Drage poslušalke, pozdravljene v drugi epizodi Povratnih zank, mesečni oddaji o internetni kulturi, teoriji in literaturi. Z vami sem Lea. Današnji input predstavljata dve filmsko obarvani temi. Najprej se bomo poglobile v spletni fenomen, oziroma meta estetiko, imenovano CoreCore, in sicer skozi delo Dialogues on CoreCore & the Contemporary Online Avant-Garde, za tem pa bomo prisluhnile intervjuju z avstrijskim umetniškim kolektivom Total Refusal, o njegovem ustvarjanju znotraj žanra machinima.

Prvi pojav tega, kar danes imenujemo CoreCore, lahko izsledimo v objavah uporabnika Masona Noela na TikToku iz konca leta 2020, beseda sama pa je bila objavljena na Tumblerju že leto prej. V kontrastu z drugimi tako imenovanimi internetnimi estetikami, ki so se posluževale končnice -core, CoreCore v svoji dejavnosti stremi k neposrednosti. Za razliko od ostalih estetik v ospredje postavlja nefiltrirano prikazovanje hiper-indivualizirane poznokapitalistične družbe, ki stoji na robu podnebne katastrofe. Eden od avtorjev zbornika, Dylan Smith, CoreCore postavlja ob bok glasbenim žanrom, kot sta Dariacore ali sodobni eksperimentalni rap, k čemur dodajam, da popolnoma uteleša logiko kulturne konzumpcije in produkcije podatkovne baze. Hkrati pa Smith CoreCore primerja z zgodovinskimi oblikami radikalne družbene kritike, ki jo je izražalo dadaistično, situacionistično, punk ali jungle gibanje. 

Že samo ime CoreCore izstopa kot nekaj nenavadnega. Namesto da bi bila nedoločujoča končnica -core prilepljena na konec besede, se dvakrat ponovi oz. zavzame tako primarno kot sekundarno mesto. Beseda core prvotno izvira iz imena glasbenega žanra Hardcore, kasneje pa se je uporabljala tudi za imenovanje outgroupa, denimo Normcore, torej normalnežev, ki ne razumejo nišnih interesov ingroupa. Okoli leta 2010 se je začela uporabljati za označevanje mnoštva internetnih estetik, ki so bile natančno, rigorozno in kategorično popisane oz. razmejene. 

Zbornik, ki ga bomo danes obravnavale, je izšel lansko leto pri Becoming Press kot rezultat konference, ki se je odvila že leta 2023 in je prvo teoretsko delo, ki združuje pluralnost pogledov različnih pisk ter poskuša analitično pristopiti k analizi fenomena. Avtorice so se zbrale, da bi skupaj poskušale zaobjeti totalnost spletnega trenda, gibanja ali prakse, imenovane CoreCore. Med platnicami zbornika se skrivajo nekonvencionalno oblikovani teksti, ki jih prekinjajo, spremljajo in dopolnjujejo na strani izliti memi, vizualno agresivni kolaži in na kadre razrezani filmi. Delo je pomembno, ker skupaj deluje kot celostna analiza, ki CoreCore raziskuje tako v teoriji – skozi različne konceptualne prijeme – kot v praksi – z iskanjem mej umetniškega medija. 

Če CoreCore poskušamo opisati kar najbolj oprijemljivo in izčiščeno, je prvotno zavzemala obliko vertikalnega videa, v katerem se prepleta kombinacija navidezno nepovezanih izsekov iz poročil, filmov, družbenih omrežij ali memov, in umirjene, čustvene, ambientalne glasbe. Teme, ki jih ti posnetki naslavljajo, so široke, segajo od opozarjanja na družbene krivice, podnebne spremembe, osamljenost ali spopadanje z depresijo. V glavnem so to vsebine, ki so jih ustvarjali mlajši uporabniki družbenih omrežij, da bi spregovorili o svojih težavah in naslovili problematike, ki nanje najintenzivneje pritiskajo. 

