Vsak, ki je kdaj obiskal filmski festival, ve, kako težko ga je v nekaj besedah povzeti. Pa naj gre za Berlin ali Benetke, Ljubljano ali Locarno, povsod se gledalčevim očem nekaj izmuzne. Nikoli si ne pogledamo vsega in nikoli nimamo nad dogajanjem prav dobrega pregleda. Filmov je vedno preveč in preveč je vsega ostalega: ljudi, nočnih zabav, hitenja iz ene projekcije na drugo. Ko imaš na mizi stostranski katalog, je premalo le časa.

V dneh pred festivalom je največja muka – ali užitek, odvisno koga vprašate – seveda listanje, podčrtavanje in obkroževanje sporeda; risanje zvezdic in križcev pod naslovi, ki si jih bo treba ogledati. Sposobnost kombiniranja in preigravanja je tu ključna: vsaj pet minut prostora med projekcijami in vsaj petnajst, če je treba zamenjati kino. Bog ne daj, da bi se kaj prekrivalo.

Če je v par besedah težko povzeti že skromnejši festival, je naloga za Toronto praktično nemogoča. Prvo izvedbo je torontski mednarodni filmski festival – ali po domače, TIFF – doživel sredi sedemdesetih, kar pomeni da je letos star lepih 41. A imenoval se je drugače: ni šlo za torontski festival niti ne za mednarodnega, vsaj ne v imenu. Leta 1976 so gledalci v Kanadi lahko obiskali Festival festivalov, »The Festival of Festivals«, in to ime je današnji TIFF ohranil skoraj dvajset let. Od takrat do danes se je razširil in to kako: od prvotnih sto in še nekaj filmov – že tako ali tako lepa številka – do današnjih štiristo; no, tam nekje. Nick Pinkerton ima prav, ko v letošnji recenziji Toronta zapiše, da »najverjetneje nihče – vključno z vsemi zaposlenimi na TIFF-u – ne ve prav točno, koliko filmov se je vse skupaj zvrstilo«.

Toronto je s štiristo filmi in štiristo tisoč gledalci danes največji festival v Severni Ameriki; po obiskovalcih ga na svetu premaga samo še Berlin. In kako tudi ne bi bil največji, ko pa nam že z imenom hoče povedati, da gre za najmogočnejšega med mogočnimi, za festival vseh festivalov. Ime nam lahko veliko pove o TIFF-ovi strategiji: Toronto ni Cannes, in ne Benetke niti Berlin. Na festivalskem koledarju je na sporedu razmeroma pozno: sredi septembra, nekaj tednov po Benetkah in pol leta po Berlinu. Od večjih festivalov mu letos sledi le še peščica: New York, London, Busan.

To niso nepomembni dogodki, a v mnogih pogledih je TIFF zadnje dejanje na festivalskem koledarju, zadnji hura pred zimsko pavzo in zadnji zvezdniški spektakel pred sezono oskarjev. In kaj to vse skupaj pomeni, to, da Toronto na filmsko sceno prikoraka zadnji? Pomeni preprosto to, da se v dveh tednih TIFF-a odvrti bore malo novega in veliko, veliko že videnega: program Toronta je program vseh že končanih festivalov. Na spisku se znajdejo bolj ali manj vsi omembe vredni izdelki pretekle sezone: kar je bilo februarja v Berlinu, bo zdaj v Torontu; kar je pobralo nagrade v Locarnu, tudi to bo v Torontu. Svetovnih premier je malo, vsaj sorazmerno malo, še posebej v obziru Berlina in Cannesa. Ste v Benetkah kaj zamudili ali pa vam je za neko baje mojstrovino zmanjkalo časa? Ni problema, tudi to bo v Torontu!

Za rednega obiskovalca evro-ameriških festivalov je Toronto praktično nezanimiv. Vse, kar bo na ogled tukaj, je bilo moč videti že drugod. Hkrati, in prav zaradi tega, pa gre v Kanadi za edinstven dogodek: težko, zelo težko, bi na enem mestu, v enem tednu, videli toliko tistega, kar je novo v art filmu in filmu nasploh.

No, čisto iskreno, težko bi kod drugod na enem mestu sploh videli toliko filmov. V vsakem trenutku je sočasnih nekih dvajset projekcij, skoraj vse do konca razprodane. Ni veliko festivalov, ki bi v svojem programu nudili toliko filmov, toliko že videnih filmov: a ravno to ponuja in ravno s tem se ponaša Toronto, festival festivalov. Če bi v letošnji sezoni lahko obiskali le en svetovni festival, bi bil to brez dvoma ta.

TIFF ne podeljuje nagrad, razen nagrad popularnosti in nagrad občinstva, ki so – razumljivo – zadnja leta odličen indikator februarskih Oskarjev. 12 Years a Slave, The Imitation Game, Room: vsi trije so prejeli nagrado občinstva in vsi trije nominacijo za najboljši film. Toronto je torej showcase festival, nekakšna best of zmes vsega, kar naj bi bilo v tekočem festivalskem letu vredno ogleda. A hkrati je dober še za nekaj drugega. TIFF, morda prav zaradi časovne umeščenosti, ne koketira le z evropsko arthouse sceno in ameriškimi indieji, temveč vedno hkrati tudi s hollywoodskim mainstreamom, sfero produkcije, od katere se večji del festivalske srenje najraje oddaljuje.

Specifika TIFF-a torej ni le v prikazovanju svežih izdelkov bolj in manj znanih arthouse avtorjev – s tem se ukvarja vsak festival, le da TIFF-u to uspeva na masovni skali. Toronto dela hkrati še nekaj drugega: tu imamo opravka z blockbuster festivalom tako na ravni popularnosti in infrastrukture kot na ravni posameznih filmov. Toronto je kraj, kjer hollywoodski film, žanrski film, popularni film - vsi dobijo svoj festivalski kotiček.

In prav v tem je TIFF morda najboljši. Če svetovnih premier na nivoju art filma primanjkuje, bi to težko rekli za Hollywood. Nemalo izmed kritiških TIFF favoritov prihaja neposredno iz žanrskega mainstreama: Deepwater Horizon, akcijski triler o požaru na naftni ploščadi, posnet po resničnih dogodkih, z [markom volbergom] Markom Wahlbergom in Johnom Malkovichem v glavnih vlogah. Režiser Peter Berg – bolj znan po TV serijah kot po celovečercih – se dogodka loti na absolutno pravi način: seveda, film je en sam velik spektakel; ena eksplozija za drugo, do točke, ko se človek vpraša, kaj vse na ploščadi se sploh še lahko razleti?

Bergov odgovor je seveda – veliko (vendarle se po vseh ceveh pretakata olje in nafta) in film nam v dobrih dveh urah zares ponudi veliko: eksplozij, kričanja, krvi. Intenzivnost do zadnje minute ne popusti, še posebej ne, ker vse skupaj spremljamo v IMAX tehniki, vsaj v Torontu pa tudi na tridesetmetrskem zaslonu in laserskem projektorju. (To, da se je velik del novinarskih projekcij vrtel z IMAX-ovega laserskega projektorja, je bil za mnoge pravi mali blagoslov.)

A Deepwater učinkuje tudi brez fetiša tehnoloških igračk: Wahlberg, v vlogi proletarca na ploščadi, vsaj na trenutke ne deluje toliko kot osrednji protagonist, temveč kot le eden izmed njih. Berg spoštuje kolektivnost in solidarnost, do njiju goji poseben odnos. Malkovich, kapitalist, predstavnik British Petroleuma, na ploščadi deluje sam – bodisi na začetku, ko delavcem ukazuje, bodisi na koncu, ko jih po katastrofi zapusti. Wahlberg in ostali pa so vedno hkrati že del kolektiva, nekaj večjega od samih sebe. Ni naključje, da se tudi Eisensteinova Oklepnica Potemkin dogaja na ladji.

Deepwater Horizon je žanrski, multipleks produkt, in v multipleksih bo čez nekaj tednov ali mesecev tudi pristal. V resnici ni prave potrebe, da bi se Bergov triler sploh predvajal v Torontu: distribucijo ima – za razliko od mnogih – že zagotovljeno; promocije ne potrebuje niti ne potrebuje preveč dobrih kritik. Ko prileti v tuje in domače kinematografe, ga bo publika tam že čakala. Zakaj bi mu torontska komisija torej odobrila ta privilegij mednarodne festivalske platforme - ga izpostaviti širokemu občinstvu kritikov, filmarjev in obiskovalcev, če pa bo do teh istih obiskovalcev čez nekaj tednov tako ali tako prišel prek multipleksa?

Groba špekulacija: po eni strani je situacija ugodna za festival. Deepwater se premierno predvaja v Torontu, čez tri tedne zasluži rekordne zneske na kino blagajnah, čez tri mesece pa nagrado za najboljši film ali režiserja na Oskarjih. Toronto od Bergovih uspehov pridobi na prestižu in veljavi, torej na obisku in denarju: pri nas se je Deepwater predvajal prvič! Da eden izmed njegovih filmov postane kritični ali popularni hit – po možnosti oboje – je cilj vsakega festivala, in TIFF ni nobena izjema.

Na drugi strani, in iz podobnih razlogov, je premiera v Torontu smiselna za Hollywood. Logično: festival na svoje produkte vtisne mero kulturnega prestiža. Zdaj lahko Deepwater na svoj plakat nalepi logo Torontskega festivala, kar kajpak pomeni, da gre vendarle za film kot umetnost in ne večmilijonski multipleks štof. Tukaj ima nekaj pametnega za povedati celo Pierre Bourdieu, ko nam ob svoji razlagi »simbolnega kapitala« – njegove oznake za prestiž in legitimnost – doda, da le-ta »pod določenimi pogoji in vedno na dolgi rok lahko zagotovi 'ekonomski' dobiček.« Deepwater od Toronta dobi prestiž, simbolni kapital; Toronto od Deepwaterja dobi nekaj podobnega. Oba imata drug od drugega korist, zelo specifično korist.

Ali se TIFF tukaj približuje nekakšnemu, če ne ravno redefiniciji, pa vsaj ponovnem premisleku festivalske forme? Tu ne gre za festival kot platformo za predvajanje in spodbujanje manj donosnega filma, ki si prostora v redni distribuciji po vsej verjetnosti ne bo izboril. Ne, gre prej za festival kot podružnico studiev in industrije, za katere je TIFF le eden izmed kanalov, morda najprestižnejši, a brez dvoma ne edini. Prihodnost filma Deepwater Horizon je zagotovljena tudi brez Toronta.

To ni toliko kritika filma kot pa festivalske infrastrukture – pa tudi do nje ne gre toliko za kritiko kot pa za izpostavitev trenda, trenda tako s prednostmi kot slabostmi. Dejstvo je, da so se nekateri izmed najzanimivejših filmov v Torontu znašli prav v kategoriji žanrskega mainstreama. Poleg Deepwaterja je tu The Edge of Seventeen: delno coming-of-age drama, delno najstniška komedija v režiji Kelly Fremon Craig, s [hejli stajfeld] Hailee Steinfeld in Woodyjem Harrelsonom v glavnih vlogah. Premisa se ne sliši obetavno: kolikokrat smo v zadnjih letih že slišali podobno zgodbo, ki pa se je po ogledu izkazala za mučno imitacijo klasik iz devetdesetih. Easy A je nalogo opravila odlično, na svoj način tudi Juno, a žanr najstniške komedije je v večji meri stvar preteklosti.

A temu ne bo dolgo tako. The Edge of Seventeen ve, da je devetdesetih konec; ve, da danes ni več čas za Clueless. Na njem je velika naloga: da najstniški žanr obudi, da se posluži njegovih trikov in klišejev, a hkrati ne zapade v postmoderno imitacijo. Nalogo opravi mojstrsko: The Edge of Seventeen v ameriške kinematografe prileti začetek decembra, zaenkrat pa lahko le držimo pesti, da bo pot našel tudi v domače.

Nekaj vrhuncev letošnjega TIFF-a smo torej našli tam, kjer bi jih morda najmanj pričakovali: v blockbusterju ter žanru. Kvaliteta se je znašla celo pri avtorjih, katerih se je bilo v preteklosti pametno izogibati v širokem loku. Je možno sploh še večje presenečenje kakor to, da je Clint Eastwood posnel dober film? Ta dober film se imenuje Sully in nič na njem sprva ni kazalo obetavno. Clint Eastwood, film »posnet po resničnih dogodkih«, »biografska drama«: vse to so, po navadi, znanilci nečesa slabega.

