Dobro prilagojena Clauda

Dobro prilagojena Clauda

Mnenje, kolumna ali komentar
5. 10. 2018 - 13.00

»Ljubica, reciva samo, da počasi začenjaš izgledati, kot da spadaš na vlak,« reče Samantha Carrie, ko po 3 dneh vožnje z vlakom iz New Yorka v San Francisco mozolj na Carriejenem obrazu doseže kritično točko razvoja. Ta omembe precej nevredni citat iz kultne serije Seks v mestu (ja, jebiga, realnost je, da je Seks v mestu kultna serija) si je nekako utrl pot na planu nekje sredi mojega tritedenskega potovanja po kanadskem Ontariu in New Yorku in obtičal z mano vse do konca poti. Kot opomnik na eno izmed ključnih ugotovitev, ki jih je v meni sprožila fizična prisotnost v svetu, ki ga doma konzumiram kot način sprostitve in zabave.

Vsak še tako povprečen detajl iz vsakodnevnega ameriškega ali kanadskega življenja je namreč name deloval kot nekakšna čudna verzija magdalenic, kot spomin na nekaj, kar je bilo zaužito tolikokrat, da je postalo integralni del mojega miselnega in vedenjskega repertorja. Oziroma če začnem drugače: ko sem po 9-urnem letu iz Benetk prvič v življenju stopila na ameriško celino, se je zdelo, da sem skoraj popolno opremljena s potrebnimi preživetvenimi znanji, počrpanih iz bogatega repertoarja popkulture. Oziroma recimo, da sem vsaj tako izgledala.

S sopotnico naju na letališču pobere najina skupna kanadska prijateljica in gostiteljica ter naju iz Toronta odpelje naproti manjšemu Hamiltonu. Tako rekoč ekvivalent temu, kar je Brooklyn za New York, nama reče. Če hočeš res videti, kje se dogaja gentrifikacija, ne greš v New York, temveč v Toronto. Ta se je v zadnjih nekaj letih začel vse bolj nekontrolirano širiti in prvih 20 minut vožnje v mesto te spremljajo prizori visokih steklenih stolpnic, ki segajo vse do 30. nadstropja, nekatera še višje. Vse sama stanovanja, škatlasto zložena druga zraven drugega, od stropa do tal sestavljena iz samega stekla.

Spominja na prizor, ki bi ga pričakoval sredi Pekinga, kajne?, je njeno retorično vprašanje. In še doda: Toronto je postal tako kaotičen, da spominja na osje gnezdo. In cene najemnin so že presegle newyorške. Najbrž bodo še narasle, odkar je Google zakupil del mesta, da bo tam postavil t.i. pametno mesto. Kaj se bo tam dogajalo, noben točno ne ve, celoten projekt je zelo »hush, hush«. Znano je le, da bo seveda vse opremljeno z najnovejšo tehnologijo in potrebnimi senzorji, da bo bodo lahko odzivali na vsako najmanjšo spremembo. Vreme bo skrbno nadzorovano in regulirano. Čez dan se bodo stanovanja spremenila v co-working prostore. Vse skladno s potrebami in fluidnostjo sodobnega človeka.

Kasneje imamo priliko eno noč prespati v enem izmed tistih steklenih stanovanj. Tapisrani hodniki, bazen na 9. nadstropju in receptor prej kot na stanovanjski kompleks spominjajo na hotel. V stanovanju občutek, da si opazovan z vseh strani, še poveča klavstrofobičnost majhnega prostora, ki se meša bodisi z gradbiščnim ropotom nenehno rastočega mesta bodisi z oglušujočo tišino zaprtih oken in brnenjem klimatskih naprav. Nekateri stanovalci poskušajo prekiniti monotonost stekla in jekla z nekaj provizoričnimi rastlinami in stoli na balkonih, ampak nihče ne želi zares predolgo posedati na njih. Razgled pač ni baš nešto. Bazen kljub temu preizkusimo in opazujemo sončni zahod v tistočih steklenih odsevih. Ljubica, reciva samo, da počasi začenjaš izgledati, kot da spadaš v ta stanovanjski kompleks.Pot nas pelje dalje čez pokrajine, ki se navidez ne spreminjajo niti po par urah vožnje. Takrat šele začneš dojemati, kaj tukaj pomenijo razdalje in zakaj za vsakodnevna opravila vsi uporabljajo avtomobile. Dlje ko se pelješ na deželo, večje so razdalje. In pri omejitvi 100 km/h na avtocesti se zdi, da so še večje. Manjša mesta z mestnim jedrom praktično ne obstajajo več. Vse več infrastrukture se prilagaja temu, da je možen kar se da enostaven dostop z avtomobilom.

Med vožnjo se pred mano zvrstijo znani napisi velikih trgovinskih in prehrambenih verig. Taco Bell, Walmart, The Home Depo, Starbuck, Bed, Bath & Beyond, Whole Foods, Wendy’s, Target, Toys R US, Dunkin’ Donuts, 7-eleven ... Na trenutke se mi zdi, kot da smo se znašle na kakšni izmed umetno zgrajenih ulic v filmskem studiu in da so trgovine le kulise; nekdo se bo vsak čas zadrl, da je pavza, nam popravil make up in nas poslal dalje. Skladno z navodili za obnašanje na tem filmskem setu se v Starbucksu jezim, ker so že tretjič narobe napisali moje ime na kavni lonček. Tokrat sem iz Klare postala Clauda.

Na neki točki prispemo tudi na kanadsko mejo z ZDA. Ura je 8 zjutraj, mejni prehod je ovit v prve jesenske meglice, ki jih je prineslo zgodnje jutranje deževje. Od kje se poznate? Zakaj želite vstopiti v ZDA? Kam greste? Kdaj se vračate? Standardna vprašanja. Samo malo se boste zapeljale do tiste stavbe in šle po žig za v potni list, ker še niste nikoli stopile na ameriška tla. Prav? Prav. Neprespane, mastnih las in bledih obrazov se skobacamo iz avta in zavijemo v temačno čakalnico migracijske pisarne.

Čeprav je mejhni prehod večinoma prazen, je čakalnica nabito polna z ljudmi vseh ras, starosti in spolov. Kdo ve, od katere jutranje ure že čakajo na vrsto. Od neštetih uradniških okenc obratujejo samo trije, ki so od nas ločeni s plastično pregrado. Niti zmedeni Američani, ki občasno zavijejo v čakalnico, ker jih zaradi bogsigavedi česa niso takoj spustili čez mejo, ne vedo, kam se obrniti. Blazno so nejevoljni, ker so bili kar takole vrženi v čakalnico s preostalo rajo. Starejša Američanka, ki prisede zraven mene, se mi nasmehne, ko zavzdihnem po polurnem čakanju. Seveda, skoraj edine belke v čakalnici, kjer ena izmed njih nosi majico, na kateri so natisnjene ameriške palačinke, bomo menda prišle hitro na vrsto. Nak, gospa, vi sploh ne veste, da sem v bistvu z Balkana.

Ne pomaga, da potujemo v družbi Kanadčanke. Kanada je v očeh Amerike ipak Balkan, Kanada pa svoj manjvrednostni kompleks rešuje z neprestanim iskanjem situacij, v katerih je na boljšem kot Amerika. Tipična domača kanadska naloga v osnovni šoli je spis z naslovom: V čem se razlikujemo od Amerike?

Nadaljnje tri ure obtičimo na kovinskih klopeh. Na zaslonih predvajajo Fox News, kjer je že desetič danes novica o smrti Johna McCaina. Ljubica, reciva samo, da počasi začenjaš izgledati, kot da spadaš v migracijsko čakalnico. Ko nas končno le pokličejo po hreščečem zvočniku, sam postopek traja slabe 3 minute. Verjemi, ko se bomo vračale nazaj v Kanado, bo vse skupaj trajalo minuto, pa še zaželeli nam bodo dobrodošlico, mi reče kanadska kolegica. Res nam.

Kot očitno dobro prilagojeno Zahodnjakinjo me je torej redko kaj vrglo iz tira. Ali me opozorilo, da v bistvu ne spadam tja, četudi bi se – roko na srce – z nekaj dodatne vaje v parih mesecih zagotovo uspela popolnoma zlit s svojo okolico. Navsezadnje me je moje okolje »triggalo« do te mere, da sem bila ves čas v nevarnosti, da mojo percpecijo nadomesti kolaž filmskih citatov in popkulturnih referenc. A vendar je moj kulturni in zgodovinski milje, iz katerega izhajam - pa recimo temu Balkan v najširšem pomenu besede -, ves čas ostajal prisoten nekje v ozadju in si privoščil opazovati dogajanje s fascinacijo nekoga, ki ve, da to lahko stori, ker bizarnosti ameriškega sveta pač niso njegova vsakodnevna realnost. Moj notranji ekvivalent motilcu telefonskih signalov in Googlovih senzorjev, ki me je sunil pod rebra vsakič, ko mi je na Zahodu postalo preveč udobno.

Aktualno-politične oznake: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness