Tokratni razlog moje za dva dni podaljšane vikendaške odtujitve od ozemlja znotraj kurjega obrisa naših državnih meja je bila sploh prva evropska turneja dinamičnega hip hop dua Armand Hammer. Slednjega sestavljata newyorška raperja billy woods in Elucid, gledat oziroma poslušat pa sem se ju odpeljal na Dunaj. Svoje zdaj že kar neprebojno fenbojevstvo sem začel gojiti pred slabimi trinajstimi leti, ko me je woods, takrat še polovica dvojca Super Chron Flight Brothers, prvič pritegnil v beat switch komadu, ki je že s samim naslovom rekel bobu Bob Hope, s tem pa iz upanja naredil filantropskega komika, čigar smrt je bila po nesreči razglašena že pet let prej, kot je do nje dejansko prišlo …

»Prmejdunej«, kako me je takrat z markantnim glasom in literarnim slogom zašamaril z zgodbo o njej, ki mu ne vrača klicev, ter povratnem letu bumeranga; saj poznate ljubavne zaplete te sorte: puhajoč ganjo do kronično »bolanga«, leteči potepuh, ukraden bicikelj, na koncu pa prazna štanga. Češ, le kdo bi mu lahko zameril, ko pa je bila tako prekleto luškana plus še fanica Overproofa, prvenca rap grupe Substance Abuse. Zločin in kazen kot služba, Raskolnikov našega časa, ki ima opraviti z več zelišči kot teta Pehta, ko tehta ... Greh na eni strani in na drugi revščino. Toda to dokaj dosadno dilerjevo dilemo je sin zimbabvejskega revolucionarja in politika, na čigar pogreb je prišel tudi sam Robi Mugabe, ter profesorice literature, ki mu je še kot mulcu položila na dušo, naj si zapiše za uho, da je, karkoli že rečeš o Združenih državah Amerike, tudi resnično, z besednimi in intertekstualnimi igrami ponesel nekam drugam ... Prav gotovo to ni bilo »hlastno goltanje lubenice, kot da je to nova odskočna deska oziroma zalet scene«, ki ga je v že omenjenem upanja na pol polnem oziroma praznem komadu očital pofuranim raperjem.

Koncert je bil sicer že sredi septembra, to pismo pa se je do danes izgubilo v poslušanju woodsove nove plate Terror Management, ki je izšla le nekaj dni zatem in se začne nekako takole: »Svet se segreva, mi gremo pa kontra.« Pardon, lažem, začne se s posnetkom Vonneguta, na katerem ta govori o najpreprostejši zgodbi – človeku v luknji, ki se glasi: »Človek zaide v težave ... in se spet spravi iz njih.« Skratka, še enkrat, svet se segreva, mi gremo pa kontra. Življenje je vrtiljak kot iz wannabe Disneyland Pratra ali pa centrifuga; pranje možganov, ki puščajo barve, da so vse bolj bledikave non stop job za Talente v belem. Grey's Anatomy, majkemi, škarpena namesto dlani in sivi lasje zaradi premnogih stiskov rok otrok v stiski. »Morali bi ostati v jamah,« pravi billy, na en mah tolste kitice tako pri Tolstoju kot Kafki. Splet norosti in bolečine, Ivan Iljič ter vonj po gnilih jabkih.

Today, I Wrote Nothing, woodsova plata iz leta dva tisoč petnajst in zvočnikov Cliota, ki je začel premagovati kilometre proti avstrijski prestolnici. Zbirka 24 intenzivnih hiphoperskih vinjet z naslovom, sposojenim pri Danijelu Harmsu: »Fak, stari, še njihovo vinjeto nucava, pumpa je ergo nujna,« tako rekoč nahrulim tovariša, potem pa se spet zatopim v billyjeve zgodbe, ki vsaka na svoj način močno spominjajo na tisto Hemingwayevo, najkrajšo – tako rekoč mali oglas – no, pa jo za pošten ščepec neoliberalnega flavorja parafrazirajmo: »Na prodaj: otroške air max najkice. Nikoli nošene.« Ena woodsovih – z naslovom Dreams Come True – ki za razliko od Ernestove prav nič ne obvisi v zraku, pa gre v celoti takole:

"Caught feelings off an old picture

Hit her up like "I still miss ya!"

Two words: "Nigga, please"

Fair enough..."

»Kdor želi na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj,« vzklikne sovoznik, jaz ob tem pomislim na fotre, ki si že ob prvem spomladanskem soncu vihajo majčke na tričetrt birbauha, kot bi se želeli naužiti malce vitamina D … in že me Armand Hammer pošljeta med gube ohlapne kože napihnjenih trebuščkov beljakovinsko izstradanih otrok iz Gane. Okoli njih muha pri muhi; same mesarske kot odsluženi sateliti, vesoljske smeti v tako imenovani pokopališki orbiti. Refren pesmi No Days Off z njune plate Paraffin se glasi: »Kdor ne dela, naj ne je!« Med sindromom kvašiorkor ter špikanimi čevapi … Vse poti vodijo v Rim, ki gori, in Mir z vami! Med drugim govorim o naslovnici za ploščo Rome, delu Shana Ingersolla, na kateri nad mestom v plamenih lebdi podgana s koso, ki jo za hip zagledam v Albertini v olju na platnu Karla Appla z naslovom Gesicht in einer Landschaft. Woods na fotografijah in v videih nikoli ne pokaže obraza, in četudi ga na koncertih ne skriva, je ta za poslušalca vse prej pokrajina, ki jo slika njegova glasba – underground do zadnjega podganjega repnega vretenca.

Ampak evo mene fana do kosti v dunajskem klubu Fluc v prvi vrsti z woodsom iz oči v oči, za povrhu pa je na odru še Elucid ... ki jih seveda tudi prima stresa, npr. da poje preveč pičke, da bi bil rasta, pa da je črna muca prva svetovna religija, če se za začetek dotaknemo nežnejšega spola in užitkarjenja. Hkrati kratkohlačnika in fotra; eden nosi T-shirt banda Swans, drugi pa ilustracijo lastnega verza: »»Gledam mačko, kako gleda miš ...« Mišljenje, vzpodbujeno z zavrženimi plišastimi medvedki, ki mašijo kanale ... »Še dobre novice se zdijo slabe«; Divjak in Handke, vrženi smo med nacionalizme brez ene same sodbe: »Jovo, Srbine, čaršija je uz tebe!« plus »Že tisočič so oborožili Kurde, mrtve ptice, do koder seže pogled.« Ras Kassova Nature of the Threat kot nova himna črne Amerike. Ne seri, ker zelo dobro veš, da smo vsi skupaj do vratu v dreku. Razsrediščenje. Poleg naju s frendom v prvi bojni vrsti koncerta twerka ameriška novinarka, od totalka nablojenega, a radodarnega AUT-strička dobiva vsak pol iksa, ki pa potem šele v taksiju seveda čisto prepozno kikne kot mula, da se kar malo izgubiva: »Prmejdunaj!«

Muzika dvojca Armand Hammer je, kot bi zapuščeni industrijski predeli Baltimora srečali Hundertwasserja. V pesmi Maryland – o počitniškem delu, kosilnicah, prijateljstvu in tem, da ima vse svojo ceno – woods čez sample Velvet Undeground namesto heroina, ki je bil svojčas življenje Louja Reeda, zapoje ime te ameriške zvezne države. »Stvari niso nikoli tako slabe, kot se zdijo. Običajno pa tudi dobre ne,« pravi. O previsoki najemnini pa da »posluša soseda, kako fukata, klicoč Jezusa Kristusa, frigidna kuhinja, kalorifer hajca, ko žre dostavo Halo, Kitajca«. Kako je bilo »prvič, ko je v knjigi videl natisnjeno besedo 'nigga', kako je plesala po strani«. Pravi pravcati obup in humor za protiutež; TEŠ 666, smešno kot hudič … To so Satanski stihi, ki bojo ropotali v tvoji glavi kot svinec malega kalibra … Libra Dona DeLilla, Lee Harvey Oswald in vse teorije zarote ter otežkočeno razumevanje zaradi metafor. »You were a great crowd,« mi po koncu špila reče billy dvoumno, glede na to, da nas je bilo v publiki le ene pet …