CoreCore razbije sistem poimenovanja posameznih estetik ali žanrov, saj zavzame tako mesto identifikatorja kot ničnega označevalca. Zavrača dominantno logiko in s tem deluje kot nekakšen meta rez, ki obenem vstopa od zunaj in hkrati koplje tako globoko, kot je le mogoče. 0nty tako v svojem prispevku, naslovljenem »CoreCore and the return of speculative irony: Brief reflections on a cultural movement«, te negacije ne označuje kot pomanjkanje ali praznino, temveč kot generativni prostor potencialnosti, kot pozitivni spekulativni moment. CoreCore tako ni brez vsebine ali objekta proučevanja, temveč je hkrati o ničemer in vsem, je prozoren prikaz resničnega, ničesar ne skriva in se upira interpretaciji. 

Sam koncept CoreCore-a nam tudi knjiga poskuša približati in razložiti iz čim več različnih oprijemališč. Naj bo to najbolj dobesedno, skozi tekst ali skozi mnogo vizualnih del, ki segajo vse od kronično online kolažev, preveč stimulativnih memov do dekonstruiranih filmov. Kot omenjeno, pomembno izstopata tudi sam prelom in oblikovanje knjige, saj tudi tekst ni formatiran, kot bi pričakovale. Včasih se čezenj raztezajo različne oblike, drugič deluje, kot bi bil zmečkan, tretjič so nanj nalepljeni lažni listki za označevanje in končno, pogosto se igra z drugačno razporeditvijo, denimo z zrcaljenjem strani ali popačenjem določenih odstavkov. 

Eden izmed prvih, ki je že januarja 2023 podrobneje razmišljal o CoreCore-u, je bil tudi spletni teoretsko-kulturni fenomen Angelicism01. V svoji blog objavi CoreCore predstavi kot materializacijo popularne teorije ekstinkcije. Filozofija Angelicism01 se v glavnem giblje okoli vprašanja izumrtja človeštva in predvsem življenja nasploh v luči okoljske katastrofe. Skozi delo Toma Cohena se Angelicism01 opira na koncept vseprisotnega recidiva (ubiquitous relapse), ideje, da človeštvo ne zmore zapopasti grožnje podnebne katastrofe in posledično svoje ekstinkcije, zaradi česar se zvrača nazaj na predhodne, že utečene oblike umetnosti in teorije. CoreCore tako predstavlja rešitev, saj s svojo iskrenostjo in neposrednostjo podaja enotno sliko ekstinkcije, ki nas vse spravlja v jok. 

Angelicism01 je svojo teorijo materializiral tudi v projektu, imenovanem Film01. Tri urni brainrot kolaž naj bi po besedah anonimnega avtorja ali avtorjev deloval kot prvoosebni pogled na ekstinkcijo, ki ne premore dramaturgije ali zgodbe, nima začetka ali konca, temveč je indiferentna. Film smo si lani v organizaciji GIA lahko ogledale tudi pri nas, v Kinoteki.

0nty v svojem zapisu kritizira takšno pojmovanje gibanja CoreCore. Pravi, da je napaka, ki jo stori Angelicism01, reduciranje CoreCore-a na nekaj takega, kot je ExtinctionCore. Čeprav je po Angelicism01 ekstinkcija brezkončna in vseprisotna, vseeno vzpostavlja izumrtje kot pozitiven objekt, ki ga je treba fetišizirati. CoreCore je prav obratno od tega, je spekulativni trenutek, v katerem se odsotnost končnosti -core-a in njegovega mnoštva razjasni kot tisto, kar ga konstituira. V kritiki Filma01 zapiše tudi, da »Angelicizmova alegorična redukcija ekstinkcije pove več o defenzivni rabi nasilja v luči apokalipse kot o apokalipsi sami.«

