Zrcalce, zrcalce na steni povej, kdo terorist v deželi je tej?

Prejšnji ponedeljek je bil francoski parlament prizorišče svojevrstne groteskne farse. Po dvomesečnem medijskem linču o biti in ne biti francoskega naroda se je seje o glasovanju in razpravi o dveh ustavnih spremembah udeležila le pičla četrtina poslancev. Ti so odobrili, da bi režim izrednega stanja postal ustavna norma. Dva dni kasneje pa so poslanci v že mnogo bolj napolnjeni dvorani prižgali zeleno luč še ustavni spremembi, ki bi omogočila odvzem državljanstva. Predloga sta del ukrepov, ki naj bi manjšali nevarnost terorističnih napadov. A zdi se, da to delata predvsem na račun osebnih svoboščin, hkrati pa niti ne prispevata k dejanski krepitvi družbene varnosti prebivalstva.

Začnimo pri odvzemu državljanstva. Četudi bo ta ukrep veljaven, šele ko ga potrdi senat, si vseeno zasluži, da ga podrobneje proučimo. Kratkost in jedrnatost predlaganega člena sta namreč v obratnem sorazmerju z daljnosežnostjo tega, kar implicira, prikriva in sugerira. Člen se glasi takole: osebi se lahko odvzame francosko državljanstvo oziroma državljanske pravice v primeru, da je ta oseba obsojena zaradi zločina oziroma kaznivega dejanja, ki resno ogroža življenje naroda.

Ampak, kaj pa narod sploh je? Na koga se nanaša, kdaj je njegovo življenje ogroženo in kdo to določa? Narodi pač niso vnaprej dane skupnosti, ki bi se med seboj razlikovale po nekakšnih prirojenih »habitusih«. Kar danes razumemo kot narod Slovencev, Francozov, Nemcev, je šele rezultat načrtne revizije preteklih dogodkov in dolgoletnega družbenega inženiringa vodilnih slojev družbe. Narodi so zgodovinski konstrukti, njim pripisane značilnosti spremenljive narave, narodna članska izkaznica pa je vselej odvisna od danega razmerja družbeno-političnih sil znotraj formalnopravnih meja določene države.

Problem politične garniture nas pripelje do druge opazke. Člen namreč zelo megleno opredeljuje prekrške, ki naj bi ogrožali življenje tistega, kar se implicitno prepoznava kot francoski narod. S tem pušča vsakokratnim parlamentom prosto pot pri izbiri zločinov, ki bi legitimirali skrajno kazen. Z ustavno spremembo bi prihodnji oblastniki dobili vso pravno podlago, da bi, denimo, prostovoljno prekinitev nosečnosti opredelili za grožnjo narodu, dotičnim posameznicam pa odvzeli državljanske pravice.

Naj le desničarska domišljija zasede oblast in zagotovo se bo čemu čuditi. A že brez uradne politične prevlade si lahko francoska desnica legitimno pripiše marsikatero zaslugo za trenutno lepenizacijo francoske ustave in javne debate. Ustanovitelj Front National, Jean-Marie le Pen [žon mari lepen], je nekoč jasno dejal, da francosko državljanstvo pripada le tistim, ki ga bodisi dedujejo bodisi si ga zaslužijo. In ravno meritokratski princip je prišel do izraza v pojasnilu državnega sveta. Slednji namreč meni, da bi z odvzemom državljanstva »sankcioniral[i] osebe, ki bi storile takó resno kaznivo dejanje, da si ne zaslužijo več pripadati narodni skupnosti«.

Ne glede na to, ali bo omenjena ustavna sprememba stopila v veljavo ali ne, je zaskrbljujoče že to, da je odvzem državljanstva sploh postal predmet razprave, ki je v preteklih mesecih razdvajala francosko javnost. A vseeno zaslug za ta politični obrat, po katerem bi nacionalizem postal ustavna norma, ne smemo pripisati le uspehu Front national na nedavnih regionalnih volitvah in pa novembrskim napadom v Parizu. Slednji so namreč francoskim oblastem priskrbeli le gorivo, s katerimi so dodatno podmazali zakonodajno mašinerijo, ki iz nič hudega slutečih in hotečih državljanov dela potencialne zločince, javno dobro pa spreminja v vojno dobro.

Temelji tako imenovane protiteroristične zakonodaje so bili postavljeni že daljnega leta šestinosemdeset, odtlej pa je nekaj petnajst odredb vztrajno krepilo arzenal ukrepov, ki se jih lahko država poslužuje v času izrednih razmer. Sesutje newyorških dvojčkov je ponudilo izgovor za uveljavitev dispozitivov, ki lajšajo preiskovanja na domu, na letališčih in v pristaniščih. Po napadih v Londonu julija 2005 je vlada uzakonila intenzivno video nadzorovanje, omogočila organom pregona, da dostopajo do administrativnih dosjejev in podaljšala obdobje pripora osumljencev. Po krvavih dogodkih v Belgiji pred dvema letoma je varnostna zakonodajna spirala zavila v novo smer. Reforme so močno okrepile pristojnosti administracije in izvrševalnih organov, s tem pa dale podlago za sedanje vsesplošno preganjanje posameznikov. In nazadnje, v zadnjih mesecih so se okrepile tudi pristojnosti tajnih služb, ki lahko sedaj prisluškujejo in zasledujejo ne le potencialne osumljence, ampak tudi njihovo okolico.

Večanja pristojnosti in nalog policijskih uslužbencev, množenje hišnih preiskav in dodeljevanje hišnih priporov na podlagi kakršnegakoli suma, prepoved javnih zborovanj in krepitev nadzorovanja internetne komunikacije – to so odredbe, ki uokvirjajo – natančneje odvzemajo – življenje prebivalcem Francije od novembra dalje. Tedaj je vlada prvič razglasila izredne razmere, ki so sedaj kljub številnim protestom podaljšane do maja. Začasni izkupiček režima povečanega varnostnega nadzora je, milo rečeno, klavrn, dobesedno rečeno pa družbeno destruktiven: od 3300 hišnih preiskav in razdejanih domov, katerih stroške popravila nosi žrtev sama, jih je manj kot 30 vodilo v nadaljnjo policijsko preiskavo. Podobno je bilo v zadnjih treh mesecih brez sodnega epiloga na hišni pripor obsojenih približno 400 ljudi. Da niti ne omenjamo učinkov stigmatiziranje, oblikovanja ozračja sumničavosti in medsosedske opreznosti ipd.

Zdi se, da bolj ko so zakonska določila instrument politične manipulacije prestrašenih in šokiranih množic, bolj se njihovi realni učinki oddaljujejo od deklariranih ciljev. To še posebej velja v trenutnem času, ko so ustavne spremembe postale orodje nabiranja predvolilnih točk in predmet intrig na dvoru predstavniške parlamentarne demokracije. Žrtve raznovrstnih varnostnih ukrepov so tako predvsem navadni posamezniki, katerih privatno življenje in svoboščine so sedaj dvakratno, če ne celo trikratno, ogroženi.

Diskurz vojne proti terorizmu namreč učinkovito preusmerja pozornosti javnosti in prikriva dejansko nemoč - ali pa nevoljo - držav, da bi napovedale vojno tistim družbenim skupinam, katerih metki, bombe in sulice zbadajo večino delovnih množic na vsakdanji ravni. Mar niso zahteve multinacionalk o krčenju delavskih pravic in socialnih storitev ter državno vzdrževane davčne oaze tiste, ki dandanes še najbolj ogrožajo življenje povprečnega prebivalca ne le Francije, ampak tudi marsikatere druge države?