Pasivnost futurabilnosti: Transdisciplinarnost v času hiperspecializacije

Pasivnost futurabilnosti: Transdisciplinarnost v času hiperspecializacije

Oddaja

Odvečnost družboslovja. Odvečnost humanistike. Odvečnost umetnikov. Odvečnost ljudi. Ne živimo na pravih krajih. Nimamo pravega znanja. Nimamo pravih veščin. Smo preširoko izobraženi. Smo preozko izobraženi. Humanistične in družboslovne fakultete postajajo servisi gospodarstva. Humanistika in družboslovje postajata uporabni vedi. Umetnost postaja uporabna umetnost. Postajamo uporabni idioti, lahko bi rekli tudi koristni idioti. Svet je pekel.

Leta 2016 sem za založbo Pekinpah prevedla delo Priročnik za vesoljsko ladjo Zemlja Buckminstra Fullerja. Fuller je bil ameriški oblikovalec, arhitekt, inženir, filozof, avtor neštetih knjig, eden najodličnejših mislecev 20. stoletja, priznan predvsem zaradi svojega celovitega pogleda na svetovne probleme, »celovite anticipatorne oblikovalske znanosti«, kot je svojo integrirano perspektivo, »makro celovito in mikro prodorno« analizo poimenoval sam.

Knjiga Priročnik za vesoljsko ladjo Zemlja je prvič izšla leta 1969: gre pravzaprav za ostro kritiko specializacije, ki jo Fuller vidi kot glavnega krivca za »kritični trenutek Zemljanov«, za »planetarno izredno stanje« sveta v okoljskem in sploh vsakršnem smislu. »Naši neuspehi«, piše Fuller, »so posledica številnih dejavnikov, a najbrž je eden od najpomembnejših dejstvo, da družba deluje na teoriji, da je ključ do uspeha specializacija, ne zavedajoč se, da specializacija onemogoča celovito razmišljanje«. »Družba je bila tedaj, tako kot je danes, skorajda v celoti sestavljena iz specializiranih sužnjev v izobraževanju, upravljanju, znanosti, pisarniški rutini, obrti, kmetijstvu in fizičnem delu ter iz njihovih družin. Naša dandanašnja svetovna družba nikakor nima tako celovitega in realističnega znanja o svetu, kot so ga imeli veliki pirati«.

»Proti krvavi svetovni uničevalni revoluciji postavljam nekrvavo, konstruktivno svetovno revolucijo oblikovalske transformacije«, nadaljuje Fuller. Ta oblikovalska revolucija že poteka, je na robovih, a vendarle prisotna, izraža pa se tudi kot metodična kritika ukvarjanja izključno s posameznimi problemi ali izkušnjami, kot kritika »plitkih blažil«, ki temeljijo na specializacijah, s katerimi se družbe neustrezno in neuspešno lotevajo reševanja problemov.

Fuller postavlja nasproti miselna orodja, ki naj vodijo um k načelom celovitosti, k odkrivanju splošnih načel, k znanostim dolgega dometa, kot so geodezija, sinergetika, splošna teorija sistemov, ki naj vključujejo čim večje število spremenljivk. Svetovnih problemov, onesnaženja, tudi onesnaženja z informacijami v naših možganih, revščine, neenakosti, vojn, tudi tega, kaj pravzaprav je bogastvo, se je potrebno lotevati s sinergijskim razmišljanjem. »V družbi je sicer lažje živeti z našimi ozkimi, kratkovidnimi specializacijami«, meni Fuller, »in prepustiti drugim – predvsem politikom – da razrešujejo naše skupne dileme«.

Ključni Fullerjev pojem je sinergija – »vedênje celotnih sistemov, ki jih ne določa vedênje njihovih delov«. V poznih šestdesetih letih 20. stoletja študentje skorajda niso poznali te besede, zanjo je slišal, cinično dodaja Fuller, manj kot eden od tristotih univerzitetnih študentov, iz česar je več kot očitno, da svet ne razmišlja sinergijsko. »To je posledica pretirane specializacije in prepuščanja zadev celote fevdalnim kraljem ali lokalnim politikom«.

Krivci za to so tudi univerza in formalne izobraževalne institucije ter procesi, ki postajajo vse bolj organizirani za »hlapčevski kategoritis«, za vse ožje intelektualne specializacije, za disciplinarno specializiranost. Izobraževalni sistem, ki ga Fuller opisuje kot »razvijanje pametnih v specialiste«, prispeva k reduciranju človečnosti, kajti narava je dala človeku možgane kot koordinacijsko središče, razum, ki pozna in razume splošna načela, zmožnost za integriranje izkušenj, za celovitost: sama evolucija, znova in znova poudarja Fuller, se upira vsem izobraževalnim sistemom in namerno naraščajoči profesionalni specializaciji znanosti. »Življenje je sinergijsko«, a odpravo splošne prilagodljivosti je prinesel prav razvoj specializacije. Specializacija je samo drugo ime za suženjstvo: »S specializacijo je strokovnjak preslepljen, da v zameno za suženjstvo dobi družbeno in kulturno zaželen položaj«.

Fuller pravi takole: Živimo na sferični vesoljski ladji Zemlja, a vidimo le majhne koščke naše male krogle. Ljudje pred 20. stoletjem so videli le milijoninko površja Zemlje, mi vidimo veliko več, toda videti moramo sferičnost Zemlje, njeno celovitost. Naša vesoljska ladja Zemlja je integralno oblikovano vozilo, ki ga moramo razumeti celovito, razumeti moramo sistem splošnih načel, ki je v osnovi vseh posebnih izkušenj, znova moramo uporabiti naš notranji nagib k celovitemu razmišljanju in razumevanju.

Izvori specializacije segajo globoko v zgodovino, v geografske ločenosti, ki so vodile k omejenim izkušnjam in specializiranim perspektivam. Prva antiteza temu so bili »veliki gospodarji morja« s svojim celostnim razmišljanjem o sferični Zemlji, »veliki pirati«, lahko bi jim rekli tudi kolonialisti, ki pa so v vladarskem gonu in pod ideološko zaslombo svojih služabnikov, denimo Thomasa Malthusa ali Charlesa Darwina, z entropijsko-malthusijansko-darvinistično ideologijo o svetu, ki predpostavlja, da ni dovolj za preživetje vseh, znova uvedli ločene suverenosti. Današnji politiki, finančni in drugi strokovnjaki so zgolj dediči ločenih pristojnosti velikih piratov – danes samo prikazni – ki se ukvarjajo zgolj z delčki, toda oni so tudi tisti, ki so si prilastili izključno avtoriteto in verodostojnost reševanja problemov ter tako postali – del problema. 

Buckminster Fuller nadaljuje: Ob prvi svetovni vojni se zgodi preobrat: Oblast velikih piratov spodnesejo nova, napredna znanstvena področja industrije, tehnologije, ki se »razvijajo od žice k brezžičnosti, od traku k njegovi odvečnosti, od cevi k brezcevnosti in od vidne strukture moči k nevidni moči kemičnih elementov, kovinskih zlitin in elektromagnetike«. Znanstvena odkritja – Einsteinova, Planckova – pokažejo, da je lahko dovolj za preživetje vseh, a le, če se v celoti odstranijo pregrade suverenosti, če torej metafizično nadvlada fizično. A kljub temu so lokalna reševanja krize in nadaljevanje malthusijansko-darvinističnega boja »ti ali jaz do smrti«, torej koncepta, da ni dovolj za preživetje vseh, vodila v kataklizmično drugo svetovno vojno.

»Protitelo izumrtju človeštva zaradi specializacije«, ki ga ponuja Fuller, je popolna svetovna desuverenizacija, beg človeštva iz omejitev ekskluzivne identitete, iz s suverenostjo omejene geografske lokacije. Njegov predlog reševanja svetovnih problemov je uporaba znanstvenih odkritij z začetka 20. stoletja, zakona o ohranjanju energije in drugih, ki govorijo proti entropiji, proti ideologiji o končnosti energije. »Vse naše gospodarsko računovodstvo je antisinergijsko, depreciacijsko in entropično hipotekarjenje«, piše Fuller, toda vesoljska ladja Zemlja je napreden, operativen, metaboličen in intelektualno regenerativen sistem. Bucky ga ponazori s svojo znamenito geodetsko kupolo, ki ilustrira takšno strukturno integriteto. Razumeti to je bogastvo, pravi. Razumeti pomeni identificirati geodetske linije znotraj geodetske kupole, ekonomična razmerja vpletenih identitet. Bogastvo je sinergijsko razmišljanje.

Za zaokrožitev Buckyjevega razmišljanja poslušajmo skladbo Buckminster Fuller kvarteta ameriškega saksofonista, enega od ustanoviteljev free jazza Ornettea Colemana. Skladba Buckminster Fuller je bila odigrana leta 1990 na italijanskem Reggio [REĐO] Jazz Festivalu - Coleman je na njem sodeloval tudi z glasbenim poklonom Fullerju.

Toda razrešitev problematike specializacije in redukcije uma s pomočjo sinergijskega razmišljanja se ni iztekla tako, kot si je zamislil Fuller. Celovito vodena avtomatizacija s pomočjo računalnikov, ki naj bi delovala kot sinergijska geodetska kupola in ki jo je Fuller ob koncu šestdesetih smatral za eno od možnih metod rešitve svetovnih problemov, se je v dobi digitalne kulture preoblikovala v algoritmizacijo vseh procesov, tudi kognitivnega uma, torej v še radikalnejše opustošenje in negacijo sinergijskosti. Fuller prav tako ni predvideval, da bo globalizacija, ki jo je pojmoval kot sinergijsko učinkovit, integriran svetovni industrijski proces, v obdobju neoliberalnega kapitalizma potekala hierarhično, segmentacijsko; da se je – kot opozarja angleški analitik kulturnih sistemov Jim McGuigan v delu Neoliberalna kultura – v neoliberalizmu zaradi izvoza dela v dežele s cenejšo delovno silo in cenejšimi produkcijskimi razmerami razvila še nova, mednarodna delitev dela in torej tudi nova oblika globalnega izkoriščanja.

Fullerjev tekst tako deluje dandanes bolj kot ne utopično. Specializacija, torej, delitev dela, se je ob napredovanju kapitalizma zgolj zaostrovala, oženje znanja v funkciji dobro utečenega stroja delovnega procesa pa je imelo posledice tudi na celostnost pogleda, na širši pogled na človeškost. Homo faber je v industrijskem kapitalizmu, kjer je delo bilo razdeljeno na vsiljene specializacije, opravljal vse bolj preprosto, depersonalizirano, specializirano, robotsko, repetitivno in nekreativno delo; postajal je masovni delavec, funkcija ob tekočem traku, enkratno delovno opravilo.

Upori proti fragmentaciji delovnih procesov so sicer obstajali ves čas: Eden takšnih je bilo Umetniško in obrtno gibanje angleškega oblikovalca in socialista Williama Morrisa ob koncu 19. stoletja. Morris je nasprotoval kapitalistični delitvi dela, ki je pravzaprav ločitev snovanja od izvedbe, ločitev sfere zavesti od produkcijske sfere, ločitev intelektualnega dela od fizičnega. Izhod sta ponujala tudi Karl Marx in Friedrich Engels: Odpravo delitve dela in oblikovanje idealnega jaza sta videla v ideji komunizma: »Danes delam to, jutri ono, zjutraj lovim, popoldne ribarim, zvečer redim živino – in po jedi kritiziram – kot mi pač prija, da ne bi kdaj postal lovec, ribič, pastir – ali kritik«, pišeta v Nemški ideologiji. V jedru posledic delitve dela, torej specializacije, je odtujenost: delavec ni odtujen le od samega produkta dela, temveč od celostnega procesa dela, od zasnove dalje, odtujen je torej od same človeške narave. Herbert Marcuse mu pravi enodimenzionalni človek. V neoliberalizmu postane – dodaja Franco Berardi – algoritem.

A kapitalistična delitev dela, specializacija, ni le ontološko redukcionistična, temveč je tudi razredno hierarhična: Vodi v statusno, ekonomsko neenakost. V vseh fazah kapitalizma je kreativna elita, torej tista, ki drži v rokah zasnovo, na vrhovih, spodaj pa je delavstvo, izvedbena sila. V današnjem neoliberalnem kapitalizmu pa je porušeno tudi to razmerje – opozarja že omenjeni Jim McGuigan – saj je kreativni razred, danes poimenovan kognitariat, prav tako izkoriščan, odtujen, pa ne le zaradi svojega radikalno prekarnega statusa, temveč ker v neoliberalizmu tudi pri tako poveličevanem kulturnem oziroma kreativnem delu zasnova in izvedba nista povezani. McGuigan potegne prav tu ločnico med fordizmom, industrijsko produkcijo, in postfordizmom, sfero digitalne produkcije, kjer vertikalno integrirane korporacije zamenja mrežni sistem, a poklicne hierarhije in z njimi stopnje odtujenosti ostajajo enake. Če je delavec, denimo obrtnik, v protoindustrijski obliki dela še imel znanje o svojem poklicu, če je industrijska produkcija razvezala spoj med delom in znanjem o produktu, pa postindustrijska oblika dela kot v posmeh svojim lastnim geslom o družbi znanja in skorajda božanskemu statusu kulturnih in kreativnih industrij ne le ohranja rigidno družbeno hierarhijo, temveč s slepili o znanju kot primarnem gonilu družbenega razvoja, dejansko pa s prepeljavo znanja v izključno gospodarski sektor uničuje vso njegovo kompleksnost. Znanje ima danes vrednost le, če je uporabno v ozkem gospodarskem smislu.

Franco Berardi v knjigi Duša na delu, kjer analizira pozicijo kognitivnega delavca v postfordizmu oziroma semiokapitalizmu, prav tako govori o odtujitvi, o specifični obliki podrejenosti, in sicer o podrejenosti kognitivne dejavnosti posameznikov takšni ali drugačni vrsti omreženosti, ki posameznikovim možganom odvzema sleherno zmožnost singularnega načrtovanja. Temu pravi “podreditev občega intelekta”, “nevrototalitarna oblast” kot proces izgradnje totalitarne nadvlade, ki se dogaja v domenah spoznavnega in nezavednega. Ali bo obči intelekt kodirala matrica? Ali se bo obči intelekt spet kdaj zmožen spojiti s svojim snovnim telesom?

Berardi na tem mestu vpelje še kako dobrodošel Foucaultev koncept biopolitike: Zgodovina oblasti je zgodovina modeliranja živega telesa, ki ga izvršujejo institucije in prakse, zmožne vpeljevanja vedenjskih oblik, pričakovanj in trajnih sprememb vsega živečega. Neoliberalizem je to naredil z vcepitvijo podjetniškega načela na vsa področja človeških razmerij in s specifično koncepcijo svobode, ki nas je vse skupaj prepeljala v prekarnost. Prekarnost je postala splošna oblika obstoja v družbi: “Kapital tako kupuje fraktale človeškega časa in jih rekombinira preko mreže”, piše Berardi. Če je Marcuse še videl rešitev v izstopu iz produkcije na obrobje, pa je v industrijskem kapitalizmu vsaj duša ostajala avtonomna. Danes, ko je na delu tudi duša, je edina “alternativa, ki prihaja, izbira med nevrototalitarizmom in transhumanizmom”. Berardi opredeljuje transhumanizem kot avtonomno kognitivno dejavnost posameznikov, kot “samoorganizacijo občega intelekta, eksperimentiranje s spoznavnimi in tehničnimi vsebinami ter tvorjenje dinamičnih struktur za interakcijsko sodelovanje, ki bo neodvisno od smotrov semiokapitala”. Skratka, neodvisnost od matrice. “Ali se bo zveza čutečih singularnosti sposobna samoorganizirati in graditi poti, ki bodo neodvisne od omreženosti in vladovanja?” se sprašuje.

In smo pri umetnikih in umetnicah, kulturnikih in kulturnicah, kreativcih, kreativkah, kognitariatu, pri tem sloju, ki je punčica ideologije družbe znanja, obenem pa najnižji prekariat. Neodvisnost od matrice? Tako je, meni matrica, in zato v Sloveniji tretjina umetnikov in umetnic živi pod pragom revščine. McGuigan sicer ločuje umetnike od kreativnih in kulturnih delavcev: slednje postavlja v prav tako odtujen razred, kot so to bili industrijski delavci, prvim pa vendarle daje potencial neodtujenosti. Umetniki naj bi bili v delovnem procesu deležni manj odtujenosti, bili naj bi bolj povezani v celovitost zasnove in izvedbe, deležni manj prisile v vsiljene specializacije in bližje Fullerjevi sinergijskosti. Umetnik naj bi torej bil Marxov idealni jaz. Toda – ali je res tako? V Sloveniji imamo na umetniškem in kulturnem področju specifičen sistem, institut samozaposlenih na področju kulture. Vanj se lahko vpiše vsak posameznik, posameznica, ki samostojno z osebnim delom opravlja umetniško ali kakšno drugo kulturno dejavnost. Razvid samozaposlenih na področju kulture naniza skupno 61 specializiranih poklicev na področju kulture, denimo književnik, prevajalec, kritik, ilustrator, oblikovalec, slikar, arhitekt, konservator, režiser, dirigent, skladatelj, kurator, igralec in tako dalje. Če je ta sistem še pred letom 1991 zajemal delavce in delavke v kulturi in umetnosti, ki so delovali izven institucij, a je glavni korpus kulturniškega in umetniškega dela vendarle bil izveden v stabilnih umetniških oziroma kulturnih poklicih znotraj institucij, pa je razvid samozaposlenih s tukajšnjim napredovanjem neoliberalne epifanije kapitalizma vse bolj postajal seznam podizvajalskega outsourcinga. Vsi smo postali zunanji izvajalci, ki so nas institucije s področja kulture najemale za mezdno delo, bolje rečeno, za “pavšal”. Pa še to le do Zakona za uravnoteženje javnih financ iz leta 2012, po tem letu pa smo gladko postali poklicna skupina, ki najhitreje pada v revščino. V institucijah, ki delujejo na področju kulture, skorajda ni več zaposlenih kulturnih delavcev, zgolj menedžment, birokracija, in seveda njen svojevrsten in svojevoljen teror.

In tako smo vsi, ki delujemo v kulturi ali umetnosti, postali samozaposleni, torej obrtniki, pa ne v Morrisovem utopičnem pomenu avtonomne celovitosti niti v Fullerjevi sinergijskosti, temveč čisto preprosto neoliberalni podjetniki. Kulturna oziroma umetniška politika z oblikovanjem umetniških oziroma kulturniških statusov že implicira specializacijo, gre za, poudarjam, specializirane poklice, umetniki smo strokovnjaki, ki bomo izvedli to ali ono. Ne vem, kaj so si kulturni politiki mislili – da lahko preživimo od poezije? V slovenskem jeziku? Seveda je Ministrstvo za kulturo potem začelo dodajati v pogoje za dodelitev subvencioniranega statusa mednarodno pojavljanje, mednarodne nastope, objave v tujini, ne da bi pri tem kakorkoli pomagalo. Država pomaga v tujini gospodarstvenikom, ne pa tudi umetnikom. Ne želi le strokovnjaka, temveč tudi samostoječega poslovneža. Samo v umetnosti.

In da ne bi ravno crknili, so nam začeli dodajali statuse oziroma poklice. Sama imam tri umetniške statuse, torej tri umetniške poklice: sem pesnica, torej književnica, kritičarka na področju umetnosti in prevajalka. Toda Ministrstvo za kulturo daje pravico do subvencioniranega statusa na podlagi zgolj enega poklica – in če vemo, da umetniki kombiniramo več umetniških poklicev, ker pač počnemo neizbežno povezane stvari, pa tudi zaradi golega preživetja, to pomeni, da so velikanski deleži našega dela nepomembni tako za naš poklicni status kot za preživetje. Dve tretjini mojega dela sta nepomembni, izničeni. Sistem nas na eni strani sili v specializacijo, po drugi pa nas prav s tem vodi v mizerijo.

Sistem avtorske specializacije, lahko bi rekla, avtorske fragmentacije, predstavlja tako enega večjih problemov. Tudi zato, ker je izjemno težko, v umetnostnem smislu že skorajda zaostalo ločevati umetniška področja, še posebej po moderni ali postmoderni dobi, ki sta dodobra razveljavili meje posameznih umetnostnih sfer. Umetnice in umetniki večinoma presegamo arbitrarne meje posameznega umetnostnega področja, zaradi same narave umetniškega dela delujemo na več, zdaj prisilno ločenih področjih, rezultate dosegamo na vseh, in to ne glede na radikalizirane pogoje dela. Ta umetniška večdimenzionalnost je dejstvo, ki ga sistem ne upošteva niti v konceptualnem smislu, kaj šele kot poklicno dejstvo. Niti več poklicev, ki nam jih nalaga, ne upošteva kot poklicno dejstvo.

Sistem več kulturniških oziroma umetniških poklicev torej ne predpostavlja tudi sprejetja večdimenzionalnosti umetniškega delovanja, ne nagrajuje torej kakšnega fullerjevskega integriranega avtorstva. Tu je bolj zato, da uveljavlja nadzor nad posameznim področjem, da obvladuje tako dinamično področje, kot je umetnost, in seveda umetnike in umetnice. Zaradi pravil preživetja nas sili v avtorsko redukcijo; iz avtorjev, ustvarjalcev želi oblikovati storilnostne avtomatone, ki bodo pač prispevali svoj delček.

Posledice tega kategorialnega terorja ali – bi bilo bolje reči – formatiranja uma? V drugih umetnostnih izrazih, kjer prav tako ustvarjaš, si skorajda nepoznan, kajti kljub njihovem mnoštvu ali pa pač prav zaradi njega začneš neizogibno zanemarjati katerega od njih. S tem izpadeš iz delovnega področja, iz umetniške skupnosti, pa tudi iz javnosti, kajti glasbena javnost dandanes ni tudi literarna javnost in likovna javnost ni tudi filmska javnost. Mar ni to noro? Skozi vsa desetletja svojega umetniškega ustvarjanja dobivam nora vprašanja o morebitnih razlikah v mojem avtorskem izrazu, vprašanja, skladna s tistim Fullerjevim hlapčevskim kategoritisom, in kljub implicitnim komplimentom, ki jih menda vsebujejo, denimo o “avtorski širini”, in njihovi dobronamernosti čutim pod njimi to trdo brezšivno realnost ponotranjene ideologije o ločenih domenah. Tako sem venomer v neprostorih. Tako razmišlja sistem, birokratsko, razkosano, po enotah, ne zmore drugače.

Specializacija se še kar nadaljuje, se stopnjuje, disciplinarno, kognitivno, sistemsko. Sinergijo je nadomestil mozaik. Fullerjevo sinergijsko razmišljanje, lahko bi rekli tudi transdisciplinarnost, je nadomestila interdisciplinarnost. In vse ostaja enako: specializiranost posameznih znanj, kanoniziranost disciplin, kontroliran obseg znanja, disciplinarna, redukcionistična delitev znanja, nadzor nad njim, čuvarji disciplinarnih meja in tradicij, fevdalni kralji, ki ohranjajo svoje parcele, monopole nad področji, ločene suverenosti. Natrgano družbeno tkivo in vedno nove in nove kompozicije njegovih delov. Skratka, zapor.

Če se za konec še za hip vrnem k področju umetnosti, ustvarjanja, avtorstva. Buckminster Fuller govori tudi o jeziku: pravi, da je bila govorjena beseda, ki je za svoje razvitje zahtevala vsaj dva človeka, prvo industrijsko orodje, ki je privedlo do progresivne integracije posameznih izkušenj in misli. Pisana beseda je bila prvi sistem za shranjevanje in pridobivanje informacij. Po industrijskem kapitalizmu, ki je ločil misel od konkretnosti, ob neoliberalnem kapitalizmu, ki je abstrakcijo povzdignil na raven faktičnosti, iz razmišljevalcev, umetnikov, pa ustvaril svoje mezdne delavce, skorajda piarovce, je čas za 

O položaju umetnic in umetnikov v Sloveniji v sklopu cikla Pasivnost futurabilnosti je razmišljala Nataša Velikonja.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness