Ogledaj si tudi filmček in glasuj v Virtualni biopolitični agori

Več o projektu DemoKino: http://www.aksioma.org/demokino/

***

Na, pa spet. Še ena tožba založniških hiš proti glasbenemu piratstvu. No ja, piratstvo ... Torej naj bi bil tudi jaz pirat. Ogromno glasbe sem snel z Napsterja, dokler je še obstajal. Zdaj pa jo z Vitaminica in drugih strani. Založniške hiše pravijo, da so zaradi tega načina distribucije glasbe oškodovane, ker upada prodaja CD plošč. Ter da je nezakonit, saj so založbe podpisale pogodbe z avtorji in jih plačujejo za njihovo delo, tako da poslušalec z nakupom CD plošč v bistvu podpira avtorja in ne založnika. Kaj pa vem. Založba ne bi izdala plošče, knjige ali revije, če pri tem ne bi imela dobička. No, seveda mislim, da mora avtor s svojim delom zaslužiti za preživetje, o tem ni dvoma. Vprašanje je sledeče: je prodaja CD plošč edini način podpiranja avtorjev? Dokler so stvari take, kot so, najbrž res. Torej je do neke mere prav, da se priznava intelektualno lastnino. Če sem na primer glasbenik, imam pravico živeti od glasbe, ki jo pišem, zato mi vsak, ki javno predvaja mojo glasbo in s tem služi, nekaj dolguje. Torej: jaz kot avtor imam pravico izkoriščati plodove svojega uma in za to prejeti plačilo. Nato iz praktičnih razlogov prenesem to pravico na založnika, ki izdaja moja dela, knjige ali plošče, in skrbi, da gredo v promet - česar sam ne bi zmogel - založnik pa mi v zameno da določen znesek ali odstotek od prodaje.

To je osnovno načelo copyrighta oziroma avtorske pravice in če je stvar taka, po mojem ni kaj dosti razpravljati ... Obstajajo zakoni, ki urejajo avtorske pravice in me ščitijo kot nosilca pravic na določenem delu. Toda Napster in Vitaminic v resnici ne kršita teh norm. Ne gre za to, da bi si nekdo prilastil glasbo, ki ni njegova, mi jo prodal, s tem zaslužil, avtorju pa ne bi dal niti tolarja. To se morda dogaja pri piratskih videokasetah. Tu pa gre za skupnost ljudi, ki si izmenjujejo stvari, ki jih že imajo ... Ko smo že pri tem, pogledal bom, če je kaj novega ... Glej, glej, nov komad Saint Germaina, ki ga še nimam; snel si ga bom. Seveda ne s strani založbe. Snel ga bom s trdega diska nekoga, ki je povezan in ki komad ima. Te osebe sploh ne poznam. In medtem ko si ga bom snemal, bo nekdo drug izkoristil to povezavo in vzel z mojega trdega diska kak drug komad, ki mu je všeč. To je, kot da bi posodil ploščo ali knjigo prijatelju, on pa bi mi posodil svojo. Le da gre v tem primeru za malce nenavadne prijatelje, saj jih nisem še nikoli videl.

Pa tudi ne vem, ali je res, da se zaradi internetne izmenjave proda manj plošč. Bral sem nasprotujoče podatke. Jaz na primer nisem nehal kupovati CD-jev, odkar snemam glasbo z interneta. Nasprotno. Pa tudi če bi bilo tako. Morda ni kriv samo internet. Stvar je v tem, da so založbe pohlepne in CD-ji stanejo več, kot bi morali - ali bi sploh lahko - stali. In mnogi, predvsem mladi, si jih ne morejo privoščiti. Internet je zgolj dal možnost poslušanja glasbe tudi tistim, ki si ne morejo privoščiti nakupa CD-jev. Kdo ve, če bi znižali cene ...

Kaj pa je zdaj temu? Obesil se je. Zdaj moram vse zapreti in ga znova zagnati. In na novo začeti nalaganje. K vragu še ta Microsoft! Stokrat sem si že rekel, da bom poskusil Linux, vendar nikoli ne najdem časa, da bi ga namestil. Kar ni ravno preprosto. Ampak Robi, ki se spozna na računalnike, mi je rekel, da potem dela kot urica. Nikoli se ne obesi, veliko bolj zanesljiv je. Kako ne bi bil! Številni so spreminjali ta operacijski sistem ter ga znova in znova preizkušali. Na ta način se napake in črve prej odkrije. Linux: brezplačni operacijski sistem, ki ga je pred desetimi ali dvanajstimi leti izdelal tisti Finec, Linus Torvalds, ko je bil še študent. Kodo programa ni ohranil tajno, kot se to počne pri vseh komercialnih programih, temveč jo je objavil na spletu; temu pravijo open source, odprta koda: na ta način so lahko program predelovali vsi, ki so to hoteli – stotine, morda tisoči programerjev. Odpravili so napake, izboljšali delovanje, razširili uporabnost, dodali nove aplikacije. In zdaj poteka bitka med Linuxom in komercialnimi operacijskimi sistemi, kakršen je Windows, za to, kateri bo prevladal. Na področju programske opreme za mreže, za strežnike, trenutno zmaguje Linux; drugod je tekma še odprta. Seveda Linux zaostaja, a kot kaže, zmanjšuje zaostanek.

No, ta sistem je alternativa copyrightu in zato so ga tudi poimenovali copyleft. Gre za posebno licenco, ki si jo je zamislil Američan Richard Stallman, ustanovitelj Free Software Foundation, več let prej, preden je Torvalds začel pisati Linux. Imenuje se General Public License ali GPL in določa, da lahko vsak kopira, spreminja in distribuira programsko opremo s to licenco pod pogojem, da pusti licenco nespremenjeno, to je, da dovoli, da tudi drugi počnejo, kar je počel sam. To sem prebral v knjigi Erica Raymonda The Cathedral and the Bazaar. Snel sem jo z interneta in si jo natisnil.

Morda je zadeva pri programski opremi malce drugačna kot pri glasbi. Zdi se mi, da vsaj pri programski opremi copyleft lahko deluje bolje kot copyright. Copyleft daje prednost izmenjavi idej in spodbuja sodelovanje, medtem ko ga copyright otežuje oziroma sodelovanje podreja logiki dobička. Zdaj so na primer v ZDA in drugih državah podaljšali trajanje avtorske pravice s 50 na 70 let po avtorjevi smrti. Vendar je res, da je treba tudi v tem primeru rešiti problem načina poplačila avtorja. V redu, nobene intelektualne lastnine, saj so ideje last vseh, znanje pa se širi le, ko se prosto izmenjuje. Od česa pa naj živijo avtorji? Navsezadnje sta tudi Torvalds in Stallman začela delati v podjetjih, kot zaposlena ali svetovalca. In ker je za namestitev proste različice Linuxa potrebno znanje, ki ga nima vsak, so začele krožiti poenostavljene različice, ki pa jih je treba plačati. Res je, stanejo neizmerno manj od Windowsa ali operacijskega sistema za Macintosh, vendar niso zastonj, čeprav jih krije licenca GPL. Torej je delček copyrighta tudi tu.

Vseh teh problemov nekoč ni bilo, ker še ni obstajala tako učinkovita tehnologija obdelave in razširjanja podatkov, kot so računalniki. Zakonodaja o copyrightu se je oblikovala, ko se je tisk množično razširil, tako da bi bil morda že čas, da se jo spremeni. Toda v kateri smeri? V smeri večje zaščite intelektualne lastnine ali sodelovanja? Avtorskih pravic ali razširjanja idej? Skratka: copyright ali copyleft?

***

Naloži si strip: http://www.aksioma.org/demokino/photocomics.html