Poezija Miklavža Komelja – branje Liebestod

Poezija Miklavža Komelja – branje Liebestod

Mnenje, kolumna ali komentar
18. 2. 2018 - 20:00

V letu 2017 je pri založbi Goga izšla nova pesniška zbirka Miklavža Komelja, Liebestod. Gre za njegovo do sedaj najdaljše pesniško delo, ki vključuje tudi prozne fragmente. Komelj je knjigo v intervjuju z avtorjem tokratne oddaje na začetku lanskega leta označil kot monstruozno. In najbrž je res taka. Zato se nam je zdelo primerneje, kot napisati še eno v vrsti kritik, še en žurnalistični prispevek o poeziji, ki je žurnalizem nikakor ne more izčrpati, sestaviti očrt za bolj študiozno branje. Liebestod je knjiga, ki v marsičem spominja na večino prejšnjih Komeljevih zbirk, obenem pa jih kot najobsežnejše vsaj v nekem smislu zaokroža. Zato bomo prek nje skušali brati Komeljevo poetiko nasploh.

Poezija je pogosto najbrž bližja svobodni improvizaciji, noisu ali košarki kot prozi. Znotraj nje se je treba znati intuitivno gibati, posedovati pretanjen knowledge-how, ki je onkraj propozicionalne vednosti, treba je delati nore podaje med besedami, imeti pregled nad igro, sodelovati med razpršenimi elementi jaza. S tega vidika je večina pisanja o poeziji površnega – poezijo zvaja na sklop ideoloških propozicij in ustvarja idejne hierarhije. Miklavž Komelj je eden najhitrejših igralcev poezije, kar jih pisec tega teksta pozna – bodisi, da gre za pogovore o lastnih eksperimentih, poeziji neuveljavljenih avtorjev, poeziji kanoniziranih velikanov ali pa za njegovo poezijo samo. V pogovorih z njim hierarhija odpade in spustiš se v tisto weird, skoraj sektaško, zagotovo pa poeziji inherentno mentalno gibanje, ki je precej zadovoljujoče.

O poeziji Miklavža Komelja je bilo veliko napisanega. Morda bi bilo manj ali pa bi se pisalo drugače, če bi vzniknil na drugačnem socialnem ozadju. Pogosto so zapisi zaradi svoje vsebine neokusno slavilni. Briljantne osebe se po navadi menja za mediokritetneže, kar služi ohranjanju privilegijev. Vendar je Komelj človek z uglednim ozadjem in je briljanten obenem, kot tak nespregledljiv, zato bi ga bilo težko nadomestiti z nekom drugim. Od tod pride nadkompenzacija in nekakšna skoraj beatifikacija – pojavljajo se žurnalistične puhlice o genialnosti tipa, ki je izginil z ancien regimom, njegovi retorični obrati, ki se odlično umeščajo v nek trenutek, pa postanejo krilatice za citiranje v raznoraznih nepovezanih kontekstih, skoraj nekakšni svečeniški izreki.

Nerazumevanje v slavljenju se kaže tudi v tem, da se zadnje čase pogosto sliši, da piše preveč in preveč podobno. A s tem očitkom je Komelj opravil, še preden se je pojavil. V nekem ameriškem časopisu je glede Šalamunove repeticije odgovarjal z besedami samega Šalamuna: kaj je narobe s krogom, tudi čajna žlička kroži, tudi sonce, tudi derviš ... Kroženje je inherentno Komeljevi poeziji ali, natančneje, misli njegove poezije, ki pa je obenem njegova poezija sama. Do sedaj se pisci te misli niso trudili izkopati in je artikulirati, čeprav je po svoje preprosta: preprosta misel, ki generira neskončno veliko poezije. Vedno ena in ista, repetitivna, omamna misel, ki predstavlja upanje na odrešitev.

Določa jo neka ontologija, ki predpostavlja, da so pojavi in stvari v svetu medsebojno komenzurabilni. Mogoče je zamenjati pozicije v vseh nasprotjih. Denimo, dvovrstična pesem na strani 78: "Zrcalo me ne odseva. / Jaz odsevam zrcalo." Zavedati se je treba, da tu verjetno ne gre za filozofski idealizem, za razmerje, v katerem objekt odseva subjekta. Vmes se zgodi tudi nietzschejanski obrat, v katerem se znajde pogled objekta, ki subjektivira subjekt. Bolj verjetno je, da gre Komelj še korak dlje in naredi nov obrat, v katerem se ne zgodi niti vrnitev na prvotno stanje niti dialektična pomiritev nasprotij, temveč se odvija neskončno pesniško gibanje, večno vračanje novega.

To novo pa je obenem staro, saj je svet objektov, ki jih je mogoče prerazporediti, vedno končen. Le pesem je neskončnejša od njega, tudi, če poetika ostaja enaka skozi mnoge knjige. Poezija tako zavzema višje mesto kot filozofija, ki se končuje bodisi v večnem vračanju istega bodisi v dialektični razrešitvi vseh nasprotij. Komeljeva poezija je prepredena s podobnimi verzi. Filozof ne vzdrži takšnega nereda, pesnik pa: "vzdrži, / da si / kaos." (stran 215).

Ali pa: "Vedno sem v najbolj oddaljeni točki, / ki sovpada s to točko, ker je to točka, / ki je od te točke najbolj oddaljena / in ne more nikamor drugam." (155) Vzemimo te verze v precep. V nekem nedavnem pogovoru smo bili opozorjeni na Badioujevo shematizacijo poezije na didaktično, kakršno je zagovarjal Platon, na klasično, katere primat je katarza, emocionalno osvoboditev, ki jo zagovarja Aristotel, in na romantično, ki poezijo samo vidi kot izvor resnice, ne pa kot sredstvo njenega sporočanja ali kot orodje čustvenega uravnovešanja. Če Komeljevo poezijo beremo na prvi način, lahko hitro zapademo v sociologizacijo, ki se ponuja sama od sebe. Pesniško figuro Komelja lahko vidimo kot nekaj, kar, v skladu z ideologijo kulturniške enotnosti in njene politične nedeljivosti, miri potencialne konflikte. Kot figuro dvornega genija, ki upravičuje vse neuspehe, pomaga potlačevati napake in podobno. Po tej interpretaciji bi, če odštejemo ves pesniški in retorični sijaj, v novinarskem prevodu Komeljeva poezija zvenela takole tipično: "Slovenski smukači pred olimpijskimi igrami nimajo razloga za optimizem, a sporočajo, da je meja med uspehom in neuspehom pogosto zelo tanka."

Vendar pa zgornji, nazadnje navedeni verzi, to interpretacijo spodbijajo. V točki največjega sovpada se obenem pojavlja tudi največje razhajanje. Poleg vsesplošne komenzurablinosti gre tudi za vsesplošno nekomenzurabilnost. Še enkrat in še bolj gre za stanje, ki ga ni mogoče misliti drugače kot pesniško. Gre za nekakšno tavtologijo, ki jo je mogoče razvijati in vedno znova artikulirati le v pesmih. Ta velika tavtologija je obenem tudi Komeljev svetovni nazor in skoznjo je treba brati preostanek njegovega dela. To, kar imenujemo Komeljeva teorija, esejistika, je drugačna artikulacija njegove poezije. Kajti vsaka teza, ki jo Komelj postavi, je obenem bleščeča ter nujno začasna teza. Na točki sovpadanja misli se ta tudi razkraja. Pravzaprav gre za nekakšen mistični materializem.

"Nastavim drugo lice. Toda pazi - / potem nastavim tretje lice. / Potem nastavim četrto lice. / Potem nastavim peto lice. / Potem nastavim šesto lice. / Potem nastavim sedmo lice. / Potem nastavim osmo lice. / Potem nastavim deveto lice. / Potem nastavim deseto lice. / Potem nastavim enajsto lice. / Potem nastavim naslednje lice. / Potem nastavim še naslednje lice. // (Brez konca.)" Vseeno ne moremo reči, da bi bil napad na Komeljevo poezijo popolnoma neupravičen, prej bi bil nesmiseln, saj ima za vsak možen očitek že predviden korak bega. Znotraj končnega prostora simbolno vzpostavlja neskončnost.

Tudi klasična interpretacija ni nemogoča: številne reference na visoko kulturo, ki se gibljejo v kanonskem svetu medsebojne komenzurabilnosti, v nekakšnem etru, raju klasično izobraženega človeka, lahko vzbudi asociacije na larpurlartizem. In najbrž se tej asociaciji Komelj niti ne bi preveč upiral, kajti za njo stoji najmočnejša, romantična interpretacija, po kateri je samozadostnost umetnosti v tem, da je zmožna avtonomno kazati na neke resnice. Larpurlartizem klasičnega dojemanja umetnosti in romantičnega se torej ne izključujeta popolnoma. Najbrž gre za poezijo, v kateri so tako socialne sledi kot tudi sledi apolitičnega dojemanja umetnosti, vendar je oboje preseženo v njeni avtonomni prodornosti.

Najbolj izrazito se težnja po preseganju prostora vsakdanje ontologije kaže v brisanju meje med živimi in mrtvimi, s katerim je Komeljev opus prepreden. Pri rušenju te meje Komelj vzpostavlja nekakšne pesniške like, mrtve pesnike, s katerimi komunicira. Lahko vzpostavimo analogijo z Deleuzovimi in Guattarijevimi filozofskimi prijatelji in konceptualnimi liki, kjer filozof vzpostavi prijateljstvo z drugim filozofom preko njegovega koncepta, ki si ga oba čutno delita. V Komeljevi poeziji so analogon konceptom verzi, verzi, ki izražajo neko drugo avtonomno pesniško misel.

"Živeti vsa svoja življenja hkrati - / to, to je večnost! Ne prelagaj Smrti / na jutri, z njo se vse do jutra vrti - / dovolj pekla, najtežje je pisati". Prva kitica nenaslovljenega soneta na strani 47 izraža omenjeno. Smrt kot končna omejitev se poskuša preseči z multipliciranjem življenj, to pa je mogoče z mrtvimi pesniškimi prijatelji. Če omenimo samo nekatere: Tomaž Šalamun, Jure Detela, Srečko Kosovel, Vojko Gorjan ... Kopanje po njihovih arhivih in njihovo urejanje lahko pri Komelju razumemo pravzaprav kot pesniško delo.

"Počutim se kot kri, ki hoče liti. / Vem, da sem, ko to vidim, s tabo krut - / a sprejmi, sprejmi, da si Absolut." Vidimo lahko sorodnosti s sufizmom. Sufiji dostopajo do Absoluta preko prijatelja, ki je obenem učitelj. Tisti, ki doseže najvišjo stopnjo ljubezni do Absoluta, pa to tudi sam postane.

"Še ledeniš od groze / pred tem, da se ti vsak hip / lahko prikažejo mrtvi? // Ampak tisti ljudje, ki jih vidiš / na ulici – kako veš, / da so živi?" Uveljavljena ločnica med živim in mrtvim, ki povzema celoto vsakdanje ontologije, je za Komelja že znak mrtvosti – svet izven pesniške ontologije je mrtev. Stava njegove poezije je stava za vse, za večnost, za Absolut. V tem predstavlja diametralno nasprotje tisti poeziji, ki je v njegovem času in prostoru prevladujoča, poeziji končnosti in minimalnosti vsakdanjega življenja, priznanju tega sveta, ki ga Komelj vidi kot mrtvega, zanje pa je edini živ. Komeljeva poezija je nekakšna totalna poezija, medtem ko nasprotna poezija skuša biti nepoezija letargičnih povedi. Zato je Komelj politično komunist – ali je to vsaj dolgo bil – oni pesniki pa so kapitalistični realisti.

Revolucionarno politično prepričanje sovpada z nepriznavanjem živosti končnega sveta. Vendar Komelj, se zdi, obenem nasprotuje identitarni revolucionarnosti, ki politično idejo zapira v preprosto binarno in negibno nasprotje prijatelja in sovražnika, popolnoma dobrega in popolnoma slabega.

Šele ta pesniška stava na vse omogoča živeti, kar pa seveda ne pomeni, da je trpljenje odpravljeno. Le drugačno je. Posamezno trpljenje kot da v sebi zajema vse trpljenje. "Ti se ne zlomiš kot človek. / Ti se zlomiš kot žarek." se glasi dvovrstičnica na strani 79. Žarek, ki se zlomi, je še vedno žarek – medtem ko ni nujno, da je človek, ki se zlomi, še vedno človek. Če se trpljenje znotraj Komeljeve pesniške ontologije povečuje, pa mu obenem tudi daje koherenco in dostojanstvo. Analogno odnos do smrti ni odnos izogibanja, temveč afirmiranja – smrt se presega samo v svojem vsesplošnem priznanju in življenju smrti.

Naslednja velika značilnost obravnavane poezije je igranje z jezikovnimi naključji, to je z anagrami in napisi ter drugimi simboli, najdenimi v vsakdanjem življenju. Na ta način se dogaja vnašanje sublimnega v vsakdanje življenje oziroma bolje rečeno Komelj prek simbolne sfere v vsakdanjem življenju išče razpoke, ki odpirajo pot k sublimnemu. Jezik je prepreden z naključji, ki kot da v sebi skrivajo pomene, naključji, zaradi katerih je de Saussure mislil, da se mu blede. Vendar vsakdanje življenje seveda ni samo neka avtentična konkretnost, temveč je skonstruirano simbolno.

Naključja v simbolnem redu, v jeziku, nam kažejo na krhkost te konstrukcije, zato jih radi spregledamo. Komelj jih razkriva kot strašne, obenem pa sublimne, saj odpirajo nove svetove. Nove žarke, ki se ne zlomijo kot ljudje, temveč kot žarki. Krhkost vsakdanje eksistence, ki se kaže v poeziji vsakdanjega življenja tam pravzaprav sploh še ni zagrebljena s pesniškimi sredstvi, temveč pogosto izrečena z opisnimi povedmi. V tem dotikanju krhkega vsakdana se slednji pravzaprav utrjuje in postaja ideologija – krhkost postaja moč neke ideologije poezije. S komeljevsko retorično potezo pa lahko rečemo, da v njegovi poeziji vsakdan ni zvedljiv na samega nase. Komelj ga ne lovi v splošnosti vzdušja, temveč ga lomi v tistem, kar vzdušje prekinja, v neki partikularnosti – v tetovažah, v napisih na letalu v zraku, v izjavah.

Na tej točki se morda lahko dotaknemo še proznih fragmentov, vključenih v zbirko. Ti nekoliko spominjajo na prozne fragmente Pessoe, stilsko in slogovno so minimalistični, pogosto jih tvorijo dialogi, osebe pa so skrivnostne in grajene neposredno skozi misel, ki jo izražajo. Ta je prepredena s svojimi nenavadnimi okoliščinami izrekanja, s sanjami in paradoksi, ki se zrcalijo v nedogled, prav tako kot pesmi.

Znano je, da so dialogi najtežji segment pisanja proze. Komelj do sedaj proze ni objavljal, kljub temu pa so dialogi v njegovih fragmentih preprosto vrhunski. A ne gre za vprašanje obrti, temveč za prisluh govorici, iz katere se dialogi izvijajo. Pozornost na jezik je tu – kljub temu da gre za izrazito prozo – pesniška. Ko z menjavo literarne vrste pride tudi do določenega manka poetične vznesenosti, se občutje branja spremeni v blago srhljivost, sumljivost, ki spominja na tipične predstave o orientalskih pripovedkah. Zgoraj smo kot primerjavo omenili Rumija in zdaj nam težko uide presenečenje ob opažanju, kako je Komelj pravzaprav "vzhodnjaški". Koliko skupnega ima s tamkajšnjo mistično tradicijo.

Ali ne gre v prid temu dejstvu tudi to, da gre za slovenskega pesnika, pesnika malega jezika, iz kulturno periferne države, iz nekega eteričnega mesta, v katerem se mešajo podeželje in socialistična betonska utopija, depresija in mrak, obenem pa nenavadna, že skoraj srhljiva lahkotnost in poletnost? Podobno kot si Ciorana, Komelju ljubega esejista, težko predstavljamo drugače kot Romuna, si Komelja težko predstavljamo drugače kot Slovenca – ravno v tem, da je tako neslovenski. Podobno kot Metelkova, modri ljubljanski klošarji, Slavoj Žižek in še kdo ali kaj.

Ustavimo se na tej točki, kajti esej v dialogu z multiplicirajočo se poezijo in prozo Komelja bi se lahko multiplicirajoče nadaljeval v nedogled. Lahko bi jo zasledovali in lovili še naprej, toda obenem bi bilo vse vedno že jasno. Gre za monstruozno jasnino, ki zase vsakič znova zahteva nov uvid. Ki sije in se zatemnjuje obenem.

Liebestod je res monstruozna knjiga in kot takšna lahko zaslepi. Kritike nekaterih bralcev, da je Komelj morda v svojem pesniškem delu že povedal to, kar je povedal v najnovejši knjigi, morda spregledajo prav to, da ne gre za poezijo, ki bi želela nekaj povedati, temveč nekaj govoriti, govoriti, govoriti in da jo je najbolj smotrno brati ravno kot takšno. Kot pojavljajočo se in izginjajočo se, vrtečo se v velikem krogu in malih krožnih finesah, kot besedo, ki spravlja v zanos. Toliko bolje, če lahko njegove različne knjige na različnih mestih in nas pričaka enako, kajti to enako je vedno novo. Veličasten dosežek.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Super tekst, je pa trditev, da Komelj še ni izdajal proze netočna. Njegova Sovjetska knjiga je vrhunsko prozno delo.

walk with me/monster of uncertainty...

Komelj knows he is just another piece of spectacle, that nothing runs better in poetry than a protest against poetry; knows that his every move is a cliché scripted in advance, knows that even realising it is a cliché.

prileze vse do števila enajst, nato se kot čisti sufizem pojavi brez konca...Nekako sufiji ne praznujejo prav miklavža in mislim, da bi bilo bolje zanj da se ukvarja s čem drugim. Ponarejenih lic mu kot vidim ne zmanjka, v pesmih jih več kot dvatisoč letih ko jih je jezus v priliki nakazal kot potovanje v vstajenje , nastavlja v čisto novodobni pop kič obliki, ki je vstajenje nedosegljivo ...očitno pa kot večina novodobnega tavanja najde založbe in kritika, ki ga zaslepi, da omahne v veličastje teh dosežkov...

potem pride prvi miklavž potem pride drugi miklavž potem pride tretji miklavžpotem pride četrti miklavž potem pride peti miklavž potem pride šesti miklavž potem pride sedmi miklavž potem pride osmi miklavž potem pride deveti miklavž potem pride deseti miklavž potem pride enajsti miklavž...
potem pride naslednji miklavž potem pride naslednji miklavž... bez konca
miklavži prihajajo prvi prinese slabe pesmi drugi prinese slabe pesmi ...brez konca-ničev dosežek , že naslov je pretenciozen nobene ljubezni nur todt, nobenega tristana nobene izolde le poza, wagner je vsaj genialen skladatelj...

če se bo kdo obesil na moj komentar, naj se ne zaklišira v napake, ki so posledica, da je pc šel malo po svoje... še enkrat pa se mi ne da...

se ne bi strinjal. Je dober Miklavž, res pa je, da postaja kip.

mah seveda, ni potrebe po strinjanju -de gustibus non est disputandum

to pa je recenzija za 5

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.