Pred drugo javno vajo, ki se bo zgodila ta četrtek ob 20.15 v prostorih Cirkulaciji 2, v septembarskem RADAR-ju bomo prisluhnili prvi javni vaji dueta Bogdana Herman in Borut Savski.

***

V četrtek, 15. septembra 2016 vabljeni na drugo javno vajo dueta Herman Savski v serijalu Vračnica in bali, ki bo tako kot prva potekala v prostorih Cirkulacije 2 v Tobačni Ljubljana. Začetek ob 20:15, vstop je prost.



Bogdana Herman in Borut Savski sva dramaturški zasnovi dodala nove elemente, zato bo doživetje še bolj polno in popolnejše!



Uvodna dramaturgija je zgrajena na ritulnih prvinah, ki jih je starodavna človeška tradicija polna - ohranile pa so se prav v polju ljudskega izročila. Rekla, uganke, uroki, zagovori, molitvice - to so vse starodavni pripomočki samouravnavanja in usklajevanja z okolico/ z (neobvladljivim) zunanjim.



V sklopu druge javne vaje se bomo še večkrat spomnili na turške vpade, ki se kažejo kot pomembna usodnost v premnogih ljudskih pesmih iz regije. Tako sva glasbenemu drugemu delu poleg Alenčice, Gregecove sestrice, ki turškemu carju zabrusi: "Ima take tvoja carica!?" dodala še ljudsko balado Žlahtni gospod Barodá, ki se s turške vojne ni vrnil.



Prva javna vaja je zabeležena tule:

http://www.3via.org/index.php?htm=novoljudske/2016



Najin pristop je sinteza eksperimentalnega zvoka in ljudske pesmi, torej nečesa, kar je za ljudi ponavadi umetno in abstraktno, ter nečesa, kar se zdi naravno in razumljivo. Princip javnih vaj omogoča, da vsakič na novo premisliva repertoar in ga izvedeva na nov način. Vsaka vaja naj bi tudi postregla z novo skladbo. Aranžmaji so izjemno pomembni, saj prek tega lahko preskočiva stoletja in se znajdeva v sodobnem času. Pomembno pa je, da sva pri oblikovanju sodobnih pristopov čimbolj prosta arheologije.



V toku razmislekov o reklih, ugankah, urokih, zagovorih, molitvicah se zdi zanimivo ugotoviti, na katerih področjih so takšni samogovori še danes živi. Prav gotovo so to kletve, oziroma kletvice. Izbruhi občutkov besa, maščevalnosti pri vsakem med nami rodijo plaz kletvic, ki gotovo segajo stoletja nazaj. Problem je, ko se takšne kletvice izrečejo ali celo udejanjijo. Kot npr. v nedavnem balkanskem konfliktu.



Več na http://www.3via.org/index.php?htm=novoljudske/2016

 

***

Naslov Vračnica in bali je povzet po Francu Kotniku (Franc Kotnik; Slovenske starosvetnosti, Svet, Slovenska poljudnoznanstvena knjižnica, Letnik 1, št. 4, str. 120, 121). Takole pravi: "Bali je zelo star zdravnik. Srečamo ga že v Brižinskih spomenikih. Bali je bil besednik, ki je besedoval in z besedo zdravil. Zdravljenje se je v stari dobi vršilo z besedo in zagovarjanjem."

Vračnica ali vračarica (vračnik, vračar) ima seveda v osnovnem pomenu tudi opraviti z zdravilstvom.

Teza (bgd): Zagovori, pravljice, ljudske pesmi in uspavanke imajo tudi tale smisel: nevarnost (bolezen, sovražnika, hude sanje, nevihto,…) zagovoriti tako, da jo najprej poimenujemo (osvetlimo, povečamo, detabuiziramo), potem pa ji do konca odvzamemo moč (jo potegnemo skozi luknjo v kamnu, jo spremenimo, ironiziramo ali jo kako drugače pomanjšamo) in odstranimo.

Pojmovnik (Slovensko ljudsko izročilo, Pregled etnologije Slovencev, uredil Angelos Baš, CZ, Ljubljana 1980; Marija Stanonik, Ustno slovstvo (str. 198, 199) (SLI))

Ritmizirani obrazci (formule): rekla (izreki, pregovori), možna delitev znotraj vsebinskega okvira pravil za življenje: kakšen bi človek moral biti; kakšen je; njegove dobre in slabe lastnosti; vremenski pregovori;

uganke so pogosto le razširjena pesniška sredstva (metafore, metonimije, alegorije), ki jih je treba dešifrirati. Kot družabna igra so že docela osamosvojena oblika ustnega slovstva. Večkrat so del drugih oblik, predvsem pravljic;

obredna besedila (prošnje, blagoslovi, zahvale) so del nekdanjih delovnih šeg. Za vsako priložnost posebej (npr. ob oranju, žetvi, zidanju hiše) so bila na voljo natančno določena besedila magične narave, s katerimi je … človek … zavračal zle sile, če bi mu hotele pri tem škodovati, ali se zahvaljeval dobrim, če so mu ga omogočile opraviti;

zagovori so imeli podobno obrambno čarovno (apotropejsko magično) vlogo. Vera v čarovno moč besede se je pri njih ohranila najdlje, ker je čaranje mérilo na čimprejšnji učinek v zdravstvene namene pri ljudeh in živini, na odvrnitev grozeče hude ure (nevihte) ali tudi v človekovo škodo (prekletstva);

molitvice imajo večinoma tudi priprošnjo vlogo, le da so mlajšega izvora in je njihova uporaba za posamezne priložnosti manj strogo določena;

otroško ustno slovstvo:… vabljivke, s katerimi starši vabijo otroke jest ali spat; voščilca…, izštevalnice, nagajivke, zmerjavke, zbadljivke in ritmizirana besedilca…

Dramaturški lok je zgrajen na ritulnih prvinah, ki jih je starodavna človeška tradicija polna - ohranile pa so se prav v polju ljudskega izročila. Rekla, uganke, uroki, zagovori, molitvice - to so vse starodavni pripomočki samouravnavanja in usklajevanja z okolico/ z (neobvladljivim) zunanjim.

V toku razmislekov o reklih, ugankah, urokih, zagovorih, molitvicah se zdi zanimivo ugotoviti, na katerih področjih so takšni samogovori še danes živi. Prav gotovo so to kletve, oziroma kletvice. Izbruhi občutkov besa, maščevalnosti pri vsakem med nami rodijo plaz kletvic, ki gotovo segajo stoletja nazaj. Problem je, ko se takšne kletvice izrečejo ali celo udejanjijo. Kot npr. v nedavnem balkanskem konfliktu.

Delovni načrt:

- v prvi polovici leta 2016: izbor pesmi in priprava aranžmajskih smernic

- julij: začetek vaj v Cirkulaciji 2 na Tobačni

- 4. avgust 2016 ob 20.15: prva javna vaja v Cirkulaciji 2

- 15. september 2016 ob 20.15: druga javna vaja v Cirkulaciji 2

- jeseni: tretja javna vaja z zagovori in s tremi skladbami.

Princip javnih vaj omogoča, da izvajamo različne delne repertoarje in preverjamo efektnost na kraju izvedbe. Celotni novi repertoar bo jasen šele po nekaj takšnih javnih vajah. Javne vaje so sicer običajno najavljen koncert.

Najin pristop je sinteza eksperimentalnega zvoka in ljudske pesmi, torej nečesa, kar je za večino ljudi umetno in abstraktno ter nečesa, kar se zdi naravno in razumljivo. Ob tem sva vedno trčila tudi na meje razumevanja, kaj je glasba in kaj glasba ni. In seveda tudi – kaj je instrument in kaj ni. Trdno ostajava na izhodišču ljudske pesmi. Prav tako bova še naprej raziskovala sintezo besede in abstraktnega zvoka in na ta način presegala dvodimenzionalnost glasbe kot potrošnega blaga.

Vsaka vaja naj bi tudi postregla z novo skladbo. Aranžmaji so izjemno pomembni, saj prek tega lahko preskočiva stoletja in se znajdeva v sodobnem času. Pomembno pa je, da sva pri oblikovanju sodobnih pristopov čimbolj prosta arheologije.

