Preludij

Vsako leto je novo leto. Ker nam pripada vsem, je zmerom nikogaršnje, a zaradi neprestanega simboliziranja skoz zgodovino hkrati vedno nekogaršnje. Lani je bil zaradi obletnice smrti poglavitni literarni označevalec Shakespeare, letos je očitno Tolstoj, ki je za našo kulturno in ustvarjalno sceno v zadnjem času najbolj izpostavljen objekt interesa. Prevodi biografij, bombastični spektakli teatralnih produkcij, predavanja in okrogle mize, razstave, razmisleki, prispevki, petelini, ni da ni. Splošna zavest je, da gre pač za enega velikih umetnikov ne le svojega časa, temveč vseh časov, katerega stvaritve predstavljajo enega tistih vrhov, onstran katerega se v določenem horizontu ne da več priti, prej se menja celotna paradigma. To vemo, toda dandanašnja poza, ki ga aktivno aktualizira – kot da pravkar omenjena dela kadarkoli sploh rabijo neko posebno aktualizacijo, eksplicitno za nas, tukaj in zdaj -, je še posebej hecna, sploh ker ni vezana na neko veliko okroglo obletnico bodi rojstva bodi smrti. Kakorkoli že pa je to zanimanje nenazadnje fina priložnost, da vnovič ponovimo in se lotimo tistega, za kar res gre.

In tako imamo pričujoči objekt, da se spomnimo, mislimo in poustvarimo tisto najvrednejše na Tolstoju, in sicer spetinspet ne mislimo Tolstoja človeka, naj bo ta še tako zanimiv gospod, naj je njegovo anarhokrščanstvo še tako vizionarsko in njegova smrt še tako epska. Tolstoj je tu metonimičen označevalec za delo, literarno delo, dramatiko, novelistiko, romanopisje, Ano Karenino, Vojno in mir. In prav slednja bomo oplazili in zagazili vanju, iz njiju iztrgali del in ga potopili nazaj ter vtem probali praktično pokazati nek moment, zaradi katerega je roman res vrhunski in tudi neprekosljiv. Prav v teh znotraj gromozanske mase gradiva zadiamantenih momentov Vojna in mir zasije v vsej svoji briljanci, ki ji ne morem reči drugače kot poezija. Ne gre za stvar zunanje organizacije ali konstruktivističnega opredeljevanja, češ to je pa ja proza, roman, poglavja, dialogi, zgodovina, epskost etc., temveč notranje strukture, ki je v daljši romaneskni formi bistveno tisto, zaradi česar neki literaturi pravimo – poezija.

Tega se bomo lotili s postopkom postopnega približevanja; štartali bomo na široko ter pogled bolj in bolj zoževali, dokler ne bomo padli v sam izbran moment – uverturo v ljubezen med protagonistoma Natašo in Pierrom -, ga poustvarili, zaigrali ter mu dali ustvarjalni glas. Iz konteksta v tekst. Iz teksta v poezijo.

 

Kontekst

Najprej fundamentalna zunajbesedilna umestitev, ki pa nam jo bo, kot bomo videli, v končni fazi podal tekst sam. Kompleksnejše literarne učenosti se bodo našega izvajanja zgolj dotaknile oz. ga bodo secirale zgolj skoz svoje osnovnejše postavke. Da je eksemplaričen primer nekaterih teorij romana; očitno gre v nasprotju z epom ne za vnanji prikaz dejanj, junaštva, dogodkov, temveč izrazito ponotranjen, personificiran, intimen prerez neke dobe, ljudi, dogodkov, dalje je Vojna in mir večjezična, poleg osnovnega ruskega jezika je recimo temu dokumentaristično prepredena s francoščino, ki je bila pogovorni jezik ruskega plemstva, da je mdr. del literarne smeri, ki se ji po šolsko pravi realizem, saj da pač govori, o čemer govori, stvarno in resničnostno, realistično, tj. kakor misli, da stvari kakor realno stojijo. Tudi si je zadal prikazati celovitost neke konkretne družbe nekega konkretnega časa, s čimer bi tako sodil v družbo Človeške komedije ali še raje cikla Rougon-Macquart, ki v še večjem obsegu za obdobje drugega francoskega cesarstva pomeni, kar je Vojna in mir za čas napoleonske vojne v Rusiji. Itn. Itd.

V lokalnejši, ruski literarni zgodovini bi jo označili za bistveno puškinovsko podvzetje ali kar najidealnejšo dovršitev enega Puškinovih temeljnih problemov oz. recimo temu paradoksalno nahajanje svobode v nujnosti zgodovine, kakršno je upesnil predvsem Bronasti jezdec. Koliko prostosti je mogoče imeti v neustavljivem historičnem toku, ki ga očitno gonijo neke nedoumljive tirnice. Kako je možno, da se nam dejanski potek stvari kaže v bistvenem nasprotju z našimi partikularnimi željami, hotenji, refleksijami. Zakaj je smrt enega, kolikor je že usodno tragična, v zgodovinskosti zgolj milijoninka statistike. Se sploh lahko z našim konkretnim in praktičnim, profanim bivanjem, idejami, delom lahko pomirimo s tistim, čemur pravimo zgodovinska nujnost. Je v zgodovini um? Je to sploh mogoče zanikati? In kakšen je? Itn. itd. Vidimo, vse skupaj precej diši po Heglu, ki si je tako rekoč izmislil ali domislil zgodovino, kot jo poznamo, oz. je oče filozofije zgodovine. No, tukaj bomo njegovi vsevednosti prizanesli, predvsem zato, ker od nas to terja Vojna in mir.

Namreč, ena od velikih odlik knjige, vredna lastnega objekta ali Teoreme, je njeno samozavedanje, tj. čisto teoretiziranje vsega, kar udejanja v svojem literarnem početju. Ne zgolj v obliki tedanjega vsevedočega pisanja, sproti razgrinjajočega razne psihološke, pravne, vojne, religiozne, socialne etc. modrosti, temveč predvsem v samem finišu, ki je sicer najmanj trojen: zaključek pripovedi v pripovedovalnem, 'realnem' času napoleonskih vojn, koder se v okviru le-tega tudi sklenejo usode protagonistov, dalje preskok naprej, flashforward, ko iste ljudi vidimo čez kakšnih deset let, tik pred začetkom dekabrističnega upora, po čemer vsem se na dobrih petdesetih straneh delo vendarle zaključi s – filozofije zgodovine. Besedilo, ki, kar je prej pesnilo, zdaj spekulativno misli. Tukaj lahko skoz citiranje zgolj navedemo nekaj osnovnih vprašanj in postavk.

Predmet zgodovine je življenje narodov in človeštva. … Kakšna sila povzroča gibanje narodov? … Edini pojem, ki more pojasniti gibanje parnega voza, je pojem sile, enake vidnemu gibanju.

Edini pojem, ki je z njim moč pojasniti gibanje narodov, je pojem sile, enake vsemu gibanju narodov.

Ko bi imela zgodovina opravka z vnanjimi pojavi, bi ugotovitev te preproste in očitne postave zadostovala, in mi bi svoje premišljevanje končali. Ali postava zgodovine se nanaša na človeka. Delec tvarí nam ne more reči, da ne čuti nobene potrebe po pritezanju in odbijanju in da to ni resnica; človek, ki je predmet zgodovine, pa odkrito pravi: svoboden sem, torej nisem podvržen postavam.

Navzočnost vprašanja o svobodi človekove volje, čeprav neizgovorjenega, čutiš v zgodovini na vsakem koraku.

Človek je delo vsemogočnega, vseblagega in vsevednega boga. A kaj je greh, ki izvira pojem o njem iz zavesti človekove prostosti? To je vprašanje bogoslovja.

Dejanja ljudi so podvržena občim nespremenljivim postavam, ki jih izkazuje statistika. V čem torej obstoji človekova odgovornost pred družbo, ki izvira pojem o nji iz zavesti prostosti? To je vprašanje prava.

Človekova dejanja izhajajo iz njegovega prirojenega značaja in iz nagibov, ki vplivajo nanj. Kaj je vest in zavest dobrote in zla dejanj, izvirajočih iz zavesti prostosti? To je vprašanje naravoslovja.

Človek v svoji zvezi z občim življenjem človeštva je podvržen postavam, ki določajo to življenje. Ali prav ta človek se ne glede na to zvezo kaže prostega. Kako naj obravnavamo življenje narodov in človeštva v minulosti – kot nasledek proste ali neproste dejavnosti ljudi? To je vprašanje zgodovine.

Etc. Zgolj za pokušino, kaj je tisto, kar skuša pokazati, udejanjiti poezija knjige, mi pa se moramo počasi fokusirati na sam

 

Tekst.

Najprej najočitnejša opazka, češ da upesnjuje rusko razdobje ob francoskem napadu na rusko mater domovino, in sicer v vsej kompleksni celovitosti, družbenih plasteh, megalomanskih mikrokozmosih, z drobnimi podrobnostmi katerih izriše izpopolnjen mozaik. Ravno v teh podrobnostih je hudič, kajti krasna funkcija besedila je, ko v minornem, vsakodnevnem, tako rekoč prozaičnem fiktivnem detajlu skoz branje malone zadihaš vso težo t.i. širše slike, demantno skladen paradoks privat obstajanja v nepregledljivosti, ki mu pravimo svetovna zgodovina. Da kot kakšen Balzac suvereno obvlada vse prilike in neprilike življenja, vesolja in sploh vsega od smrti prek prostozidarstva do deviške psihe pubertetnic itn., mu gotovo ne škodi, a kako iz teksta in skoz kozmos neprestanega zgodovinskega poteka oz. predstave o njem izmolze nezanikljivo, avtentično resničnost v vsem njenem sprotnem laganju in izmikanju semtertja, to je tisto. Ne da kakor nekje zunaj obstaja neka resničnost, ki jo potlej zgolj tembolj verno in precizno, realistično popiše, temveč samo to pisanje idejo o tej resničnosti šele zares manifestira ter ji daje pravo dejanskost. Bomo parafrazirali, Napoleon je napadel Rusijo, da bi Tolstoj o tem lahko pisal. Ostalo je anglosaksonska propaganda!

Tudi danes je praksa fiktiziranih zgodovinskih pripovedi, na špico katerih lahko umestimo prav Vojno in mir, poleg onih izpričanih, kakor preverjenih obstajanj ljudi, kot so Aleksander, Cezar, Kristus itd., da centralna vloga, na kateri naj zgodovina ustoliči svojo resnico, pripada izmišljenim oz. fiktivnim, literarnim osebam. V naši knjigi tako oživijo veliki vojskovodje, Kutuzov, Bagration, Murat, tudi veliki mali mož, cesar Napoleon in car Aleksander z lepimi višnjevimi očmi, a resnični ljudje, pravi nosilci naracije so fiktivci, in sicer poglavitni trije: Andrej Nikolajevič Bolkonski, Nataša Iljinišna Rostova ter Pjotr Kirilovič Bezuhov, pri čemer se omejujemo zgolj na njih kot vezno tkivo vseh ostalih več deset karakterjev. Kakor širša zgodovinskost določa še tako neopazljivo vedenje narodov in posameznikov, ki so znotraj te perspektive zgolj nesvobodne marionete, tako se ta resnica obenem znegira s postopkom velikega zgodovinskega teksta; resnica zgodovine se v svoji polnosti vzpostavi šele skoz najpretanjenejšo intimo teh ljudi, tako rekoč z nasprotnim procesom onega masovnega širjenja na partikularnost. Tako lahko končno preidemo v konkretno naracijo, pri čemer zavoljo časa, prostora in namena, prikaza mikrodemanta v nepregledni masi, ne bomo obnavljali vse mnogoterosti teksta, temveč prikazali glavne intersubjektivne poteze med omenjenimi tremi.

 

Predzgodba

Bezuhov zaradi nenadejane smrti svojega nezakonitega očeta, strašansko bogatega grofa, postane eden najbogatejših mladeničev v smetani aristokracije, zaradi česar vsa družbena scena začne krožit okoli njega in se mu dobrikat. Dobričina, kakršen je, naiven, štorast, samoumevno pošten do topoumnosti, malo celo spomni na najbolj pozitivno lepega človeka v literaturi, idiota Miškina, se pač pusti voditi, kamor ga vodijo, tj. k dobri poroki, položaju, funkciji etc., vse njegove iz lepe duše izvirajoče ekscentričnosti pa mu zaradi bogastva sproti odpuščajo.

