Nekaj misterioznega je v ženskem orgazmu, težko ga določimo s prostim očesom, če nimamo endoskopskega vpogleda v telo, lahko o njem samo slutimo na podlagi drugih telesnih in psihičnih odzivov. Pri ženski namreč ni tako jasnega indikatorja, da je orgazem nastopil, kot je ejakulacija pri moških. Ženski orgazem tako že vrsto let izziva polemike in debate znanstvenikov o njegovi vlogi v evoluciji, o njegovi funkciji, o vrstah ženskih orgazmov in podobno. Kot vemo, ima izliv, ki je posledica moškega orgazma, povsem jasno funkcijo v reprodukciji vrste, medtem ko je funkcija ženskega orgazma precej nejasna. V opredelitvah ženskega orgazma povzroča zmedo tudi dvojnost ženskega orgazma, vezana na klitoris in vagino, zaradi česar ne moremo poenotiti niti odgovora na vprašanje, kaj sploh je ženski orgazem. Nocoj bomo pogledali, kako trde znanosti razumejo ženski orgazem – oziroma ga ne razumejo.

Razprave o ženskem orgazmu potekajo predvsem na področjih biologije, fiziologije, evolucijske znanosti, medicine, anatomije ipd., se pravi v okviru eksaktnih znanosti. Vodilna v razumevanju orgazma je raziskava Mastersa in Johnsonove s konca 60-ih let, ki pravi, da je ta vrhunec seksualnega odziva pri človeku in da spremembe ob orgazmu niso lokalne, temveč zajemajo celotno telo in psiho. Splošni fiziološki odzivi moških in žensk pri orgazmu so zelo podobni; govorimo o pospešenem bitju srca, povišanem krvnem tlaku, hiperventilaciji, krčenju mišic, potenju, vokalizaciji ... Največje spremembe se dogajajo v genitalnem in analnem predelu, kjer se v 0,8-sekundnih intervalih pojavljajo mišični krči, ki pri moških trajajo do 25 sekund, pri ženskah pa približno 17 sekund. O vlogah drugih telesnih dejavnikov ni trdnih dokazov, vendar znanstveniki opažajo pozitivno korelacijo med orgazmom in vlogo nevronov, možganov in hormonov.

Pri spolnem vzburjenju ženske pride do vazokongestije, to pomeni, da v medeničnem predelu nabreknejo krvni sodi, kar ustvari tako imenovano orgazmično platformo. Krčenje maternice in orgazmične platforme pa je tisto, kar tvori ženski orgazem. Po mnenju nekaterih je funkcija orgazmičnih krčev, da zadržijo oziroma posrkajo semensko tekočino.

Za primarni sprožilec ženskega orgazma velja stimulacija klitorisa. Masters in Johnsonova sta predpostavila, da vagina zaradi svoje relativne neobčutljivosti verjetno ni pomembna erogena cona. Tej predpostavki pritrjuje tudi Fisherjeva raziskava iz leta 1973, ki je pokazala, da je pri večini žensk orgazem med koitusom posledica stimulacije klitorisa med samim odnosom. Le 20 % žensk je poročalo, da za doseganje orgazma med koitusom ne potrebuje dodatne stimulacije klitorisa, 24 % žensk pa ni nikoli doživelo orgazma med spolnim odnosom.

V znanstvenih krogih je prevladalo prepričanje, da je klitoralni orgazem edina oblika ženskega orgazma. Pomembno vlogo v reduciranju ženskega orgazma na klitoralnega sta odigrala ravno Masters in Johnsonova, ki sta zanikala obstoj vaginalnega orgazma in bila prepričana, da ne moremo govoriti o več vrstah ženskih orgazmov. Čeprav so njune raziskave še danes ene najbolj vplivnih v raziskovanju človekovega seksualnega odziva, se mnogi raziskovalci z njimi ne strinjajo. Leta 1982 je z delom Alice Ladas »G-točka in druga nedavna odkritja o človeški seksualnosti« debata o klitoralnem oziroma vaginalnem orgazmu ponovno oživela. Točka G, poimenovana po njenem odkritelju nemškem ginekologu Gräfenbergu, se nahaja na notranji steni vagine, nekje na pol poti do maternice, obstajajo spekulacije, da gre za nekakšno rudimentarno strukturo prostate. Ladasova je v svojem delu trdila, da je ravno stimulacija G-točke tista, ki povzroči vaginalni orgazem pri ženski.

Razen same definicije ženskega orgazma ima debata še en pomemben vidik. Mnogi raziskovalci pripisujejo ženskemu orgazmu vlogo pri zadrževanju in posrkanju semenske tekočine. V tem pogledu vsi orgazmi nimajo enako pomembne vloge in so za to bolj pomembni »vaginalni«. Po mnenju nekaterih raziskovalcev se hormon oksitocin, ki naj bi povzročal genitalne krče, ki so bistveni dejavnik pri domnevnem “posrkanju semena”, sprošča ravno ob vaginalni stimulaciji. Ta predpostavka predstavlja izhodišče polemike o evolucijski vlogi ženskega orgazma.

Evolucijski teoretiki, najbrž pod vplivom nesporne reproduktivne vloge moškega orgazma, še danes iščejo dokaze za simetrično funkcionalnost ženskega orgazma. Na področju evolucijske znanosti prevladuje prepričanje, da je ženski orgazem adaptacija, ki ima funkcijo, vendar stabilnost te teorije pretresajo nasprotniki, po mnenju katerih je ženski orgazem stranski produkt moškega. Naj nekoliko razjasnimo: adaptacija v biologiji pomeni, da naravna selekcija fiziološko, morfološko ali psihološko oblikuje neko lastnost tako, da se poveča njena učinkovitost, kar nadalje pomeni, da ima ta lastnost za organizem nekakšno funkcijo. Zagovorniki ženskega orgazma kot adaptacije potemtakem verjamejo, da ima ta neko funkcijo. Na drugi strani zagovorniki ženskega orgazma kot stranskega produkta moškega orgazma zagovarjajo teorijo, da ženski orgazem nima funkcije in je zgolj neke vrste ostanek skupnega razvoja z moškimi.

Prevladujoča teorija o adaptacijski funkciji ženskega orgazma izhaja iz teze o tako imenovanem “tekmovalnem semenu”. Ta teza temelji na prepričanju, da je v organizaciji, kjer se samica pari z več samci, zmagovalec tekme tisti, čigar seme oplodi samičino jajčece. Teza o »tekmovalnem semenu« je verjetna le, če verjamemo, da je funkcija ženskega orgazma ta, da pri koitusu posrka semensko tekočino in ji s prej opisanimi krči vagine in maternice pomaga najti pot do jajčeca. Zmagovalec tekme je torej tisti samec, ki pri samici izzove orgazem. S tem pojasnimo adaptacijsko vlogo ženskega orgazma s fiziološkega vidika. S psihološkega stališča pa tudi prijetne občutke užitka ob orgazmu pojasnimo kot adaptacijo, ki posameznico motivirajo k seksualnemu vedenju.

Teza o ženskem orgazmu kot procesu, ki povečuje možnost spočetja, je rodila dve hipotezi o evolucijski funkciji ženskega orgazma. Prva pravi, da si ženska na osnovi orgazma izbira očeta svojega otroka. To je evolucijsko funkcionalna hipoteza, po kateri naj bi samice - oz. njihov orgazem - izbirale samce s kvalitetnejšim genskim materialom. Glede na to, da biologi nimajo enotnega kriterija, kaj naj bi bili pokazatelji kvalitetnejšega genskega materiala, je ta hipoteza vprašljiva, pa vendarle živa.

Neki profesor z michiganske univerze je povzel argumente v prid tej hipotezi. Ugotovil je, da je eden izmed pokazateljev kvalitetnih genov gotovo telesna privlačnost moškega, raziskave so namreč pokazale, da ženske pogosteje doživljajo orgazme s privlačnimi moškimi. Druge raziskave so pokazale, da ženske pogosteje dosegajo orgazme z anatomsko bolj simetričnimi moškimi. Tudi telesna simetrija je tako pokazatelj dobrih genov. Še en pokazatelj dobrega genskega materiala pri moških je njihova možatost, saj so po mnenju genetikov lastnosti, ki so odvisne od androgenih (moških) hormonov bolj imune na različne bolezni in zunanje vplive. Ženske naj bi z možatimi moškimi orgazme doživljale pogosteje in hitreje. Prezgodnji orgazmi pa veljajo za posebno užitkonosne in naj bi imeli pozitiven vpliv na sproščanje hormona oksitocina, ki stimulira genitalne krče.

Če hipoteza o ženskem orgazmu kot dejavniku v selekciji kvalitetnejšega genskega materiala ne prepriča, je na voljo še druga hipoteza, ki pravi, da je evolucijska funkcija ženskega orgazma v tem, da partnerja poveže in izbere dolgoročnega partnerja. Po tej hipotezi pozornejši moški pogosteje pri ženski izzovejo orgazem, kar podpira tudi raziskava, ki kaže na pozitivno povezavo med predigro in orgazmom pri ženskah. Pomemben vpliv na frekvenco koitalnega orgazma pri ženskah naj bi imela kvaliteta zveze z moškim, saj o večji frekvenci orgazmov med koitusom poročajo ženske, ki so v dolgotrajnih partnerskih zvezah.

Kaj je torej takega na orgazmu, da poveže moškega in žensko? Vmesni člen je seveda oksitocin, tako imenovani hormon ljubezni. No, vsaj pri mnogih sesalcih je prav ta hormon posrednik, še posebej pri samicah. Oksitocin se sprošča ob vaginalni stimulaciji in naj bi imel blagodejne učinke na občutke tesnobe in bil tudi socialno stimulativen. Višje stopnje oksitocina so našli ravno pri ženskah, ki so v romantičnih zvezah. Še dobro, da obstaja biološka osnova za monogamijo in se ni človek sam odločil za to represivno obliko socialne organizacije ...

Kot vidimo, je hipoteza o povezovanju partnerjev veliko manj prepričljiva in ima že med zagovorniki ženskega orgazma kot adaptacije veliko nasprotnikov. Ko smo že pri nasprotnikih, poglejmo še drugi pogled na ženski orgazem, tistega, po katerem ta nima funkcije in je stranski produkt moškega.

Prvi je adaptacijsko teorijo zavrnil Symons leta 1979, ko je predlagal, da ženski orgazem nima funkcije in je posledica skupnega razvoja z moškim, njegov stranski produkt, podobno kot bradavice pri moških. Leta 2005 je Elisabeth Lloyd napisala delo “Primer ženskega orgazma: popravek v evolucijski znanosti”, v katerem je zagovarjala Symonsovo teorijo ženskega orgazma kot stranskega produkta. Svoj pogled je utemeljila preko analize in kritike 20 dotedanjih raziskav, ki govorijo v prid teoriji o ženskem orgazmu kot adaptaciji. Elisabeth Lloyd, ki je s svojim delom ponovno prebudila polemiko o evolucijski vlogi ženskega orgazma, navaja nekaj argumentov zoper teorijo adaptacije. Lloydova ne razume, zakaj je orgazem med spolnim odnosom pri ženskah toliko manj pogost kot pri moških. Nekateri verjamejo, da naj bi bile ženske pod manjšim pritiskom s strani selekcije. Spomni tudi na 10 % žensk, ki orgazma ne doživlja, kar je absolutno prevelik odstotek, če naj bi bil ženski orgazem tako pomemben dejavnik evolucije. Z drugim argumentom pa se nasloni na relativno nepomembnost penetralne stimulacije vagine za doseganje orgazma pri ženski, saj vse kaže, da je za orgazem pri večini žensk veliko pomembnejša stimulacija klitorisa. Zdi se ji neracionalno, da je človeška anatomija zgrajena tako, da med koitusom le redko pride do stimulacije klitorisa. Ta isti argument o pomembnosti klitorisa podkrepi teorijo o “stranskem produktu”. Mnogi namreč verjamejo, da je klitoris zakrneli penis, pri čemer je pomenljivo, da je ravno frekvenca orgazmov ob stimulaciji klitorisa približno enaka kot ob stimulaciji penisa.

Morda ne vidimo vsega, ampak ne moremo si kaj, da se ne bi vprašali: Ali niso v ozadju te goreče polemike razprave o vaginalnem in klitoralnem orgazmu? Zdi se, da obe strani ne govorita o isti stvari. Tista, ki zagovarja funkcionalnost ženskega orgazma, izhaja iz vaginalnega orgazma, druga stran, po kateri ženski orgazem nima funkcije, pa se fokusira na klitoralni orgazem. Najbrž bi bilo treba najprej ugotoviti, kaj sploh je ženski orgazem, preden se lahko lotimo njegove funkcije ali celo vloge v evoluciji.

Da ne bi zaradi neposvečenosti v evolucijsko znanost prišli do prehitrih zaključkov, raje razmislimo o teh teorijah izven evolucijskih, bioloških, fizioloških in drugih »trdnih« okvirjev. Ko govorimo o ženski in njeni seksualnosti, je potrebno reflektirati širše kulturne implikacije tega govora in njegove posledice za ženske.

O teoriji adaptacije lahko najprej ugotovimo, da gre za teorijo, ki jo je spodbudilo zavedanje o reproduktivni vlogi moškega orgazma. Čeprav se morda zdi ugotovitev o simetrični vlogi ženskega orgazma v spočetju s feminističnega stališča dobrodošla, se ne pustimo prehitro zavesti. V resnici prepričanje o ženskem orgazmu kot adaptaciji definira žensko seksualnost in njen orgazem v primerjavi s tistim jasnim in nespornim moškim orgazmom in tako konstruira ženskega kot drugega nasproti absolutnemu. Nadalje: tudi če bi se izkazalo, da imata oba orgazma reproduktivno funkcijo, se najbrž kulturno dojemanje falusa ne bi spremenilo. Po Freudu falus črpa simbolno moč ravno iz svoje reproduktivne vloge. Še več: četudi bi se spremenilo razumevanje ženskih genitalij pri spočetju, se verjetno ne bi spremenil njihov simbolni pomen. Kvečjemu bi to zavedanje žensko seksualnost in žensko še trdneje priklenilo na njeno »naravno« reproduktivno vlogo.

Drugo, kar obljublja spoznanje o ženskem orgazmu kot dejavniku spočetja in evolucijskega razvoja, je aktivna vloga ženske v tem procesu. Toda že iz uporabljene dikcije je razvidno, da ženska orgazma ne doseže sama, temveč ga izzove moški. On pripelje sebe in njo do orgazma. Kar pa se tiče ženske in selekcije, je zelo očitno, da selekcijo vrši njen orgazem in tako ta teorija ženski ne podeli aktivne vloge. Še več: oropa jo zmožnosti subjektivne izbire partnerja, saj je biologija tista, ki izbira partnerje in celo določa osnovno obliko socialne organizacije med moškimi in ženskami, kar je biološki determinizem, ki mu ni para.

Tretjič: kot vemo, znanost in medicina pomembno oblikujeta naše predstave o lastnem telesu in njegovih funkcijah. Problem, ki bi se lahko pojavil ob pristajanju na adaptacijsko in evolucijsko funkcijo ženskega orgazma, je konstrukcija ženskega orgazma kot naravnega. Izkazalo bi se, da skoraj četrtina žensk, ki med koitusom ne doživljajo orgazmov, ni normalnih. Vemo: tisto, kar je naravno, je tudi normalno. Teorija bi s tem ponudila nov zagon sporni »bolezni«, imenovani ženska seksualna disfunkcija. Ta disfunkcija, ki je leta 1997 vzniknila na srečanju zdravnikov in raziskovalcev s področja medicinskih ved in farmacije v ZDA, se nanaša na žensko nezmožnost doživljanja orgazma. Ta nezmožnost pa ni posledica kakšnih fizioloških ali genitalnih poškodb in ne mentalnih motenj. V bistvu je ta »bolezen« definirana po principu “kaj ni in je” in ne “kaj je”. To pa ni nič nenavadnega, saj smo že prišli do spoznanja o globokem nerazumevanju ženskega orgazma, tako s strani fiziologije, kot medicine, biologije, evolucijske znanosti …

Ravno nezmožnost zajetja ženske seksualnosti, misterij njenega orgazma, bi lahko bilo – sledeč Freudu - tisto, kar dela žensko za temni kontinent. Vendar je veliko verjetneje, da ženske in njene seksualnosti pač ne moremo opisati s falocentričnim jezikom in v skladu s falokratskimi zakoni.

Nerazumevanje ženskega orgazma je povzela in spisala Mirna Berberović.

Brala sta Ana Pepelnik in Marko Cetin.

Tehniciral je Linč.