Precej napora bo vloženo pri oblikovanju novih načinov muziciranja, ker želiva, da odslej oba sodelujeva pri različnih delih zvočne slike. To pomeni gradnjo elektronskih - zvočno in vizualno efektnih - a v resnici enostavnih zvočnih naprav (npr. kolovratu podobno kolo, ki vnaša zvočne spremembe; ali pa predelava avstralskega domorodskega instrumenta „bullroarer“ - na vrvici, ki se jo ročno vrti). Omenjeni ročni vzvodi vnašajo zanimive koreografske elemente, ki še dodatno razširijo polje podajanja in percepcije glasbe.

Poleg tega pa bodo na voljo tudi vsi vmesniki, ki jih razvijamo v okviru tehnološko-razvojnih dejavnosti Cirkulacije 2. Ti novi instrumenti in načini proizvajanja zvoka bodo za neposvečene obiskovalce mistifikacije, kar je dobro, saj to pomeni prenos razumevanja glasbe na primarnejšo raven – na čutenje.

Geometrije

imajo opraviti s strukturo nastopa, ki ga gradimo. Osnovni lik/ ris je krog, ki vsebuje pomene kroženja, ponavljanja, učenja, razvoja, ograditve (čarni ris), varovanja, centralne pozicije, pregleda/ nadzora/ obvladovanja, itd. Drugo ubesedenje geometrije je kot: potisnjen/ porinjen v kot, zavarovanje hrbta, itd. Geometrije bodo pretvorjene v prostorske postavitve, gibanje in vizualizacije.

Forma javne vaje

omogoči postopno gradnjo sestavin in dolžno posvetitev preverjanja eksperimentalnih pristopov. Dinamičen način razvoja repertoarja odpira možnosti za sprotno refleksijo. Odprta interdisciplinarna forma ponuja udeležencu dogodka, da na novo razmisli o doživetem, kar čista glasbena forma ne omogoči več (= onemogoči).

Struktura nastopa

Trije zagovori na tri načine: 1. Neslišno, a vidno izgovarjanje; 2. Slišno, a monotono izgovarjanje; 3. Petje (monotono in razgibano)

Skladbe: primerno pokrajšani Žlahtni gospod Barodá in Gregčeva sestrica (obe sta Prešernovi verziji)

Bgd zagovor

Uspavanka

Zagovori:

1. ZAGOVOR ZOPER HUDO URO

Poberte se, hudobe,

Na gorine, na pečine,

Tam, kjer zvonovi ne zvone,

Petelini ne pojo,

Tam imate vi svojo oblast!





 

2. ZAGOVOR ZOPER KAČJI PIK

Tam stoji zlata gora,

Za zlato goro stoji zlata miza,

za zlato mizo spi sveti Šempav.

O, pridi, mati Marija devica!

Reci temu črvu, naj gre ta strup,

(zdaj zagovornik trikrat dahne čez desno ramo)

Kakor gre ta sapa proč od mene!

Bog oča, Bog sin in Bog sveti Duh!

 

 

3. ZAGOVOR ZOPER NAVADNO OTEKLINO

Wotòk,

pojdè raz most

na kost,

raz kost

na meso,

raz meso

na dlako,

raz dlako

na zelene trate.

Tam pojdè devet komolcev glubok v tla!

Tam bodè na »tuc«,

Tam bodè na »tuc«!



(zapisal Ivan Kunšič ok. 1890 v Gorjah pri Bledu; izvira iz predkrščanske dobe in ima sorodnike v stari Indiji in v Sinajskem evhologiju)

 

Pesmi:

 

4. ŽLAHTNI GOSPOD BARODÁ

Stoji stoji turška vojska, vojska turška in beneška,

pa po vojski hlapec hodi, hodi in po krvi brodi,

išče svojega gospoda.

Žlahtni gòspod Barodá, k sebi kliče hlapca svojega:

»O, le pojdi gledat rane, ako rane so krvave,

brž mi teci po zdravnika.«

// prehod

»Ako pa so rane črne, pojdi, hlapec, delat jamo

mi široko in globoko, mi široko in globoko.«

Je šel gledat prve rane, videl hlapec je možgane,

Je pogledal druge rane, vid'lo se je do srca.

Reče gòspod Barodá:

// prehod

»Kadar se domú popelješ, bodo zame te vprašali:

Kje je žlahtni Barodá? Reci, zadej se pelja!«

Šel je hlapec delat jamo, mu široko in globoko,

tak' je rekel Barodá:

// prehod

»Dobro z brinjem me pokadi, trdno z vejam' me ogradi,

Da ne bodo odkopali, vranov tiči me kljuvali!«

 

 

4. ALENČICA, GREGICOVA SESTRA

Leži, leži stezičica

In ta pelja sred Turškega,

Kar vidi daleč mi oko,

V Turčijo noter globoko,

Po nji pritekel je enkrat

Turškega carja sluga mlad.



Bogme da, da je ta, da velja.



*



Stoji na prag' Alenčica,

Gregecova sestričica:

»No, sluga mladi, kam pa greš?

Al' meni kaj povedat veš,

Kaj dobrega, kaj hudega

Od mojga Gregca ljubega?«



Bogme da, da je ta, da velja.

*

Odgovor tak ji sluga da,

Mlad sluga carja turškega:

»Od Gregca mi nič znanga ni,

Od njega se ne govori:

Zagledal ga jaz nisem sam,

Pa saj ga tudi ne poznam.«

Bogme da, da je ta, da velja.

*

Zdaj kaj stori Alenčica,

Sestrica svojga Gregeca?

Brž teče gori v kamrico,

Obleče dolgo haljico,

Je dolga, dolga do peta,

Vsa taka kakor Gregčeva.

Bogme da, da je ta, da velja.

*

In vzame sabljico ojstro

In kakor sonce tak svetlo;

Po sredi kača ji leži,

Na koncu ogenj ji gori.

Je v kačjem strupu kaljena,

na Turke je namenjena.

Bogme da, da je ta, da velja.

*

Rudečo kapo nase de,

Na kapi pera tri stoje.

Žerjavova so pera to,

Vse je, ko je pri Greg'cu b'lo –

In teče v štalico takrat,

Si brz'ga konj'ča obsedlat.

Bogme da, da je ta, da velja.

*

Pri oknu turški car stoji

Ino takole govori:

»Hudobe turške ve, grdé!

Nič drujga ni vas ko lažé –

Vi prav'te: 'Gregca ubili smo!'

Sam vidim delat ga strašnó!«

Bogme da, da je ta, da velja.

*

Zdaj kaj stori Alenčica,

Sestrica svojga Gregeca?

Junaško blizu carja gre,

Pokaže črni kiti dve,

Dva lepa bela cuzika:

»Ima take tvoja carinja?

Ima take tvoja carinja?«

Bogme da, da je ta, da velja.

(France Prešeren, Pesmi in pisma, MK, Knjižnica Kondor, Ljubljana 1960, str. 151; okrajšave)

Zaključek:

 

5. ZAGOVOR ZOPER TAKŠEN SVET (bgd)

Revščina naj gre za prvo goro in naj tam ostane

Laž naj gre za drugo goro in naj tam ostane

Krogla naj gre za tretjo goro in naj tam ostane

Lakota naj gre za četrto goro in naj tam ostane

Krivica naj gre za peto goro in naj tam ostane

Groza naj gre za šesto goro in naj tam ostane

Nespamet naj gre za sedmo goro in naj tam ostane

Neznanje naj gre za osmo goro in naj tam ostane

Žalost naj gre za deveto goro In veselje naj pride nazaj

 

 

 

6. USPAVANKA

Aja tutaja,

Zlata tečaja,

Srêbrna zibka,

Sinek v njej spi.

Aja tutaja,

zlata tečaja,

srebrna zibka,

hčerka v njej spi.



(po: Zmaga Kumer, Pesem slovenske dežele, Obzorja, Maribor 1979, str. 308)

(napev kot: Izidor ovčice pasel)