Teo Spiller že od leta 1995 deluje na področju spletne umetnosti, digitalne grafike, robotike in drugih tehnološko podprtih umetnosti, vendar sebe smatra predvsem kot sodobnega umetnika: »Sodobna umetnost kritičen odziv na trenutne razmere v družbi. Ker razmere v družbe v veliki meri sooblikujejo sodobne tehnologije je naravno, da le-te uporabljam pri svojem delu«. Svetovno poznan je postal predvsem kot prvi na svetu, ki je prodal spletno umetnino galeriji (delo Megatronix Mestni galeriji Ljubljana, Maja 1999). Pogajanja med avtorjem in kupcem organizira kot mednarodni spletni forum z uglednimi udeleženci s področja spletne umetnosti in teorije. (glej Matthew Mirapaul, New York Times, There may be money in internet art after all, 13. Maj 1999). Posebej pomembna so spoznanja o pravicah, načinih arhiviranja in drugih aspektih zbiranja spletne umetnosti kot nove, nematerialne in vsem dostopne zvrsti.

Iz teksta dr. Aleša Vaupotiča

“Sonetoidni spletni projekti Tea Spillerja: Spam.sonnets (2004),

Novičarski soneti (2010) in SMS soneti (2010)”:



N o v i č a r s k i s o n e t i / N e w s S o n n e t s ( 2 0 1 0 ) .

http://black.fri.uni-lj.si/spiller/news/index.php?krat=3&sonet=1



Teo Spiller

je svoje raziskovanje novomedijskega soneta nadaljeval leta 2009 z

novim spletiščem. Projekt v realnem času zbira naslove novic z

novičarskih spletni strani (prek protokola RSS), ter jih prikaže v

obliki soneta. Posamezne vrstice so povezne s temami novic, kar

omogoča kontrolo nad tematskimi premestitvami v kvazisonetih. Projekt

»butne«, ko se uporabnik ali uporabnica z miško dotakne verzov, saj

se črke vrstice, čez katero se je zapeljal kurzor, povečajo čez cel

ekran. Bralni občutek ob Novičarskih sonetih je zares nenavaden, saj

verzi grobo pritegnejo v zavest realnega referenta – posredovanega

skozi novinarski jezik –, ki je za spletnega obiskovalca praviloma

aktualna novica. Npr. ob branju verzov (tj. novinarskih naslovov)

bralec izve trenutno aktualne novice, na katere se je morda treba

celo takoj odzvati, npr. ob poplavah ipd. To korenito spremeni do

sedaj nespremenljivo konstanto poezije, namreč njeno umirjeno

premišljenost, ki ima za cilj trajnost sporočila (npr. v Prešernovih

delih konsolidacijo slovenskega bistva). Časovna razsežnost bralnega

doživljaja poezije se potemtakem radikalno spremeni.







S M S s o n e t i / S M S S o n n e t s ( 2 0 1 0 ) .

http://www.netartist.eu/SMS/



Najnovejše Spillerjevo

sonetoidno spletišče odpira vprašanje prostorskih razsežnosti

poezije. V primeru knjige je situacija razmeroma preprosta: bralec

ima pred sabo knjigo (mogoče je sicer tudi, da posluša bralca ali

recitatorja), avtor besedila pa je poljubno oddaljen tako prostorsko

kot časovno in neposredno ne posega v bralčevo početje. Literarna

veda npr. ločuje med prvotnim in drugotnim obstojem literarnega dela,

od katerih je celo avtorju prvi dosegljiv le v trenutku zapisa oz.

fiksiranja besednega materiala, kasneje pa tudi avtor, tako kot vsi

bralci, prisostvuje v množici bralnih konkretizacij sekundarne

eksistence literarnega dela (Kos 70-1). Spillerjevi SMS soneti to

situacijo korenito spreminjajo, kar je posledica hitrosti potovanja

informacij, ki jo omogočajo novi komunikacijski mediji. V

komunikacijskem sistemu projekta sodelujejo tri različne vloge:

potniki na ljubljanskih mestnih avtobusih, ki – sicer tudi neodvisno

od Spillerjevega spletišča – uporabljajo sistem za pošiljanje in

prikazovanje kratkih sporočil na ekranih, ki so montirani v mestne

avtobuse, nato spletni uporabnik, ki uporablja spletišče SMS sonetov,

ki mu ponuja v uporabo petsto zadnjih sporočil, da iz njih sam zgradi

nov sonet, in seveda tudi avtor Spiller kot iniciator in konstruktor

projekta večuporabniške produkcije sonetov. Uporabnik sistema,

nekakšen bralec-avtor, je po eni strani omejen na vrstice nekakšnih

dovtipov pri konstrukciji lastnega soneta, obenem pa lahko tudi sam

pošlje SMS prek svojega mobilnega telefona, da se ta prikaže znotraj

sistema in tako postane na voljo za vključitev v sonet (Spiller

ugotavlja, da je mogoče sistem tudi bolj »hekersko« prelisičiti, kar

dodaja še eno razsežnost k pomenskosti tega novomedijskega projekta).

SMS soneti so seveda pravi soneti, saj jih ni ustvaril stroj sam –

vsak ima svojega (podpisanega) avtorja, ki je odgovoren za literarno

vrednost pesmi. Novo je pravzaprav le to, da je spletni pesnik soočen

z glasovi potnikov ljubljanskih avtobusov, kar mu ponuja »ambient« za

pesnjenje. Kar pa je najpomembnejše v zvezi s tem projektom, pa je

to, da je mogoče opaziti prostorske zgostitve projekta – prikazi

posameznih sporočil so razpršeni ob linijah ljubljanskega mestnega

avtobusnega prometa, spletni uporabnik pa je izvzet iz prostora, saj

je spletišče dosegljivo povsod, kjer je dosegljiva povezava z

internetom. Komunikacija med soudeleženci, nekakšen dialog, v

komunikacijskem sistemu je pravzaprav mogoč – čeprav seveda natančno

reguliran –, saj celo potniki na avtobusih lahko odgovarjajo na

morebitne nove vnose in sporočila spletnega pesnika, ki uporablja

spletišče.







S p a m . s o n n e t s / S o n e t i n e ž e l e n e p o š t e ( 2 0 0 4 )

http://www.netartist.eu/besedilnost/nezeleni-sonet.html



Poezija zahteva maksimalno

zgoščenost besednega izraza, to pa je nedosegljiv cilj avtomatične

produkcije verzov in pesmi do danes. Povsem »prosti verz« pravzaprav

ne obstaja, gre namreč za vsakokrat nove ritmizacije vrstic besedila,

ki jih je seveda mogoče opisati s tradicionalnimi verzološkimi

kategorijami (Novak 45). Avtomati za poezijo, kot je npr.

Enzensbergerjev Poesie-Automat (1974, 2000), ki naključno premešča

verze in dele verzov v pesemskih šablonah, se ob uporabi – branju –

pokaže za problem, saj je neurejenost znotraj kvaziverzov in

kvazipesmi prevelika (Enzensberger). Projekt Tea Spillerja

Spam.sonnets to težavo pravzaprav na izviren način delno odpravi, saj

so vrstice smetja iz elektronskih pošt smiselne avtorske izjave -

»kupi Viagro!« – in obenem ready-madei. Spillerjev projekt potemtakem

predstavlja zanimiv poskus konsolidacije novomedijskega verza, ki se

uspešno zoperstavi vdorom naključja in z njim nesmisla. Seveda pa je

treba dodati, da pesemska in kitična oblika pravzaprav ne obstajata.

Edini sonetoidni element spam.sonetov je njihova vizualna podoba,

razvrstitev v kitice, kar je dovolj, da evocira tradicijo te oblike

(Novak 87). Sonetnost pa je v tem kontekstu pravzaprav nadomestna

oznaka za slovenskost (prim. zgoraj).