Tripamo dalje, na begunce namreč. Toda metaforo tripa in njenega pomenskega registra ne uporabljamo ironično, ampak kot metaforo precej adekvatne in posrečene ocene medijskega diskurza, ko govori in upodablja begunsko krizo. Namreč, kaj pa je medijska realnost drugega kot nekakšen dolg trip. In kaj je drugega begunska kriza kot tudi osrednji medijski dogodek, o katerem se morajo izreči tudi vsa bolj ali manj znana kolumnistična imena, in ki na ta način omogoča tudi neko kopičenje avtorskega kapitala.

Toda, kot dobro vemo, je s tripi tako, da obstajajo dobri in obstajajo slabi tripi. Podobno kot je tudi z mediji: obstajajo slabi - ti so v večini - in obstajajo dobri - ti so v manjšini. Nikakor pa ne želimo reči, da so mediji izkušnja, ki izkrivlja in ukrivlja realnost - čeprav tudi to drži - in da bi posledično realnost brez tripa in medijev bila lažja in bolj pristna, temveč želimo reči, da je pri konzumiranju dobro vedeti, kdaj se bo lina med vrati percepcije širila in kdaj ožala.

Razlika med večinskimi in manjšinskimi mediji pa ni toliko v njihovi številčnosti, kolikor je v modelu. Večinski mediji predstavljajo zgodovinsko vzpostavljen model in metodologijo medijskega sporočanja, ki se ji pokoravajo medijski delavci in njihovo ustvarjanje medijskih dogodkov. Kot je nekoč rekel Stuart Hall, imajo novinarji zgodbo napisano, še preden na tipkovnico položijo en sam prst. Nasprotno pa manjšinski mediji naj ne bi sledili modelu, temveč naj bi postajali in izumljali medijske prakse, ki dogodkom ne predhajajo, temveč iz njih izhajajo. Tako medijskega obnašanja in metodologije ne moremo popolnoma predvideti vnaprej. Drugače rečeno, izumljali naj bi prakse, ki ne le, da ne reproducirajo vzpostavljenega modela, ampak naj tudi same ne bi vzpostavljale novega.

Prav tako kot razlika med večinskimi in manjšinskimi mediji ni numerična, tako tudi razlika med dobrimi in slabimi mediji ni moralna sodba. Dobri mediji so na ta način tiste medijske prakse, ki skušajo ojačati moč neke situacije, medtem ko so slabi mediji tisti, ki to moč vztrajno zmanjšujejo. In zmanjšujejo jo natanko skozi njeno ukalupljanje v vnaprej obstoječ model - z drugimi besedami, v večinski tok besed in podob, ki že vnaprej določajo, kako vidimo in kako razumemo nek dogodek.

Tako podobe beguncev in migrantov vidimo in jih tudi razumemo, še preden ti prispejo do mej našega sveta, torej Evrope. To so na eni strani podobe subjektivitete in imena oropana telesa, mase brez obraza, ki lahko vzbujajo sočutje; ter na drugi strani podobe potencialno nevarnega terorističnega subjekta, ki vzbuja strah.

Kot v knjigi Frames of War: When Is Life Grievable? pravi Judith Butler: "Moja poanta, ki ni nova, ampak terja nenehno ponavljanje, je, da je vprašanje tega, kako in če sploh se odzovemo na trpljenje drugih, kako formuliramo moralno kritiko, kako artikuliramo politične analize, odvisno od določenega polja perceptivne realnosti, ki je že vzpostavljeno. To polje perceptivne realnosti je tisto, znotraj katerega se pojem prepoznanega človeka formira in ohranja nasproti temu, kar ne more biti prepoznano kot človek - figura ne-človeka, ki negativno determinira in potencialno deformira prepoznano človeško". Natanko mediji pa pri vzpostavljanju tega in takšnega polja igrajo pomembno, če ne celo ključno vlogo.

Torej - s spinozistično filozofijo navdahnjeno razlikovanje med dobrimi in slabimi mediji odpira tudi možnosti medijske in novinarske etike onstran božjega modela kodeksov in sodb častnih razsodišč. Kjerkoli namreč etiko podredimo kodom in kodeksom, zakrivimo konstitutiven teološki akt: etiko kot možnost nekega delovanja podredimo zapovedim, zakonu, suverenosti. Da bi lahko po "artaudovsko" opravili z medijsko in novinarsko božjo sodbo, moramo medijsko in novinarsko etiko odpreti sami situaciji, iz katere izhaja. Kar pa pomeni, da morata medijski in novinarski diskurz premisliti tudi sam način, na katerega se umeščata in utelešata v neki situaciji, katere priča in/ali konstruktor sta.

Natanko to počnejo razne in raznolike prakse medijskega aktivizma. Od pamfletov, plakatov, fanzinov, grafitov, street arta, hepeningov, alternativnega tiska, internetnih portalov do družabnih omrežij. Kar je skupno vsem tem različnim praksam, je, da so to transgresivne in disruptivne medijske sile, ki prestopajo meje večinskih medijev in motijo njihov medijski tok. In sicer na način, da ne tendirajo niti le k reprezentaciji niti le k interpretaciji nekega dogodka, temveč k aktivni umeščenosti in utelešenosti njihovega diskurza.

Tem silam se skuša podeliti neko ime, natakniti konceptualno in označevalno uzdo - od alternativnih, skupnostnih, avtonomnih, taktičnih, nano, državljanskih, civilno-družbenih, do lokacijskih medijev. Že res, da je to teoretsko cepljenje dlak, toda to cepljenje ima smisel, kajti misliti skuša realne razlike med delovanjem posamičnih medijsko-aktivističnih praks, predvsem njihovo uporniško/aktivistično delovanje znotraj konkretnega oblastniškega in tehnološko-političnega ustroja. Na primer: alternativni mediji delujejo binaristično in antihegemonsko ter tako predpostavljajo oblast kot ideološki in hegemonski blok, taktični mediji pa delujejo - kot pove samo ime - taktično ter tako predpostavljajo strateško in razpršeno delovanje oblasti. In če so taktični mediji druga generacija novomedijskih aktivističnih praks, so lokacijski mediji, izhajajoči iz novih mobilnih tehnologij, razglašeni za tretjo generacijo, kajti nastajajo skupaj z novomedijskim ter bio-tehnološkim oblastnim in aktivističnim ustrojem.

Carolyn Guertin v zborniku Activist Media and Biopolitics: Critical Media Interventions in the Age of Biopower zapiše: "Lokacijski mediji so vse, kar net.art nikoli ni bil, in kar so taktični mediji vedno želeli biti. Lokacijski mediji so fleksibilni, vsestranski, utelešeni in prenosljivi. Narejeni so, da najdejo alternativne pristope, da vzpostavijo novo imaginacijo starih prostorov ali problemov, da izumijo nove viruse ali druge organizme, da bi opravili boljše delo. Lokacijski mediji so protisredstvo potrošništvu in so slavljenje utelešene izkušnje. Kjer je bil flaneur zamenjan s potrošnikom, so mobilna telesa protisredstvo sedečim in stacionarnim tehnologijam. Mobilne tehnologije spreminjajo našo uporabo prostora, pa tudi rekontekstualizirajo, repolitizirajo in rehistorizirajo naše zavedanje in spopadanje z naseljenimi okolji sveta".

Kot primer lokacijskega medijskega aktivizma Guertin navaja mobilno aplikacijo ameriške aktivistične skupine Electronic Disturbance Theater Transborder Immigrant Tool. Aplikacija imigrantom, ki prečkajo ameriško-mehiško mejo, pomaga pri orientaciji v ameriški puščavi, pri čemer je projekt umetniške narave, saj jih vodi s pomočjo poezije. Podobne aplikacije, sicer ne umetniške, so narejene tudi za begunce iz Bližnjega vzhoda. Ob odsotnosti informiranja s strani državnih, pogosto pa tudi nevladnih institucij, in ob takorekoč režimskemu poročanju večinskih medijev, je medijski aktivizem postal ključen - v vsebinskem smislu - vir obveščanja tako beguncev kot državljanov.

Urednika omenjenega zbornika, Wolfgang Sützl in Theo Hug, v tem smislu pravita: "Aktivistične intervencije v biopolitične kontekste, bodisi da so direktne intervencije v biotehnologije bodisi motnje podrejanja, se dogajajo v strogo varovanih okoljih. Medtem ko kot rezultat normalizacije interneta taktični mediji pojenjajo, biopolitični aktivizem izziva sfero golega življenja, kjer zakon ni popolnoma v veljavi in kjer politične agencije težko postavimo pred odgovornost. Da bi aktivizem bil učinkovit, mora zadeti električno ograjo izrednega stanja". Ali pa povsem navadno in analogno ograjo, ki jo varuje kordon policijskih enot.

Pri navdušenju nad novomedijskim aktivizmom se namreč pogosto pozablja, da stari represivni aparati niso preprosto izginili, temveč so se zgolj rekonfigurirali. Tako kot z odpravo meje znotraj Evrope ta ni izginila, temveč se je prestavila - tako znotraj Evrope, kjer se ločevanje med posamezniki in skupinami tvori takorekoč deteritorializirano, "na vsakem koraku", predvsem pa ekonomsko in kulturno; kot na njenih mejah, kjer velja neprebojen in na suverenost vezan šengenski režim. Enako je z državo, ta nemara ni isti aparat, ko funkcionira znotraj modernega liberalno-disciplinarnega oblastnega dispozitiva in ko funkcionira znotraj postmodernega neoliberalno-varnostnega dispozitiva.

Varnost je temelj vsega, sporoča Evropa in ponavlja Cerar. Od varnosti pri delu do varnosti na meji. Tako je Foucault svoja predavanja na College de France iz leta 1978 briljatno naslovil Security, Territory, Population - Varnost, Teritorij, Populacija. V nekaj let prej izdani prvi knjigi Zgodovine seksualnosti pa je zapisal: »Vojne se ne bijejo več v imenu vladarja, ki ga je treba braniti; bijejo se v imenu obstoja vseh; celi narodi se dvignejo, da se medsebojno pobijajo v imenu potrebe, da preživijo«. Teritorij se ne brani zavoljo suverenovega vladanja temu teritoriju, temveč zaradi varnosti populacije. Biopolitika varuje in upravlja z življenjem tako posameznika kot skupnosti, ki jo zreducira na bioekonomsko raven populacije. Toda bolj kot biopolitika življenje jača in varuje, bolj ga ubija in prepušča smrti.

Ko življenje postane predmet politično-oblastnih kalkulacij, postane tudi predmet konstantnega iskanja zoe, gole, takorekoč animalne, eksistence, od bios, politično-moralne eksistence. Biopolitiki je imanenten postopek redukcije življenja na življenje, ki se ga lahko izključi in zavrže; na življenje, za katerega ne skrbi noben politično-pravni mehanizem. Na eni strani imamo življenje, prepuščeno nadzoru in etiketirano z identiteto, na drugi imamo življenje, ki se mu identiteto odtegujejo in se ga prepuščeno smrti. Eni so pač turisti, drugi migrantje in begunci.

Kot pravi italijanski filozof Girgio Agamben, s tem ko moderna država kot osrednji biopolitični aparat in kot instanca suverena v središče postavi biološko življenje, se do popolnosti razkrije vez med oblastjo in golim življenjem, ki se nanaša na oblikovanje politične skupnosti preko mehanizma suverenosti - bodisi skozi kralja z glavo, bodisi skozi kralja brez glave, torej ljudstva.

Malo pred iztekom stoletja, ki ni le proizvedlo največ bogastva, temveč tudi največ trupel, tako Agamben zapiše: "'Uganke', ki jih je naše stoletje postavilo zgodovinskemu umu in ki so še vedno aktualne (nacizem je le najbolj vznemerljiva med njimi), se bodo lahko razpletle le na terenu - biopolitiki - na katerem so bile zavozlane. Samo znotraj biopolitičnega horizonta bo namreč mogoče ugotoviti, ali bo treba dokončno opustiti kategorialne dvojice, na katerih je temeljila moderna politika (desnica/levica; zasebno/javno; absolutizem/demokracija itd.), ki so se postopno zabrisale, dokler niso danes prešle v območje prave nerazločljivosti, ali pa bodo morda lahko spet pridobile pomen, ki so ga izgubile prav v tem horizontu".

Na terenu biopolitike lahko tako mislimo moderno demokracijo in njeno hrbtno stran, totalitarizem, liberalizem in njegovo hrbtno stran, rasizem, prav tako kot tudi kapitalizem in kolonializem - še posebej kolonializem. Agambenovo svarilo, da je meja med vrednim in nevrednim življenjem postopno prešla v notranjost vsakega človeka in vsakega državljana ter da golo življenje ni več omejeno na posebno mesto ali definirano kategorijo, temveč prebiva v biološkem telesu vsakega živega bitja, namreč velja le do določene mere, pravzaprav meje. Prav tako kot tudi biopolitika deluje le do določene meje, naprej od nje pa nekropolitika. Izraz, ki ga je skoval kamerunski filozof Achille Mbembe, se nanaša na geopolitično in (post)kolonialno dejstvo, da so določeni deli sveta prepuščeni biopolitičnemu jačanju življenja in določeni nekropolitičnemu proizvajanju trupel. Bližnji vzhod je tako cona konstantnega stanja izjeme, cona smrti, množenja golega življenja, produciranja trupel.

Takšno stanje izjeme, kjer se v totalno asimetrijo postavita suverenost in golo življenje, je tudi heterotopičen prostor begunstva, ki se tvori ob meji vseh mej, šengenski meji. Tam si v totalni asimetriji nasproti stojita evropska suverenost in zunajevropsko golo življenje; tam se suveren odloča, ali bo temu golemu življenju podelil neko simbolno identifikacijo ali ga bo prepustil simbolni, pa tudi realni smrti; tam se suveren odloča, ali bo begunce pustil brez vsakršne oskrbe in informiranosti ali pa jih bo podvrgel tehnologijam nadzora in jih tudi na ta način oropal njihove transgresivne in disruptivne moči. Tam se lahko države igrajo svoj ping pong in begunce prevažajo od ene do druge meje, ki naj bi je sploh ne bilo več.

In tam si lahko politična drugorazredna evropska država brez kakršnekoli drže, kot je Slovenija, končno dovoli, da velikemu suverenu na severu pokaže, da je zmožna varovati njegovo mejo. To je realnost in bednost slovenske suverenosti, kajti edini smisel njenega fašističnega odnosa do beguncev je (bil) objestno dokazati, da zmore varovati to mejo vseh mej.

Znotraj takšnega biopolitičnega konteksta pa ne deluje le medijski aktivizem, ki skuša vanj intervenirati, ampak seveda tudi večinski mediji, ki ta kontekst sooblikujejo na ravni diskurza in podob. Poleg stereotipnih podob, ko so se mediji potrudili, da so med begunci našli burke; poleg nenehnega izpostavljanja problema lačnih policistov in stroškov pri upravljanju begunske situacije; poleg reprodukcije delitev na prave in neprave begunce, na Sirce in Afganistance, so na primer dan po tem, ko je Slovenija čez mejo spustila prve begunce, intervjujali tiste begunce, ki so se izmučeni zahvaljevali slovenski vladi za njeno široko gostoljubje, zraven pa objavljali podobe beguncev, ki poljubljajo slovensko zemljo in begunke, ki suverenu Cerarju stresa roko. Pa da ne bi slučajno bilo pomote: to ni trip desničarskih medijev, kot je Reporter, temveč trip osrednje javne medijske institucije, RTV Slovenija. In to je trip, ki je globoko vpisan in vkodiran v mehanizme medijske reprezentacije in novinarskega sporočanja.

Barbara Rajgelj je na vprašanje o spornem javljanju novinarke RTV, ko je ta razdelila begunce na prave in neprave, v naših kulturnih novicah odgovorila, da je problem medijskih institucij tudi ta, da ne premorejo političnih teoretikov in analitikov. To je res, toda ne manjka jim le političnih teoretikov, temveč tudi teoretikov in analitikov, ki bi bili zmožni zares misliti načine medijske produkcije, njihove ideološkosti in oblastnosti. Vse do tedaj pa bodo mediji ostali dvorni prostor, kjer se bleščita suverenost in njene podobe.