Varljivo leto dvajseto

Mnenje, kolumna ali komentar
31. 12. 2020 - 13.30

Šel je škribent skozi koronski vek in se ustavil kar tam, in medias res. V slogu postmodernistov je nabiral zalet za besedno ludilo, ki bi dezorientiralo še kompas. Usekan od katatoničnih prazničnih dni je golorok in skrit za vogalom prežal na prasca Silvestra, filistra godov, ki je zopet prišel pobrat letno dajatev - nakopičeno samoto sleherne duše.

Mizerija praznikov je v tem, da se njihova patina sveti v vse preveč fejk odtenku. Lepe in še lepše želje na vsakem koraku, medtem ko se kozla diskrepanco verjetnega pod njimi. Ja kakor za koga, a ne. So kot čestitke, trepljaj usmiljenja po tobože mlahavem seksu, a jebačka sreča je dejstvo, da smo letošnje leto ipak ranko pregurali.  

Spominska bilanca in zarečeni kruh me ženeta v predal po poslednjo dozo pisunske viagre letošnje bere. Pred desetimi meseci sem pognal kovančke in preromal tisoč petsto kilometrov, ne da bi pokazal osebni dokument. O lepa, o draga, o sladka svoboda nizkocenovnega leta mi je takrat mućkala od izpitov iztrošeni mozak. Z rokami v tegelcu medene poezije sem se uvajal v svoje zdajšnje pretenciozno psovaštvo. Po stari navadi so me stihi nervirali in pripravljali do tega, da bi jih najraje zagnal skozi okno in se nato še sam skenslal s krila, ki sem ga gledal skozi malo okence na svoji levi. Če bi to res storil - pa ne bi - , bi verjetno padel nekam na Poljsko in razpljusnil svoj plod v živopisni statement. Ironično mi je prav Poljska po svoje onemogočala, da bi še zadnjič stestiral veliki zakon. Šele nedavno sem namreč na lastni sliki odkril Mickiewiczev spomenik, na katerem sem slonel kot na petminutni čik pavzi. In jaz bi metal poezijo skozi okno, da me ni sram.  

V deželi, v katero sem takrat prispel in se ji ne spomnim več imena, se gole in brezkončne ravnice izmenjujejo z brezovimi in smrekovimi gozdovi. Dvanajst ur v takem okolju je dovolj, da Gorenjca, vajenega drna in strna, prične stiskati ravninska depra. Na vsake toliko se med krošnjami pojavi stolp gradiča, za katerega se kasneje izkaže, da je šola, psihiatrija ali neka druga pisateljska rezidenca. Naselja se udejanjajo od nikoder, zgodovinski spomin pa tera svoje in v vsakem išče sovjetsko mesto duhov, tiho vsajeni eho kaj vem česa, praznine recimo. Najširši slap v Evropi se nahaja v majhnem, groteskno ljubkem mestu. Neki vojvoda je baje hotel narediti reko plovno in pri tem pognal v zrak polovico svoje posesti ob njej. Dokaz, da napredek stane. Prav gotovo je končal kot zadnji berač. Je greh ali slepi naboj, če neverujoči v cerkvi prižge svečo? Ne, ne in ne, še enkrat bom zmešal in razdelil karte, saj cerkev ni moj rajon, zakaj bi jo potemtakem kresal z besedami. Gremo še enkrat, akcija! Je greh ali slepi naboj, če klošarju kupiš zamrznjeno pico? Za vprašanje, ki me je koštalo dva evra, zdaj iščem odgovor za milijon. 

Nadejal sem se tjulnja ali dveh na obali te ravne dežele in odpuščal ostremu mrazu. Jedel sem gost črni kruh, tipal izdelke iz jantarja in se spraševal, ali so baltski narodi nekakšni skandinavski čefurji. Ampak kaj so potem Rusi? Po napol prazni tripasovnici se odvija želvja dirka in jaz sem glavna želva oziroma ala poljsko govoreča budala, če vprašaš prisotne. Na obali ni bilo tjulnjev in zenovsko sem pobiral male školjke, ki sem jih kasneje itak vrgel v smeti. Šle so z menoj skozi koronski vek, ujete na analogni fotki, stisnjene v pest okostnjaka, tega nesmrtnega modela. 

Pred straniščem lokala sem ga srečal prvič. Rahlo pripit in pribit sem buljil v letak, s katerega je zijal moški kalibra Sirius Black. Tudi on ni razbiral fonemov in morfemov pod njim, zato nisva vedela, ali gre za izdajalca ali botra. Najboljša možna razlaga je najpogosteje pravilna. Pred umivalnikom sem ga srečal drugič, pustil teči vodo in mu odstopil mesto obeh, narcisa in zlatousta. Verjetno najbolj jadna ekspozicija doslej se je iztekla v pristni strah pred samoto, ki je močnejši od strahu pred patetiko in klišeji. Zadrževalo naju je umivanje rok, ki je odtlej postalo bogovom najbolj všečno dejanje. Brisala sva jih drug ob drugega z naporom brisanja tinte in ponovno pridobila prazen list za palimpsest trenutkov pred katastrofo. 

Palimpsest je zares občudovanja vredna zvrst. Medtem ko bodo zalike in razklani morilci prej ali slej - v neskončnosti sta sekunda in milijon let eno in isto - strohneli na smetišču literarne zgodovine, bo palimpsestno hermafroditno kurbovje živelo večno v tej ekološki in empatični zvrsti, ki daje dragoceni belini vselej novo življenje, okrancljano s slutnjo poradiranega spodaj. To je resnična čistota teksta, njegova ledeno mrzla bistrost, na redko s kisikom. Vdihni, izdihni. Vklopi radio.

Šel je študent skozi koronski vek in se trudil preudarno loviti svojo frekvenco. Kljub situaciji je še naprej kuhal moljem kosila, teoretiziral, motril, destiliral, repetiral, bril dlake in pošiljal pisma ter vselej plul proti končnemu cilju - fajlu v megli z datumom za naslednji dan. Nič drugačen, ker nikoli ni bil kakršenkoli določen. Virusna brozga muti vse, toda plujemo dalje. Dotikanje naše domovine je vselej terjalo razkužilo in od marca pa do danes v naših vrstah ni zaznati pomanjkanja le-tega. Malo po rokah, malo na dušek and the freak show must go on. Svakoga dana u svakom pogledu sve više napredujemo - še ena reminiscenca in nezamenljiva mantra.

Srečno, zdravo, pa ne se švercat domov po deveti, ker bodo strici jezni.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness