Transsibirija tretjič

Transsibirija tretjič

Mnenje, kolumna ali komentar
31. 10. 2018 - 13.00

Odsek tračnic med Irkutskom približno sto kilometrov zahodno od Bajkalskega jezera in Ulan-Uda, ki leži približno dvakrat toliko vzhodno, velja za najlepši del transsibirske železnice in verjetno za enega izmed najlepših odsekov železniške proge na svetu. Železnica mora jezero zaobiti in se ob njegovi obali vije nekaj sto kilometrov. Po pravici povedano ne znam povedati, zakaj je prizor tako posebno lep. Morda zato, ker Bajkalsko jezero izgleda kot nekakšen fjord - ne pozabimo, da je beštija široka 50 in dolga 600 kilometrov -; obkrožen je z modrimi gorami in idiličnimi vasicami. Toda več o jezeru kasneje.

Ulan-Ude je mesto, ki ga je nekdo postavil na glavo. Že ime najbrž namigne, da mesto ni ravno arhetip ruskega mesta. Dodatek mongolske kulture je evidenten, ker večina ljudi živi v enonadstropnih hišah, kar daje občutek, da je mesto majhno in neurejeno, čeravno šteje skoraj pol milijona prebivalcev. V centru stoji ogromna Leninova glava, okoli pa kulturne ustanove. Ruska klasika, torej.

Kot rečeno, leži na vzhodni strani Bajkala in le nekaj sto kilometrov severno od meje z Mongolijo. Približno trideset odstotkov prebivalstva predstavljajo Burjati, ljudstvo, sorodno Mongolcem. Čeprav jih je bilo med hladno vojno ogromno rusificiranih, se stare kulturne prakse še vedno ohranjajo oziroma se zaradi turizma dandanes celo krepijo. Govorim predvsem o verskih praksah: Ulan-Ude je mesto, kjer se srečajo tri religije: pravoslavna cerkev, budizem in tengrizem.

Prvi dve verjetno poznate, zadnja je malo manj znana. Pri tengrizmu gre za skupek podobnih religioznih praks centralnoazijskih ljudstev: Mongolov, Jakutov, Tatarov in tako dalje. Tengri v mongolščini pomeni modro nebo, tengrizem kot pojem pa združuje vse tengricentrične prakse. Danes se tengrizem najbolj ohranja ravno v okolici Bajkalskega jezera, drugje sta ga nadomestila ali islam ali budizem.

Antropologi so dolgo časa delali napako risanja nekakšnih evolucionističnih genealogij kulturnih ritualov, kar je pomenilo delitev na bolj primitivne in bolj progresivne obrede. Najbolj razvit je bil za antropologijo - itak - zahod. Seveda je problem, da je zgodovina totalno kontingentna in da ne obstaja nikakršen splošni sistem razvoja. Rečeno drugače: šamanizem in velike institucionalizirane religije v Ulan-Udu obstajajo sočasno in vsakršna delitev na bolj ali manj primitivno kulturo bi bila zgrešena, popolnoma arbitrarna in orientalistična.

Vseeno se zdi, da tengrizem z ostalimi šamanizmi počasi odmira. Razlogov za to je več. Pravoslavna cerkev je v Rusiji, jebiga, preferirana ideološka opcija. Skupaj z budizmom imajo pravoslavci veliko prednost pred šamani: njihova verjetja in prakse so institucionalizirane, torej za njih jamči neka točka moči, ki vlada nad nekim diskurzom. Obratno je šamanizem vedno pomenil niz praks, ki se, četudi so tengristične zapisane, večinoma prenašajo iz roda v rod.

Zdi se, da bo tengrizem v neki avtentičnosti - če smem tako reči - počasi obstal zgolj kot šega ali običaj vraževernosti. Podobno kot razni slovenski običaji iz poganskih časov, ki so se pač zasidrali v kolektivno nezavedno. Drugo mesto obstanka tengrizma je turizem. Sam sem, recimo, kupil šamansko masko, ki prinaša srečo. Tengrizem se lahko dobro prodaja, boljše kot pravoslavna cerkev ali budizem, ker je tako zelo mističen in ezoteričen. Šamanizem lahko zlahka uvrstimo nekam med animizem in totemizem, kar poleg mistike in ezoterike pomeni še eno za turizem pomembno stvar: zlahka ustvariš nek predmet, masko in podobno, kar turistu prav tako zlahka prodaš.

Dobro, gremo dalje. Oziroma ne dalje, to je namreč skrajna vzhodna točka popotovanja. Sedaj se vračamo do Bajkala, kronskega dragulja Azije in cilja tega potovanja. Irkutsk je zelo klasično sibirsko mesto. Ima svojo Leninovo ulico, Leninov kip, lep starinski center mesta in socialistična naselja na robu, zato o njem ne bomo izgubljali besed. Je pa nekaj zanimivo. Ko sem pred potovanjem prebiral razne knjižne vodiče tipa Lonely Planet, sem si Irkutsk predstavljal dosti drugače. V turističnem vodiču so - kdo ve, zakaj - vsi zemljevidi risani v odtenkih modre barve, kar je, pomešano s predsodki o Sibiriji, ustvarilo pričakovanje, da bo Irkutsk en velik shithole, kjer je vedno mraz in so vse hiše iz lesa. Temu seveda ni tako.

Od Irkutska do obale Bajkalskega jezera je približno 100 kilometrov oziroma slaba ura vožnje. Ne morem si pomagati, to moram reči: sibirski vozniki so od hudiča. Njihov nacionalni šport je prehitevanje v škarje, modus operandi polaganja ovinkov je preprost: hitro, kolikor zmoreš, da te še ne odnese ven. Aja, pa da ne bo kdo mislil: avtoceste v vzhodni Sibiriji bolj niso, kot so. Nekako pridem do obale Bajkala. Obalna vasica, v katero dospem, se imenuje Listvjanka.

Vrstni red aktivnosti je očiten. Začnemo s čik pavzo, kajti po tako divji in nevarni vožnji človek pač rabi pomiriti živce, potem dalje. Prvi korak, hrana: vidi se mešanje centralnoazijskih kultur z rusko. Zmagovalen je riž s kumino oziroma z nečim, kumini podobnim, blizu pride prase na žaru. Potem se gre plavat. Bajkalsko jezero je res mrzlo. Ampak ne glede na to, kako mrzlo je, obstaja nek skoraj kategorični imperativ, da se greš kopat. In res sem se šel, na spletu prilagamo fotografski dokaz.

V Listvjanki se zopet srečam s šamanizmom, tokrat s paleosibirskim šamanizmom, torej verovanjem ljudstev, ki so tod živela dolge eone, preden so jih Rusi zavojevali in rusificirali. Geografska disperzija nazorno pokaže dejansko stanje: šamanizem je prignan na margino diskurza, kjer ga, razen ko je turistu treba prodati spominek, prakticirajo samo babuške. V tem delu Sibirije vseeno vlada nek poseben duh: Bajkalsko jezero je samo po sebi skrivnostno, nič manj misterij niso okoliška gorovja in gozdovi tajge. V takem svetu se zdi šamanizem nekaj najbolj intrigantnega sploh.

Gre za to, da gromozanska razsežnost divjine, tako po površini področja kot po višini gora ali konec koncev globini Bajkala, v popotniku vzbudi občutek groze in hkrati zanimanja: ne obstaja velika institucija, ki bi svet Bajkala podjarmila neki simbolni naraciji in disperzen diskurz spravila v red. Ravno tu se skriva privlak šamanizma: kajti šaman se napram institucionalizirani religiji zateče v naravo in se predstavi kot del naravnega diskurza, in ne kot oblast nad interpretacijo, kakor to stori institucija.

Če zaključim - pa ne samo tega pisma, pač pa tudi dva predhodna -: Sibirija je izjemna, transsibirska železnica še bolj. Bolj kot za izjemnost dejanskega potovanja od točke A do točke B gre v tem primeru za nekakšno potovanje po diskurzu, pot do neke vednosti, ki jo je prej onemogočala orientalistična aroganca. Pa ne da je ta vednost neka pozitivna substanca: ne, zgolj vednost o nekem manku vednosti, a ta manko tokrat ne omogoči nadaljnje reprodukcije diskurza. Ne, tokrat omogoči pričetek neke nove razprave.

Dokler se ta nova razprava ne prične, se iz Sibirije odjavlja Pušnik.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.