“Viva Italija, viva vojska, viva italijanski Fiume!”

“Viva Italija, viva vojska, viva italijanski Fiume!”

Oddaja
13. 5. 2018 - 20:00

Po enomesečnem predahu se vračamo k drugemu delu oddaje o življenju Gabriela d’Annunzia: italijanskega poeta, dramatika, vojnega hujskača, vojaka in politika. V zadnji oddaji smo povzeli njegov vstop v ospredje italijanskega političnega prostora. Med vojno je d’Annunzio prejel vsa možna odlikovanja italijanske vojske in si zgradil neverjetno politično moč, ki je v prvi vrsti temeljila na lojalnosti vojnih veteranov. V nestabilnih razmerah povojne Italije je tako zgolj čakal na svoj naslednji manever.

11. septembra 1919 je d’Annunzio, po večmesečnem razmisleku ob praznovanju obletnice svojega prvega spolnega odnosa, dokončno sprejel odločitev, da bo na lastno pest, kljub nasprotovanju mednarodne skupnosti in posledično italijanske oblasti, zavzel mesto Reka.

V noči iz 11. na 12. september je ekipa d’Annunzijevih pristašev oropala vojaško skladišče v Ronkah in odpeljala 26 tovornjakov. D’Annunzio se je tako v zgodnjih jutranjih urah - vročičen in slaboten od viroze - v rdečem fiatu, polnem cvetja, v spremstvu 186-ih vojakov odpravil na pot osvojitve Reke. Italijanski premier Francesco Nitti je nemudoma izdal ukaz zaustavitve d’Annunzijeve odprave z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Ne zgolj to, da je odprava prešla vsako izmed mnogih zapor. D’Annunzio je ob vsakem izmed številnih srečanj s cestnimi zaporami nastopil z drznimi govori, v katerih je vojakom za zaporami ponujal smrt in se nastavljal njihovim puškam. Dodatno strahospoštovanje pa je zagotovo izzvala tudi skupina arditov, ki je potovala na čelu odprave. Arditi - ime izhaja iz italijanske besede “ardire”, ki pomeni “pogum” - so bili elitna skupina italijanske vojske in so imeli sloves najhrabrejših borcev. D’Annunzio naj bi bil, poleg splošne priljubljenosti med vojnimi veterani, najbolj priljubljen prav med pripadniki arditov.

Dilemo italijanske vojske, ki naj bi zaustavila odpravo, morda najbolje opiše pismo poveljnika italijanske tretje armad takratnemu premierju Nittiju: “Nisem prepričan, ali lahko svoje vojake pripravim do tega, da bi streljali na kolege, ki vzklikajo ‘Viva Italija, viva vojska, viva italijanski Fiume!’”.

Nittijev ukaz zaustavitve odprave z zaporami, ki so štele več tisoč vojakov, se je končal brez enega izstreljenega naboja. Končni rezultat pa je privedel zgolj do tega, da je d’Annunzio s svojimi govori ob zaporah v svojo odpravo rekrutiral skoraj 2000 dodatnih dezerterjev.

Odprava iz Ronk je bila daleč od skrivnosti. Še pred prihodom d’Annunzia je bila Reka v pričakovanju odprave prihoda v popolnem kaosu. Hughes-Hallett opisuje napade na pripadnike avtonomistične stranke, demonstracije proti Britancem in splošne nemire, ki so po Reki razsajali 11. septembra. Ob prihodu d’Annunzia so ulice preplavile množice v petju italijanskih domoljubnih pesmi. Ženske in otroci z lovorovimi vejami, cvetje ter tisočeri poljubi d’Annunzijevih rok in obraza so v njemu vzbudili vtis, zaradi katerega je svoj prihod v mesto poimenoval sacra entrata.

Medtem ko so arditi zastražili vsa križišča in trge, nad mestom pa ni plapolala več nobena druga zavezniška zastava kot italijanska, je d’Annunzio takoj po koncu svojega svetega vstopa v Reko dokončno podlegel virozi. