Kar sledi, se nikakor ne trudi biti teorija, ker to niti ne zmore biti. Morda lahko govorimo o premisleku, ki se trudi biti tehten, še najverodostojneje pa je reči, da gre za kratkočasen, v duhu postmodernizma kovan triptih o neki možni ontologiji. Ker ima vsaka stvar in potemtakem celotno stvarstvo svoje elementarne delce, jih mora tako imeti tudi naš ontološki projekt. Zavoljo razširjenosti poimenovanja, ko govorimo o osnovnih delcih, jim recimo atomi. Naj bodo torej uvodoma objekt tega meseca atomi. Pa začnimo s prvim.

Prvi so o atomih spregovorili antični atomisti. Mednje v prvi vrsti štejemo Levkipa iz Mileta, morda iz Eleje, in njegovega – od učitelja precej slavnejšega – učenca Demokrita iz Abdere, izmed slavnejših mislecev pa atomistični filozofski klapi pripade tudi njun zanamec Epikur iz Samosa. Slednji je določene aspekte atomizma prvenstveno koristil za utemeljevanje svojih etičnih prepričanj, poleg tega pa mu je bilo ničkoliko misli in konceptov pripisanih kasneje, zato je avtentičnost njegove atomistične filozofije vprašljiva. Po splošno sprejeti definiciji je atomizem naravna filozofija, katere osrednja teza je obstoj nedeljivih delcev, atomov, ki tvorijo ves fizični svet. Lahko bi rekli, da je Levkipov in Demokritov atomizem sinonim za zahodni atomizem nasploh. Ta – za razliko od, na primer, indijskega ali srednjeveškega atomizma, vezanega na islam ali budizem – temelji na dveh, medsebojno nasprotnih komponentah, in sicer, kot rečeno, na nedeljivih atomih in na praznini, razumljeni preprosto kot odsotnost atomov, ergo česarkoli, skratka negacija obstoja kakršnekoli materialnosti. Je – pogojno rečeno – nedoločljiv prostor, po katerem plavajo intrinzično nespremenljivi atomi, gradniki vsega, kar jê.

Po Demokritu je število atomov neskončno, vsi pa so narejeni iz enake – spet pogojno rečeno – snovi. Razlike med njimi naj bi bile le v obliki, velikosti in položaju znotraj praznine, torej v relacijah, ki jih določen atom zavzema glede na ostale. Izšli naj bi iz začetnega vrtinca atomov, v katerem naj bi se zgoščevali do sprijetja, se medsebojno hakljali, zahakljali, pohakljali in puf, nastalo je stvarstvo. Ne po nujnosti, temveč po naključju. Svet, kakršen je, lahko tudi ne bi nastal, lahko bi nastal drugačen ali pa neskončno mnogokrat, kar je nenavadno blizu sodobnim teorijam multiverzuma.

Kvalitativno drugačni so pri Demokritu le atomi, ki tvorijo človeško notranjost, v prvi vrsti um. Ti naj bi bili sferični, njihova visoka koncentracija na enem mestu pa naj bi porajala človeško psiho. Vendar pa so tudi ti dušni atomi, kot jim pravi, v zadnji instanci materialni, iz česar sledi, da je človekovo zaznavanje rezultat interakcij med atomi na enak način, kot je rezultat teh interakcij neka fizična reč.

Posledice takšnega razumevanja atomov so očitne. Vsi čuti so v končni fazi zreducirani na en sam čut – dotik. Z ozirom na to človek ne more biti nikoli prepričan, da je tisto, kar zaznava, tudi dejansko takšno, kot se kaže prek atomov, njihove razporeditve in stopnje zgoščenosti. Resničnost s tem postane dokaj bedna. Če namesto atomov uporabimo izraz ‘piksli’, je resničnost zgolj film. Film, ki se nam vrti pred očmi in ki ni nič drugega kot kombinacija pikslov v posameznih sekvencah, kombinacija sekvenc v posameznih prizorih, kombinacija prizorov v posameznem izseku filma in tako naprej in nazaj v neskončnost.

Antični atomizem je seveda, z današnjega gledišča, precej otročja ontologija. Pereč epistemološki problema, ki bije iz povedanega, je namreč, da Demokrit, čeprav empiričen filozof, vseeno tretira čutne objekte kot neresnične. To je pravzaprav paradoks, udar, ki ga nad čuti izvede um, čeprav sam temelji na njih. Nič čudnega, da je Abderčan v svojih zapisih glede obstoja znanja ostal precej nejasen in dvoumen. Nejasna pa je v svojem bistvu tudi fizika atomov: ali ti imajo težo in intrinzične lastnosti, ki bi botrovale njihovemu padanju skozi praznino v neki določeni smeri oziroma ali težo atomov lahko enačimo z njihovo tendenco, da padajo v smeri proti centru vrtinca, da se torej zgoščujejo in porajajo fizični svet - cilindričen svet, brez smotra in dizajna? Glede na povedano se nam utegne zazdeti, da je atomistična razlaga sveta nekakšen popreproščen in ponaravoslovljen prevod filozofskega pesimizma in nihilizma. Kje je namreč smisel, če so vse samo atomi? In še to naključni ter sumljivega ustroja.

Čeprav je etične razmisleke negoval tudi Demokrit, pa je v navezavi na atomizem v tem smislu konkretnejši Epikur, ki je izvorni atomizem obudil v helenističnem obdobju. Če se že gremo neko kinetiko slučajnosti, sta beseda ali dve o etiki neizogibni. Za to, da je Epikurjeva etika praktično priročnik za samopomoč, iskanje ugodnega in udobnega življenja s prijatelji in tako dalje, sta kriva ravno atomizem in omenjena spoznavna dilema. Namesto mnenja, da se nam kot stvari kažejo zgolj skupki atomov in so zaradi tega te same po sebi neresnične, je Epikur razglašal, da je vse, kar zaznavamo, tudi resnično. Pri tem je razlikoval na eni strani vzročne procese, ki se tičejo zaznave in vplivajo nanjo, nanašajoč se na tkanje atomskih filmov z dušnimi atomi v nas, in na drugi strani sodbe, ki jih tvorimo na podlagi teh zaznav. Te so lahko napačne. Če poskušamo torej govoriti v prid atomov, nečesa, kar torej ni razvidno, moram pač vseeno zaupati čutom. 

To lahkotno Epikurjevo odpravo epistemološkega problema atomizma lahko pripišemo njegovi težnji po tem, da bi nam teorija atomov lahko pomagala bolje živeti. Spokojno in mirno, kakopak. Človek naj bi se usmerjal k naravnim in nujnim ugodjem in užitkom namesto k tistim, ki mu jih narekuje družba. Tako naj bi si prikrajšal velik del bolečin in optimiziral svoje, atomizirano ugodje v skupnosti z drugimi. Slava individualnosti in pozitivni psihologiji.

Razlika med Epikurjevim in Demokritovim atomizmom je tudi v tem, da Epikur atomom ne pripisuje gibanja proti centru, ki naj bi ga ustvarjal vrtinec, temveč jih razume kot notranje pogojene s tendenco po premikanju navzdol, skozi neskončni kozmos. Na tem, da ni pojasnil gibanja atomov, sloni tudi Aristotelova kritika Demokrita. Šele kasneje, domnevno z Lukrecijem, je bila Epikurjevemu atomizmu pripisana razlaga, da atomi v svojem gibanju lahko doživijo odklon, kar pojasni njihove trke, namesto da bi v neskončnost padali paralelno skozi praznino brez sreče srečanja.

/////////////////////////////////////////////////

Drugotno naj bo objekt tega meseca sodobna literatura, ki jo bomo zdaj šarlatansko navezali na antični atomizem. Pravzaprav nam tega sploh ni treba zares storiti, saj se lahko po primer tako imenovanega literarnega atomizma obrnemo kar k paradnemu konju bolgarskega postmodernizma Georgiju Gospodinovu. Gospoda smo na naših valovih nazadnje obravnavali že pred dobrim letom in pol, in sicer prav v kontekstu predsokratskih nagibov njegovega romanesknega dvojca, Naravni roman in Fizika žalosti. Obe deli se namreč idejno, pa tudi strukturno, napajata iz začetkov zahodne filozofske tradicije, iz tragičnega grškega obdobja, v katerem so živeli misleci pred Sokratom. Razlog za to, da je Gospodinov pri ustvarjanju posegel po pojmovnem arzenalu filozofov naravoslovcev, kot so bili Empedoklej, Anaksagora in naš Demokrit, tiči v njegovi želji po stvaritvi atomističnega, kvantnega romana. V njem naj bi posamezni zapisi, delci zgodbe ali več zgodb, fragmenti neke ne nujno realne, ampak za bralca – morebiti pa tudi za avtorja – le slutene celote, ki se upira enotnemu umskemu zaobjetju in razlagi, »lebdeli v praznini kot Demokritovi atomi« in se sledeč nekakšni kinetiki slučajnosti, kot ji pravi, spajali v nove linije pripovedi in nove zgodbe. 

Pri Gospodinovu na mesto Empedoklejevih sil ljubezni in sovraštva, ki botrujeta kinetiki osnovni delcev in sta po funkciji komplementarni Anaksagorovem Noûsu oziroma duhu, stopi medbesedilna magnetičnost, značilna za postmodernistično literaturo in njene sodobnejše izrodke. Ti se nam tako, zaradi povezovanja vsega z vsem in vsepovprek, neredko kažejo nabiti s podobnim mitskim nabojem, kot ga je v svojih povojih vsebovala filozofska, takrat znanstvena misel – fluidna, nejasna, težko doumljiva in odporna na celostno in sistematično razlago. Gospodinova krasi neobremenjenost s konvencijo, ta pa obratno sovpada z dejstvom, da v dobi predsokratikov konvencija sploh ni obstajala. Zato te mislece tudi smatramo za pionirje razumskega mišljenja. Zdi se, da se je literatura v svojem razvoju in skorajda perverznem iskanju avtentičnosti nazadnje obrnila sama vase in pristala na začetnem stadiju filozofije: osvobodila se je spon logosa in se iz zemlje zopet dvignila v nebo.

Izkustvo nam govori, da je večina sodobnih literarnih del – in ne le romaneskni dvojec Gospodinova – ustvarjena iz majhnih delcev, pripovednih fragmentov, anekdot, kratkih slik, izsekov, citatov, modrih in rumenih parafraz, razslojenih subjektov in tako naprej, naštevali bi lahko v nedogled. Vse to nastopa kot pramaterija, katere delci v slogu atomov stopajo v neomejene kombinacije. Poskus takšnega, atomističnega dela je v Naravnem romanu dvojen. Mesto atomov na poetični ravni zasedajo začetki del svetovnih klasikov, od Poeja in Vazova pa vse do Salingerja, medtem ko na metapoetični ravni ti atomi postanejo fragmentarna, »zatomizirana« življenja več nejasno ločenih identitet z istim imenom: Georgi Gospodinov. Od tu naprej se zadeva lahko razvije na katerikoli način, tako pripovedno kot interpretativno, saj pravil enostavno ni. Vsa poanta in teža ustvarjanja je v prvem impulzu, v izbruhu literarne materije, ki jo z besedami prisilimo do oblike, ta pa se nadalje povezuje s drugimi izbruhanimi delci in z materijo, na katero naleti pri svojem vsakokratnem bralcu. V tem je naravnost Naravnega romana.

//////////////////////////////////////////////////

V tretje naj bo objekt tega meseca tudi filozofija. Sledi še en šarlatanski premik, tokrat k francoskemu marksističnemu filozofu Louisu Althusserju in njegovem nedokončanem spisu z naslovom Podtalni tok materializma srečanja, ki je nastajal od jeseni 1982 do avtorjeve smrti leta 1990. Skratka, govorimo o poznem Althusserju, tistem, ki je iz ljubezni že zadavil svojo ženo in najprej prisilno, nato pa prostovoljno živel po raznoraznih psihiatričnih zavodih in bolnišnicah. Tega enormnega preskoka ne delamo zato, ker nam ne bi bilo mar za to, kaj se je v vmesnih stoletjih, še posebej pri francoskih razsvetljencih, dogajalo z atomizmom, temveč zato, ker Althusserjev esej bazira na raziskovanju kontinuitete nekega podtalnega toka materialistične tradicije v zgodovini filozofije, ki naj bi se izvorno napajalo prav pri Epikurjevem in Demokritovem atomizmu. Atomistične primesi Althusser prepoznava pri številčnem, a lahko bi rekli na videz naključno izbranem skupku filozofov, v razponu od Machiavellija, prek Spinoze in Rousseauja, do Heideggerja in Derridaja.

Osrednja Althusserjeva teza v tem spisu je, da v zgodovini filozofije obstaja določena potlačena in malodane popolnoma neznana materialistična tradicija, in sicer materializem dežja, odklona, srečanja in sprimka. Celotna tradicija, ki jo skuša obelodaniti Althusser, temelji na preprosti, zdravorazumski stavi, da nekaj ne more nastati iz nič, da je na začetku enostavno moralo biti nekaj, iz česar je nadalje nastalo vse drugo. Tudi kakršenkoli smisel, še posebej pa historični materializem. Tako imamo tudi pri francoskem marksistu tu najprej atome, ki vzporedno padajo skozi praznino, vse dokler ne pride do infinitezimalnega odklona, pri Lukreciju imenovanega clinamen, ki povzroči srečanje, trk dveh atomov, iz katerega izidejo vsi nadaljnji trki in puf, nastanek sveta. Sveta kot konglomerata atomov, ki se je sprožil iz prvega odklona in prvega srečanja. Od tod ime materializem srečanja.

Pri tem gre seveda za upor logocentrizmu, predvsem pa za jasno zapriseženost Althusserja materialni bazi znotraj njegovega orto razumevanja Marxa, morda najbolj artikuliranega v Odgovoru Johnu Lewisu iz leta 1972. V realnosti, osvobojeni preddobnosti smisla, ki jo lahko spremljamo od Sokrata naprej, je odklon mogoč brez posebnega upravičenja in se lahko tudi ne bi zgodil, se zgodil drugače in mnogokrat. Čista kontingenca torej. Vendar pa mora biti srečanje, do katerega pride v tem predstvarstvenem stanju, po Althusserju dolgotrajno, da lahko postane podlaga vsej realnosti, nujnosti, smislu in razumu. Pri tem je treba opozoriti, da samo srečanje še ne ustvarja sveta, temveč se z njim šele podeljuje realnost samim atomom, ki bi brez njega ostali le abstraktni elementi, brez eksistence in konsistence. Povedano drugače, svet materializma srečanja je, kot pravi Althusser, svet izvršenega dejstva, ki se izmika refleksiji, in v katerem šele naknadno zavladajo razum, smisel, cilj in vse ostalo. Izvršitev tega dejstva je, kot rečeno, zgolj učinek naključja, pred katerim se nahaja samo njegova negacija, torej ne svet, irealna eksistenca atomov.

»Kaj se v tem primeru zgodi s filozofijo? Ni več beseda razuma in izvira stvari, temveč teorija o njihovi naključnosti in priznanje dejstva, dejstva naključja, dejstva, da je nujnost podrejena naključju, in dejstva form, dejstva, ki »daje obliko« učinkom srečanja. Odtlej je le še zapisnik: zgodilo se je srečanje in elementi so se med seboj »sprijeli« (tako kot rečemo, da se puding »sprime«). Vsako vprašanje izvira z vsemi velikimi filozofskimi vprašanji vred odpade: »Zakaj je nekaj in ne nič? Kaj je izvir sveta? V čem je smoter sveta? Kakšno je človekovo mesto v ciljih, ki jih ima svet? Itn.«

In tako naprej v neskončnost. Trije delci ene in iste ontologije torej, Demokrit – Gospodinov – Althusser ali atomizem – literatura – filozofija, padajoči vzporedno skozi praznino papirja, odpravljujoč vse relevantno in srečujoč se v etru, mestu njihovega nenujnega sprijetja. Posrečeno naključje je, da je bil ravno eter peti element predsokratske misli. Redukcionistična ontologija, navržena z verigo treh njenih ujetnikov, morda ni drugega kot fantazma. Toda kaj drugega naj bi tudi bila, ko pa jo tvorijo atomi. Gibljivi delci v zadnji instanci statične misli, s katero, razen tega, da jo detektiramo in občudujemo, v resnici nimamo kaj dosti početi. Vsaj dokler ne pride do trajnejšega, predvsem pa pomenljivejšega sprijetja med njimi. Praznina za to je namreč vedno na voljo. 

Med atomi in praznino je blodil Marko. Lektorirala je Živa. Tehniciral je Borut, pod taktirko Filipa. Brala sva Rasto in Špela.