Kot Kocbekova Tovarišija spoštovano RŠ občestvo! Predstavljajte si to, da naslovnico knjižice v velikosti CD-ja, top produkta, ki je, kar se glasbene industrije tiče, obvladoval devetdeseta, in smo ga Slovenci poimenovali zgoščenka, ob čemer sem bil sam - mimogrede - zaradi slastnih mi svinjskih uhljev, ki so v tem futru nepogrešljivi – bolj naklonjen tlačenki, krasi karseda "Punk Über Alles" citat: »Zamenite mi glavo« ... Avokado, kot tista od možnih zamenjav, ki mi je prva padla na pamet, in kao odraža enega od simbolov milenijske kulture, nas najprej gladko pošlje v tri božje zajtrke - ki so hkrati fotogenični kot hudič - potem spet nazaj med ljudi po poti Kirke, da nenazadnje zaradi ravnopravšnje potrošnje na ravnopravšnji trdoti pokončni hrbtenici prijaznega Dormea® obležimo crknjeni kot žival ... Mea culpa – čemu ta – sem ter tja substiTutti Frutti odvoda? Zakaj bi se pustili fotografiji z legendarnim Kuzlo pod odrom – to je namreč naslovnica antologije slovenske punk poezije Zamenite mi glavo – zapeljati vse tja do Renéja Magritta, ki je cilinder poveznil na jabolko, in Guisseppeja Archimbolda ter obraznih potez njegovih portretov, za katere bi lahko rekli, da držijo fige, hodijo v zelje, mešajo jabolka s hruškami, in nam skupaj z ogledali nastavljajo še bananine olupke?

Človeška glava je en čuden sadež, nenehno zrel za zamenjavo ... kar pa ni brez povezave s punkom! Tanko bi piskali ljudje, če ne bi ves čas vse naše biti bolj ali manj zares pod vprašaj postavljala takšna ali drugačna intenziteta punk attitudea. Stara domača gruda in obljubljeni krasni novi svet - vsi panksi pa iz inata simpatično nedorasli obema – začuda - nekje vmes! Nekaj je na šablono naželirana pozerska irokeza, nekaj povsem drugega pa »pojem hrepenenja«, ki ga je, kar se punka tiče, Esad Babačić, urednik pričujoče antologije, na enem izmed ne tako davnih literarnih večerov izpostavil kot enega temeljnih. Stih kot je »kreten bi rekli in se naslajali« - pove vse! Avtor? Brane Bitenc.

A vendarle: naše v celofan zavite košare s sadjem po katerem se steguje tako božje kot celotno životinjsko carstvo konec koncev le niso vse, kar premore »ta naš mali nori svet«! Formirane kot pankerje je tesnoba grabila do te mere – pardon, še zdaj jih in bo tako tudi v prihodnje, da na kitare, base, bobne in tako dalje na neki točki zaigrajo tako rekoč iz nuje – kar pa je in bo ter je tudi vselej bil – odločen nastop proti sprijaznjenosti z vsakršno konformnostjo! A propos povedanemu: vzemimo v precep verz, ki zaključi punkovsko antologijo; štiri besede njegove svetosti Petra Mlakarja: »resnice orel razprostre peruti!«

To, da imamo tu opraviti s perutmi, se pravi različnimi peresi, ne pomeni nič drugega kot tisti substiTutti frutti ... o katerem sem govoril, in ob katerem nihče ne ve, na čigavem zeljniku bo zrasel naslednji vrabec v roki; vrabec, ki postaja leteča podgana na tazadnjem strešniku, pa še pernati dinozavri ter Ikar in solarij hkrati! Leteti ali ne leteti - na krilih domišljije - vse tja do vprašanja »Kdo je pravzaprav TRU?« - ko prodajamo bučke … Je to, da je Mlakarjeva resnica orlovska, se pravi iz roda ujed oziroma ptic roparic, zgolj naključje? Jedva!

Nemara gre za dvom o pojmu resnice? Velelnik Zamenite mi glavo namreč kar kliče po tem, da bi jo lahko odsekalo tudi pero - sicer eno od mnogih – a sleherno vendarle močnejše od meča … Pahljača, s katero intenziviramo nemočno kriljenje z rokami - vselej, ko politika odpove tako v praksi kot tudi v teoriji. Punk kot polemični in angažirani puhek, ki nam poganja pod nosovi, v katere nam gre nenehno predvsem to, da ta puhek še ni perje. Resnica: prepotentni golič ali kljun ptice roparice? Punk kot »moč postajanja«, ki po Deleuzeu »prestopa meje, izvaja preobrazbe in z vsem svojim potekom razvija dejanje ustvarjanja legend, fabuliranj. Onkraj resničnega in lažnega, postajanje kot potenca lažnega«. Punk kot neko prihodnje ljudstvo, ki mu besede na usta polaga npr. Michel Foucault: »Kralju je treba odsekati glavo: v politični teoriji se to še vedno ni zgodilo.« Označiti pankovsko držo v odnosu do politične teorije za infantilno, je njen največji potencial … Al dente: le dajte ga na zob za zob, dokler gre še za mlečne; ko kar zadeva politično teorijo sekalec v resnici še ni meč, NE, ampak samo pero, peresce. Adijo in dobrodošli hkrati! Svoboda in enakost med sestrami in brati kot vztrajanje v vselej neulovljivi vmesnosti. Antologijski pank stihi kot so: »Je res vse v flaši vina, ste tudi vi tam« Milana Koširja, »blatno se bova poljubljala / krvavo se bova ljubila« Tožibab, »In tiste rože na oknu, ki se ti režijo v obraz« Gorana Jarneviča, povejo, kot je treba. Dovolj je odpreti usta: »Glava je pač glava / glava je pač glava.« Kot take se je ne da dokončno ne ustanoviti ne ustaviti ...

Če je poanta do konca poenostavljene politične teorije beganje na razdalji od imeti se povsem v oblasti do obglavljene putke, ki krvavi mastne vice, temu primerno kompleksna pa je tudi sama struktura pankovskega etosa, bi se bilo antologije morda bolje lotiti z neke druge strani? Začeti s srčnimi zadevami? Imeti tako glavo kot tudi srce na pravem mestu po pankovsko - vselej pomeni določen zamik, odklon od uveljavljenih norm ­– nekakšne angelčke z rožički, ki pod nos molijo sredince vsem avtoritetam, vsej institucionalnosti, vsemu establišmentu, in so jih do zadnjega kotička polne vice. Zakaj kar naenkrat srce? Ker gre v Zamenite mi glavo predvsem za to, kako majhen korak za človeka postaja velik padec za človeštvo in obratno. To je potovanje za luno zimzelene politike, ki je vselej le za pljunek ali bognedaj streljaj oddaljena od posameznika s strtim srcem; ko so brce v prazno hkrati tudi zadetki v polno - to je poganje v mosh-pitu, grobo prerivanje med politikom in klovnom, češ, kdo bo bolj nesramen, gnil, ničvreden itd. - ter srčno pesnico, ki stopi vmes in si izbori svoj prostor!

V spremni besedi antologije Ali Žerdin lepo zapiše naslednje: »Bili smo nomadi, iskalci prostora, naš prostor pa je izginjal. A našli smo novega. Bil je strah.« Vzrok tega strahu je bila po eni strani seveda lahko sistemska represija ­- punk kot tisti »rah, rah«, kot je deževnika nekoč oponašal File, rahljanje rodne grude, ki so jo teptali vojaški škornji - morda pa preprosto tudi to, da te kar naenkrat nekdo več ne ljubi? Strah, da budeš na kraju baš ti jedan od Štulićevih »Ljudi samoče« ...

Ali je lahko hrepenenje po izgubljenem ali nedosegljivem posameznika tista klica, ki ima v sebi možnost za razvoj npr. državotvornosti? Seveda, in natanko o tem govori postajanje kot potenca lažnega, ki mimogrede opravi z raznoraznimi miti – VKLJUČUJOČI: ALI – ALI, BODISI - BODISI ter NITI – NITI ... RDEČE – BELO, ANTI – KONZUMERIZEM, LEVIČARJI – FAŠISTI ...  Vsak pank komad je le kolaž bežniščnic anarhoidne resnice. Lahko en sam prizor povzame vse pesmi v antologiji Zamenite mi glavo, vse verze, plus še vse obilje zgovornega med vrsticami? Meni se je namreč ob branju Babačićeve punkovske selekcije pred očmi ves čas skrajno filmsko z vso razliko ponavljalo naslednje:

»Predstavljajte si, da je pred vami postelja oziroma snežno bel jogi, ki vam je kot tisti THE angel padel v oči zaradi madeža njene menstrualne krvi. Ta je videti kot pankovski grafit par excellence. A anarhije čez mejo črke O, ki bi lahko stala za vse osuple, Ruple, plenjenje, od A do Ž na kup le njene ljubavi ne! Črno na belem Rothkove Rdeče, ki ga ponavlja še lak z njenih nožnih nohtov, ki ga pusti v vaši banji, potem ko se sleče in gre na kolena, ker je to njena poza za tuširanje v tujih kopalnicah.«

»S češpljevim knedlom v grlu osredotočen na snegulčico od jogija, v vlogi, ki jo umazanija odigra pri čistunu doma, ko ta nima drugega kot spomine ...«

»Njegova postla je aktualna le še zarad fleka njene menstre - men ste krvavo potrebni, roti best frende, dejansko pa ne misli tako, edini odnos ima z njeno krvjo, ki ga je pustila za sabo, dosegu je dno.«

»Vdaja s pogledom na belino jogija. Kot da bi bil ta direkt iz štacune. Pljune na madež njene menstrualne krvi. Junec še cele milje daleč od štalce ... Zmešal se mu je.«

»Esadov »Jeli, a šta ti to znači A u O?« iz Košakovega Outsiderja je prva asociacija, ki jo ima oziroma dobi ob pogledu na snežno bel jogi, pofočkan z madežom njene menstrualne krvi ...«

»Tip obnemi pred zakonsko postlo ... kri, cukr, sex, magija - kot pod Kiedisovim Mostom. Namesto platna snežno bel jogi, na njem pa vse, kar je pustila za sabo: menstrualni flek – to mi deli? NE! Jogi - ga spominja na anarhoidni A v še bolj radikalnem O, ki imata več smisla kot olimpijski krogi – člouk človeku Vučko, v nos mu gre povsem dovolj že lev pancer – brezveze bi bilo sploh omenjat desno smučko, naključno je njegova nuja, ko obuja spomine ...«

»Nehote ji je kradel fajercajge, ne pa srca – cagava osebnost, ki ji je usojeno spat solo – pat pozicija, se objemat z alkoholom; kušvanje napol praznega kozarca, ha, jebena nora mala stvarca!«

»Stoji pred postlo, sto posto, da je ne bo več nazaj ... Neločljiv od njenega madeža ... in pol je spužva ... kot vampir jo sesa ... ker jo krvavo potrebuje!«

»Brez besed izvisi vis a vis z zakonsko postlo, adijo vsa moškost – zlom ob madežu njene mesečne čišče in dlaki v jajcu, ki jo išče – obujajoč spomine...«

Kje ste prvič slišali pesem Otrok socializma »Pejd ga pogledat, Brane?« So morda, tako kot se to je zgodilo meni, mavrične tapete z otroškimi motivi začele postajati ena sama socialistična sivina, od vseh avtomobilčkov na policah pa je po koncu komada ostal samo en velik verižni Crash v stilu Ballarda oziroma Cronenberga? Panker mučno stisnjen med obema, tesnoba ... Panksiozen do obisti, kot bi trčili vsi jeziki! Tesnobenvenuti, killkomen, doberdobrodošli! Odgrobadogroba ... Panksioznost; med zobmi ima ostanke dneva, ki se je vlekel kot čreva vse do prekrokane noči. Očitek za očitkom pa domena guilty.com ali obsojen.si. Vključujoči ALI. Alienacija po domače – od falafla do svinjske krače, ki zapušča čufte, rebrca pa tazadnjo hrenovko v testu pri bojda najboljšem sosedu. Od mejaka do vragolij, na podlagi katerih se sesede sam vase. Prestole zamenjujejo priročne, a neudobne pručke …

Popolnoma odveč se je ob prebiranju knjižice Zamenite mi glavo spraševati ali gre pri vanjo vključenih besedilih za »prave« pesmi ali celo po njih vrhunskosti! Pomembni so trenutki, kot je bil moj Crash. Opraviti imamo s pankom, ki se ga literarna kritika težko loti, če ob tem tudi sama ne postane anarhoidna. Vsa pravila – z besedicama najljubšega imperativa Logana Roya iz vrhunske serije Succession oziroma Nasledstvo: »Fuck off!«

Vse se ves čas spreminja, življenje je Heraklitova reka, vsa pravila pa le zato, da se jih krši ... Odjebajmo torej tja nekam v vmesni čas od kritikovega »To morate preslišati!« do striženja z ušesi najstnikov ali celo otrok? Ali obstaja pravi trenutek, ko bi bilo s to antologijo primerno seznaniti otroka? Njegova visoka pričakovanja zabananiti, kot da so hobiti, vi pa Gandalf. Roko na srce, ne gre brez distance ... Bi bilo mogoče otrokom to ponuditi kot nadomestilo za Župančiče, Anje Štefan in Pavčke? To pač ne bi šlo skozi ... To ni Oz, ni veliki čarovnik! To je lev, ki te raztrga; to je sodrga strašil iz krvi in mesa; ena sama plehkost in surovo posiljena Doroteja – to je napor romanja od opeke do opeke - ene bolj rumene od druge. Pri koliko letih je človek dejansko dovolj zrel za branje pankovske antologije Zamenite mi glavo? Ali za Novakovo »Policaj je palicaj«? Ali Ice-T-jevega »Cop Killerja«? Reedov »Heroin« in DMX-ovo »Slippin?« Res ... kdaj? Premišljeval sem o starostni meji, ko bi jo otroci lahko vzeli v roke oziroma bi bilo to celo priporočljivo? Gre za čtivo, ki se počasi, a zato toliko bolj vztrajno loteva ahilove tetive vsake oblasti, katere naloga ni, da poskrbi za življenje, in pri kateri ne gre le za kontinuirane in regulativne mehanizme. S čim pospremit Bitenčevo željo, da bi si »zašponal zrak v kri«, luft v žilo, in vse to samodestruktivno? Res ... kako? Brez vsakršnega olepševanja, ki bi otroka tolažilo, da v resnici sploh ni tako hudo? Je otroke za šparat? Parkrat je ob branju vsakomur, ki je vsaj malo povohal ulico, jasno, da smo nevarno blizu temu, da bi bili v igri samo bedaki in hors ... Saj veste, po lajni najmanjšega upora pa to! Bi knjižica, če je že v velikosti CD-ja, potrebovala nalepko s starševskim opozorilom glede besedil, najboljšim marketinškim trikom EVER:

»Parental Advisory: Explicit Lyrics« sticker?

Vselej le korak od šusa v žilo, s katerim bi se dokončno ulovilo ljubljanjskega zmaja, hkrati pa, ja, še bolj eksplicitno, le korak od skrajno požrešnega konzumerizma – povsem zavedajoč se, da – iz majhne-ga zraste velika pizda!!! A propos slednji v spremni besedi Žerdin zapiše še tole:

»Mladi učitelj ljudske obrambe Janez Janša je Marsine punkerske škornje vrgel skozi okno šole, ki stoji na Šubičevi ulici, ker dijakinja ni spoštovala pravila o preobuvanju v copate.«

Če se ob Ogorevčevem opisovanju pohoda, ki ga je bilo pred leti mogoče brati v Mladini, in mu je poveljeval še mlečni, a očitno že dodobra skisani pravkar omenjeni izdelek jugoslovanske komunistične partije, ki zapovrh vsa ta leta kasneje svečano prisega na ta bele, samo smejimo, nam je ob njegovih verzih, ki nam občasno pridejo na uho, samo nerodno. Upoštevajoč travmo, ki je neizbežna posledica vsakršne javne objave literarnega sranja te vrste, še posebej če je človek na svoji karierni poti srečal tolikšno število profi pesnikov, kot jih je on, pa ga po svoje razumemo! Še več; free po Doši: model vsaj vse to »še ist' dan na list da«! Ampak, drage tovarišice, ta Žerdinova anekdota z Marso iz lublanske Šube ... A ne? Kera pizda! Vojno lice, za povrh pa še hc zamerljiv plus zapečkar, ki se še danes, res phat trideset let kasneje – da ga jebeš - ne zmore splaziti iz tazadnjega strelskega jarka bogu iza nogu.

»Mogu bi to slišat,« mi je rekla bivša Marsina sošolka, s katero sem se po naključju srečal v knjigarni, padel v debato, ter potem Marsin prvi a v imenu pomotoma preimenoval v i; poleg popravljenega lapsusa mi je namreč na hitro oddrdrala še delček učne snovi, ki si ga je - očitno – posredovanega z izrazitim dolenjskim naglasom - zapomnila za vse večne čase. Ker gre za RŠ, mi jo je uspelo prepričati v snemanje reprize:

"Ročna bomba je sredstvo za uničevanje sovražnikove žive sile."

Ne jebe žive sile?

Na tem mestu se je nujno postaviti v kožo dotičnega učitelja – mimo modrosti, da kar se Janezek nauči, to kot obramboslovec zna – permisivna vzgoja? Ali Boter Mesec: »Kazen mora biti vzgojna.« Po riti oziroma dati otroka čez koleno. »Mami, ne me s kuhlo!« Ali pa za ušesa, kot sta dobila moja dva sošolca na prvi šolski dan v osnovni; res prvi, ko prideš s starši in se potalajo rumene rutke pa to; ker sta vsak svoj do zadnje kapljice izcuzani pingo napihnila v petardo; ni zaleglo; precej več učinka je imela par let kasneje grožnja neke druge »tovarišice« – s polno mero humorja – da nam bo ušesa potrgala pa jih potem s selotejpom nazaj zalimala. Ali se lahko učenec sem in tja stepe pa ima ob koncu šolskega leta vzorno vedenje? Je dovoljeno metati ključe v glavo? Na lastno pest? Nenapovedan test ... Ko smo bili osmarčki in tako rekoč že na valeti – sošolec učitelju za tehniko povsem resno zabrusi – »Ubou te bom, majkemi!«

Vzgojitelji bi morali biti vselej vsaj tri korake pred varovanci in jih ustrezno zamotiti, še preden jim pizdarije lahko sploh padajo na pamet ... Večinoma seveda to ni mogoče ... Takrat ponavadi nastopi tista druga plat avtoritete, tisti »inteligentno ni, boli pa k hudič«, batine! Spomnimo se na Marsine bulerje. Kaj v tem trenutku še reči v zvezi z njimi? So učenci, ki politično kariero zaključijo po drugem mandatu predsednika razreda, ker se jim že takrat vse skupaj zagravža, in učitelji, za katere je redovalnica le streljaj stran od parlamenta, in za katere se z vsemi z užitkom potalanimi ukori vse šele začenja ... Človeku spoznanje, da kar se vzgoje tiče, že v otroškem vrtcu ni šale, paše kot budali šamar!

Kot je zapisal Nicolas Mathieu v romanu Njihovi otroci za njimi: »Vzgoja je velika beseda, lepo se prilega v knjige in okrožnice.« Vse pesmi skupaj z obema spremnima besedama v  Zamenite mi glavo! so v prvi vrsti natanko to – neprisiljena vzgoja; so hkratna šibkost in napenjanje srčnih mišic; od proto panka in Patti Smith do Dadotovega vzklika »Rap je punk, pizda!«, lojtre domačih, in nenazadnje bloga Marka Fisherja. Ni področja, ki ga ti stihi ne bi pokrili na tak ali drugačen način. In čim se človek vpraša, ali je pank samo faza?

Ne, Lazar!