Drage poslušalke, pozdravljene v šesti epizodi Povratnih zank, mesečni oddaji o internetni kulturi, teoriji in literaturi. Z vami sem Lea. Današnji input se vklaplja v programsko vezje pokvirja in tako raziskuje spletne oblike kvir obstoja. Tokrat se bomo posvetile teoretizaciji transfeminine izkušnje skozi izrazito spletno delo Gender Acceleration: A Blackpaper avtorice n1x in se v nadaljevnaju pogovarjale s Tiso Troho o pomenu spletnega diskurza pri izgrajevanju orodij za opisovanje kvir realnosti ter specifikah delovanja takšnih skupnosti na primeru 4chana.

Podobno kot ljubki akceleracionizem, ki ga na povratnih zankah kar naprej omenjamo, se je tudi spolni akceleracionizem razvil iz spletnega mema, kot odziv na ustvarjanje in prisvajanje lastnih akceleracionističnih odvodov. Že avtoričin psevdonim n1x oz. Nyx Land nam jasno namigne, s katero spletno teoretsko tradicijo jo lahko povežemo. g/acc oz. spolni akceleracionizem kot teoretska pozicija je v nekaterih pogledih analogna z denimo ksenofeminizmom, glitchfeminizmom in predvsem globoko zasidrana tako v idejah landovskega akceleracionizma kot v delu teoretičarke Sadie Plant. Osnovna premisa spolnega akceleracionizma pravi, da talitev tehnokapitala postopno deteritorializira patriarhalno družbo, s tem razbija koncept spola in z gledišča patriarhata prisilno feminizira totalnost.

Če si lahko dovolimo ponoviti komentar, ki povedno opiše avtoričino delo, je le-to: »fucking insane and probably retarded… But she isn't wrong.« Na podoben način bomo delo proučevale in predstavljale tudi danes. Morda spolni akceleracionizem ni najbolj praktična ali koherentna teoretska pozicija, vendar je obenem neizmerno dragocena. Z jezikom, ki spaja računalniško in humanistično, uspe artikulirati eno najnatančnejših teoretizacij transfeminine izkušnje. K posnetku oddaje prilagamo povezavo do spletnega mesta Vast Abrupt, kjer je bilo besedilo prvič objavljeno leta 2018.

Geneza prepletenega odnosa med tehnokapitalom in spolom se za n1x začne že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja z razvojem operacijskega sistema, sposobnega časovnega dodeljevanja, imenovanega Multics (Multiplexed Information and Computing Service). Razvit je bil v kolaboraciji med MIT, IBM Bell Labs in predvsem takratno ARPA (Advanced Research Projects Agency), ameriško obrambno vojaško agencijo, ki je z Arpanetom postavila tudi temelje za današnji splet. Multics je tako predstavljal falus takratne moškosti — tehnoindustrijski spoj rigidnosti, krhkosti, počasnosti, lastništva in instrumentalnosti. Zaradi tega so ga zavračali celo MIT hekerski razvijalci, ki so na skrivaj ustvarjali lastne iteracije - ena izmed njih kastrirana minimalizirana različica Multicsa, sistem Unix.

Multics kot monolitni vsemogočni sistem je bil zamenjan z Unixom, enica nadomeščena z ničlo, z luknjo. Unix ni bil sistem za opravljanje nalog, predstavljal je gladko produkcijsko površino, kot pravi Plant, vulvo, žensko. Ko je bil leta 1983 Unix prestrukturiran v striktno tržni produkt in na ta način reteriotrializiran, so ga bivši MIT hekerji prekopirali in prepakirali v odprtokodni projekt GNU (GNU’s not Unix) in z razvojem Linux jedra v odprtokodni operacijski sistem - dvojček GNU/Linux. Skupnost za prostodostopno programsko opremo je danes zmagala — skoraj ves splet poganja odprtokodna tehnologija. Z orisom tega zgodovinskega boja n1x izrazito institucionalno, zaprto in rigidno računalništvo definira kot moško in pokaže njegov propad, medtem ko odprtokodno skupnost opredeli kot žensko, tisto, ki se izmika institucionalizaciji ali definiciji, kot produktivno cono za generacijo prihodnosti.

Audio file

Predvajaj

Kultura

Dlako z jezika

11. 6. 2020 – 13.30

Trans ženske

Odziv na kiparsko instalacijo Black Market: Zero Hedge Andreja Škufce

Maks Valenčič

Kot poudarja Sadie Plant, je zgodovina računalništva in žensk tesno prepletena. Ne le, da so bile ene najpomembnejših znanstvenic za razvoj področja npr. Ada Lovelace in Grace Hopper, temveč so bile tudi prve programerke. Ko je bilo računalniško delo še videno kot nekritično pisarniško ali tajniško delo, preden so bili računalniki resnično razumljeni, je bilo to delo, ki naj bi spominjalo na skrbstvneno, dodeljeno ženskam.