Čeprav je nezanemarljiv del besedil v zborniku posvečen polemiki z Angelicism01, so pristopi k analizi pojava zelo različni. Presis Bekkering denimo pristopi h CoreCore-u skozi Freuda in njegov mehanizem negacije, Kali Masoch CoreCore vidi kot neustavljivo akceleracionistično težnjo estetike, medtem ko se Dylan Smith sprašuje, ali CoreCore prebija omejitve nalepk, kot sta novomedijska ali post-digitalna umetnost. Druge avtorice na fenomen gledajo skozi prizmo identitete. Aemmonia in Xleepyfey CoreCore prepoznata kot naravno reakcijo na življenje v digitalni ekonomiji post-resnice. Če je vsaka spletna interakcija zgolj post-ironični LARP, nezainteresirana performativnost, ki je ločena od realnosti, potem je vznik CoreCore-a precej smiseln.

Bebe_Crote tako vzpon in uspeh CoreCore-a vidi prav v razraščenosti predhodnih estetik in njihovih nesposobnostih zadržati uporabničino pozornost. Če je vsaka estetika zgolj nabor glasbenih, vizualnih in modnih elementov, potem jih je kadarkoli mogoče kombinirati v nešteto novih form. Zaradi tega je življenjski cikel posamezne estetike zelo kratek, od vzpona in smrti jo loči zgolj par scrollov. Tako ima format -core-a svojo logično omejitev. Tekmovanje v iskanju bolj nišnih vsebin in estetik je privedlo do obrata stran od povezovanja in poglobitve v notranjost, bistvo, core ali središče samo – kaj je lahko bolj nišno kot resnica?

Cilj današnjega raziskovanja je bil predstavitev samega koncepta CoreCore-a in hkrati oris glavnih teoretskih linij, ki ga poskušajo zaobjeti. Zbornik nam tako ne poda zgolj definicij ali interpretacij tega, kaj bi lahko bil CoreCore, temveč se v meta estetiko potopi in v njej zaplava. Skozi različne perspektive nam prikaže potenciale odprtosti tega, kar smo poimenovale CoreCore, vendar še bolj kot to, potenciale brezmejne spletne kreativnosti in možnosti senzibilizacije skozi internetno umetnost. Če zaključimo s citatom Rokasa Vaičiulisa: 

»CoreCore je lahko karkoli želite, saj lahko digitalno merljivi rekurzivni algoritmi vsepovsod zajamejo procese povratnih informacij. Vse je medsebojno povezano, saj je CoreCore simptomatičen za takšno epistemološko preoblikovanje vsega. CoreCore je torej senzibilnost rekurzivne funkcionalnosti na spletu – estetika avtopoetskega digitalnega vzorčenja in infrastrukture vseh vsebin.«

Drage poslušalke, pozdravljene nazaj v Povratne zanke. Pravkar smo poslušale pesem i85mixxalbumversion Material girl. V nadaljevanju bomo prisluhnile intervjuju s psevdo-marksističnim umetniškim kolektivom Total Refusal, ki svoje filmsko ustvarjanje razvija v virtualnem prostoru video iger. Tehnika, ki jo uporabljajo za svojo družbeno kritiko, se imenuje machinima, poslužuje pa se prednosti, ki jih prinašajo vnaprej renderirani svetovi in njihovi kompleksni sistemi. Za današnjo oddajo je na naša vprašanja odgovarjal Robin Klengel, eden izmed članov kolektiva. 

Intervju

S tem se zahvaljujemo Robinu in končujemo intervju s članom kolektiva Total Refusal. V današnji oddaji smo kot podlago poslušale AS Daemon Amnesia Scanner in Straight up Good Times Nice Tricka. 

Naslednjič bomo na Povratnih zankah prebirale esej I’m like a pdf but a girl in poročale s prvega dela Aksiomine konference Are you a software update, ki jo lahko ujamete 25. februarja v Kinu Šiška. S tem zaključujemo današnji output. 

V knjige in ekrane sem zrla Lea, za mešalko pa mi je družbo zopet delal Bugi.