Bilo je to u nekoj zemlji seljaka, na brdovitom Balkanu … V bistvu ne, črtaj to. Ni to več ista država. Ni to več ista zemlja. Jebena sveta srpska zemlja. Po moje Slovenci tega ne moremo razumeti, kaj pomeni imeti in, še huje, izgubiti sveto zemljo. Če slučajno pozabiš, pa te patriarh spomni ob božiču ali kaki drugi svečani priložnosti, da je to bitka - eh, kaj bitka, da je to poslanstvo naroda. Kosovo, ki je v srbščini sinonim za sveto zemljo. In bitka zanj traja - vse od 1389 preko 1999 do danes.

Na Kosovu sem bil prvič. Res si nisem znal predstavljati, kako zgleda. A veste, kaj mislim? Čisto tako, kakšna mentalna slika se pojavi, ko nekdo omeni Kosovo. Na primer v New Yorku še tudi nisem bil, ampak se mi v glavi takoj pojavi slika Manhattna in Central Parka s ptičje perspektive. Pri Kosovu tega nisem imel. Aspekt in imaginarij političnega sta prevladala nad slikami, ki sem jih videl in mi zameglila slike Kosova. Ob omembi Kosova ni bilo slike, samo en ogromen knedl informacij, memov, zmede in vsesplošne pizdarije.

Pred obiskom Kosova si v glavi nisem znal združiti protislovij v singularno sliko: kao srce Srbije, ampak v bistvu albansko. Po eni strani neprecenljiva svetinja, po drugi pa najrevnejša avtonomna pokrajina v Jugi. Zavedam se, da trčim ob metarefleksiven moment, kjer je moje razmišljanje o Kosovu pogojeno s politiziranim in polariziranim diskurzom. Še huje je, da sam res nimam jasnih stališč glede te velikosrbske spike: a je mogoče biti naklonjen Kosovu in hkrati srati po ameriški vojaški in politični hegemoniji? Deloma vse to doživljam kot nek elaboriran joke, kjer je pač najenostavneje ostati v varnem polju humorja, kjer nihče zares ne ve, kaj misliš resno, kdaj samo povzemaš pozicijo in prevzemaš zmoten in omejen diskurz ter kdaj si preprosto ironičen.

John Mershimer je nekoč rekel, da je Kosovo lep primer tega, da ni civilizacij, saj se tam krščanski zahod bori z ortodoksnimi krščanskimi Srbi v imenu muslimanskih Albancev. Res ne vem, če se ta konflikt in dilemo o izbiri prave strani da rešiti z drugačnim pristopom, kot ga je ubral Tito v Jugoslaviji: represija nad vsemi oblikami nacionalističnih manifestacij in čao.

V vsem tem času nisem niti povedal, zakaj me je pot peljala na Kosovo. Znanstveno-raziskovalno združenje za umetnost, kulturne in izobraževalne programe in tehnologijo EPEKA je pričelo z izvajanjem evropskega projekta Boj proti korupciji, razširjanje Unije. V času, ko Britanci iščejo - no, ali pa tudi ne iščejo - junaka, ki bi speljal brexit in bi lahko dokončno izstopili iz EU, smo mi na drugem koncu Evrope kao šli širit EU. Pa so nas pri tem že prehiteli.

Valda nismo bili prvi. V bistvu nam je že prvi stik s Kosovom dal vedeti, da nismo bili prvi, ki smo imeli misijonarske tendence. Na poti iz Prokuplja v Prizren smo mejo prečkali v Podujevem, kjer mejni prehod krasijo table European Union štiri Kosovo. Kao EU za Kosovo; nekdo je rekel, da je to ime enega od programov financiranja. Konec koncev niti ni pomembno.

Na mejnem prehodu je šlo ful gladko. Škoda, malo sem si želel, da nas po nepotrebnem gnjavijo, da podmažemo kakega carinika in da projekt o boju proti korupciji začnemo s stilom. Na carini je v imenu vseh v kombiju govoril Fatmir, mariborski Rom iz Kosova. Po pregledu dokumentov so nas umaknili na stran, potem pa se je šel do carinikov dogovorit za zavarovanje za kombi, ki ga na Kosovu rabiš. Pohvalil se je, da se je uspel zdilat; namesto 45 smo plačali 15€. Zvečer so nam v hotelu povedali, da je 15€ enotna cena za vse. Sicer nikoli ne bom vedel, ali je lagal Fatmir ali carinik, ampak me to sploh ne moti.

Na Kosovo smo prispeli tik pred večerom, tako da se je prvi vizualni stik zgodil ponoči, posledično omejen na karkoli je stalo ob cesti. Hiš je bilo presenetljivo veliko, tudi novih. Vsake toliko smo se peljali mimo stavb v stilu atenske akropole. Ali, natančneje rečeno, v stilu Arheološkega muzeja Makedonije v Skopju. Velike stavbe, skratka, ki želijo izgledati še večje in imajo pročelja z grškimi stebri, eno so celo krasile zlate črke. A veste, za kaj gre? Poročni saloni. Brilliant.

Prav tako smo se na dobrih sto kilometrih od Podujeva do Prizrena peljali mimo fuuul preveč črpalk. Bilo je tako bizarno, da sta dva celo stavila, kdo bo bliže številu črpalk med Prištino in Prizrenom. Zmagal je tip, ki je rekel, da bomo šli mimo 25. Poraženec je stavil na 30, dejansko pa smo v enourni vožnji šli mimo 18 črpalk. Za info: Ljubljana jih ima znotraj obvoznice 15.

Peljali smo se še mimo par frizerjev oziroma brivnic. Zgledajo kot neke ute oziroma garaže z velikimi okni. Noter so sami tipčki z istimi hitrimi frizurcami. Spomnil sem se na genialno anekdoto od kolega iz Budve. Šel je k svojemu frizerju in čakal na striženje. V tem času je frizer ravno postrigel nekega gasterbajterja, ki je vsem v salonu častil šišanje. To je pravi začetnik nove miselne paradigme. Častiti pijačo je po tem totalno passé. Nasploh se že nekaj časa v glavi poigravam s paralelo, da so Balkanci črnci Evrope. Ta scena, kako hengajo v frizeraju kot Lebron in ekipca v barber shopu, mi je bila samo zakon.

Očitna razlika je bila še ena: dosti več ljudi na ulici. V Prištino smo prišli okrog osmih in ulice so preplavljali mladi ljudje. Poleg tega, da je tudi uradno najbolj onesnažena prestolnica - mimogrede, elektrarni Kosovo A in Kosovo B dobesedno zasmrdita zrak v okolici in Prištino ovijeta v to značilno sivino -, je Priština tudi najmlajša prestolnica, kjer sem bil. Prvič, ker je prestolnica šele 11 let, in drugič, ker je povprečna starost najnižja v Evropi - zgolj 25 let. V Sloveniji je povprečna starost 43. Razlika je očitna.

Prvi obisk Kosova me je opremil s sliko v glavi. Sončen, prijetno topel dan v pozni zimi. Gradbišče in beli šoder pred nami, mi pa obračamo sredi štiripasovnice, ker smo se odločili tankati poceni bencin na pumpi Petrol Slovenija. Takšni smo pa mi Slovenci: škrti in zvesti.