnimo z biografijo, ki je za razumevanje njegove literarne produkcije v širši literarni kontekst zelo pomembna. Édouard je bil rojen v revni, postindustrijski vasi v pokrajini Pikardiji. Njegovo rojstno ime je v resnici Eddy Bellegueule. Bil je čudaški deček, ki se je rad preoblačil v sestrina oblačila in imel fante raje kot dekleta. Roman Eddyjev konec je pravzaprav avtobiografski roman, je popis njegovega otroštva. Njegovega konca. Je popis seksizma, rasizma, nasilja in homofobije ruralne francoske družbe. Prikaz tistega, kar je pisatelja najbolj zaznamovalo. In seveda prisotnosti neznosne želje, da bi iz tega okolja pobegnil.
Že začetek romana napove literarizacijo trpljenja. »Trpljenje je totaliteta. Eliminira vse, kar ne spada v njegov sistem.« Eddyjev konec je zolajevski prikaz tipiziranih prostakov, ki nimajo posluha za drugačnost, kaj šele za literaturo ali znanje. Neskončno gledanje televizije, pretepanje, pitje, predvsem pa mačistično razkazovanje moške dominacije nad ženskim telesom. Pikardija se kaže kot pekel, v tem peklu pa se znajde majhen, dekliški deček, ki si želi zgolj pripadati. Eddy seveda ni želel biti drugačen, kakor v podcastu za London Review Bookshop jasno poudari tudi pisatelj sam.
Eddy na koncu romana uspešno opravi sprejemni izpit za vstop v licej. Odseli se v internat, daleč stran od svoje družine, in je kasneje celo sprejet na elitno École Normale Supérieure v Parizu. Je človek, ki je uspel premagati neprepustnost francoskega izobraževalnega sistema. In Eddy s tem dejanjem postane Édouard Louis. Ja, preimenuje se. Iz svoje življenjske zgodbe pa začne ustvarjati literaturo. Ta ima po njegovem mnenju prav posebno moč. Daje glas drugemu in skuša razumeti.
Kadar v literaturi naletimo na krilatico »Dati glas drugemu«, se vedno pojavi pomislek, ali ima pisatelj pravico, da govori v imenu kogarkoli. Še posebej v imenu zatiranega. Prav od tod izhaja tudi znana polemika Gayatry Spivak s Foucaultom in Deleuzom v delu Can the Subaltern Speak? A Édouard Louis je poseben fenomen. Njegovo pisanje namreč rešuje dejstvo, da je on tisti subalterni, da je on tisti, ki izhaja z družbenega dna. In prav to naj bi njegovemu pisanju dalo legitimnost.
Povrh vsega si Édouard Louis upa reči, da je žrtev. Da je žrtev nepravičnega družbenega sistema, žrtev nasilja in spolne zlorabe. Gledališka predstava z naslovom Zgodovina nasilja, ki smo jo to leto lahko videli na odru Mini teatra, pred nami dobesedno ponazori akt posilstva. Édouard, ki je tudi junak romana, na ulici sreča Alžirca Redo in ga povabi k sebi domov. Dober seks, vino, torej, imata se lepo, vse dokler Édouard ne opazi, da mu je Reda ukradel iPad. Prijeten intimen odnos se sprevrže v nasilno obračunavanje. Orožje, posilstvo, ponižanje. Édouard Redo prijavi, pravici zadosti, hkrati pa skuša razumeti. Skuša razumeti, zakaj je Reda deloval tako nasilno, skuša odstreti kuliso njegovega socialnega ozadja. S pomočjo pisanja, seveda.
Tako Zgodovina nasilja kot tudi roman Eddyjev konec razpira prostor za razumevanje tistega, kar Pierre Bourdieu imenuje habitus. Roman posveča kar nekaj poglavij družinskim ozadjem pisateljeve mame, očeta in babice. S tem skuša bralcu razložiti, zakaj ljudje delujejo tako, kot delujejo. Preteklost, ki se skozi vsakdanje prakse reproducira v sedanjosti, se seveda skuša nadaljevati v prihodnost. Ljudje v vasi sledijo svoji lastni logiki pravil, čeprav pravila seveda ne napotujejo k pravilnosti sami.
Pisanje Édouarda Louisa bi lahko označili za programsko. Pisatelj velikokrat izjavlja, da mu je šele branje Bordieujevih del odstrlo to, kar bi morala literatura ves čas početi. Razumeti prakse revnih in zatiranih ljudi, ki sledijo pravilom vseskozi porajajočih se habitusov. Stavek, ki ob branju Eddyjevega konca morda najbolje zajame to, o čemer pisatelj ves čas govori, pravi takole: »Nezmožnost nekaj narediti preprečuje možnost to hoteti, kar spet preprečuje možnost samo.« Zaprtost v krožno stanje je tisto, kar samo najbolje ohranja sistem, v katerega so posamezniki vzgojeni. In v katerem se čutimo svobodne.
Édouard Louis v tem programskem boju vsekakor ni sam. Nekaj mesecev pred tem je na berlinsko univerzo prišel mladi francoski filozof in sociolog Geoffroy de Lagasnerie, da bi predstavil nemški prevod knjige Penser dans un monde mauvais, kar bi lahko prevedli kot Mišljenje v slabem svetu. Pogovarjal se je s profesorji primerjalne književnosti Inštituta Peter Szondi. Svojo kritiko je usmeril tako na akademski kakor tudi na literarni diskurz in pod vprašaj postavil svobodo univerze. Predstavljajo svobodo univerze res njena zaprtost v majhne kroge ljudi, njena hermetičnost in raziskovalna osredotočenost na obskurnosti? Ali pa je svoboda univerze v njeni povezavi z množico, ki nikoli ni prestopila praga fakultet?
Édouard Louis in Geoffroy de Lagasnerie v medijih mnogokrat nastopata skupaj. Oba sta mlada, oba prihajata iz delavskih družin, oba sta se povzpela po družbeni lestvici in kot po naključju sta oba geja. Poleg tega, da govorita o feminizmu in homoseksualcih, se seveda v prvi vrsti borita za delavski razred. Če de Lagasnerie svoj fokus usmerja na akademski diskurz, se Édouard Louis osredotoča na literaturo. In oboje je, po njunem mnenju, treba politizirati.
Geoffroy de Lagasnerie izhaja predvsem iz mita gibanj leta ‘68 v Franciji. A ne v imenu množičnega študija, katerega posledice čutimo dandanes vsi, temveč v imenu študijske vsebine. Mladi bi morali ustvarjati inštitute, ki bi vsebinsko bili osredotočeni na sodobno problematiko političnega sistema in se ne bi zapirali v raziskovanje tem, ki po njegovem mnenju niso v stiku z realnostjo. Namesto da energijo in čas izgubljamo z antičnimi izkopaninami in abstraktnimi filozofskimi sistemi, bi se morali osredotočiti na današnji čas. Na to, kaj se dogaja po svetu danes.
Oba avtorja, tako sociolog kot tudi pisatelj, sta v javnosti močno zagovarjala tudi gibanje rumenih jopičev. To so namreč naši ljudje, sta rekla, čeprav so to tisti ljudje, ki hkrati volijo desnico in so vse tisto, česar levica dandanes ne more prebaviti: homofobi, antisemiti, seksisti in rasisti. A kakor pravi Edouard Louis sam, je njihova pozicija povsem logična. Izhaja navsezadnje iz pomanjkanja izobrazbe, politične manipulacije in boja za preživetje. Literatura pa ne najde pravih besed, da bi jih nagovorila.
Pa začnimo spet s predavalnico na Freie Universität Berlin. Takrat sem iz fakultete odkorakala z mislijo, da je vse to, kar sem slišala, preveč naivno. Hkrati sem v tistem času obiskovala seminarje o marksistični literarni teoriji, na katerih smo vedno znova naleteli na teoretske luknje, ki jih nismo znali zakrpati. In obviseli v nekem čudnem ozračju, v katerem smo se spraševali, zakaj sploh še pisati literaturo. In zakaj sploh še študirati primerjalno književnost?
Kar se je na začetku slišalo kot prijetna ideja o emancipatorni funkciji literature, se na koncu izkaže za pomanjkljivost razmisleka o današnjem času. Ali sploh znamo misliti svet, v katerem živimo? Če želimo delati spremembe, kot jih zahteva Geoffroy de Lagasnerie, moramo morda najprej preizprašati sam koncept razreda. S prekarizacijo dela se namreč slednji redefinira. Kako jezik zgaranih akademikov, ki se borijo za dostojne plače na univerzi, povezati z diskurzom prodajalcev, čistilk in industrijskih delavk, ki povrhu vsega niso bele Francozinje ali Nemci? Vse to so teme, na katere oba avtorja prehitro pozabljata.
Če se ozremo naokoli po knjigarnah, največji literarni bestsellerji dandanes velikokrat temeljijo na resničnih zgodbah. Tudi pri filmih so drame, ki se sklicujejo na biografska dejstva, vedno bolj popularne. Seveda ni naključje, da Édouard Louis piše svojo življenjsko zgodbo, da piše nekaj, kar je res. Meša meje tistega, kar se po aristotelovsko sliši: »Ne, to ni nekaj, kar bi se lahko zgodilo. To je nekaj, kar se je zares zgodilo!« Édouard Louis pa se poleg elementa resničnosti množici skuša približati še s samim slogom. Čeprav se ta s prevodom izgubi, se v originalu čuti pridih narečja severne Francije. Sleng, ki naj bi bralcem vzbudil občutek dostopnosti. Tega literatura po pisateljevem mnenju prej ni znala ustvariti.
Teme, ki jih fenomen Édouard Louis odpira, niso preproste. Levica, ki se vse bolj osredotoča na identitetno politiko, izgublja tam, kjer desnica ponuja rešitev. Izgublja identiteto delavskega razreda. Desnica se tako kaže kot rešitev za prebivalce revnih francoskih vasi, ki so v postindustrijskem času bili prisiljeni odhajati na delo v mesta. Ki so za delo potrebovali avtomobile in poceni bencin. In rumene jopiče je združilo prav to. Kako v njihovo situacijo, ki temelji predvsem na mehanizmih preživetja, vključiti literaturo, ki bo govorila o nasilju do gejev in žensk? Saj se sliši skorajda nemogoče. Kam naj spravimo še to? Ob tem pa se pojavlja tudi vprašanje: ali je vas na severu Francije prebrala Louisev roman?
Ali ni potemtakem želja po tem, da bi literatura našla svojo legitimacijo v resničnem, obsojena na neuspeh? Če mati Édouarda Louisa prebere njegov roman in pravi, da je laž. Če se njegov oče z njim ne želi več pogovarjati. Édouard Louis kot literarni fenomen odpira rane vseh tistih literatov, ki literaturo razumejo kot orožje za politične spremembe. In odpira dejstvo, da se je težko bojevati na dveh frontah hkrati: zaobjeti boj proti seksizmu, rasizmu in homofobiji, hkrati pa rešiti belega francoskega delavca, ki ne ve, kako bo jutri šel v službo. Če bo sploh šel.
Vse, kar se na začetku zdi tako preprosto, trči ob lastna nasprotja. In jih vključuje vase, seveda. Literatura pa kljub svoji politični noti ostaja zaprta v slonokoščenem stolpu apolitičnega. Da literatura neizobraženi množici ostaja nedostopna in nerazumljiva, sta že v prejšnjem stoletju pisala Pierre Macherey in Etienne Balibar v svojem delu O literaturi kot ideološki obliki, nekaj marksističnih hipotez. Pod vprašaj nista postavljala same literarne vsebine, temveč ideološko funkcijo literature v izobraževalnih institucijah. V rojstni vasi so se, po besedah Édouarda Louisa, tistim, ki so brali, posmehovali. To je za pedre, so rekli. Šolski sistem namreč ponuja knjige tistim, ki doma tako ali tako že berejo. Tisti, ki v očeh svoje družine predvsem nočejo biti pedri, pa se za knjige bolj malo brigajo.
Zato tudi Louiseva mati svojemu sinu ne bo rekla, kako dobro je opisal svojo rojstno vas. Pisatelj je navsezadnje svojo vas obsodil, svoje ime spremenil, svojo preteklost pa prodal kot bestseller na trgu. Eddyjev konec berejo ljudje, ki so vajeni vsake toliko časa na spletni strani Spiegla preveritti, kateri so trenutno najboljši literarni hitih. Za vse ostale ostaja roman, kljub resničnostni vrednosti in dialektu, nerazumljiv.
Te dni me najbolj zmrazi, kadar kdo pride do ideje: »Imeli bomo protest in brali bomo družbenokritično literaturo!« Ali pa samo: »Brali bomo politično, kritično literaturo in zato bomo kritični!« Kaj pa, če bi samo brali? Morda pa se moramo odpovedati nasilnemu politiziranju literature zgolj zato, da se bomo počutili »bolj v stiku z realnostjo«. Saj Édouarda lastna mama ni uspela razumeti. Mar ne bo literatura najbolj politična prav takrat, ko bo vržena v sam vrvež dogajanja, ko bo prava stvar v pravem trenutku? Na pravem mestu?
Eddy je prebran, Mini teater bo šel počasi na počitnice, Francozinja se bo iz divjega Berlina vrnila v Lyon. Édouardov fenomen pa se je končno dotaknil še Ljubljane. Zato za konec prisluhnimo še žametnim besedam iz odlomka Eddyjevega konca.
Dodaj komentar
Komentiraj