Z izstopanjem v prisvajanje

Z izstopanjem v prisvajanje

Mnenje, kolumna ali komentar
8. 5. 2019 - 13.00

V Hamburg prispem z letalom, gravitacijsko travmatizirana, kot vedno. Spet Nemčija. Prej je bil Berlin, danes Hamburg. Prej je bil faks, socializacija, življenje, preživetje, in spet … socializacija ... Anonimnost. Neskončna anonimnost velikih mest, ki ubija. In neskončna daljava ulic, ki te odreši. Sem padla nekam vmes?

Na U Bahnu spoznam nekega Berlinčana. Vprašam ga, kakšna je razlika med Hamburgom in Berlinom. Z odgovorom sploh ne okleva: »Hamburg je čist in zelen. Berlin je siv in umazan.« Nikoli nisem razumela, zakaj je tako kul govoriti o dreku mesta, ki je tako kul. Ob pogovoru o stanovanjski problematiki v Berlinu se zatakne. Tam šele tiči drek. Rečem mu, da moram v Berlinu najti prostor za bivanje, da se nočem vsake tri do pet mesecev seliti, s čimer imajo še Berlinčani sami težave. Jaz pa sem tujka. In ne, ne bi rada spet živela v dreku. Tip skomigne z rameni. Ima redno službo in je fotograf. Drek ga ne zanima, njegova kamera lovi samo lepe ulice in jutranjo svetlobo. Izstopim.

V Hamburgu so ulice široke, ljudje spet whatever. Končno. Veliko lepih spucanih hipsterjev z uhančki, kolesi, tatooji, supergami in Club Matejom ali pivom v rokah. Ekstra feministi, levičarke, ekologi, antifajevke. Nekatere ulice se mi zdijo skorajda identične Berlinu. U in S Bahni prav tako. In potem tam nekje zraven St. Georga najdeš tako razfukane kot tudi urejene Turke, v Saint Pauliju dildo partyje, striptiz klube in klošarje. Po ulicah se širi zrak, ki ga prinese nikoli odnehajoč severni veter. Parship za tiste, ki iščejo ljubezen, Tinder za tiste, ki iščejo fuk. Morda sem to celo pogrešala. Prav to slovanskost sebe v njihovi razliki. Spet anonimna, a tokrat turistka.

Stojim pred Deutsches Schauspielhaus. Po nekaj minutah ugotovim, da sem se znašla na napačnem kraju, z napačnimi ljudmi. Edina oseba sem, ki je stara pod štirideset let. Vse okoli mene je tigraste barve in diši po parfumu. Bernhardov Wittgensteinov nečak se ne igra. Uprostorja se kot partitura na odru. 76 letni režiser ter dramaturg Hermann Beil uro in pol dobesedno … bere.  

Moje misli švigajo vse naokoli. Zajebali so me. Pomislim na Bernharda, ki sem ga videla šest mesecev nazaj na odru Schaubühne v Berlinu. Igralec Felix Römer je takrat iz teksta Kalkwerk prav tako ustvaril partituro. A to je bila glasbena virtuoznost, ki je  bernhardovski material besed uspela spojiti z zvočno trenutnostjo. Nemške skovanke so takrat kakor ping pong žogice skakale med gledalci. V Berlinu se je seveda vse skupaj pomaknilo v telo, igralec se polije z jajci in moko, se gol valja po umazani brozgi … Ja, v Berlinu so se šli gledališče. Tukaj pa so delali to, kar so, samo zato, ker lahko.

Pomislim, zakaj bi bila tišina boljša od glasnega branja. Roman sem sama prav tako prebrala za nekimi štirimi stenami. V tišini. Wittgensteinov nečak v Hamburgu postane za uro in pol skupno doživetje. Dogodek. A za napačne ljudi. Ko hitim mimo teatra do glavne železniške postaje, mi pade na pamet, da forma sploh ni problem. Problem je prostor, ki nato prikliče ljudi. Ali ravno obratno? Tega nečaka bi morda morali zvleči izza štirih sten gledališča in ga prebrati kar tu, pred vhodom železniške postaje. Ljudje okoli mene postopajo, nekateri hitijo po zadnjih nakupih tobaka, alkohola in prigrizkov. Morda niti ne nečaka, lahko bi se bralo vse tisto, kar ljudje med iskanjem hrane, časa in mira niso uspeli prebrati. Če se iz teksta da narediti partituro, se iz glavne železniške postaje da narediti oder.

Vem, literalizacija javnega prostora se sliši naivna. Avantgarda? Že slišana. Saj imamo vendarle proteste, ki so poleg vsega zelo kulturni! 1. maja so na ulicah Hamburga protestirali skorajda vsi. Postala sem vzhičena, ko sem na Weidenalle zagledala množico teles, ki z zastavami, transparenti, glasbo in petjem prodira skozi mesto. Za njimi sto policajev, pred njimi in vmes prav tako. Protestirajoči so bili večinoma študentje, neka punca mi da letak in se široko nasmeji. Protestirajo proti kapitalistični družbi. Seveda. Pogledam naokoli. 4. maja se napoveduje še en protest: proti visokim najemninam v mestu. Namrščim se in se mimo špetijev in barov odpravim v Rote Flora.

Bezirk Sternschanze. Deluje kot pomanjšani Neuköln. Rote Flora je skvot sredi vsakdanjega vrveža, stavba, ki bi morala leta 1987 postati gledališče, a so si jo ljudje prisvojili. Tu se dogaja vse. Ljudje pijejo, se pogovarjajo, plešejo, spijo, spodaj se prireja koncert, v zgornjih nadstropjih poteka predavanje o rumenih jopičih. Mladi prihajajo in odhajajo kakor čebele, si izmenjujejo ideje in mnenja. Ugotovim, da je protest proti visokim najemninam v Hamburgu potekal že lansko leto. Najemnine so tu celo višje kot v Berlinu. In protestniki obeh mest so z demonstriranjem na ulici problematiko najemnin uspeli spraviti v politiko. Die Linke je v svoj program vključila pozitivne predloge za reševanje stanovanjske problematike.
 
Tisti, ki lahko Bernharda preberejo v miru, doma, so si zmožni privoščiti ponovno poslušanje njegovega romana na gledališkem odru. Od tod ta dvojnost. Tudi jaz ga verjetno ne bi nikoli prebrala, če bi si najprej morala divje iskati mir in normalno okolje, da bi njegove besede lahko zame sploh dobile smisel. Ko se sprehajam po ulicah Sternschanze, navdušena nad mislijo, da je Hamburg res bolj obvladljiv od prevelike nemške prestolnice, si zaželim, da bi lahko nekaj tega divjega duha prinesla nazaj v Ljubljano. Namesto da pozornost preusmerjamo k evropskim volitvam, s katerimi Hamburžane bombardirajo na vsakem koraku, bi lahko le iz žepov povlekli tistih nekaj tekstov, ki smo si jih na poti iz ene v drugo knjižnico uspeli izboriti. Jih prebrati na glas. Jih vreči na plan. Opozoriti, da to nikoli ni pripadalo zgolj dvajsetim ljudem v dvorani Deutsches Schauspielhausa. Niti dvorana niti tekst.

Misli, ki so pohajkovale po Hamburgu, so tako preskakovale od 1. maja, gledališča, literature do stanovanjske problematike in vse naokrog. Seveda na drugačen način, kot se mi to dogaja po navadi. Enkrat te dni, ko se spet s kolesom vozim po Ljubljani, pomislim: če bi bila v Berlinu ali Hamburgu, bi gonila ta pedala še kake pol ure in prišla zgolj do konca ulice. Kar še ne pomeni konec bizirka. Kadar moraš in moreš. Šit. Ko to razmišljam, morajo gume mojega kolesa na Zaloški že zaviti. Živimo v vasi, si rečem. Čas samo hoče, da si jo prisvojimo.  
 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness