Gáspár Miklós Tamás je, kakor sam zase pravi, že celo življenje izdajalec. Kot disident je iz rodne Transilvanije pobegnil na Madžarsko, kjer je bil trn v peti partiji in del kroga disidentov, ki se je zavzemal za liberalizacijo države. Med časom tranzicije je postal poslanec madžarskega parlamenta, kjer je zastopal Zavezništvo svobodnih demokratov med leti 1989 in 1994. Nato je ob začetku novega tisočletja obrnil hrbet neoliberalnim politikam in reakcionarnim težnjam, ki so bile njihova posledica. Ponovno se začne identificirati kot marksist in spiše kar nekaj razvpitih analiz – med njimi v slovenščino ravnokar prevedeni tekst z naslovom Postfašizem, ki ga najdete v zborniku njegovih spisov Komunizem po letu 1999, nedavno izdanem pri založbi Sophia.

Tamás je bil med svojim kratkim bivanjem v Ljubljani polno zaseden z intervjuji za različne slovenske medije. Pričakujemo, da je večina izmed njih pograbila njegove teze o postfašizmu, zato smo se odločili z njim imeti pogovor o malo drugačnih temah. Tako smo s Tamásem klepetali o izivih, ki jih za nas predstavljajo nove inovacije na področju avtomatizacije v proizvodnji, o posledicah le-te za razredno strukturo 21. stoletja ter antisemitizmu. Temi, ki je z uspehom stranke Jobbik na Madžarskem vse bolj pereča, kar se je pokazalo prejšnji teden ob odstranitvi kipa enega najznamenitejših filozofov levice Georga Lukácsa iz parka v Budimpešti. V veliki meri zaradi tega, ker je bil judovskega rodu. Prisluhnite!