Začenjamo nerodno in negotovo: radi bi se, med drugim, posvetili kulturi in njenemu prazniku, a tudi ne. Kultura, sploh nacionalnodržavna, sicer po eni strani predstavlja hvaležno zalogo snovi za sarkazem (in v vsaki šali je malo šale), a po drugi strani ta sarkazem vedno tvega, da, prvič, ne bo na ravni bruk, ki jih besede in dejanja kulturnikov delajo njim samim, in, drugič, da je beda nacionalkulture nalezljiva, da se ob preveč stika z njo navlečemo upravičenosti do sredstev, stopanja skupaj, zavzemanja čvrstih in nedvoumnih stališč in tako naprej.

Sarkazem kot racionalizacija exita iz določenih scen, določenih miljejev, določenih manir bondanja in komuniciranja, je vedno afterthought po impulzivnem begu, dezertiranju in hkrati prst na pulzu lastnih emocionalnih tokov – ali je razdalja res že varna, ali so retroaktivne opazke res izraz olajšanja ob uspešnem exitu, ali pa so jedke in resentimentalne, izraz tega, da te še vedno negativno definira in obseda tisto, čemur si mislil, da si pobegnil? Ali še vedno terjaš pozornost in to, da se naslovniki opazk malo zamislijo – v tem primeru bi bila kritika kulture še vedno ujeta v njen živi pesek obsojanja.

Artwork: Kladnik & Neon