Ogledaj si tudi filmček in glasuj v Virtualni biopolitični agori

Več o projektu DemoKino: http://www.aksioma.org/demokino/

***

Radio: "V času povečanih geopolitičnih napetosti moramo zagotoviti stabilnost in preglednost ter sposobnost napovedovanja razvoja v sektorju svetovnega trgovinskega sistema," je izjavil evropski komisar za trgovino Pascal Lamy ter dodal: "EU in dežele Latinske Amerike bi morale sodelovati pri vzpodbujanju ustreznih pogajanj v luči srečanja v Dohi, da bi zagotovili uspeh ministrskega srečanja WTO v Cancunu v Mehiki septembra letos."

Upajmo, da ne bo prišlo še do kakšnih nemirov. Protiglobalisti se pripravljajo na naslednji vrh Svetovne trgovinske organizacije, WTO. Letos bodo na WTO razpravljali tudi o vodi. O vodi so že organizirali forum v Kjotu, protiglobalisti pa so pripravili protivrh v Firencah. Zdaj pa bodo morali na vrhu WTO sprejeti odločitev. Ali naj privatizirajo ali ne. Zdi se mi, da globalno gledano pri tem vprašanju ni razlogov za optimizem. Mi tukaj imamo srečo. Vode je dovolj, za kuho in za umivanje. Pijemo seveda ustekleničeno vodo. Mama pravi, da so v njeni mladosti pili vodo iz pipe. No, dobro je že, če imaš tekočo vodo. Nekje sem zasledil neverjetne podatke. Na svetu vsako leto zaradi bolezni povezanih s pomanjkanjem vode umre pet milijonov ljudi: zdi se mi, da že danes več kot milijarda ljudi nima dostopa do pitne vode (in zato pijejo svinjarijo in zbolijo), pri Združenih narodih pa ocenjujejo, da jih bo do leta 2025 dve milijardi in pol ali tri. Če bo poraba vode ostala tolikšna, kot je zdaj. Če nas bo leta 2025 res že devet milijard, kot napovedujejo, potem smo pečeni!

Kar nisem mogel verjeti: pri vsej vodi, ki je na Zemlji, mislim! Vendar sem prebral, da sladke vode ni prav veliko. 97 % vode na našem planetu je slane, v morjih in oceanih; od preostalih treh odstotkov pa se mi zdi, da je je dva odstotka zamrznjene v polarnem ledu, tako da je je na voljo le en odstotek ali pa še manj. In biti je mora dovolj za pitje, namakanje polj, industrijo. Industrija in kmetijstvo je porabita res veliko. Predvsem kmetijstvo. In ogromno je zapravita. Ker je porabita več, kot jo narava da z dežjem.

Skratka, ljudi je že toliko, da postaja voda redka dobrina. Redke dobrine pa je treba plačati. Tu se stvar začne. Koliko denarja je že potrebnega za tretji svet? Nekje sem prebral ...

Aha, tukaj je. To je študija Svetovne banke: za zagotavljanje varne in čiste vode revnim prebivalcem sveta bi se morala vlaganja držav v razvoju povišati s 75 milijard dolarjev na 180 milijard letno. Za več kot dvakrat.

Zato vodilni na WTO menijo, da bi k reševanju problema vode morala pristopiti zasebna podjetja. Pravijo, da je to edini način, da bi zbrali potrebni denar za odpravo pomanjkanja vode pri revnih. Še posebej na južni polobli so vlade kronično brez denarja in svojim državljanom ne morejo zagotoviti učinkovite oskrbe z vodo. Javni skladi ali vladni organi, ki upravljajo z vodovodi in storitvami, so v skladu s tem razmišljanjem birokratske tvorbe, ki niso dovolj prožne in odprte za inovacije, kar bi bilo potrebno za reševanje teh problemov.

Zasebna podjetja pa ravno zato, ker vlagajo in pričakujejo dobiček od svojih vlaganj, posvečajo več pozornosti učinkovitosti. Pa ne le v državah v razvoju, temveč tudi v razvitih deželah. Če njihov dobiček predstavlja pristojbina, ki jo plačujejo uporabniki, bo njihov interes nuditi učinkovite storitve, sicer bodo uporabniki nezadovoljni in bodo šli drugam.

Skratka, zagovorniki privatizacije menijo, da bi vstop zasebnikov v vodovodna in kanalizacijska podjetja ne le zmanjšal stroške (od 15 do 45 odstotkov, pravijo), temveč tudi vzpodbudil inovacije in odpravil to, kar je po njihovem mnenju konflikt interesov. Če je javni sektor tisti, ki financira in upravlja oskrbo z vodo, pravijo, potem bo le stežka posredoval, če se sistem, s katerim sam upravlja, izkaže za neučinkovitega.

Vendar se vsi ne strinjajo s takim pogledom na ta problem. Predvsem protiglobalisti in nasprotniki liberalizma, pa tudi številne nevladne organizacije in znanstveniki. Nasprotniki privatizacije menijo, da je obravnavanje vode kot blaga zgrešeno že v temeljih. Voda, pravijo, je temeljna človekova pravica in jo je treba zagotoviti vsem vsaj v najmanjši sprejemljivi količini (kot je to pred kratkim storila vlada Južne Afrike, ki je uzakonila pravico vseh državljanov do najmanj 25 litrov čiste vode dnevno. V ZDA jo porabijo ... Nekje sem zasledil ... Aha, tule je: 382 litrov dnevno na osebo!)

Te pravice zasebniki ne morejo zagotoviti, pravijo. Poleg tega pa nasprotniki nikakor ne verjamejo v idilični odnos med zasebnimi podjetji in potrošniki. V praksi je tako, da na natečajih zmagajo podjetja, ki obljubljajo znižanje cen in izboljšanje storitev. Toda na natečaju je izbrano le eno podjetje, ki potem nima več konkurence. In takoj ko je izbrano, poskuša izpogajati višje cene in manjši obseg izboljšav.

Dejansko ta privatizacijski val (ki resda pokriva le od dva do pet odstotkov svetovne oskrbe z vodo) vodi do tega, da se upravljanje z vodnimi viri koncentrira v rokah maloštevilnih multinacionalk, kakršne so Suez, Vivendi in še nekaj drugih. In sploh ni res, trdijo protiglobalisti, da privatizacija prinaša nižje cene in boljše storitve, ter pri tem navajajo primer Cochamambe v Boliviji, kjer je leta 2002 privatizacija povzročila podražitev vode za 50 odstotkov in se je prebivalstvo uprlo, tako da je morala oblast spet uvesti javni sistem, pa tudi primer ZDA, kjer je na primer v Atlanti v zvezni državi Georgi podjetje Suez leta 2003 izgubilo na natečaju že pridobljeno licenco, ker ni izboljšalo kakovost vode, kot je prej obljubljalo.

Nasprotniki privatizacije menijo, da težave vlad držav tretjega sveta izvirajo v glavnem iz obsega njihovega dolga. Svetovna banka, namesto da vlaga 80 % sredstev namenjenih za vodne vire v izgradnjo zasebnih infrastruktur, kot je to storila leta 2002, bi morala poskrbeti, da se dostop do vode omogoči vsem, ter zmanjšati dolg.

Ne morem se odločiti. Zdi se, da imajo oboji dobre argumente za svoje stališče.



Naj imamo vodo za tržno dobrino, za blago, in prepustimo trgu, da jo zagotovi vsem?



Ali naj nanjo gledamo kot na splošno pravico, javno dobro, in iz obstoječih javnih sistemov zgradimo svetovno mrežo?

***

Naloži si strip: http://www.aksioma.org/demokino/photocomics.html