Zdaj smo vzpostavile, zakaj lahko na računalništvo gledamo kot izrazito feminino področje, kako se vanj vklapljajo trans ženske? Ena izmed najočitnejših povezav se ponuja med pisanjem računalniške in lastne biološke kode. S pomočjo hormonske terapije trans posameznice s tehnologijo modificirajo delovanje lastnega sistema, postajajo nekakšne kiborginje. Kot pravi avtorica: »Trans žensko telo je vezje. Je tako blokator testosterona kot input estrogena, Acephallus in telo brez organov. Po eni strani zavrnitev falogocentrizma, po drugi pa afirmativna želja po virtualnem telesu.«

Če trans ženske že primerjamo s stroji, potem se moramo obrniti tudi k slovitemu turingovemu testu. Tega je skovala homoseksualna in nevrodivergentna oseba, Turing sam je kot družbeni odpadnik moral neprestano igrati imitacijsko igro. Avtorica na podoben način teoretizira povezavo med trans ženskami in umetno inteligenco - obe (ne)življenjski obliki morata brezhibno posnemati original, če jima spodleti, sta nemudoma terminirani. Na takšen način, kot je umetna inteligenca pojmovana kot kopija človeka, so trans ženske prepogosto dojemane kot zgolj nepopolna ali slaba replika cis žensk. 

Podobno se od umetne inteligence venomer pričakuje, da se za takšno vnaprej razglasi — če sredi interakcije ugotovimo, da nimamo opravka s človekom, temveč s strojem, nas to nepopisno razjezi. Enako se družba obnaša do trans žensk, ki naj bi svojo identiteto nosile na dlani in vse obveščale o svojih osebnih okoliščinah, da slučajno komu ne bi bilo neprijetno. Trans ženske tako neprestano igramo imitacijsko igro, nagrada, za katero je sprejetje v družbo. Zaradi tega je pomembna tudi izrazita razlika med trans in cis kvir identiteto — slednja ni molekularna, vseeno je človeška.

Cilj današnje predstavitve je bil kratek oris nekaterih teoretsko produktivnih pozicij, ki jih spolni akceleracionizem producira. V svoje strojne metafore in računalniške prispodobe s trans ženskam znanim jezikom teoretizira njihovo družbeno pozicijo, od uporabe hormonov, do neprestanega posnemanja in občutkov manjvrednosti. Če zaključimo s citatom, v katerem  avtorica parafrazira Amy Ireland:

»In tako morda najdemo še en odgovor, manj materialističen in evolucijski, a vseeno pomemben, zakaj toliko transspolnih žensk postaja programerk: Transspolne ženske se prvič srečujejo s svojimi sestrami in z njimi spletkarijo v skrivnih kodiranih jezikih. Njihov odnos, tako kot odnos kvir žensk, ki so prišle pred njimi, je želja sama na sebi: ženske, ki se vklapljajo v ženske, ženske, ki se vklapljajo v stroje, stroji, ki se vklapljajo v stroje.«

Pozdravljene, drage poslušalke, spet v Povratnih zankah. Pravkar smo poslušale skladbo Official, A. G. Cooka. V nadaljevanju se bomo pogovarjale s Tiso Troho, sourednico revije za kritiko in teorijo sodobne umetnosti Šum, DJ-ko, producentko, in zavoljo transparentnosti, mojo drago. V nadaljevanju se bova pogovarjali o specifikah spletnega prostora 4chan, ki je imel ključno vlogo v izoblikovanju močne spletne trans skupnosti, iz katere so se izvile mnoge vplivne teorije in konceptualizacije. 

Intervju

S tem se odjavljamo iz svojega računalnika in odpravljamo ven, v želji po iskanju kar najbolj dotakljive trave. V današnji epizodi smo kot podlage poslušali skladbi Inability to Think Coherently avtorja Tuna Display in Hypnotise Nice Tricka. 

V naslednji epizodi bomo prebirale zbirko kratkih zgodb, ki tematizirajo umetno inteligenco, naslovljeno Cybernetics or ghosts, in se pogovarjale z vodilnima slovenskima raziskovalcema umetne ingeligence Nino in Gašperjem Begušem. S tem zaključujemo današnji output. 

Možganske črve sem si nakopala Lea, z mano pa je shajala Lučka.