Pod viaduktom Panameriške avtoceste na obrobju kostariške Liberie sem na zamujajoči Ticabus čakal več kot dve uri – več kot dovolj, da sem nekajkrat premislil, kam grem in kaj to terja od moje pussy osebnosti. Najprej sem se spomnil tiste Nizozemke, ki mi je pripovedovala, kako so ji policisti, ko je želela prečkati mejo, na listu papirja prinesli njene reference iz LinkedIna in ji zavrnili vstop v državo, ker je v domovini prostovoljila za nevladno organizacijo, ki je ukrajinske begunce oskrbovala s humanitarno pomočjo. Nato sem iz spominskega naftalina privlekel nekaj poglavij iz petnajst let starega priročnika Lonely planet, ki svari pred tolpami in uličnim kriminalom. Nazadnje sem premleval demonizacijo sandinističnega režima, ki je po poročanju zahodnih medijev glavni razlog za revščino v največji srednjeameriški državi in njeno izključenost iz globalnih dobavnih verig. Ne bi me bilo potrebno dvakrat pocukati za rokav in bi ostal v Kostariki, pa se je v prometni, kot mangov sok gosti konici vendarle prikazal Ticabus, me naložil in odpeljal pred nikaragovsko mejo.

Ker sem verjel nahrbtnikarskim čenčam, meje nisem prečkal, ne da bi malce vzdrhtel, a vstop v Nikaragvo je vse prej kot zahteven. Nasilje tolp in mamilarske kartele sem odmislil in pozabil takoj, ko se je moj potni list obogatil z žigom s tremi vulkani. Ni trajalo dolgo, da sem ugotovil, kako drugačno od kostariškega je turistično kolesje v Nikaragvi. Ob zaprašenem makadamu, ki nosi ime Panameriška avtocesta, za razliko od dežele pura vida, ni nepreštevnih reklamnih panojev. Na avtobusu mi je urugvajski sosed, ki je po regiji potoval že večkrat, dejal, da je Nikaragva najboljša reprezentacija Srednje Amerike, saj premore vse, kar je Kostarika uspela skriti s kolaboracijo z Združenimi državami Amerike in zahodne turiste razvadila z znanjem angleščine. Nekaj trenutkov kasneje mi je vseeno dal vedeti, da naj raje ne zaidem v določene dele države, vključno s milijonsko prestolnico Managua, kjer mamilarski karteli niso zgolj spomin na prizor iz mehiške telenovele. 

Na nikaragovska tla sem prvič stopil v Granadi, prvem kolonialnem mestu v katerikoli od kontinentalnih Amerik. Barvite fasade vrstičnih haciend na obali jezera Cocibolca so ob popolnoma izpraznjenih ulicah, na katerih sem tu in tam naletel na prastari tovornjak, obložen s platanami, začuda vzbujale nostalgijo, ki sem jo pred tem morda doživel le ob ogledu jugoslovanskih filmov. Restavracije so polne plastičnih stolov in hreščeče instrumentalne glasbe iz starih radijev. Edina stalnica na nikaragovskih ulicah je zastava vladajoče Sandinistične fronte pod vodstvom predsednika Daniela Ortege. Kontrast s turbokapitalistično Kostariko je botroval temu, da življenja v enoumju protiimperialističnega krščanskega socializma že po nekaj minutah na ulicah Granade ni bilo težko romantizirati. A kaj hitro sem doumel tudi, da v sandinizmu živi samo lokalno prebivalstvo, turistom in prišlekom pa je ostalo, da smo se lahko pod vulkani in konkvistadorskimi cerkvami za nekaj dni ustalili v diametralno nasprotnem svetu – v simulaciji hedonizma.

Spal sem v tipični kolonialni haciendi, le streljaj stran od glavne ulice v Granadi, kjer so se podnevi lokalni prebivalci drenjali, da bi platane, banane ali papaje kupili po najnižji ceni. Z varnostnikom zastraženi hostel, kjer sem za eno noč odštel manj kot deset evrov, je ponujal vse, kar bi si moja nahrbtnikarska rit lahko zaželela. Hostelska klientela je močno spominjala na približek hollywoodskega filma Spring Break ali pač zahodnoevropsko fantovščino, ki se je odločila v Nikaragvi »dobro porabiti svoj denar«. Ta turistificirani prostor, bolj nišen in butičen od tistega v Kostariki, a še vedno dovolj komercialen in varen, da so bili tisti, ki so obiskali nevarni severni Honduras, v hostelski druščini deležni posebnega spoštovanja, me je razklal med radikalnim cinizmom in udobjem. Skozi levo uho sem lahko slišal nadležno hipstersko Švedinjo v drugem gap-yearu, ki se pritožuje, da so vulkani v Gvatemali boljši od teh v Nikaragvi, v desno uho pa prodira temperamento dretje prodajalcev rabljene tehnologije.

Nikaragva je za zahodnoevropske hipsterje ali Američanke, ki so ravnokar pustile šiht, privlačna, ker je trikrat cenejša od denimo Kostarike. Poleg tega ima dobro nahrbtnikarsko infrastrukturo, začinjeno s stalnimi zabavami, ki so za nekatere obiskovalce tudi poglaviti razlog, da Nikaragvo obiščejo. Ena od teh je booze cruise na jezeru Cocibolca. Več različnih hostlov zahodnjake med dvajsetim in tridesetim letom za nizko ceno natrpa na ladjo, ki pod žgočim popoldanskim soncem v ritmih Martina Garrixa kroži po jezeru, dokler vsaj eden od gostov ne bruha, medtem ko drugi občudujejo sončni zahod. Po sončnem zahodu pa sicer najbolj slovi rejv v drevesni hišici ob vznožju vulkana Mombacho. Ker nimam družbenih omrežij, kjer je ta zabava postala viralna, pred obiskom nisem slišal za zloglasni »treehouse rave«. Potem ko so me nanj vsak dan opomnili prijatelji nahrbtnikarji, pa sem si bržkone zapomnil, da v Nikaragvi sploh nisi bil, če nisi rejval v drevesnih krošnjah.

Romanje po nahrbtnikarskih zabavah v Nikaragvi se po sredinem pobruhanem križarjenju in petkovem iksanju na majavih lesenih podestih po trditvah izkušenih nahrbtnikarjev običajno nadaljuje s poduhovljenim postankom na otoku Ometepe. Na otok, sestavljen iz dveh vulkanov, ki leži na jezeru Cocibolca, sem se odpravil že v četrtek, zato nisem izkusil nobene od prvih dveh hedonističnih postojank. Sem pa dva ali tri dni kasneje opazoval, kako se trume zmačkanih nahrbtnikarjev izkrcavajo iz trajekta v otoškem pristanišču.

Na otoku Ometepe so me namesto trušča srednjeameriške tržnice zbudili petelini in opice. Avtov praktično ni, otok pa je zato tudi idealno pribežališče za iskalce avtentičnosti, ki potrebujejo spiritualni odmor od žuranja. Na otoku Ometepe sem se dodobra integriral v osrednjo dejavnost lovljenja sončnih zahodov, ki jih moraš zaradi več kot tisoč metrov visokih vulkanov sredi otoka seveda uloviti na zahodni obali. Vsakodnevno lovljenje sončnih zahodov v neki nahrbtnikarjem prirejeni različici religije je pravzaprav obred kesanja zaradi hedonističnih dnevov pred tem. Kot da so se želeli vsi, vključno z mano, naravi in lokalnemu prebivalstvu oddolžiti za hrup in količine popitega ruma. Prijatelji nahrbtnikarji so iznenada in začuda pogosto peli hvalospeve naravi ter prakticirali jogo ali poizvedovali, kje lahko za potrebe meditacije dobijo kaj halucinogenega za pod zob.

Po nekaj dneh na otoku sem dobil občutek, da so dnevi vračanja k naravi performativno bistvo nahrbtnikarstva. Vrnitev k naravi je bila namreč le izgovor, da lahko pot nadaljujemo tja, kjer je infrastruktura nahrbtnikarskih zabav zavzela svojo najbolj indikativno obliko. Na skrajni zahod ozkega pasu kopnega med jezerom Cocibolca in Tihim oceanom, do mesteca San Juan del Sur oziroma tistega kraja, ki ga uvrščam v regijo petih S-jev – sea, sun, sand, sex and surf. Nahrbtnikarski hedonizem se tu vrne k temeljem – na Sunday funday oziroma nedeljskem pijanskem romanju od enega hostla do drugega lahko zahodnjake vidiš v nemara najbolj živalski ediciji.

Nahrbtnikarski itinerarij Nikaragve je neločljivo povezan z zahodnjaškim hedonizmom, hkrati pa strukturno oddaljen od lokalnega prebivalstva, ki smo mu nahrbtnikarji odvzeli življenjski prostor. Zaradi nahrbtnikarskega turizma so se morali ribiči, ki so nekoč bivali neposredno ob obali San Juan del Surja, preseliti v notranjost celine, v njihovih hišah pa so se naselili gringi, ki iz Severne Amerike bežijo, ker jim tam pač ne ustreza podnebje. Opravljeno pot v retrospektivi vidim kot privzdignjeno železnico na tirih, ki so strateško usmerjeni k območjem, v katerih je hedonizem glavno gonilo turističnega kolesja. Če sem pred prihodom v Nikaragvo trepetal, da me bo pripadnik neke tolpe okradel in pretepel, sem naposled ugotovil, da smo si nahrbtnikarji – turisti, če želite – skozi državo utrli svojo pot. Ta pa služi samo predajanju hedonizmu pod okriljem naložb tujih kapitalskih družb, ki so nam v zameno za potrošništvo omogočile varnost in izolacijo. Da bi opisal orgazmični vrhunec te enklavizacije, pa mi sploh ni treba pretirano teoretizirati. Spomnil se bom le na gentrificirani reggaeton, ob katerem zahodnjaki podvomijo v determinizem seksualne revolucije šestdesetih in morebiti ugotovijo, da twerkanja ni izumila Miley Cyrus, ampak da so v Nikaragvi twerkali še pred prihodom konkvistadorjev. Jaz pa ob istih ritmih reggaetona spoznam tri prleške Slovenke, s katerimi po šestih ali sedmih pivih podkupimo DJ-ja, da predvaja Đurđevdan.