Neumorni gostje v objektivu

Oddaja
27. 12. 2021 - 23.00

Dober večer, drage poslušalke in dragi poslušalci. Jakost decembrskega pričakovanja se stopnjuje glede na približevanje in minevanje praznovanja rojstva pod zvezdnatim nebom Betlehema ter novega koledarskega leta, ki nam obljublja placebo učinek sveže, očiščene ustvarjalne moči. Morda izvira pritajeno vzhičenje zgolj iz prilike in potrebe po prehodni upočasnitvi. Verjetno vam je znan dvolični rek, ki pravi, da je pričakovanje najlepši del dogodka oziroma da zanos v prihodnost usmerjenega veselja predstavlja najlepši del prijetne vznemirjenosti. Nocojšnjo oddajo posvečamo žametni anticipaciji vsakoletne decembrske vrnitve začasnih delavk in delavcev iz tujine domov. Tako imenovani gasterbajterji so se v poštenih delovnih okoliščinah že vrnili v svoje kraje, v duhu in s telesu, ne le z besedo, kot je bilo slišano v začetnem izseku iz dokumentarnega filma Halo München, posnetega leta 1968. Nove-stare različice začasnega dela v tujini so danes aktualne prav toliko kot njena svojstvena neprekinjena polstoletna tradicija. V pričakovanju boljšega razumevanja novih oblik gledamo slike starih.

Subjekt prazničnega objektiva bo izostren v dveh delih. Začeli bomo z ozadjem slike, nakar bomo poiskali njen osrednji motiv: Jovana Ritopečkega, fotografa jugoslovanskih delavk in delavcev v Avstriji. Gospod Ritopečki je bil tudi sam priseljenec na Dunaju, ki je na svoji štiridesetletni poklicni poti združil in razkril raznolikosti stališč in pogledov na življenje v inozemstvu. Preden izostrimo osrednji motiv, bomo v slogu večerne šole obnovili spomin na začetke gasterbajterstva na naših prostorih.

»Klasični jugo gastarbajter« je tróp številnih kulturnih stereotipov in družbenih mitov. Kot na primer, da so lažno sramežljivi do direktnega izražanja pridobljenega materialnega bogastva. Ali pa da zaradi neprilagojenosti na tuje okolje čezmerno in pretirano sentimentalno hrepenijo po domačih kamnih, kar posledično vodi k nevarni idealizaciji domačega. V dotičnih mitih protagonisti utapljajo številne nesporazume v škodljivih količinah alkohola.

V kupejih vlaka Mimara – dolgoživi liniji med Zagrebom in Frankfurtom – se stereotipom hkrati najbolj približamo in se od njih oddaljimo. Že nekje med Kranjem in Beljakom se namreč izkaže, da so stereotipi pravzaprav življenjske prigode stvarnih ljudi. Čisti realizem. Zgolj naključje je, da se zgodbe nemalokrat izpovejo med neopaznimi izleti na čik v toalet, kjer se, če imamo srečo, še zmeraj lahko odpre okno. Edina tipična lastnost »mimarskih« zgodb je, da so imune na povzetke.

Prvi val začasnih delavk in delavcev se je odpravil v tujino leta 1966 ob podpisu meddržavnega sporazuma med Avstrijo in SFRJ, s katerim se je odprla in uravnavala tranzicija jugoslovanske delovne sile proti severu. Na obeh straneh je bil poudarek na besedi začasno. Naš prvi sogovorec, socialni delavec, aktivist in teoretik Ljubomir Bratić, tudi sam otrok gaterbajterjev v zahodni Avstriji, opiše kontekst te iluzorične kratkotrajnosti.

Migracija radnika i radnica iz Jugoslavije …

Ne preseneča, da ima avstrijski politični vrh pod vodstvom zdaj že bivšega kanclerja Sebastiana Kurza jugoslovanske gastarbajterje za zgled uspešne integracije. Ta naj bi med drugim pokazala, da gre za nepričakovano dolgotrajen proces, v katerega je nujno vključenih več generacij. Bolj kritičnega mnenja je Ljubomir Bratić, ki opozarja, da v sistemsko pomembnih strukturah avstrijske družbe, na položajih, s katerih bi dejansko odločali o razvoju avstrijske družbe, še vedno ni predstavnic ali predstavnikov priseljencev. Bratić se zaveda, da se tu in tam najde kakšen uspešen poslovnež, nogometaš, umetnica ali podjetnica, a te razume kot samoiniciativne premike po družbeni lestvici. Tovrstni posamični primeri ne spreminjajo zares reprezentativnih, v srži diskriminatornih družbenih vzorcev. Ljubomir Bratić opaža, da Avstrija ostaja za migrante precej zaprta družba. A kljub – ali pa ravno zaradi – ozkoglednosti so se takratni tujci, zavidanja vredno, organizirali sami.

Za razliko od turških migrantskih skupnosti v Avstriji, ki so dobile dovoljenje za izvajanje začasnega dela dve leti pred Jugoslovani, se naša delavska društva vse do začetka devetdesetih niso sindikalno organizirala. Številne legendarne klube so povezovali skoraj izključno kultura, šport in nekaj, kar Ljubomir Bratić večkrat poimenuje idejno jugoslavenstvo. Tvegali bomo misel, da se to zavezništvo partikularno izrisuje med vrsticami oddaje, predvsem pa v nadaljnjih Bratićevih izjavah.

Što se procesa organizacije tiče …

Pogosto napačno razumljeni ekonomski migranti že desetletja tičijo na robu obeh družb, tako v Avstriji kot v državah nekdanje Jugoslavije. Tudi po petdesetih letih je življenje delavca na začasnem delu v tujini marsikomu neznano. Potešijo nas stereotipni kroji. Ti nas varujejo pred znanci, ki postajajo neznanci, in obratno; pred nerazumljivimi mešanicami, pred zavidanjem in lastnimi projekcijami. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Ljubomir Bratić s kolegicami in kolegi ugotovil, da se že vrsto let borijo za pravice subjekta, čigar zgodovino poznamo le skozi birokratski žargon, statistike in intimna ustna izročila. Čedalje bolj heterogena avstrijska družba pa si najkasneje z drugo generacijo priseljencev ne zmore več zatiskati oči in ušes na prevladujočih večjezičnih vožnjah s podzemno železnico.

Ustvari je to jedno političko pitanje…

Iniciativa manjšin je v sodelovanju z Dunajskim muzejem leta 2004, ob štirideseti obletnici prvih prihodov delavk in delavcev iz Turčije, pripravila obsežen kulturni program z razstavo Gastarbajteri. 40 let delovnih migracij. Po pričevanju Ljubomirja Bratića in stroke je razstava doživela izjemen družben odziv in dejansko preoblikovala medijski ter institucionalni pogled na namerno spregledane sosede. Izhajajoč iz enajstih vzorčnih krajev in zgodovinskih družbeno-političnih okvirnih pogojev delovnih priseljevanj v Avstriji, so pobudniki projekta sestavili zgodovino ekonomskih migracij skozi biografske spomine posameznih oseb. Razstava ni prikazovala izjemnih zgodb o uspehu niti podob sistematičnega zatiranja, temveč je dokumentirala predvsem prizadevanje za vzpostavitev normalnosti oziroma sprejetosti. Enajst izbranih mest je označevalo različna strukturna področja, ki so odprla, a tudi omejevala možnosti za delovanje v smeri normalizacije življenjskih pogojev.

Izložba Gastarbajteri…

Ena izmed soavtoric razstave in omenjenega projekta Zbiranje migracij je naša druga nocojšnja sogovornica: zgodovinarka in kustosinja Vida Bakondy. Njeno strokovno področje zajema fotografski material, ki je nastal v povezavi s preseljevanjem in marginalizacijo v Avstriji. Že dve leti raziskuje osebni fotografski arhiv samoukega fotoreporterja Jovana Ritopečkega, ki se je leta 1966 iz osebnih razlogov preselil iz Beograda na Dunaj. Že v Jugoslaviji je delal kot profesionalni fotograf v službi državnih tiskovnih agencij, med drugo svetovno vojno pa je fotografsko dokumentiral tudi dogodke na sremski fronti. V dobrih dvajsetih letih delovanja v diaspori je zapustil 33 tisoč fotografij, negativov in novinarskih prispevkov.

When he arrived…

Med pridobivanjem materiala za predstavitev projekta Zbiranje migracij je Vida Bakondy na arhiv naletela po naključju. Na hrbtni strani številnih fotografij življenja in dela jugoslovanskih migrantov je zasledila ime Ritopečki. Zgodovinarki je prišlo na uho, da Slobodanka Kudlacek Ritopečki v svojem dunajskem stanovanju sama ureja očetovo obsežno fotografsko zapuščino. Razpon osebnega arhiva Jovana Ritopečkega in pomen fotografovega dela za skupnost se je počasi začel razkrivati.

She was very important …

K neobičajnemu položaju, ki ga je izkušeni Ritopečki pridobil v danih okoliščinah, je prispeval prav njegov status fotografa. Poklic mu je omogočal gibanje in vpoglede v različne družbene svetove. Bil je aktiven član jugoslovanske delavske skupnosti in je zelo dobro poznal ovire, težave in odzive nekultiviranih Dunajčanov na svežo delovno silo. Ritopečki diskriminacije zagotovo ni bil deležen v enaki meri kot njegove rojakinje in rojaki z dna avstrijske družbene lestvice. Zavedal se je svojega večsedežnega položaja in ga v službi različnih interesov s pridom tudi uporabil. Svoje fotografije je prodajal navidez nasprotujočim si medijem. Več o slikovitosti treh osrednjih naročnikov pojasni Vida Bakondy.

That was Ju Novosti …

Fotografije sprva ne povedo veliko: večja skupina ljudi obrnjena k fotoaparatu sproščeno muzicira v skromno opremljeni dnevni sobi. Sveti luč. Urejen, nasmejan par ponosno stoji na hodniku stanovanjske hiše. Pred čevlji moža stoji moderen radio sprejemnik, ki popolnoma zakriva njegovo obuvalo. Skupina moških se druži ob pijači in revijah v tesni sobici, brez stolov, s pogradi. Večer je.

Stanovanjski pogoji novih prebivalk in prebivalcev Dunaja so bili v sedemdesetih pereča tema. Dela je bilo na začetku dovolj, a so tuji delavci težko prišli do spodobne nastanitve. Nepoznavanje jezika je pogosto pripeljalo do izkoriščevalskih cen za stanovanja, nedostojna tovrstnega naziva. Ritopečki je hodil po domovih in poleg »pristnih« memento mori posnetkov skupaj s portretiranimi uprizarjal scene za fotografije, ki jih je prodal avstrijskim medijem. Prav tako skrbno nameščeni so bili portreti, ki so bili namenjeni pošiljanju domov. Sorodnikom so se razposlali pozdravi posneti v najboljših oblekah, v hodniku stare meščanske hiše ali v opulentnem spomladanskem parku. Tudi fotografije iz tovarn in obratov le izjemoma prikazujejo merodajne delovne razmere. Gledamo posnetke, na katerih osebe pozirajo na delovnih mestih, pogosto ob proizvodnih napravah. Meje med dokumentacijo in uprizoritvijo so v serijah Ritopečkega prepletene, a iz drobnih detajlov lahko razberemo, da se, ne glede na žanr, fotografije pogleda pred in za kamero srečata na isti višini oči.

There is not much …

Vida Bakondy za prihodnji dve leti, kolikor ji je še ostalo od financiranja raziskovalnega projekta, načrtuje analizo več tisoč diapozitivov. Iz obdelanega materiala se tako zgodovinarka kot skrbnica fotografij, Slobodanka Kudlacek Ritopečki, nadejata razstave, publikacije in delne digitalizacije arhiva, ki bo s tem postal dostopen za nadaljne študije.

I'm not representativ of…

Ekonomski in socialno-kulturni fenomen gostujočega delavstva v Nemčiji in Avstriji se je z leti očitno preoblikoval. Danes je med ekonomskimi izseljenci in njihovimi potomci veliko usposobljenega kadra za opravljanje operativnih, informacijsko-komunikacijskih ali servisnih storitev. Odrasli otroci o vrnitvi v domovino razen za praznike in poletne dopuste ne razmišljajo. Neguje se prav posebna vrsta materinščine, ki nemigrantskim ušesom zveni kot nerodna oblika jezikovne onesnaženosti, v kateri se misel začne v narečju staršev, zaključi pa z nepričakovano prisvojeno tujko. Površinske posledice tovrstnih migracij bi lahko naštevali v nedogled.

Na »objektu« Ritopečki je vredno izpostaviti, da se z vpogledom v njegovo prakso odpira možnost resnega diskurzivnega umeščanja lokalnih, marginaliziranih družbenih procesov – tako znotraj stroke kot, še ključneje, v sami skupnosti, iz katere lahko odzvanja v širše družbene strukture. Fotografov samozavesten zakulisni pogled krepi tezo, da je vsaka pripoved edinstvena – dragocena – in da lahko prispeva k celostnejšemu vpogledu v način življenja, ki je trajno zaznamoval lokalne skupnosti od Vardara pa do Triglava.

December je mesec radosti, ko se troši denar, težak kot svinec, ko se zamolči in pozabi nespečnost, naveličanost, strah in pogrešanje, ki bdi, kdaj bolj, kdaj manj, nad preostalimi enajstimi meseci. V duhu pričakovanja in dogodka, ne glede na to, kaj je najlepši del česa, vsem začasnim delavkam in delavcem želimo prijeten počitek doma. Kjerkoli to je.

 

Pisala je Andrea. Lektoriral je Marko. Tehnicirala je Makis. Bral je Biga.

 

https://www.youtube.com/watch?v=zQWPnla6kH0&t=280s

Foto: © Vida Bakondy

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.