Okoliščinam navkljub je Sully – film o kapitanu Sullenbergerju, pilotu, ki je pristal na reki Hudson – čisti užitek. Na njem je nekaj izredno prijetnega, toplega: je Sullenbergerjev pristanek kaj drugega kot primer človeka, ki je – okoliščinam navkljub – pač opravljal svojo službo in nič drugega? Tom Hanks je v vlogi Sullyja temu primerno dolgočasen: na njem ni nič zanimivega, nič, kar bi Sullyja povzdignilo v boga in heroja. Hanks je nezanimiv in nečustven ter zato izjemen. A Eastwoodov Sully ni film o izjemnosti temveč o neganjenosti v luči krize: ne da Sullyju pristanek ne uspe zato, ker se je delal junaka, ampak prav zato, ker se ni. Človek je pač opravljal svojo službo, točno po knjigi in točno po pravilih. Zato se mu je pristanek izšel in zato je Eastwoodu zanimiv: film je narejen z ljubeznijo in nekaj te ljubezni čutimo tudi mi, ko opazujemo človeka, ki je v svoji službi pač dober, in nič več kot to.

Seveda nočem reči, da so vrhunci letošnjega Toronta samo v žanru. Absolutni vrh je TIFF dosegel s filmi, ki so se odvrteli že povsod drugod: [el] Elle in Toni Erdmann, to sta takojšnji klasiki, mojstrovini, o katerih zaenkrat še ne gre izgubljati besed, prvič zato, ker bosta oba brez dvoma novembra na domačem Liffu, ter drugič, ker je preprosto bolje, če o njih pred ogledom ne izvemo nič.

V Torontu se mainstream torej jemlje resno, kar pa ne pomeni, da se vmes ne znajdejo črne pike: La La Land, Arrival, Snowden, tudi to so zvezde Toronta, o katerih pa ni vredno izgubljati dodatnih besed. Vsi bodo slej ko prej v kinih, La La Land nedvomno tudi na Oskarjih (vsaj če gre soditi po nagradi občinstva iz Toronta). Nedvomno pa na Oskarjih ne bo filma re(Assignment), če ne ravno najboljšega, pa vsaj najkontroverznejšega na programu. Režiser Walter Hill se očitno sploh ne zaveda, kakšen monstrum je ustvaril: Michelle Rodriguez v vlogi hitmana Franka Kitchena na eni izmed nalog nekaj zajebe. Ubije napačno žrtev ali razjezi napačno osebo ali nekaj takega.

Vzrok ni pomemben toliko kot kazen: Franka ugrabijo ter mu prisilno izvedejo operacijo menjave spola; Frank Kitchen postane Frank Kitchen, le da gre tokrat za žensko. Niti Hill niti Rodriguez se problematik okrog zgodbe ne zavedata, nekaj pa da slutiti, da film – hote ali nehote – vseeno operira z nečim drugim kot le s transfobijo. Sigourney Weaver – v vlogi doktorice dr. Kay, vodje operacije – deluje kot izrezan klon komu drugemu kot Judith Butler ...

re(Assigment) je bil prvi film, ki sem si ga na TIFF-u ogledal, in zdi se primerno, da s prvim filmom tudi zaključimo. Kako torej povzeti festival, festival orjaških razsežnosti, kot je Toronto? Po eni strani ga definira prav to, kar definira filmske festivale kot take: vzdušje, atmosfera in čez nekaj dni obvezni post-festivalski blues. Ali ni prav izgubljenost med okoljem, preplavljenost s filmi, ljudmi in obveznostmi osrednji del festivalskega čara?

Ni malo kritikov, ki svoja poročila s filmskih dogodkov sestavijo kar doma s pomočjo privatnih povezav na Vimeo in studijske strežnike. V tem primeru gre za filmsko kritiko s prenosnika: tam si pisec filme ogleda in tam o njih svoje misli zapiše. Ampak ali ni del festivalskega čara prav čar kina kot takega – čar polne dvorane in zagrete publike. V Torontu velja navada, da se publika pred projekcijo z aplavzom zahvali 3000 festivalskim prostovoljcem in da se ob tistih nekaj – vsako leto istih – predfilmskih oglasih njihove dialoge glasno recitira. V teh drobnih momentih se odpre pot neki specifični vrsti gledalstva; načinu gledanja in poslušanja, katerega zares občutimo le v dvorani. Da ne bo pomote (in ne verjemite človeku, ki to pravi): film ni mrtev, tako kot ni mrtev niti kino. A kljub temu se je na magičnost kino dvorane, na njeno minljivost in slučajnost na trenutke vseeno vredno spomniti.