Aziz za neumnega človeka pravi, da ima “kuskus v glavi”. K Azizu popotnik zaide, ko išče prenočišče za male pare. Aziza bi človek lahko spoznal tudi sede na stopničkah pri pošti, pred modrimi vrati feške medine, kjer on vsak dan ob istem prizidku parkira svoj motor. Poleg modrih vrat Fez obkroža mestno obzidje in nekaj vrat v drugih barvah. Najstarejša vrata so Bab Mahrouk na zahodu, Bab Guissa na severovzhodu in Bab Ftouh na jugovzhodu, vmes pa se pogledu nastavljajo luknjave stavbe. Navsezadnje je Fez tudi največje preživelo srednjeveško mesto na svetu, in ohranitev ne bi bila mogoča brez mogočnih mestnih vrat in luknjavih sten. Luknje pri gradnji so stalnica maroške in druge mediteranske arhitekture. A tudi nekateri bloki na Viču so imeli luknje v stenah med stanovanji. Zaradi njih poteka pretok zraka, stena diha in dlje zdrži temperaturna nihanja. Aziz pa je dejal še nekaj – v Maroku imajo tudi drug, duhovni namen: “Ptice, to je zaradi ptic. Močno jih spoštujemo in te luknje so tu za njih: za gnezda, in zaščito”. “Ptice so naši nebeški čuvaji,” je nadalje razlagal, jaz pa se spominjam Erasmus študentov po Ljubljani, ki golobe dojemajo kot leteče podgane. Evropa že ima svoje standarde.

Obzidje in mestna vrata krasi še nekaj utrdb, imenovanih "kasbah". Nekoč jih je bilo 13, saj je mesto veljalo za regionalno vojaško garnizijsko središče. A čas je ta namen pogoltnil in kasbe so zasedli državljani, plemenske skupnosti in – v primeru Feza – mali trgovci. Ker je Fez stal na koncu trgovske poti z zlatom iz Timbuktuja, so ga vsako noč ob sedmih zaklepali. Polagoma se je spreobrnil v obrtno prestolnico države: kolonizatorji, politikantski naredniki in trgovski moguli so sklepali trgovinske sporazume, obglavili gospodarstvo, zmrcvarili izvoz, prednjačili uvoz in do roba napeli mednarodni dolg. Nekaj takega, kot je sir, je tako zdaj po celi državi luksuzna dobrina. Edini približek, ki se ga dobi v maloprodaji, je zdenka sir, ki se ga smatra za posebno poslastico: v nekaterih štacunah tudi njega ni, ‘msemen z zdenko je vedno malo dražji, ko ga dobiš v roke, pa si slastno obližeš prste. A tudi zdenka je uvožena. Tu pa se misija nemogoče za politiko “kupujmo domače” še ne konča: blago po celi državi je vse manj lokalno – po Franciji in Turčiji je sedaj na mestna vrata potrkala še Kitajska. 

Kitajsko-turško-francosko blago z maroškimi motivi se po svetovno največji mestni-coni-brez-avtomobilov razvaža – z osli in ročnimi vozički. To je za slehernega pešca poglavitno: za razliko od Marakeša, kjer je največja nevarnost v soukih zaletavanje drvečih mopedov, je v Fezu mnogo pešcev in stalno drenjanje mimoidočih, ki ga sedaj verjetno marsikdo pogreša: komolec tu, rep tam – čas v feški medini teče počasi kot otovorjen osel. Izven nje pa čas leti, ulice so široke, avenije so kot piste, zgradbe so markantne. Kot na primer krožno atrijska stavba šole mojstrstva, ekspertize in natančnosti v različnih obrteh. Zaobjema jo vrt, preraščen z visoko travo in grmičevjem. Otroci in mladi tekajo iz delavnice v delavnico, se hihitajo. Nek mali, star deset let, pravi, da je zapustil svojo rodno vasico, ker tam ni šole, in zdaj živi sam v majhni, podrti sobici. 

V medini so zgradbe bogatunov in zgradbe revnih navzven dostikrat videti enake. Aziz pravi, da so lokalci namerno pazljivi, da ne razkazujejo bogatstva, za katerega vedo, da ga nimajo vsi. Tudi danes se dobro ve, kdo lahko spi na primer v riadu; že beseda "riad" izhaja iz arabske besede za "vrt". Zdaj pa so vrtove in mnogo nepremičnin pokupili in v hostle spreobrnili številni tujci. Hostel, kjer dela Aziz in ni riad, je na primer v lasti Angležinje, ki je v osemdesetih letih delala kot turistična vodička. Med delom s polnimi avtobusi bledo-angleških bakic je spoznala nekega maroškega poslovneža ter se spustila v afero z njim in njegovim biznisom. Zaškripalo je zaradi njegove druge žene, a naša vodička si je vsekakor izborila hišo in dovolj dirhamov za svoj posel s prevozi turistov. E, v tem poslu je gospa brilijirala, saj je nekriv – nedolžan španski šofer ta, ki je stradal, ko so njega vrgli v zapor zaradi švercanja drog v avtobusu. Medtem pa naši orkestrantki uspe nabaviti hostel. Ob zelenem čaju sedim s še grenkejšo švercerko, trese se, oči ji bodo izskočile iz jamic, frčal bo kuskus kimam z glavo, stiskam dlani, jih zrinem med stegna, da mi krvave krogle slučajno ne padejo v roke. Poslušam tekoče travme, kako ima druga poslovneževa žena raka, in še nekaj o nekih otrocih. Pretreseno pripoveduje povsem drugo zgodbo o celotnem fiasku, kot mi jo je razložil Aziz. A on še razlaga, noč je, z motorjem drviva po razvejanih avenijah novega dela mesta Fez: gre za veliko večje sodobno mestno območje z imenom Ville Nouvelle, ustanovljeno v francoski kolonialni dobi. Vmes se peljeva še po soseskah, kjer so same vile. Aziz našteje sedem poslovneževih hiš, ki jih sicer zaradi temne noči ni mogoče zares videti, in tako je tudi bolje. Od tu se ne vidita niti umazan mladoletni obrtnik niti njegova podrta sobica. Ničesar ni slišati o usodi španskega šoferja in njegovi zaporni kazni. Razgled izriše kresnice na nebu in zvezde na tla in Aziz pove, da je to njegov najljubši plac. Verjamem. Fez na dlani, ponoči in od daleč, sploh ne kaže svojega prahu, soli svoje zemlje.

Aziz še ni nehal vneto razlagati, na vrsti je trač o zabavah mestnih bogatašev: na večerjo pridejo v parih in takoj dajo ključe od avtov na mizo. Žur večinoma poteka v glavah, dokler na koncu, ob odhodu, vsaka žena ne vzame ključa po svoji izbiri in odide za to noč spat s človekom, komur pripada ključ. Odšla je tudi noč, motor se je odpeljal, avtov ni. Nad našimi glavami letijo ptice. Mesto se prebuja.