Ko smo zadnja višavja vzhodnih Alp že davno pustili za sabo in smo se zapeljali skozi slikovito avstrijsko vasico nizkih hiš z nevpadljivo pisanimi fasadami, se znajdemo na cesti pred še poslednjim gričevjem, preden se za njim odpre širna Panonska nižina. Za nami ostajajo razgledi na polja, prerasla z makom, ko med drevesi na vzpetini levo nenadoma ugledamo velike kamnite gmote. Nenavadne monolite si kanimo ogledati od blizu. Nekoliko naprej po cesti navzgor zavijemo do makadamskega parkirišča. Sprehodimo se do informacijskega središča – zaprto. Kompleks je na vseh straneh zavarovan z ograjo, notranjost je dostopna na vodenih ogledih. Skozi ograjo skušamo videti, kar doseže oko – pogled na veličasten kamnolom, prizorišče enega največjih opernih festivalov na prostem v Evropi.

Vendar smo tu z drugim namenom. Zanima nas neka bolj tiha znamenitost, povezana s kamnolomom pri vasi St. Margarethen na Gradiščanskem. Nekoč v kamnolomu, danes pa so predvsem v njegovi gričevnati okolici razstavljeni kipi, ki so nastajali na mednarodnem kiparskem simpoziju. Ta se je na pobudo avstrijskega kiparja Karla Prantla in somišljenikov odvijal od leta 1959 do sedemdesetih let. V tem času se je skoraj vsako poletje zbral kak ducat kiparjev in pod modrim nebom v kamnolomu, ki je obratoval že v rimskih časih, ustvarjal skulpture iz peščenca. Delo na kiparskih simpozijih je bilo takrat nov način umetniškega ustvarjanja. Kot je v reviji Sinteza že leta 1965 pojasnila umetnostna zgodovinarka Špelca Čopič, je potreba po tovrstnem kiparskem udejstvovanju izšla iz pozicije kiparske umetnosti v družbi. Kiparstvo je izgubilo nekdanjo veliko vlogo, trg je obstajal kvečjemu za male plastike, ki so jih kupovali zasebni naročniki, in velike javne spomenike, ki so jih naročale javne ustanove. Za vse drugo – za eksperimentalno iskanje in kipe, ki bi bili »nosilec vodilnih idej svojega časa« ‒ pa ni bilo naročnika.

Razmere, v katerih je nastala Prantlova zamisel o organizaciji skupnostnega kiparskega ustvarjanja, je leta 2017 v pregledu simpozijskega dogajanja opisala tudi Marjeta Ciglenečki. Od gradiščanske vlade je Prantl konec petdesetih let dobil naročilo za izdelavo spomenika – Mejnega kamna ob avstrijsko-madžarski meji. Delovišče je imel v bližnjem kamnolomu pri St. Margarethnu, kjer je dobil tudi material. Pri delu na prostem je izkusil povsem drugačne pogoje dela kot v zaprtem ateljeju; na odprtem je kiparil v dialogu z naravnim okoljem in svetlobo. Nova spoznanja se je namenil deliti z drugimi umetniki. Prav izmenjava izkušenj in svobodno delo sta bila med glavnimi vodili kiparskih simpozijev v drugi polovici dvajsetega stoletja. Tako so priložnost za neodvisno ustvarjanje onkraj pričakovanj naročnikov dobili umetniki z obeh strani železne zavese.

Podajmo se torej na pot med kamnitimi skulpturami nad margarethenskim kamnolomom. S parkirišča krenemo po vzpenjajoči se stezici na hribu Kogelberg. Svet na tem delu vzpetine je suh, travnat, tu in tam porasel z grmičevjem, proti vzhodu pa vidimo motno modro zaplato velikega Nežiderskega jezera. Med šipkovim grmovjem in cvetočim lanom ob spremljavi čebljanja ptic prispemo do prvega kipa. Skulptura madžarskega umetnika Barna von Sartoryja kot sestavljanka iz masivnih geometričnih oblik tvori nekakšen portal. Nedaleč stran je naslednja videti kot starodavno svetišče. Visok stolp z odprtino pri vrhu obdajajo štirje količki – Zvonik za Jana Palacha je češki kipar Jiří Seifert leta 1969 posvetil študentu, ki se je v protest proti sovjetski okupaciji zažgal v Pragi.

V prvih letih so kiparji kamen klesali kar v kamnolomu. Po končanem simpoziju so tam priredili razstavo in kipi so ostali na prizorišču, v muzeju na prostem. Začetna leta mednarodnega simpozija so spremljali tudi slovenski časniki, zagotovo s posebnim zanimanjem tudi zato, ker sta na prvih dveh simpozijih sodelovala naša kiparja: Janez Lenassi leta 1959 in Jakob Savinšek leto kasneje. Novinar Slavko Fras je v časopisu Delo 21. avgusta 1959 takole zabeležil Lenassijeve vtise: »Sveta groza me je zajela, ko sem stopil v ta slepi kanjon, dva dni je trajalo, preden sem se navadil in se začel svobodno gibati v tem skrivnostnem, pritajenih odmevov polnem prostoru.« Prvega Lenassijevega kipa danes ni več v St. Margarethnu, prenesen je bil na Dunaj, je pa na hribu Kogelberg ohranjen njegov drugi kip iz leta 1966. Tudi sicer je bilo več kipov premeščenih in danes jih je v okolici kamnoloma, na hribu Kogelberg, ostalo kakih petdeset.

Prelomnica v zasnovi kiparskega simpozija je nastopila leta 1963. Takole je zapisal Slavko Fras v Delu 25. oktobra tega leta: »Letos so se kiparji s svojimi dleti in kamnitimi kvadri preselili iz kamnoloma na rob kotline, nekaj zaradi tega, ker v kamnolomu res že ni več prostora za nove plastike, predvsem pa zaradi tega, ker na planem njihova dela prihajajo do večjega izraza oziroma dobivajo dimenzijo, ki je v zaprtosti visokih sten niso mogla doseči. Spremenjeno okolje navdihuje kiparje tudi k novim zamislim, ki se v katedralskem prostoru zaprtega kamnoloma niso mogle roditi.«

S tem se je odprla nova možnost kiparskega dela – land art. Te umetnine se še bolj pretanjeno odzivajo na danosti pokrajine. Denimo »melodična« kocka Karla Prantla, skulptura, postavljena na živi skali, ali pa rov Japonska linija peterice japonskih umetnikov. Nenavaden kanal poteka od vrha hriba navzdol proti kamnolomu. Na nekaj mestih se pojavi na površju v obliki kamnitih jarkov, sicer pa navidezno teče kot podzemni rov. Prav lahko se zgodi, da ob nepozornosti Japonsko linijo na licu mesta prezremo. Pravokotna korita v tleh se vsaj na prvi pogled zdijo zlita z zaplatami žive skale, teh je na hribu vse polno. Morda pa japonski rov z okoljem povezuje še nekaj: kot razberemo z infotable, na Kogelbergu domuje evropska tekunica, prikupen glodavec, ki v kolonijah živi v – podzemnih rovih.

Eno pomembnejših umetnostnih gibanj 20. stoletja je z zbirko kamnitih skulptur v galeriji na odprtem, prosto dostopno javnosti, ustvarilo dragoceno zapuščino. Zgledu margarethenskega simpozija je sledilo mnogo drugih. V Jugoslaviji je na pobudo Lenassija in Savinška, ki je dobila podporo kulturne politike, v šestdesetih letih vzklila slovenska Forma viva. In čeprav so z organizacijo številnih simpozijev prenehali, Forma viva še živi: prav letos, 1. julija, se bo znova odprlo delovišče v Kostanjevici. Le lučaj od stavbe Radia Študent pa dvignjeni palec, delo kiparja Jakova Brdarja, opominja še na eno izmed izpeljav Forme vive – v Rožni dolini so se na študentskem simpoziju v sedemdesetih letih kalili študentje umetnostnih smeri.

___

Reference:

Špelca Čopič, Forma viva: Mednarodni simpozij kiparjev, v: Sinteza 2, 1965, str. 3–4.

Marjeta Ciglenečki, Forma viva Maribor 1967–1986: O kiparskih simpozijih po Evropi in v Sloveniji, v: Acta historiae artis Slovenica 22/1, 2017, str. 137–138.

Slavko Fras, Atelje v dvatisočletnem kamnolomu, v: Delo, 21. 8. 1959, str. 5.

Slavko Fras, Letošnji St. Margarethen, v: Delo, 25. 10. 1963, str. 5.

___

Foto: Irena Gajić