Nataša je prototip ženske, ki je res dober primer vsega, kar kritizira feministična teorija. Ne gre za to, da je Tolstoj nek mizogin in sovražnik žensk, teh bitij brez duše in intelekta, nič več kot animaličnosti okoli maternice itn., temveč Tolstojev tekst briljantno prikaže, kaj je bil domet tega, kar ženska, ki ni izjema, lahko je, zgolj je, ker postati ne more ničesar, razen moškemu izneverjajoča se kurba za drugega moškega. Sicer je klasično lepa, živa, polna skrivnostne, a čudno prisotne energije, ravno zaradi katere se bolj kot zaradi kakšne hude lepote vsepovprek zaljubljajo vanjo. Pač, usojeno ji je biti najboljša žena, mati, živeti življenje v vsej polnosti etc.

Knez Andrej je tisto, čemur bi rekel popoln tip. Prvo seveda bogat, lep, oženjen, sposoben, pameten, pogumen, komajda lahko stopi kak napačen korak v nepravo smer. A hkrati sta njegova intelekt in živost izjemno privlačna, ker sta onstran funkcionalnosti nekega takega in takega karakterja v svojem bistvu hladna, skeptična, tudi cinična ter resignacijska, kajti dokopal se je do ultimativnega praktično razsvetljenskega spoznanja – vse skupaj je eno navadno sranje, življenje, žena, domovina, pač delam, kar kakor moram, to pa je tudi vse. Upi in strahovi, pričakovanja, odrešenja, prevrat v kaj lepšega, boljšega, emancipacija od vsesplošne bede, ki ždi v središču sleherne reči, vse se mu je razodelo kot prazna izmišljija. Dokler seveda ne spozna Nataše. In ko jo izgubi, se mu vse našteto povrne podeseterjeno. Dokler se mu pred smrtjo, ob Nataši, ki jo tedaj ljubi bolj in bolje kot prej, ne razkrije še … nekaj drugega. Njegova smrt je eden od vrhunskih v vesoljnosti knjige pogreznjenih biserov, kakršen je tudi prizor, ki ga bomo prav kmalu začeli podajat.

 

Situacija

Kot vse najboljše pripovedi, bi tudi privat zaplet v Vojni in miru z lahkoto označili za neprekosljivo limonado. Tule jo bomo s krajšim povzemanjem pripeljali do želenega vrhunca. Skratka. Nesrečno poročenega Andreja odreši ženina smrt, tako postane sila privlačen mlad in bogat potencialen ženin. Na nekem plesu se seveda zaljubi v Natašo, v oni monumentalni sceni,

ko se nekje ob robu tiho menita francoski in ruski poslanik, Andrej pa si, motreč jo, sam pri sebi reče: »Če stopi najprej k svoji sestrični in šele potem k drugi dami, tedaj bo moja žena…« In res je najprej stopila k sestični. Rodbini Rostovih bi finančni doprinos bogatega Bolkonskega prišel še kako prav, zato je zaroka kmalu sklenjena, Andrej in Nataša v sedmih nebesih, zaljubljena do obisti, ona tudi prvič, kar je toliko nevarneje. Treba je le počakati kako leto dni, da se Andrej vrne s fronte, in lahko bosta živela srečno do konca svojih dni.

Pierre je kot najbogatejši dedič daleč naokoli tudi tarča za poroko mnogih lakomnih plemiških družin. Tako ga fina družba spetlja s Heleno Vasiljevno Kuragino v še eni od hudih scen,ko Pierre niti ni natanko vedel, kaj se dogaja in kaj mora storiti, niti ne, kaj točno čuti in želi, edino zaradi vse situacije in kot neobhodnega toka stvari, kako so se te bogve zakaj zapletle in napletle, ne more drugače kot vedeti, da tako ali drugače mora biti skupaj z njo, da ni druge in da se mu mora očitno potemtakem tudi nujno dopasti.

Kakor njegov prijatelj Andrej se hitro zave, kako trpka tuga je biti oženjen z nekom, ki je nimaš rad in je povrh vsega še strupena spletkarka, preambiciozna gospodinja, brezsramna spogledljivka itn. No, ne more škoditi, če omenimo, kako je bila Nataša Pierru skrivaj vedno na moč všeč in jo je imel zmerom nekako rad.

A tukaj se limonada res zaplete. Helena ima brata, mladega Anatola, nesramno lepega in lahkomiselnega zapeljivca, ki peca vse naokoli in zaradi svoje mile pojave in prirojene aristokratske razvajenosti dela štalo vsenaokrog. Jasno svoj uč vrže na našo Natašo. In se je loti ujagat, po družbi, na obiskih, plesih, povsod. Ona je zaradi ženinove odsotnosti in svoje mladosti precej lahek plen, zato na njegove melodramatične izpovedi ljubezni, toksično zaljubljena pisma in obljube, kakršne je zmožen dati le nekdo, ki v svoji nečimrnosti ter zaradi kakor nujno dosegljivega cilja meni, da je menda res zaljubljen. In se odloči, odločita; na ta in ta večer bosta pobegnila, se skrivaj poročila ter v tujini živela, hja, srečno do konca svojih dni. Uboga Nataša. Nikoli ne verjemi človeku, ki te ni pofukal. Model je seveda skrivaj že poročen, ma kaj je njemu to… A kot toliko drugih reči v življenju, se tudi ta načrt na srečo izjalovi, ugrabitev je razkrinkana, Anatol pregnan, Nataša zasačena in osramočena, a ponosna, ker

Kaj pa vi, brezvezen in od sebe odtujen svet, kaj vi veste o ljubezni. Ljubiva se in pika, ostalo so anekdote.

In ga reva še zmerom zaman čaka tistih par mučnih dni…

A slejkoprej se vse razve, zaroka z Andrejem se itak razdre, ker se mu pismeno odreče, po mestu se govori, kaj se je mlada prešustnica hotela iti, mala izve tudi, da je poročen ter se počasi zave svojega velikega zajeba. Proba se zastrupit z mišnico, a jo pravi čas rešijo, tako da zgolj polmrtva, brezvoljna in pobita, vsa bedna, klavrna in povlačugana ždi v svoji sobi.

Komur se zdi, da so vse to, kočije, ugrabitve, pobegi, dvoboji, strta srca itd. le relikvije nekih za vedno minulih dni; že že, toda če je zunanja socforma resda drugačna in vsa demokratično liberalna, se vendarle brutalno ubijanje zaradi teh banalnih srčnih scen tudi dandanes niti slučajno ni nehalo, kvečjemu se stopnjuje. In tukaj pride na sceno naš Pierre, aktivni znanec in del vseh treh družin. Najprej oklofota Anatola ter ga prisili, da zapusti Moskvo. Potlej proba potolažit zdaj popolnoma zagrenjenega Andreja, ki skrivaj tuhta samo, kako bi se dvobojeval, navzven pa se sarkastično prepira o politiki. In nazadnje, ravno nekje na polovici knjige, se ustavi pri Nataši. Ta hoče z njim brezpogojno govoriti. Tu bomo objekt tudi zaključili. Na vrsti je

 

Poezija

»Nataša, shujšana, z bledim in strogim obrazom (nikakor pa ne osramočena, kakor je Pierre pričakoval), je stala sredi salona« … Težko je zasopla, mrtvo spustila roke ob sebi in obstala prav v tistem ustopu, v katerem se je navadno postavila na sredo dvorane, kadar je hotela zapeti, samo da s čisto drugačnim izrazom.

'Pjotr Kirilič, knez Bolkonski vam je bil prijatelj – prijatelj vam je še… Takrat mi je rekel, naj se obrnem do vas…'

Pierre je sopel skozi nos in jo molče gledal. Do tega trenutka jo je v svoji duši grajal in se trudil, da bi jo zaničeval; a zdaj se mu je tako zasmilila, da ni bilo v njegovi duši nobenega prostora več za grajo.

'Zdaj je tu; recite mu… naj mi odpusti… naj mi odpusti.'

'Ja… povem mu, ampak…' Sam ni vedel, kaj naj reče.

'Ne, vem, da je vse končano. Ne, tega ne more biti nikoli več… Muči me le zlo, ki sem mu ga storila. Recite mu samo to, da ga prosim, naj mi odpusti… naj mi odpusti… odpusti vse, kar je bilo…' Stresla se je po vsem telesu in sedla na stol.

Usmiljenje, kakršnega še ni občutil, je do vrha zalilo Pierrovo dušo. 'Povem mu… vse mu še enkrat povem… Ampak… nekaj bi rad vedel.'

'Kaj?'

'Rad bi vedel, ali ste ljubili onega… grdega človeka.'

'Ne vem… ničesar ne vem…'

Spet je zajokala. In čustvo usmiljenja, nežnosti in ljubezni je še močneje prevzelo Pierra. Čutil je, kako so mu pod naočniki tekle solze, in upal, da jih ne bo nihče opazil.

'Ne govoriva več o tem, prijateljica.'

Kako čuden se je mahoma zazdel Nataši ta njegov krotki, nežni glas!

'Nikar ne govoriva, prijateljica; vse mu povem… Ampak nekaj vas prosim – imejte me za svojega prijatelja; in če bi potrebovali pomoči, nasveta ali tudi le žive duše, da ji izlijete svoje srce – ne zdaj, pozneje, kadar vam bo v duši spet jasno – spomnite se me.' Vzel je njeno roko in jo poljubil. 'Srečen bom, če bom mogel…' V zmedenosti je obmolknil.

'Ne govorite z menoj tako: nisem vredna!' Hotela je oditi iz sobe, a Pierre jo je udržal za roko. Vedel je, da ji mora še nekaj reči. A ko je to izrekel, se je začudil svojim besedam,

'Nehajte, nehajte, vse življenje je pred vami…'

'Pred menoj? Ne! Zame je vse zgubljeno…'

'Vse zgubljeno? Ko bi ne bil jaz, ampak najlepši, najpametnejši in najboljši človek na svetu, in ko bi bil prost, bi vas ta trenutek na kolenih prosil za vašo roko in vašo ljubezen.'

Nataši so se prvič po mnogih dneh ulile solze hvaležnosti in ganjenosti. Pogledala je Pierra in odšla iz sobe.

Tudi Pierre je takoj za njo planil v predsobje, boreč se s solzami ganjenosti in sreče, ki so ga davile v grlu, in komaj našel rokave svojega kožuha in sédel v sani.

'Kam zdaj… Kam naj se zdajle peljem… V klub, v goste? Kam…' Vsi ljudje so se mu zdeli tolikanj klavrni, tolikanj revni v primeri s čustvom ganjenosti in ljubezni, ki ga je navdajalo, in v primeri s tistim mehkim, hvaležnim pogledom, s katerim se je bila Nataša skozi solze poslednjič ozrla nanj. 'Domov.'

Mrzlo je bilo in jasno. Med umazanimi poltemnimi ulicami in črnimi strehami je stalo temno zvezdno nebo. Pierre, ki je gledal samo v nebo, ni čutil žaljive nizkotnosti vsega pozemskega v primeri z višavo, kamor se je bila vzdignila njegova duša.

Ko pa se je pripeljal čez Arbatski trg, se je odprla Pierrovim očem vsa neizmerna širjava zvezdnatega, temnega neba. Skoraj sredi tega neba, nad bulvarjem, je stala z vseh strani z zvezdami obdana in obsuta in od vseh se razlikujoča s tem, da je bila tako blizu zemlje, v svoji beli svetlobi in z dolgim, navzgor obrnjenim repom, velikanska, bleščeča repatica 1812 – prav tista repatica, ki je baje napovedovala vsakovrstne strahote in konec svetá.

A Pierru ni zbujala ta svetla zvezda z dolgim, žarnim repom nobenega strašnega čustva. Narobe, Pierre je s solznimi očmi radostno zrl na to zvezdo, ki je bila z neizrekljivo brzino v parabolni črti preletela neizmerne daljave, zdaj pa je bilo podoba, kakor da bi bila, podobna puščici, ki se zapiči v zemljo, mahoma obstala tu, sredi črnega neba, na mestu, ki si ga je sama izbrala, in odločno zaobrnila rep proti višavam, bleščé se in igraje v svoji beli svetlobi med neštetimi drugimi lesketajočimi se zvezdami.

Pierru se je zdelo, da se ta zvezda docela ujema s tem, kar je bilo v njegovi razneženi, ohrabreni duši, ki je cvela v novo življenje.«

V Vojni in miru sva bila Nataša in Pierre Valentina in Čeh, Tolstoja je mislil Matjaž, radiu pa nas je podaril Luka.