O slovenski poeziji, kritiki

***
Prazni dnevi, najboljši dnevi za pisanje o poeziji. Sedeti v Vesolju in se s Smoletom pri 34 stopinjah spraševati, kdaj je Ljubljana najbolj prividno mesto, ali pozimi (zaradi megle) ali poleti (zaradi vročinske omotičnosti).

Tri dni pred nastankom tega zapisa sem se slišal Z Urško P. Černe in potožila mi je, v kakšnem gmotnem stanju se nahajajo kritiki. »Vidim , da si opombo v Večeru vzel zelo resno. Kar se tiče slovenske poezije bom rekla samo tole, pa še to je preveč, govorim samo to, kar sem o njej slišala od drugih.

Poezija je osebna, individualna koda, se pravi, da v splošnem ni skrita le avtorju, ampak tudi kritiku. Zato je treba vedno znova in znova vstopati v avtorjevo življenjsko obliko, a ne zgolj z eno nogo, ampak z obema. Pa še v tem primeru se kritik lahko zmoti. Na drugi strani je treba priznati, da javnost hoče kritiki zmanjšati pomen ali jo celo izključiti, se pravi da mora celotno breme recepcije pasti na avtorja. To ni slabo stališče, nič pa ne bi bilo bolj zgrešeno, kakor če bi iz tega sklepali, da so pri ocenjevanju poezije kritiki za avtorja nepotrebni. Nasprotno. Še posebej pri ocenjevanju poezije so kritiki potrebni.

Kaj pa razmerje med avtorjem in kritikom?

Tako avtor kot kritik sta notranje razklana. V tej igri pa je potrebno, da se njuni momenti povežejo med sabo.(Če kritik misli, da ni razklan, potem ga mora avtorjeva snov privesti do neujemanja s samim sabo. To je osnova za vsako branje - razbiti in povezati se.)

Zaplete se pri uredniku. Kljub temu, da urednik pozorno opazuje zapleteno igro med avtorjem in kritikom, je njegov pogled usmerjen zgolj na pojav, ne na nasebje njunega odnosa. Avtor in kritik sta namreč na nek način postala eno in zato v razmerju do urednika nekaj zunanjega. To se lepo vidi v zmožnosti komunikacije. Njun jezik je glede na urednikovega tako heterogen, da ga je nemogoče prevesti v uredniški jezik. Urednik je pri tem v še dodatni težavi. Ker misli, da je problem v sami komunikaciji, sklepa, da uporablja napačno orodje, v resnici pa je problem v njem samem. Komunikacija se mu čedalje bolj zdi luknjičava , saj ne zmore prodreti v razumevanje stroge zaprtosti avtorja in kritika. Zato postane sumničav, najprej neopazno, potem čedalje razločneje. Tako pride do neskladij in kasneje do krivic, ki se počasi spremenijo v konflikte, ti pa v vojno. Rezultat vojne je ignoriranje. Urednik je na začetku govoril mimo avtorja in kritika, zdaj pa začne govoriti tudi mimo samega sebe. V tem je tragičnost urednikov.

Tragičnost avtorja in kritika je strukturirana podobno, a z drugimi rezultati. Plod nerazumevanja je pogosto nekaj produktivnega, ker se znotraj poetove zavesti odvija ognjevita dinamika. Vse njegove ideje zanihajo in se prevesijo v nasprotja. Sčasoma si ni več gotov, kaj predstavlja niti v kaj verjame. Zmeda je popolna, ker se ne more opreti na kritika, ki se nahaja v isti pijanosti pojmov kot on. To je ogenj na olje uredniku. Urednik v nekem momentu avtorjevo in kritikovo navezo označi za obsceno, celo seksualno. To ime gibanja, ki se sprva zadržuje zgolj v uredniku in se sčasoma prenese na odnos obeh zgoraj omenjenih, kasneje pa tudi na oba posamezno, pa je gnev. Sčasoma vse zajame gnev in to imamo sedaj v Sloveniji. Urednik je zaradi tega upravičen, da niti do avtorja niti do kritika ni nič dolžan. Oba sta izprijena, delovala sta proti njemu in njegovi hiši (dokazi o tem so neizpodbitni), a to še zdaleč ni vse, saj sta sramoto nakopala tudi književnosti na splošno, urednikom na splošno in umetnosti na splošno. Slovenski kulturi sta napravila nepopravljivo krivico. Zato ju urednik tudi ni dolžan izplačati.

Seveda pa, rečeno obče, tudi avtorji niso brez koristi v odnosu do urednika. Ker jim manjka zveza z ljudmi, potrebujejo urednike, ki so dobro pripravljeni, saj jim akt povezovanja s publiko teče skoraj po svojem tiru in skoraj sam od sebe, neodvisno od napora in zunanjih pospeškov. Resnica je, da si avtorji v docela preprostih primerih, kaj šele pri posebno hudih, sploh ne znajo pomagati, ker so neprestano ujeti v svoje zakonitosti in zato nimajo nobenega smisla za prave človeške odnose. Zato urednikom ne smemo nasprotovati. Njihova služba ni lahka, ne smemo jim oteževati dela ali kakorkoli misliti, da je njihova služba nepotrebna, čeprav bi nas kdo prepričeval nasprotno.

Vrednost poezije se torej izkaže na njenem lastnem območju, ne da bi bilo mogoče natančno določiti, kaj je povzročilo njen vzpon in kdaj se je zgodil njen zaton, ki jo je potisnil v ujetost banalnega, zemeljskega kroga. Kdaj se je vzpel Zupan? Kdaj Šteger? Kdaj Komel? Težko je reči.«

Kasneje sem v parku srečal Silvijo Žnidar in izdala mi je nekaj o slovenskih bralcih poezije.

»Glede bralcev.

Obstajajo nepravi, navidezni in pravi bralci poezije. Nepravih je 99 odstotkov in do poezije nimajo nobenega odnosa razen strahu. A v resnici jih ni strah poezije, ampak njihove nevednosti o poeziji. Ker jih je strah samih sebe, se bojijo hoditi na pesniške večere, ker te tam hitro vprašajo, kdaj je bil rojen Prešeren, kdaj je umrl (datum), tako da te zelo hitro dobijo, če si nepoučen. To so redna vprašanja med obiskovalci pesniških večerov. Ti so zelo živahni, polni pogovorov o slovenski poeziji nasploh. Po prebranem namreč skoraj vsak obiskovalec pesniku zastavi kakšno vprašanje in debata postane zelo burna (vanjo se vključi celotno občinstvo). Kot že rečeno, druženja po pesniških večerih se vlečejo čez polnoč, kakšne tri ure (povprečno).

Navidezni bralci.

Medtem ko nepravi bralci zaradi samih sebe ne pridejo na pesniški večer, navidezni hodijo zaradi drugih in še preveč pogosto, trikrat do 4-krat na teden, včasih tudi dvakrat na dan. To je za prireditelje večerov nadležno zaradi tesno nabitih prostorov, rezervacij sedežev in vstopnic. Zadevo je težko usklajevati. Pogosto pride do prepirov in pretepov pred dogodkom, kdo bo smel vstopiti in kdo sedeti v prvi vrsti. Problemi so tudi zaradi vstopnic na črnem trgu, ki dosegajo ceno tudi do 30 evrov, sploh za tiste višjega ranga, kjer se cene vzpnejo na 60 do 80 evrov z rezervacijo in kupljeno eno leto vnaprej. (Nazadnje npr. branje pesniške trojke Zupan- Šteger-Komel v Stožicah, kjer so zabeležili tudi avtobuse iz Madžarske , Avstrije, Italije, celo Nizozemske in Nemčije).

Pravi bralci.

Ti prezirajo množična branja in sovražijo pesnike, ki nastopajo na množičnih dogodkih. Ali pa so v konfliktih z udeleženci tovrstnih zbiranj. Ljubijo neznane pesnike in so za njih pripravljeni umreti. Kar je nerodno v vsaj dveh smislih. Prvič. V preteklosti se je zgodilo, da so oboževalci zasledovali pesnika/co in mu delali preglavice. Zasledovali so npr., Kristino Kočan, Edit Paf, Ajdo Bračič, Lucijo Mirkac in še nekaj drugih, da ne naštevamo predolgo.

Drugič. Lahko se zgodi ali pa se je zgodilo nadlegovanje v obratni smeri. Določeni pesniki začutijo svoj vpliv in nekateri med njimi zlorabljajo svojo manipulatorsko moč. Izrabijo svoje oboževalske množice in svoj gnev obrnejo proti svojim konkurentom. Npr. pesnik S.H. je okrog sebe zbral privatno milico. Ta je po njegovih navodilih delala škodo na kipih določenih pesnikov, tudi aktualnih, o čemer smo poročali nekje drugje, zadeve ne bomo odpirali, ker je že stara, toda še vedno aktualna.

Glede pesnikov.

Ti so zrcalna slika bralcev. Obstajajo nepravi pesniki, pravi pesniki in »navidezni, oziroma »upajoči« pesniki ali nekateri uporabljajo tudi označbo »tipajoči« pesniki.

Nepravi pesniki se ne pojavljajo, ne obstajajo in jih ni mogoče nikjer najti . O njih krožijo zgolj legende. Baje , da je nekoč obstajal Branislav Kumer, relativno dober pesnik, ki se je gibal po barih okrog Šumija, okrog Astre, okrog Parlamenta in v podobnih ljubljanskih pajzlih. Našli so nekaj zapisov na Wc- ejih, kaj več pa ne. Bil je dober pesnik, nekaj ljudi navdušeno priča o njegovem udejstvovanju, a njegove pesmi niso zajete nikjer. Niti v učbenikih niti v novinarskih poročilih, nikjer. Kar je škoda. Pisal naj bi verze na ovojčke cigaretnih škatlic ali pa na natakarske račune, a ta material je izgubljen. Branislav Kumer je privid, a tudi privid ne, saj nima nobene vsebine, omenjajo ga zgolj naključne omembe v vsakdanji govorici, večinoma po barih. Spominjajo se ga stare natakarice, a te so sčasoma zamenjale nove in evo, stvar je takšna kot je.

Pravi pesniki. (Ali še drugače »priznani«).

O njih poročajo v časopisih, poročilih, imajo obilo televizijskih nastopov in vabil na festivale. Tovrstni pesniki nimajo strahu, da bi zgrmeli na realna tla ali da bi morali brati svojo poezijo v delavskih menzah , ker so kapitalizirani v kipih. Kvota kipov je osnova za denarno nadomestilo, več kipov imaš, večje subvencije ti pripadajo, zato priznani pesniki niso tekmovalni do svojih konkurentov.

Najbolj zapleteni od vseh so »navidezni, oziroma »upajoči« ali »tipajoči« pesniki, ker se pri njih nikoli ne ve, ali želijo propasti ali se povzpeti. Poleg tega jih poganjajo različni motivi. Enim je pesnjenje zgolj v veselje, drugim zgolj posel, spet tretji imajo psihološke probleme in se želijo s povprečno kariero maščevati ambicioznim staršem, ki jim hočejo zmešati natančno izdelan načrt. Skoraj nihče od »upajočih« pesnikov ni postal pesnik po naključju. Nekateri med njim imajo posebne fiziološke predstave o lastnem telesu in želijo z odrekanjem hrani šokirati publiko ali samega sebe. Se pravi, da je posredi neka vrsta mazohizma.

Poznala sem pesnika, ki se je dal pretepati pretepalcem, samo zato da bi se dokazoval samemu sebi, pa tudi zaradi »znova najdenega bazena doživljajev«, kot mi je to sam razložil.

Določeni pesniki iz te vrste so precej podjetni in nastopajo na rokodelskih sejmih, gasilskih veselicah kot komiki, na jubilejnih večerjah kot deklamatorji, celo na polurnih delavskih malicah v industrijskih menzah, kjer jih najemajo tovarnarji zaradi povečanja zadovoljstva med proletarskim življem.

Nastopi pesnikov znajo biti šokantni. Enkrat sem šla na pesniško branje sredi mesta, v ogromno kinodvorano in na klopcah ob stranskih stenah je spalo nekaj migrantov (bili so plačani poslušalci), na velikem odru pa sta za veliko mizo sedela kritik in avtor. Bilo je temno kot v rogu. Spet drugič je bilo branje v ozki in podolgovati sobi s tako nizkim stropom, da sta pesnik in kritik pesnik med branjem morala biti sklonjena, saj je grozilo, da bosta s temenom zadela ob lesene deske nizke mansarde. Kasneje sem izvedela, da je to bil to nastop nekega zelo revnega pesnika, ki je v ta namen najel otroško sobo na nekem podstrešju.

Glede slovenskih komisij za poezijo.

Določenega avtorja izberejo zaradi znova najdenega občutka varnosti, ki ga v resnici povzroča bližina smrti. To je hkrati praktično pogojeno. Pesnik mora biti čimbolj mrtev in negiben, da lažje vlijejo kalup za kasnejšo izdelavo kipa. (O kipih smo govorili zgoraj). Ali kot je nekje napisal pesnik J.Z.: »V te kroge te sprejmejo, ko si mrtev.«

Morda vas bo šokiralo, a »upajoči« pesnik je bil svoje čase tudi Goran Vojnović. Izdal je pesniško zbirko Svet je lep. Njega je v mladosti zanimala samo košarka, ampak ker mu pri Slovanu ni šlo, je zapadel v slabo družb o med bloki. Doma se je lagal , da hodi na treninge, ampak v resnici se je dogajalo vse kaj drugega. Nekoč se ga je s prijatelji napil in v košarkarsko tablo je zabrisal steklenico slabega merlota. Naslednji dan je osamljen taval po igrišču in naletel na lastno »umetnino« - posušen vinski madež. Prevzelo ga je in napisal je svojo prvo pesem. Govorila je o odtenkih življenja , o žalosti, veselju in glavobolu. To stvaritev je potem obesil na oglasno desko stanovanjskega bloka. Sčasoma so prebivalci postali pozorni nanjo.

Enkrat je pesem našla in jo prebrala neka knjižničarka in želela je izvedeti, kdo je avtor . Nastala je legenda o urbanem pesniku, prvem fužinskem pesniku, za katerega ni nihče vedel, čeprav je izpod njegovega peresa nastala genialna poezija. Nihče ni znal razložiti, koliko je anonimni umetnik star, ali je je v tridesetih letih ali v štiridesetih ali morda v petdesetih. Pesmi , ki so se pojavljale na različnih koncih Fužin, v modrem bloku , a nikoli s podpisom, so burile domišljijo.

Pesnika naj bi videli nogometaši iz Brodarjevega, toda o njem niso znali povedati nič posebnega. Videl naj bi ga Prle, stara fužinska legenda, iz balkona, in nekaj naj bi o njem vedel tudi Diego Menendes, a je glede tega ostal skrivnosten. Eni so trdili, da se je rodila nova fužinska književnost, da je prišlo do neke urbane singularnosti. Skratka, pesmi so se pojavljale na vhodih fužinskih blokov in vsi od snažilk in hišnikov so bili navdušeni nad lepo spisanimi izdelki.

Kasneje je Vojnovič pod vodstvom knjižnične ravnateljice izdal brošuro pesmi, naklada je bila rekordna in še tisto leto so mu podelili Prešernovo nagrado. Njegov oče je mislil, da bo nagrada imela obliko pokala, a ker so mu zavezali oči, je hitro spoznal, da se ne nahaja ni v košarkarski dvorani, ampak v kulturni ustanovi. Galllusova dvorana je od aplavza ponorela.

Podobno je bila »tipajoča« pesnica Anja Z. Golob. Nekoč je na Lešah treščila strela, zabliskalo se je in voda je zalila zaselke okrog Prevalj. Vsi so delali tragedijo iz tega, Anja pa je povsem uročena spoznala, da je mali kraj , ki oponaša velemesto, ne zanima.

Na obisku bolnišnične kapele v Slovenj Gradcu doživela epifanijo, no, morda ne ravno epifanijo, ampak nekaj, kar se je začelo kot epifanija.

