»Star sem šestindvajset let in nekaj mesecev in večina ljudi pravi, da je še vse življenje pred mano, da se še nič ni začelo, pa vendar že dolgo živim pod vtisom, da sem doživel preveč; verjetno je zato želja po pisanju tako globoka, kot nekakšen način, da bi s pisanjem zakoličil preteklost in se je tako znebil; ali pa je mogoče prav nasprotno in je preteklost zdaj v meni toliko zasidrana, da se mi vsiljuje, da o njej govorim, vedno, povsod.« 

Zveste bralke Beletrinine Fabule se morda še spomnite romana Opraviti z Eddyjem, ki je bil predstavljen v sklopu Fabule 2020. To je prvenec danes prepoznavnega in večkrat prevedenega sodobnega francoskega avtorja Édouarda Louisa. Prvenec je napisal pri svojih 21 letih, leta 2014, od takrat pa je izdal še pet literarnih del, ki bi jih lahko označili kot romane, še natančneje pa z danes pogosto oznako avtofikcija. Založba /*cf je lani in letos v slovenskem prevodu izdala tri izmed njih. Kdo mi je ubil očeta, v Franciji izdan leta 2018, ter Boji in preobrazbe neke ženske, iz leta 2021, govorita o življenju avtorjevih staršev. Zadnje prevedeno delo, Spremeniti se: metoda, ki je bilo v izvirniku izdano leta 2021, pa bi lahko brali kot smiselno nadaljevanje že omenjenega prvenca. Tako imamo danes v slovenščino preveden skorajda celoten opus zdaj 31-letnega avtorja. V današnji oddaji bomo zato raziskale pomen njegovih del – tudi za slovenski družbeni prostor – in pisateljev razvoj v zadnjih letih. 

Édouard Louis je osrednji avtor francoske sodobne književnosti. Snov za svoja dela črpa iz lastnega življenja, njegova literatura pa ima močan in ekspliciten političen podstat – v tem je podoben Annie Ernaux in Didieru Eribonu, ki sta prav tako sodobna francoska avtorja in hkrati Louisova dobra prijatelja. Eribon je obenem tudi prvi neposredni vpliv na njegovo pisanje – na Louisa je vplival s svojim delom Vrnitev v Reims ter z mnogimi priporočili socioloških in literarnih del. Louis ta mentorski proces opisuje v delu Spremeniti se: metoda, na nastanek katerega sta poleg Eribona vplivala še predvsem gejevski roman Jeana Geneta Zapiski lopova in filozofija Pierra Bourdieuja. Toda kljub filozofskim in literarnim vplivom, ki jih Louis v svojih delih neposredno navaja, so njegove zgodbe vezane le na življenje avtorja in njegove družine iz delavskega okolja severne Francije. Ni zanemarljivo, da sta bila tudi Eribon in Bourdieu rojena v družini delavskega razreda ter sta se kasneje iz tega razreda prebila. Tako Louisa na omenjena sociologa ne veže le teoretska podlaga, ampak tudi sorodno razredno ozadje, ki ga vsi trije tematizirajo v svojih delih.

Če ste, drage poslušalke, že brale katerokoli Louisovo delo, ste z njegovo biografijo gotovo že v večji meri seznanjene. V novejših romanih nam Louis namreč ne razkriva bistveno novih podatkov o svojem življenju, temveč le opisuje nekoliko drugačne dogodke skupne zgodbe. Torej zgodbo dečka Eddyja, ki je kot feminilen gej odraščal v mačističnem, seksističnem in homofobnem okolju. Zgodbo svoje mame Monique, stalno žalostne verižne kadilke in – občasno nasilne – matere petih otrok iz dveh zakonov. To je zgodba ženske, ki sanja o drugačnem življenju, kjer ne bi v nedogled čakala svojega pijanega moža, da se prikaže na mastni večerji po – seveda – njegovem okusu. In ne nazadnje zgodbo te glave družine, tega pravega moškega, a nikoli nasilnega pijanca – on svojih otrok že ne bo tepel, kot je to počel njegov oče. Louisov oče je pač samo verbalno nasilen, odkrito homofoben in rasističen, ampak, no, je pa dober delavec. Vsak dan dela v bližnji tovarni, kjer je delal že njegov oče, pa ded, pa praded, kmalu pa naj bi to mesto pripadlo tudi Eddyju. Pač nenapisano pravilo vasi. A kaj, ko s to plačo ni mogoče nahraniti sedem ljudi, zato mora družina konec meseca v bližnji trgovini prosjačiti za hrano na puf.

S temi zgodbami smo se bralke seznanile že v prvencu Opraviti z Eddyjem, v kasnejših romanih pa sledijo le še razpleti in spremembe perspektive. Za razumevanje Louisovih poant je bistvena predvsem njegova in Moniqueina emancipacija – oba namreč pobegneta iz svojega okolja in na koncu živita v Parizu. Eddy Bellegueule, ki se v času študija preimenuje v Édouarda Louisa, iz vasi sprva prebegne, ker se ne more vključiti in išče okolje, ki bi ga lahko sprejelo – nazadnje to najde v gledališču in literaturi. Opravi sprejemni izpit za gimnazijo, kjer preko prijateljice Elene spozna malomeščanski svet in Didiera Eribona. V begu pred delavskim okoljem beži vse dlje – naslednja točka spremembe je torej študij na elitni fakulteti École Normale Supérieure in nazadnje objava knjige, ki jo avtor dojema kot dokaz pripoznanja v svetu privilegiranih ter kot zagotovitev, da se je rešil. Če Édouard prebegne po poti, ki mu – kot pravi – nikoli ni bila namenjena ali pričakovana, po poti, ki si jo izbori, pa Monique okolje zapusti vsaj nekoliko bolj sistemsko. Nekega dne zapusti moža in se z otroki preseli v socialno stanovanje – država ji torej vsaj malo pomaga.

Po drugi strani pa oče ostane v delavskem okolju, v življenju, za katerega ima občutek, da si ga je izbral sam. Sam se je odločil, da pusti šolo, ker je to v skladu z idealizirano maskulinostjo. Zahteva, da samo on služi denar družini, prav tako, ker je to za moške. Z izjemo poznonajstniškega pohajkovanja po jugu Francije se iz svoje vasi torej ni umaknil in je prevzel vlogo, ki je bila njegovemu profilu dodeljena vnaprej, misleč, da izbira svobodno in plemenito. Édouard Louis v delu Kdo mi je ubil očeta raziskuje, kako se očetovo življenje izjalovi, ker ostane v domačem mestu. Najmočnejši del pripovedi je razvoj iz individualno-družinske zgodbe v to, za kar Louis pravi, da je za delavski razred neločljivo od intime – politika in gospodarski ukrepi. Ti ukrepi neposredno določajo sosledje dogodkov očetovega življenja in so navsezadnje razlog za njegovo zgodnjo invalidnost – zaradi gospodarskih ukrepov se mora v službo namreč vrniti s poškodovano hrbtenico. Posledično pri petdesetih skoraj ne more več hoditi in potrebuje dihalni aparat. 

Patos te pripovedi drži začetna teza, povzeta po definiciji rasizma Ruth Gilmore: »Če politiko pojmujemo kot vladanje živih bitij drugim živim bitjem in kot obstoj posameznikov v skupnosti, ki si je niso izbrali sami, je politika potemtakem razlika med tistimi prebivalci, ki živijo stabilno, motivirano, zaščiteno življenje, in drugimi, ki so izpostavljeni smrti, preganjanju, umoru.« Louisov oče je tisti, ki jim je prezgodnja smrt namenjena. Njegovo zdravje se ni sfižilo naključno, ampak kot posledica sistemskega nasilja na delovnem mestu, ki je posledica ukrepov Macrona in drugih francoskih politikov. Louis teh gospodarskih ukrepov ne umešča v širšo sliko, ampak jih aplicira na uničeno telo svojega očeta ter sklene: »Zgodba tvojega telesa obtožuje politično zgodovino.« S fokusom na telo se Louis ogne abstrakciji razredne pripadnosti in pokaže primarnost njenih vplivov – k posamezniku pristopa socio-fiziološko, k čemur se v nadaljevanju oddaje še vrnemo.

V kontrastu očetovega propada in Édouardove ter Moniqueine osvoboditve se kaže to, kar Louis v intervjuju za London Review Bookshop imenuje paradoks nadvlade. 

Izjava: Louis

Čeprav se zgodba staršev v kasnejših delih ne spremeni – nekateri dogodki so celo opisani ponovno – pa se karakterja obeh likov in zlasti gledišče zaobrnejo. V Louisovem prvencu sta mama in oče predvsem lika, ki zatirata sinovo homoseksualnost in sta nasilna. V kasnejših delih pa pripovedovalec močneje poudarja, da je njuno vedenje sistemsko pogojeno in empatično izpostavi njuno bolečino ter tragičnost. V prvencu Louis torej pokaže, kako je delavsko okolje uničujoče, v kasnejših delih pa eksplicitneje prikaže, kako sistem nepravično porazdeljenega bogastva povzroča uničevalnost delavskega okolja. Predvsem v odnosu do mame pripovedovalec prepozna tudi lasten delež pri tragičnosti njene usode – od žaljivk do odkritega sramu. V delu Spremeniti se: metoda pa Louis poudarja predvsem nasilje, ki ga je kot novonastalo buržoazno telo reproduciral – da je svojima staršema aktivno kazal, da je več od njiju in da živita primitivno življenje. Tudi lastno nasilje pa dojema sistemsko.

Izjava: Louis

V Louisovem pisanju se torej vzpostavlja paradoks determiniranosti razreda in svobodne odločitve, ki se razrešuje v odnosih njegovih likov. En odgovor je gotovo paradoks nadvlade, ki odgovarja na navidezno naključnost prehajanja med razredi. A vendar je determiniranost razreda drugačna tudi za pripadnike istega razreda. Louis v intervjuju pravi, da nekaterim posameznikom uspe ohraniti nežnost tudi v surovosti nižjega razreda, drugi pa – kar je pogosteje – reproducirajo nasilje. Pravi, da piše ravno za njih, za poražence, ki ne zmorejo prenehati reproducirati vedenja, značilnega za družbeni razred, če se iz njega ne prebijejo. Louis za izstop iz izvornega okolja poleg že omenjene zatiranosti oziroma nevključenosti izpostavi tudi vpliv ljudi – nanj so vplivale predvsem osebe v pedagoškem procesu in prijateljstva. Pomen prijateljskih vezi je treba razumeti v kontekstu rušenja konvencije družine. Razrešitev samoumevnosti te institucije, ki je osrednja forma odnosov ne le v delavskem razredu, ampak v družbi nasploh, je v tem smislu sredstvo razrednega boja in emancipacije. V Spremeniti se: metoda imata na Louisa konstitutivno vlogo prijatelja Elena kot pripadnica malomeščanskega sloja in Didier Eribon, ki mu je uspelo izvesti preboj iz delavskega razreda ter postati univerzitetni profesor. 

V delu Boji in preobrazbe neke ženske pa na Louisovo mamo prav tako vpliva prijateljica višjega razreda – Monique skozi njo sploh lahko razume, kako je ne živeti v bedi. Emancipacija pač ne more potekati le intelektualno, češ: povej mi, kako živeti drugače, in preobrazila se bom. Metoda za spremembo je vzgoja, neprestan trening telesa v novem okolju. Takšna koncepcija družbene determinacije in sprememb temelji na Bourdieujevi filozofiji, predvsem na pojmu habitusa. V grobem rečeno je to utelešena človekova struktura, ki nas na povsem biološki ravni determinira, da prevzemamo tista vedenja, ki so nam že vnaprej odrejena. V okoljih, v katerih telesa bivajo, pa habitus vseskozi reproducirajo. Citiramo: »Habitus kot čut za igro je družbena igra, ki jo ljudje inkorporirajo, ki je postala narava. […] Habitus je družben in vpisan v telo, v biološkega individua, omogoča neskončno igralnih dejanj, ki so vpisana v igro kot možnosti in objektivne zahteve.« Pri tem je pomembno, da izbira ni racionalno tehtanje boljše možnosti, kot jo pojmujejo neoliberalistične struje, ampak je vsaj deloma nezavedna. Slednja Bourdieujeva poanta je ključna tudi za razumevanje prej omenjene Louisove razrešitve individualistične odgovornosti ter posledično za empatijo do oseb, ki jih upodablja.

Drage poslušalke, dobrodošle nazaj v oddaji Objekt meseca, kjer raziskujemo dosedanje literarno delo Édouarda Louisa. V prvem delu nocojšnje oddaje smo sklenile osnovno zgradbo in vsebino njegovih del, zato nadaljujemo do raziskovanja političnosti njegove literature. Zunajliterarni napotki avtorja so jasni – literatura ni ločena od politike. A vendar lahko ob branju kar kmalu opazimo, da je možno zarisati precej vzporednic z deli, ki so znotraj literarnega sveta dojemana kot apolitična in tudi njihov jezik tudi ne kaže na eksplicitno političnost. Če se osredotočimo zgolj na starševski odnos, lahko Louisov odnos z očetom in njegovo zatiranje oziroma vsiljevanje maskulinih pričakovanj povežemo s Kafkovim očetom. Še jasnejša pa je navezava lika deprivilegirane mame in žene pijanca na druge like, kot je Katarina Marmeladova iz romana Dostojevskega Zločin in kazen. 

Sam odnos Louisa do svoje mame je zaradi sramu in zatajitve, pa tudi zaradi intelektualnega napredovanja obeh protagonistov mogoče povezati s Cankarjem. Cankarjanski odnos do mame analizira tudi Dijana Matković v spremni besedi dela Boji in preobrazbe neke ženske. Primerjavo zaključi z bistveno tezo, da je razlika med avtorjema ravno v doživljanju krivde. Cankar se za odnos do mame individualno in krščansko kesa, Louis pa vedênje poveže s patriarhatom. Svoje like umesti v kontekst sistema – in to ne univerzalnega človeškega kozmosa, ampak točno tega, ki obstaja zdaj, v kapitalizmu v Evropi. Ta drugačna kontekstualizacija likov je ključna za širše razumevanje Louisovega odnosa do literature. 

Deprivilegirane osebe, kakršna sta Louisova starša, so, kot smo videle, pogosto upodobljene v literarnih delih – predvsem v realističnih, naturalističnih in socrealističnih. Literatura, kot pravi Louis, nima nič proti upodobitvi revščine, dokler je ta predstavljena na določen način. Louis pravi, da je ta način nujno metaforičen in liričen, čemur ravno zaradi zavedanja močnega realističnega in socrealističnega gibanja oporekamo. Zaradi močne emotivne vrednosti pa tudi zanikamo, da je metaforično upovedovanje družbenega boja – vsaj tisto, ki se izogne evfemizmom – v literaturi nujno nekaj slabega. Je le nemogoče v obzorju Louisove literature. 

Pritrjujemo pa njegovi opazki, da je pričakovano, da avtor ob upodobitvi revščine ne eksplicira politike in svojega političnega mnenja ter da ostaja nekoliko individualističen. V navezavi na drugačno kontekstualizacijo in sredstva pripovedovanja lahko razumemo izvor Louisove vehemence proti književnosti. Citiramo iz dela Boji in preobrazbe neke ženske: »Zdaj vem, da so tisto, kar imenujejo književnost, zgradili proti življenjem in telesom, kakršno je njeno. Ker odslej vem, da je pisati o njej in pisati o njenem življenju pisati proti književnosti.« Podobno se književnosti zoperstavi tudi v delu Kdo mi je ubil očeta, ko spet začne obnavljati isto zgodbo, citiramo: »Ne bojim se, da bi se ponavljal, ker se to, o čemer govorim, ne odziva na zahteve književnosti, temveč na nujnost, na urgentno stanje, na požar.«

Torej tudi znotrajliterarna vsebina določa, da je Louisovo delo nujno brati ne literarno, ampak politično. Kljub temu se nekateri elementi Louisovega pisanja dotikajo bivanjske ravni in lahko nagovorijo človeka v splošnem – naj gre za notranji boj osamosvajanja ob odraščanju ali apatijo starosti. Vendar tak eksistencialistično-fenomenološki vidik človeških podobnosti psiholoških stanj ni ključen. Univerzalnost, ki je za Louisa pomembnejša, je družbena – gre za podobnost deprivilegiranih ruralnih okolij različnih evropskih držav. To je tudi razlog, da slovenskim bralkam značilnosti francoskih vasi niso tuje. Stereotipne karakteristike delavskega okolja so namreč skupne – utrjena cisheteronormativnost ter maskulinost, pogosti problemi z alkoholizmom in desna politična usmerjenost. Razredna komponenta je torej v tem smislu bolj določujoča kot nacionalnost in je položaj delavstva zato bolje nasloviti na ravni kapitalizma kot pa na ravni posamezne države. Ravno sistemski pristop k problemom ruralnega delavskega okolja in njihova podobnost v kapitalističnih državah je torej razlog, da Louis s sociologizacijo likov ne upodobi le značilnosti svoje rojstne vasi, ampak je univerzalnejši.

Nekatere Louisove kritike, na primer geografa Christopha Guilluyja, bode v oči, kako negativna je Louisova upodobitev delavstva – od perverznega užitka v nasilju, homofobije, do alkoholizma in osemurnega zabušavanja ob televiziji. Louis naj bi zaradi teh podob, kot prvo, očrnil delavski razred oziroma deloval rasistično, in kot drugo, marksistično elito še bolj oddaljil od delavstva. Na očitek o negativni podobi delavstva Louis odgovarja, da je realistična in hkrati da je to dvojna kritika nasilja v delavskem okolju. Prvi moment kritike je nasilje, ki ga doživljajo – bodisi v tovarni bodisi z gospodarskimi ukrepi. Drugi moment kritike pa je, da ima tudi nasilje, ki ga izvajajo – večinoma drug drugemu – vzrok v sistemu, ki jih postavlja v pozicijo, da se odzovejo nasilno. Kot smo že povedale: Louis ne verjame v individualistični vidik odgovornosti za nasilje. Louisovemu odgovoru pa lahko pridamo, da pariško buržoazijo upodobi v še nekoliko slabši luči kot ignorante, zatopljeno v lastno parado hrane in blišča.

Vendar pa se zdi drugi pomislek, torej o združljivosti privilegiranih levičarjev in delavstva, precej na mestu, a le če ga obrnemo. Guilluy je za Guardian namreč izpostavil predvsem, da Louisova upodobitev delavstva povečuje prezir levičarjev nad delavskim razredom. A če Louisa beremo kot kritika sistema in ne posameznikov, to ne drži, še posebej ne ob branju njegovih kasnejših del. Prezir nad na primer alkoholizmom in homofobijo delavstva je torej posledica bistveno napačnega branja, in ne Louisove literature same. Problem pa je predvsem obraten – kakšen stik obstaja med delavstvom in takšno literaturo, ki se zanj zavzema. Louisova dela večinoma berejo in bodo brali tisti marginalci, ki so že vsaj nekoliko izšli iz delavskega razreda. Potreben je pač dostop do literature, do knjižnice in ne nazadnje dovolj prostega časa. 

Louis v Spremeniti se: metoda upoveduje, da se nekdo, ki mu je literatura dostopna od malega, ne zaveda, kako naporno je brati veliko količino besed. Prav tako pa izpostavi, da se je sam dodobra zavedal svojega delavskega porekla šele takrat, ko se je že prebil v višji razred intelektualnega srednjega sloja. Ne le, da je tako uvidel razredne razlike, ki so širše od zgolj finančnega stanja, ampak je s pridobivanjem izobrazbe na fakulteti šele postopoma dobival sredstva za ubeseditev razredne pripadnosti. Kljub temu razkolu pa Louis pravi, da piše za marginalizirane druge: piše, da jim pokaže pot osamosvojitve in vtira sredstva za pisanje o tem, kar doživljajo. Toda ob tem je treba dodati, ti drugi so tisti, ki so že na poti osamosvojitve, kot je bil na primer Eddy, ko je spoznal Didiera. In ne drugi, ki v neki zabačeni vasi sedem ur gledajo reality show in umirajo zaradi težaških obremenitev dela. 

Kako najti jezik za prebuditev delavskega razreda, je širši problem od Louisove literature, a se pojavi tudi v njegovih romanih. V Kdo mi je ubil očeta se v celotni pripovedi srečujemo z delavstvom, ki zaradi homofobije in ksenofobije nevede voli politiko, ki jih uničuje. Na samem koncu pa Édouardov oče po prestajanju vseh muk in spremljanju svojega sina vendarle reče: »Prav imaš, mislim, da bi bila potrebna poštena revolucija«. V mislih ima seveda pripovedovalčevo prizadevanje za zasuk v levo politiko. Louis v intervjujih zastavi tudi še ambicioznejšo poanto in pravi, da tak radikalni politični obrat iz skrajno desne v levo niti ni tako nenavaden. Privilegiranim, pravi, je politika del identitete, na marginalce pa vpliva direktno. Pri tem se ne nanaša le na svojega očeta, temveč delavstvo v splošnem. 

Dobrodošle nazaj v oddaji o literaturi Édouarda Louisa. Zdaj nam je že jasno, kakšna je njegova politična agenda in da je v ospredju družbeni razred. Kako Louis dojema razred v svojih delih, ni v celoti eksplicirano, ampak se vseeno zgradi jasna slika, da pomen razreda ni le v finančnem položaju. Razred raje dojema kot strukturno umeščenost v družbo – tako z ekonomskega kot tudi geografskega vidika. Pravi, da je vsako telo geografsko pogojeno – isto telo nima enakih odzivov, če živi blizu Pariza ali v oddaljeni vasi. Pri tem je ključen pojem telesa, ki smo ga danes že omenile. Louis ga je verjetno – kot ostale sociološke vidike – prevzel od Bourdieuja. Ta posameznico dojema socio-fiziološko ter združuje simbolno in telesno raven. V Louisovem pisanju se ta vpliv najbolj kaže v zadnjem prevedenem delu, kjer spremljamo preobrazbo Eddyja v Édouarda. Ta sprememba poteka tako intelektualno, kot tudi telesno. Spreminja svoje zobe, postavo, poleg tega pa telo preobraža tudi vedenjsko – smeji se tišje, hodi manj robato, med jedjo drugače drži pribor. Razredna sprememba tako ni le na področju intelekta in denarja, temveč se dotika najbolj vsakdanjih vidikov. 

Louis se zato v opisovanju delavstva osredotoča tudi na povsem stvarne vidike. Opisuje, kako mastne so površine v njihovi hiši, kako se praktično nikjer na vasi ne odpre knjige, kako ves čas ropoče televizija z reality showi in kako smrdi zapita avtobusna postaja, kjer se zbirajo mladi. Podobno se tudi pri opisovanju življenja v meščanski družini Elene osredotoči na zven tišine med popoldanskim delom ter na omiko pri mizi. Kasneje pa z opisovanjem pariške buržoazije doda tudi njihovo samoumevnost stikov z lastniki restavracij in zdravniki. Ta poznanstva pa lahko unovčijo za lagodnejše življenje. Z vsem tem Louis na svoj način upodobi Bourdieujevo teorijo socialnega, kulturnega, finančnega in simbolnega kapitala. Vendar to za Louisa ni le teoretska prvina, saj ga ravno te konkretnosti ločujejo od sociologije. Poleg tega pa je stvarno pisanje dostopno širši javnosti kot sociološko pisanje Bourdieuja in tudi Eribona.

Louis s čutno oprijemljivostjo zgodbe razred močneje literarizira in vpliva na povsem intuitivno raven bralke. To mu najbolje uspe ravno v delih o mami in očetu, kjer se zgodba vsakega od njiju zgosti na manj kot sto strani, podpirajo pa jo slike staršev in stanovanja. Vsak element zgodbe krepi osnovno politično tezo, zato sta deli precej bolj strukturno urejeni kot avtorjev prvenec. Kot taki imata večjo moč: ravno kot literarno najbolj dovršeni delujeta manifestno. Čeprav se vsaka izmed njiju osredotoča na eno glavno poanto – patriarhat in delavski boj, pa Louis teh problemov ne izolira in družbene vidike v vsakem delu prepleta in skuša dojemati onkraj identitetnih politik. Problem niso posamezne družbene skupine, ampak njihova vpetost v mehanizme. V sami literaturi se to kaže predvsem s tem, da oče in drugi beli cis moški kot povzročitelji maskulinega nasilja tudi sami trpijo zaradi maskulinosti. V intervjuju za Mladino pa je pisatelj povedal, da identitetnih politik ne vidi kot vprašanj identitete, ampak kot razredni boj:

Izjava: Louis

Louis je v intervjuju za London Review Bookshop povedal, da je bral mnoge avtorje, ki sicer so pisali o razredu, a da so nekateri med njimi o razredu pisali, kot da se gibanja antirasizma in kvirfeminizma sploh ne bi zgodila. Louisu lahko pritrdimo, da je pisanje o delavstvu in o revnih v tradicionalni kanonizirani ter tudi sodobni književnosti te vidike izpustilo. Za probleme rasizma, seksizma in homofobije pa je na lastno škodo dolgo ostajala slepa tudi sama razredna teorija. Zaobrat v intersekcionalnost, ki ga po vplivu Eribona naslavlja Louis, je v sociologiji bistven za pristop k družbenim problemom na sistemski ravni. Ta obrat v intersekcionalnost se dogaja tudi v literaturi. Izpostavile bi dve avtorici na drugi strani Atlantika – Tony Morrison in bell hooks. Z zgodbami deprivilegiranih temnopoltih žensk obe združujeta predvsem feminizem in antirasizem, bell hooks pa povsem neposredno piše tudi o razredu. Pravzaprav to počne na podoben način kot francoski Louis – prek svoje avtobiografije. 

Louis torej piše intersekcionalno – združi predvsem vidike gejevstva, maskulinosti in delavstva. Kot tak pa je del večjega gibanja, ki se v določenem spektru literature že desetletja odvija. V tem gibanju je v ospredje postavljena predvsem protagonistka in njena zgodba – dandanes je politična literatura malodane zvezana z avtobiografijo oziroma avtofikcijo. Poleg že omenjenih francoskih avtoric, kot sta Ernaux in Eribon, avtofikcijo z močnim političnim podtonom ustvarja tudi Constance Debré. V zadnjem letu sta prav tako izšla dva slovenska prevoda njenih del. Na slovenskih tleh pa politično avtofikcijo ustvarjata predvsem Eva Mahkovic in Dijana Matković. Na slednjo ima Louis močan vpliv tako vsebinsko s pristopom k problemu razreda kot tudi formalno. Skupna lastnost vseh omenjenih ustvarjalk avtofikcije pa je fokus nase kot na takšne ali drugačne marginalke. Boljšim izmed teh pisateljic pri tem uspe vzpostaviti tudi primerno distanco do same sebe in pisati kritično tudi o sebi kot entiteti znotraj okolja, ki je glavni objekt kritike. V prvem delu smo že povedale, kako to uspe danes obravnavanemu avtorju.

Louis pravi, da v avtobiografiji vidi moč, ki je fikcija nima – ne moreš se obrniti od resnice, ki se prek likov odstre pred tabo. V Louisovih delih imajo pri tem svojo vlogo fotografije, ki ne le konkretizirajo, ampak tudi dodajajo dodatno plast povezave z resničnostjo. Avtentičnost svoje pripovedi pa avtor poudarja z na videz nerodnimi medklici, kot so: »ne najdem besed, ne vem, kako bi se izrazil«. Vseeno pa v svojem zadnjem romanu poseže po kvazifikciji in pri opisu obiska predavanja vlogo svojega prijatelja nadomesti z bralki že znanim likom. To pa bralki v opombi že takoj pove in razloži, zakaj se je tako odločil – da ohrani linearnost pripovedi. Še takrat, ko Louis bralko »vara« v območju fikcije, ji torej laže v obraz. Da ne bi kdo podvomil v resničnost ostale pripovedi in okolja, v katerem je živel, kot so zgodbo njegovega prvenca zanikali nekateri potencialni uredniki. Avtobiografija pač izgubi svojo družbeno moč, če ji ne verjamemo. 

Pa vendar sama tragična zgodba za ta učinek ne zadostuje. v družbi ne manjka izjav o lenobi, nesposobnosti ali preprosto nepomembnosti socialcev in marginalcev. Zgodba sama ne more nagovoriti, ker brez strukturiranega upovedovanja sploh še ne obstaja. Zato tudi pri Louisu ni mogoče govoriti o odsotnosti literarnosti ali strukture v njegovih delih, ampak samo o njihovi drugačnosti od ustaljenega kanona. Če smo rekli, da je proti literaturi, moramo to razumeti kot kritiko prevladujoče literarne srenje v preteklosti in danes, ne pa kot kritiko  vede o besedi, o besedilu nasploh. Louisova pripoved je res da kronološko povsem nelinearna in nam tako rekoč spoila vsak dogodek v knjigi – ni na primer suspenza, ali bo Eddy postal Édouard in ali bo sprejet na izbrano fakulteto, ker nam to pove že začetek. Louis torej ne računa niti na suspenz niti na čustvene ali tragične preobrate, ne igra se z bralko kot klasičen roman. Kljub temu pa dosega emotivni učinek, kar kažejo ne le posamezna branja ampak predvsem recepcija v literarnem svetu. 

Louis je predvsem mojster čustvene surovosti in močnih začetkov, ki bralko brez odlašanja postavijo v srž pripovedi. Iz sosledja njegovih del pa je jasno, da je vedno bolj spreten z besedami. Vedno manj je nerodnosti, neumestnosti in nekakšnega balasta, ki ne krepi zgodbe. Ne gre sicer za to, da bi bili kakšni dogodki pomembnejši od drugih – Louis jih le vedno bolj smiselno umešča v celoto. V svojem zadnjem prevedenem delu proces pisanja tudi opisuje in je kritičen do svojih začetkov, do okornega pisanja v času pred prvencem. Sama snov pač še ni dovolj za pisanje – zato apriorno zavračanje kritike ob pisanju o razredu ni smotrno. Ravno Édouard Louis je dober primer, da emotivnosti in manifestnosti ne gradi samo vsebina dela, ampak tudi njegova zgradba oziroma slog. Brez tega bi bila politična literatura ali literatura, ki tematizira razred, le površen podaljšek sociologije ali dogmatična reprezentacija filozofije. Kar literatura in konkretno Louisova dela dodajajo družbeni refleksiji, namreč ni blazna inovacija – saj so, kot smo videle, strukture praktično povzete po Bourdieju. Prispevek teh del je predvsem močna upodobitev. Takšna, ki s svojimi literarnimi prvinami apelira na emotivnost.

Pisala je Laura. Lektoriral Aleš. Tehniciral je Oli. Brala sva Živa in Čeh.