Dve uri in pol dolga vožnja na koncert Waka Flocka Flamea v Vicenzi v Italiji je bila že sama po sebi opisa vreden dogodek. Večkrat sem v etru povedal, da sem svoje znanje o hip hopu pridobil ob poslušanju postaje Power 92 v predmestjih Chicaga, ki so pravzaprav eno samo veliko parkirišče; govori se, da temu urbanemu okolju ni para na svetu, razen mogoče New Jerseyja, a moram priznati, da je avtocesta od Trsta do Vicenze, s tremi Ikeiami in pol ducatov nakupovalnih centrov, kar sprejemljiv nadomestek. To velja a fortiori ob odlični, 100% pristni črnski izbiri CUF-ovih DJ-jev, ob kateri sem lahko obnovil svoje znanje aktualne črnske glasbe s hiti Juicy J-ja in Drake-a, ponovno poslušal klasike Gucci Manea, Waka Flocke in OJ Da Juicemana in ob hudobijah "AK47", "Weed Shoes" in "Skinny Niggaz Running Shit" dokončno potrdil svoj sum, da je Soulja Boyev 1Up mixtape bržkone najbolj zabaven hip hop izdelek zadnjih let.

Zabava je tu pravzaprav ključna beseda; malo sem ven iz – pa tudi sleherne – aktualne glasbene scene in zdaj sem se znašel v družbi predanih zasledovalcev tekočega dogajanja v hip hopu. A to ni bil noben problem, saj je poslušanje minilo v občudovanju vseprisotnega črnskega smisla za humor in obskurnih potrošniških detajlov in brezčasnem daydreamerskem recitiranju besedil o strelnem orožju, "bitches", in seveda o  Versaceju, luksuzni blagovni znamki, ki sta jo Migos in Drake naredila v enobesedni refren hita letošnjega poletja. Wakajev vzklik "Million dollar house!" je v kombiju odmeval veliko dlje kot komad, ki mu pripada, prav tako njegovo ... huh, ne vem, kako se reče temu, ko črnci vstavijo eno in isto frazo po vsakem stavku ali besedi ... no, Waka Flocka reče besedo "squad" po vsaki povedi in občasno smo jo tudi mi.

Najbolj pa sem bil navdušen nad odlično odigrano foro: ko je nekdo na avtocesti opazil kakšen hud, nov športni avto, je spokojno in spoštljivo rekel "evo, foreign" ter prikimal v smer dotičnega avtomobila; drugi so gledali za njim in isto spokojno in spoštljivo potrdili: "foreign". Izmed vseh možnih označevalcev, ki jih imajo Slovenci za hude avtomobile, je "foreign", "tuji" – ki, kolikor vem, še ni dosegel statusa samostalnika, niti med črnci – iz zelo jasnih razlogov najbolj nesmiseln; pa še v Italiji smo bili, v domovini Bugattijev in Murciélagov; ampak Rick Ross reče "foreign", naj bo "foreign", in to, oprostite, je fucking hilarious.

O tem, kako bo izgledal nastop, nihče blagega pojma. Pregled spletnih vsebin, povezanih z dogodkom, je pokazal dve vrsti "trasha"; uradni flajer za event je ponujal posrečeno zmes clip-art hip-hop klišejev - reaktivec G4? Ameriška zastava? Flaša Absolut vodke? Zakaj pa ne? - in dekadence italijanskega clubbinga. Po drugi strani je Facebook stran za nek pub v Vicenzi, ki je zavzeto promoviral dogodek in ki je očitno priljubljen med črnci iz bližnje vojaške baze, imel tako cenene in neokusne flajerje, da bi v smeh spravil celo oblikovalce erotičnih oglasov na zadnjih straneh revije Vikend. Sledem, ki jih je bilo mogoče najti v virtualnem prostoru, lahko dodam še samoumevno privlačnost Wacka Flocka za mladino, vpeto v "hip" evropski plesno-elektronski žanr trap [trep]. Tako sem lahko pričakoval, če nič drugega, etnografsko zelo zanimiv dogodek.

Ko pa nas je GPS vodil mimo zadnjega naselja pred praznino ruralne periferije Vicenze, in ko smo nato parkirali kombi pred prizoriščem, sem ugotovil, da je resnica že krepko presegla pričakovanja. Dogodek je namreč bil prestavljen iz originalnega prizorišča, nekega "summer club-a" na plaži, v... no, ja, bilo je videti kot da bo Waka Flocka Flame nastopil v neki bajti, ki so jo pred kratkim prenovili v picerijo. In če drži, da je sopotnik pokukal skozi okno in videl hlebce testa, je dejansko bilo tako: traperska legenda Waka Flocka Flame je nastopil v manjši piceriji na obrobju Vicenze.

Če pridevnik "ghetto" v ameriški angleščini med drugim pomeni "slabo improvizirano, skupaj nametano", si bolj "ghetto" prizorišča za koncert ne bi mogli želeti. Primerno! Na sorazmerno majhnem letnem vrtu, kjer se je dogajanje odvijalo, ni bilo odra ali sound sistema kot takega; manjši dvignjen del ploščadi s stopniščem vred je služil kot oder, sound sistem pa, tako bom rekel, ni bil plod nekih resnih prizadevanj za akustiko. Bil je hrupen in zelo glasen. Predvidevam, da so DJ-i, napovedani na originalnem flajerju, odpadli, kajti v dobrih dveh urah, ko smo čakali Wakajev prihod, smo poslušali en in isti izbor trenutnih črnskih hitov. To ni motilo publike, ki so jo v tem vrstnem redu sestavljali opazno mlajši Italijani z na strani pobritimi hipsterskimi frizurami in vsaj dve velikosti prevelikimi brezrokavnimi majicami, ameriški črnci in črnke, pretirano naličene in zrihtane Italijanke, ki so najbrž prišle zaradi napovedanega "pista reggaeton", ki ga naposled ni bilo, in hipsterji.

Ob četrtem predvajanju Big Seanovega "Clique" se je počasi videlo, da občinstvo postaja neučakano. Napovedana ura nastopa je že minila in Waka Flocke ni bilo nikjer. Nato se je začela več kot pol ure trajajoča drama, ki je pričarala vzdušje stalnice črnskega humorja: sumljiv, neurejen, slabo voden klub. Ker je bil "oder" podaljšek plesišča, varnostniki pa bolj zmedeni nad celotno situacijo kot publika, so ljudje nemoteno prihajali gor; povezovalec večera, ameriški črnec, je pozval ljudi, naj se odstranijo z odra. "Please everybody, please clear the stage," je dejal, a ob vsakem pozivu se je zgodilo nasprotno in na odru je bilo čedalje več ljudi.

Pošalili smo se, da Italijani ne razumejo ničesar razen besede "stage" in mislijo, da jih vabi na oder. Mogoče je do iste ugotovitve prišel tudi povezovalec sam, kajti pozivi so postali vedno bolj neposredni in nedvoumni: "People, y'all need to GET THE FUCK OFF THE STAGE and show my man some respect!!!!" Ko tudi s tem ni dosegel nič, je nadaljnje komuniciranje usmerjal na varnostnike. Ti so sicer vzpostavili nek red, a oder niti približno ni bil izpraznjen; če je veljalo, kar je rekel povezovalec, da se Waka ne bo pojavil, dokler so ljudje na odru, bi najbrž morali čakati celo noč.

Potem je malo pred drugo uro skozi občinstvo prodrla majhna skupina varnostnikov. Ustavili in razpustili so se na vrhu stopnišča in končno smo zagledali značilne kitke Waka Flocka Flamea. Po tihem sem pričakoval, da se bo na hitro pojavil, odrapal par svojih hitov, pokazal svoj bling in potem nemudoma zapustil res ubogo prizorišče. A sem se zmotil.

Prav tako kot se zmotijo tisti, ki iz tega ali onega razloga Waka Flocki odrekajo statusa polnopravega rapperja. Zelo hitro je dal vedeti, da ni pripotoval v 3 pm, da bi odigral neko utelešenje traperskih ekcesov; bil je nedopadljivo oblečen - le en bolj minimalističen "chain" mu je visel iz vratu - in njegova edina neposredna komunikacija z občinstvom se je glasila takole: "Yo, I'm a ghetto nigger, we ain't got no fucking Versace, this is real ghetto shit!"

Nastop je bil dinamičen, pester in skrajno energičen; par daljših pasaž je odrapal popolnoma brez spremljave, nakar je sledil ves čas prisoten zvok streljanja, bass drop, in začetek takoj prepoznavnega komada. Istočasno so se dvignile roke ob prvi besedi hookov in prodorne bass linije je spremljalo glasno dretje mlajših obiskovalcev, ki so večinoma znali refrene na pamet.

To še ni bilo vse; ersatz oder se mu je očitno zdel nedostojen, zato je večino nastopa odrapal, medtem ko se je smukal sem in tja po majhnem plesišču. Med temi turi je bil ves čas obkoljen s trumo kvečjemu mlajših oboževalcev, in tako nastali vrtinec je, upoštevajoč Wakajev močen, nasilen delivery, ustvaril povratno zanko surove energije. Stvar je bolj kot ne postala pravi mosh pit in čeprav sem se držal ob steni skupaj z drugimi manj mladimi obiskovalci, me je nekajkrat po nesreči potegnilo noter. Enkrat me je vrtinec izpljunil direktno v črnko, ki je potem takoj bila "up in my face", tako v dobesednem kot v figurativnem smislu tega izraza; to, plus blago kolateralno škodo, ki sem jo fasal na čeljust, ko sem hotel videti pretep, ki je izbruhnil na robu plesišča, sta bili piki na i večera, ki je – to bo zvenelo paradoksalno, čeprav ni – presegel pričakovanja, ki jih nisem niti imel.

Ko sem na koncu slabo uro dolgega nastopa dočakal meni ljub komad Grove St. Party, mi je pravzaprav bilo vseeno. Končni vtis je bil na las podoben tistemu, ki sem ga dobil od odličnega nastopa Spina in Rashada v K4. Komade so kot glavne akterje nadomestila protislovja na vseh ravneh in glasba že dolgo ni bila tako zabavna. Squad.

Pismo iz picerije/nočnega kluba/trapa je napisal Mike.