Na vratih je stalo nekaj svojcev umrlih, a se niso upali stopiti naprej in so molili kar na vhodu. Nekdo je umiral, ali pa je bilo na tem, da bo umrl. Anja je takrat pozabila na čas. Misli so ji mlele, počutila se je kot v temporalnem tunelu. Ko se je zavedala, je še enkrat pogledala proti oltarju in dobila je občutek, da ni sama. Nekdo je bil v prostoru, ampak nikogar ni zaznala. Nekaj jo je zmotilo. Prižgala je svetilko na telefonu in vprašala: »Je kdo tukaj?« Nič. Obrnila se je in pogledala za svoj hrbet. Nikogar ni bilo v prostoru. Morda se mi že malo blede, je pomislila. A potem je v desnem kotu sobe za rezervno prižnico še enkrat prižgala svetilko, stopila naprej in videla je, da svetloba do tega kota sploh še ni prodrla. In zares tam v kotu se je začelo nekaj premikati. Pojavil se je obraz starke, ki verjetno sploh ni dihala, da bi ostala neopažena pri svojem bivanju v kapeli. Ta oseba se je kot goba zrasla s kapelico in ta spoj je bil tako prikrit, da nihče nanj ni niti pomislil, saj ni zmotil nikogar. Starka se je spremenila v gobo, kapelica pa v micelijsko votlino in vse se je začelo vrteti po svoje. Vse je izgubilo smer.

Kmalu po tem dogodku je Anja končala na infekcijski kliniki. Zdravniki so sumili na zastrupitev z gobami, a niso znali pojasniti geneze bolezni, saj Anja ni zaužila nobenih gliv. Čudna je bila zgolj anamneza: » Nekaj dni nazaj sem v velikem gozdu, bilo je v sanjah, naletela na gobo, ki je spreminjala barvo, obliko in stanja zavesti, kot živ organizem se je preobražala pred menoj, zdelo se je, kot da skoznjo teče časovni vektor. In v nekem trenutku je goba dobila obraz starke, obraz , ki se je hkrati smejal in jokal. Čudno ne? Kot tisti Joker iz ameriških filmov. Vedno nasmejani obraz, pod katerim se skriva velika žalost ali kot da bi bili v njem skrita podzemna skladišča bolečine.« Po treh dneh kalvarije so prijatelji Anji povedali, da leži na intenzivnem oddelku, da se ji je bledlo, ona pa jim je razkrila, da je v duhu videla celotno zgodovino od nastanka prvega atoma do današnjega trenutka, in da je spregledala.

V zvezi z zgornjim pripetljajem se je zgodilo še nekaj nepojasnjenih dogodkov.

V središču Slovenj Gradca so v popoldanskih urah videli hoditi okroglo starko, zgubanega obraza, brezobličnega kot goba. Tisti dan je vstopila v cerkev v središču mesta in se počasi z drsajočimi koraki ob stranski ladji pomikala proti oltarju in na sredini obstala. Usedla se je v klop. Nekaj starih ženic je sedelo v prvih klopeh in žlobudralo rožni venec. Bilo je še pol ure do večerne maše, morda tudi več. Tedaj so nenavadno starko slišali po tihem jokati in usmrkovati se v robec, čemur nihče ni posvečal pozornosti, le zakaj, saj je bilo to nekaj povsem običajnega. Naenkrat je starka vstala in se pomaknila proti govorniškemu odru, dvignila krilo, počepnila in začela urinirati po cerkvenem tlaku. Starke v desnem vrsti klopi najprej niso nič zaznale in kmalu se je začel po cerkvi širiti oster vonj po urinu. Ko so se starke zdramile iz svoje molitve, , pa je skrivnostna goba-starka izginila iz prostora. O d takrat naprej je nihče ni videl. Videli je niso ne natakarji iz bližnje kavarne niti prodajalke iz čevljarskega butika. Starka je preprosto izginila, zaznale je niso niti kamere, ki so pokrivale glavne ulice Slovenj Gradca.

En teden po čudni pojavitvi so se po okolici mesta (tudi ob Gandijevem spomeniku) pojavile luže urina in analiza je pokazala, da ne gre za urin mačke ali psa, ampak človeški urin. Vzorci neverjetno smrdečega in gostega urina so se pojavili v bazenih, na slovenjgraškem in ravenskem, očitno je ponoči nekdo preplezal ograjo in v javni vodi pustil svojo sled.

To zgodbo sem na žuru posredoval Gregorju Repovžu in o nasprotnem me je prepričal tako močno, da sem z nogami lebdel nad tlemi: takrat sem uvidel, da so najboljši prijatelji tisti, ki te naučijo hoditi z nogami po zraku, da si kot fantom, pojavljajoč in izginjajoč. Zgoraj omenjeno zgodbo sem povedal še Marku Miočiću, Metodu Zupanu in Lei Sande in nihče mi ni verjel, da se je zgodila. Mislili so, da sem zmešan in da sem »poročilo« pobral nekje na netu, zgeneriral pa ga je chat gpt. (Ane Reberc, Vida Beštra, Mika Jumića in ostalih nisem obveščal).

En dan kasneje sem spregovoril še z Gabrielo Babnik o Victorju Casparju, slovitem Belgijcu, ki je svoji temnopolti ženi postavil Mavzolej Brezpogojne Ljubezni (nakar so ga izključili iz družbe) s streho , na kateri je je znamenita, natančno odmerjena odprtina, da na sarkofag pada snop svetlobe v obliki srca, (pojdite enkrat v Laeken , na severu Bruslja je to.) Zdaj se je leva stran mavzoleja udrla, vanjo turisti mečejo plastiko in druge odpadke, in čeprav je to znamenit spomenik, bo takšna usoda zapečatena, saj je najemna pogodba z letom 1990 potekla. (Dediči so o tem obveščeni, kar potrjuje na spomenik nalepljen dokument).

Tudi Andrej Tomažin je bil »tipajoči« pesnik.

Nekaj časa so ga videli tavati po stranskih hodnikih filofaksa, potem pa v kleti patologije, kjer je pripravljal splavljene embrije za post mortem obdukcijo. Lahko bi napredoval v višja nadstropja porodnišnice, a se je nekaj zataknilo. Baje, tako se govori, da je na prehodu iz pritličja v prvo nadstropje (porodnega bloka), nameščena vratarica. Nekoč naj bi ga torej glavna sestra ustavila na tem prehodu in mu prepovedala vstop v porodni blok, kamor je nameraval nesti instrumentalni set za ročno luščenje posteljice. Obrnil se je , se večkrat vrnil, na koncu pa je vratarica izjavila: »Zdaj je že prepozno.«

Iz tega dogodka so nastale filozofske debate, tudi v akademskih krogih. Eni so trdili, da je vratarica prekoračila svoja pooblastila, saj naj bi v resnici ta oseba sploh ne bila medicinska sestra, ampak neka nižja strežnica, ki je povrh vsega delala še v gledališču. Spet drugi so trdili, da je krivda na Tomažinovi strani, saj vratarica ni naredila nič drugega, kot da ga je pustila čakati (ni mu izrecno prepovedala vstopa), na koncu pa mu je zgolj sporočila, da sedaj nima več možnosti vstopa, kar je dejansko ustrezalo trenutnim razmeram v porodnišnici, in tu ni neskladij, saj se je to zgodilo ob 6h zjutraj, ko je v porodnišnici nastopila izmena. A našli so se še tretji, ki so trdili, da je žrtev v resnici vratarica, ker ni poznala notranjosti porodnišnice. Do pravih odločevalcev je bila potemtakem v instrumentalnem razmerju, torej ni bila nič kriva, zgolj opravljala je, kar ji je bilo naročeno. Seveda ima ta razlaga določene slabosti. Če je vratarica res bila v takšnem položaju, da ni vedela, kaj v resnici počne, pa je vseeno morala biti povezana z notranjostjo porodnišnice, saj vsi, ki se zaposlijo v porodnišnici, enkrat vstopijo v upravo ali k direktorju ali pa so s tega mesta obveščeni, da so postali zaposleni v porodnišnici. Ta razlaga torej ni brez protislovij. Iz zanesljivih virov smo izvedeli, da vratarica v resnici sploh ni imela vstopne kartice do porodnega bloka, kar dokazuje, da je na nek način bila zgolj zunanja izvajalka , ki jo je porodnišnica zgolj najela. Spet drugi pravijo, da Tomažin ni imel prave odločnosti, vratarici bi lahko pokazal izkaznico pripravnika in ta bi ga v hipu spustila naprej, namesto da ga je zdržala, a v hodniku je bilo temno in Tomažinu verjetno ni prišlo na misel, da bi ji pokazal akreditacijo pripeto na uniformi. Šlo naj bi za pozabljivost ali zmedenost ali kombinacijo obojega, ali pa celo negotovost zaradi pozabljivosti ali šibkosti volje (to se je zgodilo v nočnih urah). Vsekakor je vratarica to dobro izkoristila in pomagalo ni niti to, da je v rokah nosil kirurški set, ki je izvirno pripadal porodnemu bloku in ne triažni ambulanti v pritličju. Tomažin torej ni bil kriv, pač pa le neveden. Pri tem naj bi tiho potožil: »Kako grdo si zna ta ženska prilastiti tisto, kar mi po sili razmer uhaja iz rok, in kako nesramno se pri tem načrtovanem dejanju pretvarja!«

D. K. , pesnik, ima drugo teorijo. Tomažina naj bi na prehodu medicinska sestra ustrahovala z nevarnostjo, toda pri tem ji je zabrusil: »Ne govori mi o nevarnosti, nevarnosti se bojim samo tam, kjer se jo hočem bati!« in se obrnil. Potem je v porodni blok prišel po severnem stopnišču, povsem na drugem koncu, zložil instrumente v avtoklav in se brez težav vrnil nazaj dol v triažo. Koban trdi, da je bolj verjetno, da je Tomažin ustrahoval vratarico, kot pa obratno.

Pesnik, M.S. ima drugo razlago. » D.K nima prav, kajti jaz zgodbo poznam dalj časa in bolj natančno. Resnica je ta, da je bil Tomažin v porodnišnici vselej popolnoma svoboden. Vratarica pa, ki morda sploh ni bila medicinska sestra, ampak bolj pomočnica receptorja spodaj v pritličju, je bila podrejena v večih smislih. (Nalagali so ji različne zadolžitve: dvigovanje zapornice na parkirišču pred porodnišnico, napenjanje traku na zunanjem pristopu porodnišničnega dvorišča.) Prvič: bila je določena zgolj za mesto na prehodu iz pritličja v porodni blok in ni se smela gibati nikjer drugje. Ni smela vstopiti niti v porodni blok niti v pritličje, kjer se je nahajala sprejemna, triažna ambulanta. Lahko je sedela le na pručki ob vratih in s prsti drsala po telefonu, sicer prostovoljno, a precej drugače kot Tomažin, ki je medtem v različnih nadstropjih zbiral podpise za opravljene posege, od najtežjih (epiziotomija presredka, asistenca ob s.c, porodniška anamneza) do najlažjih (Lepoldovi prijemi, ugotavljanje položaja zarodka, meritve s Pinardovo slušalko, nastavljanje parametrov pri tokografiji), kar ga ni utrjevalo v položaju prostovoljca, ampak prej redno zaposlenega na oddelku.«

Menda je boj vratarice in prostovoljnega asistenta najbolje opisan v Črvih, sicer posredno. Mentorji naj bi novince sadistično izrabljali za najbolj umazana dela, ki niso bila ponižujoča le do njih , ampak tudi do pacientov. (Preberite si del o analnih pregledih).

To se mi zdi dobro utemeljeno in tudi je dobro utemeljeno, če sodim po odzivih strokovnjakov, ki sem jih spraševal o zgornji dilemi. Spor je bil precej banalen, niti ni bil spor kaj šele spopad, ampak bolj izmenjava pogledov. Nič usodnega torej, a včasih ravno takšne neutemeljenosti porodijo nove razmere. Nesporazum je bil v osnovi resda neobstoječ, a ker je utonil v negativnosti svoje okolice, se je najprej podvojil v svojih ekstremih, čez čas pa pomnogoteril in pridobil na teži.

Negativno o Tomažinu se je izrazila znana mariborska pesnica K.K., ki je povedala tole:

»Andrej Tomažin se mi zdi precej vojaško naravnan pesnik. Naključno sem ga srečala v antikvariatu Ciproš v Mariboru. Bilo je povsem nepričakovano, nikoli si ne bi mislila, da bi ga srečala tam. Ravno sem s prsti drsela po hrbtih knjig, ko sem zaslišala znan glas. Nisem videla osebe, ki je bila onkraj police, in tudi ona ni videla mene, a sem jo nemudoma prepoznala. Bil je glas Andreja Tomažina. In kako je zvenel? Ta glas je bil drugačen od glasu, ki ga človek uporablja pri vsakdanjem sporazumevanju. Deloval je tako, kot bi se nahajal v preroškem stanju, kot bi se nahajal v transu. Recitiral je neko pesem o mitraljezu. Nisem mogla verjeti svojim ušesom. Oponašal je ropotanje mitraljeza, kar pretreslo me je. Včasih je z glasom onomatopejsko posnemal regljanje orožja kot v kakšni Marinettijevi pesmi. Spet sem spoznala, kako grozen je Tomažin s poveličevanjem vojne. Stemnilo se mi je pred očmi in preselila sem se v vojno. Preselila sem se v leto 1991, ko smo z družino bežali v zaklonišče, nad mestom pa so žvižgali bombniki. Spet sem začutila gnus, tako močno sem ga začutila, da so se mi naježile dlake. Odprla sem oči in sklenila, da stopim do Andreja in mu primažem klofuto. Toda potem, ko sem stopila izza police, sem videla, da nasproti njemu stojita dve mladi ženski, morda sta bili študentki književnosti, povsem mogoče je ali pa tudi ne, ampak dejstvo je bilo, da sta ga poslušali z odprtimi usti in da ju je preplavila očaranost, ki je preskočila z govorca na slušatelje. Nato sem po tihem zapustila antikvariat in s hitrimi koraki odšla iz tiste grozne trgovine s knjigami.«

O Tomažinu je pripovedovala tudi Ana Geršak, ki je iskala njegove sledi v Argentini, potem ko je leta 2017 nenadoma izginil iz Slovenije. Tu je nekaj njenih najdb o osebi, ki bi lahko bila zgoraj iskana oseba.

/// Studijski posnetek, neznan internetni vir, domnevna letnica nastanka leto 2022.///

Avdio posnetek je dolg eno uro in petindvajset minut in govorec v njem razlaga svoje življenjske nazore. Besedo disciplina omeni petnajstkrat, besedo levičarji dvanajstkrat, besedno zvezo pospraviti sobo devetkrat, besedo ženska trinajstkrat, besedo feminizem sedemkrat, besedno zvezo krščanske vrednote šestkrat.

Ženska je temelj civilizacije, ker rojeva otroke; moški so v tem pogledu nekaj naključnega, celo nepomembnega, zato ni pomembno, če propadejo. Mnogo bolj pogubno pa je, če dekadentne postanejo ženske. »Ime dekadence v današnjem svetu,« tako pravi, » pa je feminizem.«

Ko pogovor nanese na politiko, pove: »Edini politični sistem, v katerega verjamem … (nastopi zelo dolga pavza) …, je teokratičen.«

V tem pogovoru želi biti zelo oseben in intimen, zato izpraševalcu pokaže dva tatuja. Na desni roki ima tetoviran križ, ki simbolizira njegovo življenjsko iskanje, in na levi knjigo v plamenih, ki simbolizira njegovo življenjsko poklicanost.

Na vprašanje, kako si je pridobil tako široko občinstvo, odgovori, da mu je to neznanka, celo zelo velika skrivnost. Na vprašanje, kaj je kultura, odgovori, da je to veriga, sestavljena iz členov herojske umetnosti in vraževernih razlag, pa tudi klic krvi, ki ga bolje slišiš ponoči kot podnevi, umetnost pa je bolj komplicirana, toda po njegovem je katerakoli rustikalna stena ali katerakoli bombardirana stena precej bolj zanimiva od najslavnejšega kubističnega dela.

Na vprašanje, kaj je naključje, odgovori, da je nasprotje nujnosti, ter da je oboje, tako naključje kot nujnost, težko prenašati.

Na vprašanje, kaj je država, odgovori: organizirano pitje strupa.

Na vprašanje, kaj je smrt, je odgovoril, da je smrt darilo, lahko je tudi upanje, in da je, če je še nekoliko liričen, njegovo srce.

Na vprašanje, koliko jezikov govori, odgovori, da štiri. V nemščini se pogaja, v francoščini moli, v španščini izpoveduje svoja najgloblja čustva, z Bogom, tako pove domnevni Tomažin, pa se pogovarja v latinščini.

Člouk, lay off the GHB