Rimski komediograf Terencij je nekoč dejal: človek sem in zatorej mi ni tuje nič človeškega. Ni mi tuja človekova dobrota, še manj mi je tuje človekovo zlo. Ni mi tuja njegova prilagodljivost, ma kaki, živim jo iz dneva v dan, niti mi ni tuja njegova neprilagodljivost, ki kot druga nenehno kipi skozi vrzeli prve, pripravljena na vesoljni potop, da ga pozdravi in pospremi s krišnovskim nasmehom na izmaličenem obrazu odrinjenca.

Tako nekako in nič drugače moje misli stopajo naproti pojmu avantgarde. Zdi se mi, da gre za velik pojem, ki postane še večji že ob bežno vrženem pogledu na debelo buklo, biblijo jugoslovanskih avantgard z enigmatičnim naslovom Nemogoče zgodovine, ki sta jo uredila Dubravka Djurić in Miško Šuvaković. Nemogoče torej, a kljub temu tam, nekje v zgodovini, v naftalinu, iz katerega se da povleči. Znanstvena konferenca Kozmični anarhizem, ki bo med 6. in 8. aprilom potekala v Novem mestu, postavlja omenjeno nemogočnost na piedestal prisotnega. Obeležiti želi lanskoletno stoletnico novomeške pomladi in delo Antona Podbevška, pa tudi druge avantgardne prelomnice v jugoslovanske regije. Letos namreč mineva sto let od izida ljubljanske revije Svetokret, njenega zagrebškega pobratima Zenita, pa tudi manifesta Yugo-Dada srbskega dadaista Dragana Aleksića.

Znotraj narodov in kultur, ki so tvorili bivši Jugoslaviji, so bile avantgarde, pozneje pa tudi neoavantgarde in postavantgarde, vselej nekako na robu, daleč od oči in ušes širše javnosti. Bile so skrite in prikrite, cenzurirane in zatirane, nerazumljene in razumljene narobe, prepovedane in pozabljene – od ljudi in boga. Skratka, fajn se jim je godilo. V času med obema vojnama so veljale za skrajno levo krilo, kar pomeni, da so bile – nič kaj presenetljivo – izključene iz korpusov narodnih književnosti in narodne umetnosti v celoti. S ciničnim emojijem je mogoče pospremiti dejstvo, da so bile avantgarde kasneje, v času druge, samoupravno-socialistične Jugoslavije razumljene ravno nasprotno kot poprej, kot ekstremni izraz zahodne buržoazije, civilne dekadence, kozmopolitizma, politične subverzivnosti in vsega tistega, kar bi lahko ogrozilo enotnost z znojem in krvjo vnovič priborjene države.

Jugoslovanska avantgardna scena je bila izliv mnoštva šokantnih, eksperimentalnih, trensmedialnih in interdisciplinarnih, manifestacij na relaciji Ljubljana–Zagreb–Beograd od konca 1. svetovne vojne pa vse do sredine tridesetih let, ko je evropska kuhinja vnovič pogrela kastrolo za samopostrežbo s človekovim zlom. Vso to mnoštvo manifestacij, vmes in povprek. Ker pa sta človek in človeštvo omejena, pisun pa omejenec, se bomo v tokratnem Objektu meseca posvetili zgolj eni izmed omenjenih manifestacij, in sicer zenitizmu.

Suhoparna definicija zenitizma se glasi: avantgardno gibanje iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. Njegov nastanek, razvoj in v prvi vrsti ime so vezani na revijo Zenit, ki je med februarjem 1921 in aprilom 1924 izhajala v Zagrebu, kasneje, med letoma 1924 in 1926, pa v Beogradu, vse dokler je niso prepovedali. Ustanovitelj revije ter njen glavni in odgovorni urednik je bil Ljubomir Micić, srbski pesnik, pisatelj in kritik, rojen na Hrvaškem, katerega besedilo Zenitizem skozi prizmo marksizma je bilo povod za to, da je kraljevska oblast prepovedala tako gibanje kot revijo. Skupno je v omenjenih petih letih izšlo triinštirideset številk revije, ki so se med seboj precej razlikovale tako idejno kot tudi stilsko, tipografsko, likovno in pa z vidika raznoraznih menjajočih se sodelavcev in soustvarjalcev posameznih številk. Kljub temu so vse številke od začetka do konca povezovali razpoznavno avantgardno razpoloženje, izrazita kritika družbene in politične situacije ter neprizanesljivi obračun z religioznimi, meščanskimi in malomeščanskimi vrednotami tistega in preteklega časa.

O internacionalnem karakterju revije je pričal že njen polni naslov Internacionalna revija Zenit za umetnost in kulturo, vendar pa je bilo tovrstni karakter mogoče odčitati tudi iz arzenala idej in tem, ki jih je revija zastopala in obelodanjala. Povrhu vsega so o tem pričala številna in raznolika sodelovanja z znanimi tujimi umetniki, recimo Yvanom Gollom in Andréjem Bretonom, ter z glasili drugih evropskih avantgardnih tokov. V njej so svoje mesto našle umetniške stvaritve, napisane v srbskem, hrvaškem, nemškem, nizozemskem in madžarskem jeziku ter celo v esperantu. Tiskana je bila v latinici in cirilici, zraven pa so bila vselej priložena tudi besedila, napisana v izvornem jeziku.

Micić, ideolog zenitizma, je kot figura predstavljal utelešenje internacionalnega duha avantgardizma po 1. svetovni vojni. Bil je kontroverzna osebnost in zavzemal se je za več evropskih in jugoslovanskih avantgardnih gibanj, od ekspresionizma, futurizma in dadaizma do konstruktivizma. Eklektično je združeval nezdružljivo – prozahodnjaško in antizahodnjaško, moderno in antievropsko – in tako ustvaril novo gibanje na Balkanu, ki se je diskurzivno umestilo med Zahod in Vzhod ter sočasno poudarjalo kulturni in politični kontekst Balkana.

Na naslovnici prve številke Zenita, ki je – kot rečeno – izšla februarja 1921, je Micićev uvodni tekst z naslovom Človek in umetnost. V njem je glavni urednik artikuliral svojo vizijo zenitizma in zenitistov kot glasnikov novega časa, časa po koncu morije 1. svetovne vojne, ki je že tako ali tako dodobra načeto enotnost sveta razkrojila do konca – začasnega konca, če smo natančni. V tem novem in za nas starem času, ki ga je naznanjal Micić, naj bi s tradicionalnimi konvencijami neobremenjena ekspresionistična umetnost ustvarila nove vrednote ali, z drugimi besedami, nove umetniške forme, ki bodo te vrednote negovale, porojene kot reparacija Človeku z veliko začetnico. Micić je zenitizem kot umetniško gibanje, svetonazor in filozofijo definiral kot abstraktni metakozmični ekspresionizem oziroma kot nekaj, kar naj bi izražalo »dramo duše« preživelih, kot je to patetično poimenoval on sam.

»Iz samote otrplih zidov in prekletih ulic, iz mračnih globin podzavesti in strašljivih noči mi stopamo pred vas kot apostoli, kot preroki, zato da pridigamo: ČLOVEKA UMETNOST. (…) DUH ali polbog Anarh hoče biti vladar kaosa – hoče biti bog. On koprni – da iz kaosa naredi delo. Toda edini stvarnik je umetnik, ki v ustvarjenem delu vedno uteleša Človeka. Umetnik je utelešenje in strastno hrepenenje po objavi: Človeka. (…) On je brezkončni horizont, ki se nikjer ne začne in nikjer ne konča, na smrtno divjem potresu skozi prostore. Center je ZENIT, edina človekova odrešitev, njegov edini odkup. Umetnik (…) je krik ponižane duše po odrešitvi. Metakozmični krik – krik globokih ponorov naših notranjih sfer. Globoko smo potonili v brezno duše in mi hočemo izstopiti iz nas z Novim Človekom, z novo svetlobo v mrak starih črnih dni naše žalostne nemladosti. Mi bomo predlagali nov žar, da bo svetil v mraku Jugoslavije. Mi hočemo predlagati naš notranji obraz.«

Z navedeno vizijo pred očmi je Micić od zenitistične poezije, ki bi jo lahko pri njem po svoje razumeli kot skupni označevalec umetnosti kot take, zahteval izražanje življenja kot fizičnega in metafizičnega, kozmičnega in metakozmičnega utripa časa. To je bila zahteva po nastanku nečesa, kar bi preseglo zgolj umetniško produkcijo in postalo pogled na svet ali, bolje rečeno, pogled skozi svet. Postalo in bilo je filozofija – zenitozofija. Bistvo te filozofije je bilo v izrazitem raztegovanju in motrenju življenja brez posvečanja pozornosti razpršenim logikam posameznih trenutkov in dogodkov. Njen cilj je bil izraziti to raztegovanje v sočasju, v vsakem trenutku, a brez dlakocepstva in pikolovstva okoli trenutka samega. Zmeda in nerazumevanje sta tako iz prepreke duha evolvirala v način njegovega izražanja.

Že omenjena Dubravka Djurić, ena od urednic in avtoric obširne knjige o jugoslovanskih avantgardah, je o Micićevi zahtevi zapisala, da je terjala svobodnega človeka, zenitista in antidržavljana – nekoga, ki bi imel sposobnosti in jajca demonstrirati antievropsko in antikulturno obnašanje z namenom uničenja psevdokulturne poezije občutij, čustev in lepote. Ta človek bi s tem zagovarjal in branil balkanizacijo Evrope in nastanek nove civilizacije. Micić je namreč verjel, da je nastopil čas za Balkan, njegovih pet minut in možnost, da ta še do danes zapostavljena evropska regija postane več kot zgolj kulturna kolonija Evrope, v katero lahko razviti in v milo mater kultivirani in pravični Zahod izvaža kulturno-politične smeti brez kakršnih koli realnih omejitev. Kritiziral je estetiko in podzavestno posvojitev zahodnjaških stilov ter njihovo bledo in votlo imitiranje v modernistični umetnosti. Verjel je, kot pravi Djurić, da bi mladi balkanski rodovi morali ustvariti svojo lastno kulturo, ki bi bila po sebi – v narekovajih – barbarska, s čimer bi neka čista balkanska energija obogatila staro in izčrpano Evropo. V tem smislu se je Micić svojevrstno spogledoval z Nietzschejevim konceptom nadčloveka, razumljenim veliko bolj zdravo, kot so ga razumeli kasnejši interpreti, med katerimi smo si enega vsi še posebej dobro zapomnili. Od tod izvira tudi Micićev neologizem barbarogenialnost, ki ga je – poleg pojmov Anarha, tretjega vesolja in metakozmosa ter mnogih drugih – vžgal v strani svojega zenitističnega manifesta in svojega zenitističnega srca. Španski filozof Miguel de Unamuno je predrugačil izrek rimskega komediografa in dejal: človek sem in zatorej mi noben drug človek ni tuj. In res je – še najmanj tisti, ki ustvarja nove pojme, da bi se prilagodil svoji neprilagojenosti. Človek - kurbirsko empatična žival.

Kot avantgardistu pritiče, se je Micić zanimal za vse vrste umetnosti, pri čemer ni pozabil niti na radio. O njih je goreče razglabljal, v svoja dela pa uvajal avantgardne strategije, ki so ovrgle tradicionalne delitve umetnosti, pod katere je spadala tudi garantirana avtonomija posameznega medija. S tem je Micić – pa tudi številni drugi avantgardisti – v prvi vrsti postal umetnik šoka in provokacije. Jedro njegovega diskurza je zasedal paradoks kot umetniška gesta in kot strategija, ki ji je sledil v filozofskem in poetičnem smislu. Ravno paradoks je bil tisti, ki je Miciću in zenitistom omogočil, da so v svojih delih združevali razne kontradiktornosti, celo nasprotujoče si ideološke premise, da so te, združene v časopisu kot celostnem umetniškem produktu, sobivale, ne glede na njihovo navidezno nesmiselnost ali umsko neulovljivost. Prav zaradi tega je bil časopis Zenit poln prispevkov, manifestov in pesmi v prozi, v katerih so se prepletale razne politične retorike in načini oglaševanja, veje mode, različice pogovornega jezika in registrov kot takih ter deviantne in za takratni čas kontroverzne ideološke pozicije, ki so prehajale med različnimi geografskimi in kulturnimi teritoriji, se premikale v vsakič znova endemičnem večglasju in plesale svoj ples na nagrobniku pokopanega pesniškega Jaza.

Umetniška dela, še posebej lirična, se znotraj zenitizma niso rojevala ali porajala, temveč so se konstruirala. Micić je kratko malo zahteval, da mora biti pesem, objavljena v Zenitu, nekaj zgrajenega, postavljenega kot po načrtu. Pot nastanka pesmi Djurić povzame z naslednjimi tremi izrazi: zavestno, jasno, geometrično. Občutek in čustvo pri tem ne igrata nobene eminentne vloge, še manj pa sta v kakršnem koli smislu imperativna. Za tem stoji preprosto vprašanje, ki je hkrati že razlaga: koji kurac ima moje čustvo, čustvo avtorja torej, opraviti s tabo kot bralcem. Tako je Micić ustvaril nov imperativ in se po hitrem postopku znebil vsakega drobca estetiziranega čustva in sentimentalnosti kot take, tipične za – v narekovajih – staro poezijo, ki pa je kljub temu ostala vidna tudi pri marsikaterem deklarativno avantgardnem pesniku.

Poseben lik je bil tudi Micićev brat, Branko Ve Poljanski, znan tudi pod imenom Virgil Poljanski, bojda poba povšeči in blizu našemu Kosovelu. Zanj je bila negacija temelj modrosti, način življenja, princip narave, sveta in kozmosa, v katerem – kot smo že povedali – ni nikakršne večne logike, temveč je vse skupaj z logiko vred ritmično premikanje … plimovanje … psihiatrovanje. Tudi za Poljanskega je bil paradoks nezamenljiva srčika ustvarjanja. In tako kot je umetnosti dovoljeno, da je paradoksna, je to dovoljeno tudi človeku. Čeprav je s tem fakin' assassinatal morje umetniških form, je hkrati tudi pokazal, da paradoks ni nujno nesmiseln. Paradoks je bil namreč zanj fleksibilnost duha in izraz njegove plastičnosti obenem. Kdor misli drugače, ta se mora psihia-trovati, lažje mu bo. Zgodnja poezija Poljanskega je bila navdihnjena z ekspresionizmom, kompleksna v svoji tekstualnosti in včasih strukturirana kot prozno besedilo. Njegove stvaritve so se pojavljale v več navratih, brez pravih logično-časovnih koordinat.

Kod frizera

Virgil Poljanski – Zagreb

Obraza moga odraz

U

zrcalu

proklinje sebe

I

svet

Na toaletnom sedalu

mirujem

u drugom odelenju 

neka prostitutka priča

O

lepoti svoje žute obojene kose 

Električni aparat zvrnda

brrrrrrrrrrr

I

vetri joj kosu 

A

ura na prljavom zidu

sekunde kvrca

kvrc-kvrc kvrc-kvrc

kvrc-kvrc

I

vreme nekamo nosi

onu stranu našeg pojma

Žute električne zrake

po stvarima gmize

Mojim mozgom

psihologija

tihu misaonu pesmu

svira

svirrrrrrrrrrra.

V svojem manifestu – ma nemoj – je Poljanski vztrajal, da bi morali v poeziji slediti vzoru filma. Učili naj bi se iz hitrosti, s katero se v filmu spreminjata kraj in prostor, ta film-poezija pa naj bi stal na trdnih temeljih ene same unikatne ideje, ki naj bi po njegovem mnenju ne bila tendenciozna.

Ena izmed močnejših in z ozirom na zeitgeist logičnih analogij Micićevega teksta Človek in umetnost je tudi primerjava zenitistov z vojaki. Zenitisti so v Micićevi viziji želeli postati vojaki Kulture, Ljubezni in Bratstva, ki skupaj tvorijo osrednjo parolo njegovega besedila in delujejo kot nekakšna napoved nekega novega sublimnega socializma krščanskih vrednot. Micić sicer priznava, da je velik del njegove generacije že pobit, toda ti, ki so preživeli in ostali, oni v njegovi viziji stojijo kot poslednja straža. V slovarju kot prednja, vsekakor pa s skupno dušo obupancev. Oni so videli, oni so bili priča smrti, lakoti, žalosti in agoniji njihovemu combu. Prav njim, torej tudi sebi, Micić veleva: nikoli več s sabljo nad sočloveka. Mi edini vemo, kaj je človek vse bil in postal v norosti njimnam nedavnih let.

»Človek – bil je razpet in popljuvan kot Kristus, pa ni bil Kristus. Človek – bil je pozabljen in ponižan kot berač pred zaprtimi vrati. Človek – bil je ustvarjen za to, da postane Bog – pa je bil ubijan kot živina v klavnici. (…) Naša borba bo borba proti zločinom – za Človeka. Proletarci vseh dežel, združite se – proti ubijanju! Dvigujte zavest o Človeku v Človeku! Nečlovek je danes zli Bog – veliki inkvizitor, ki je za nas povsod postavil vislice črne. Vsi mi, pesniki nosimo črnino mraka in to je naša velika kazen, da smo pesniki. Mi vsi smo zrušeni v prostor in ne vemo le, ali smo nori ali smo nad časom. Mi kot apostoli razpetega Človeka pridigamo vero v Novega Človeka in čakamo njegovo oznanilo.«

Tragična moč te nove umetnosti se je torej v vsaki svoji instanci zbujala v obupanem kriku za človeka, ki, kot pravi Micić, ne bi mogel biti bolj oddaljen od antične lepote in larpurlartizma. Nova umetnost je postala nov duh, nova filozofija pod taktirko nagona po ustvarjanju, objavljanju, oznanjanju. Zenitisti so roke stegovali proti vsem tistim, ki so mislili – prej kot čutili – tako kot oni, mislili vsak za vsakogar in vsi za vse. Čeprav so zavračali obstoj narodne, še bolj pa razredne umetnosti, pa so verjeli, da umetnost narodu pripada, vendar ne v smislu, da lahko narod odloča o smeri njenega gibanja in razvoja, temveč mora – nasprotno – narod slediti poti tistih, ki umetnost ustvarjajo in z njo pridigajo ter ustoličujejo novi humanizem. 

Kolektivnost publike je postala v tem smislu nekaj inferiornega, saj ta lahko reflektira umetniška dela, ne more pa jih doživeti. Slednje je nekaj, kar pripada izključno umetnikom. V tem pogledu so zenitisti delovali kot borci za svobodo in afirmacijo individualizma – kakšno levičarstvo, mar ne! Umetnik mora ustvarjati iz sebe, ne pa zunaj sebe, da ne postane parazit, nekdo, ki živi od drugih kot psevdooseba, diletant, kot mu pravi Djurić. Iz zenitozofije, kot jo je vzpostavil Micić, veje kozmopolitizem, tista težko umljiva brezmejnost, ki skoraj vedno nastopa kot Magrittov Krik, kot tisto zadnje opozorilo – zdaj gre pa zares, zdaj pa moramo to in to, sicer … sicer kaj? Prihodnost je narejena za zajebe, je njihova glina, zgodovina pa usedlina. In vsaka, še tako sublimno grajena ideja človeka ali njegova vizija – z današnje perspektive še toliko bolj – v končni instanci ne postane nič drugega kot lepota – lepota ideje, lepota ideala, lepota zapisane besede, lepota nemogočega, vse dokler se ne izteče v delto nagrmadenega zla človeka. Našega človeka, Micićevega človeka, tistega Človeka, ki ga pišemo z veliko začetnico. V želji, v zanosu, v laži, v obupu.

Strani revije Zenit so stale na razpolago temu istemu človeku, postavljenemu na najvišjo točko nedoločljivega kroga, ki prav zato v očeh opazovalca ustvarja vtis loka. Postavljen tja naj bi ta človek izžareval najvišjo moč našega notranjega vesoljčka, podanika kozmične anarhije. V tem je vsa renesančnost zenitizma, v tem je skrajna afirmacija ekspresije, v tem je zrcalo, v katerem bi se morali po Micićevem mnenju ogledati vsi. Mi, ljudje sodobnega časa, še toliko bolj, pa ne zato, da bi našli sebe, temveč zato, da bi našli, v rokavih in rokah, vpito kri - kričeči tatu nemogočega.

Objektiviral je Marko, lektorirala Nataša, tehniciral Makis, brala pa sta kozmopolita Lovro in Juš.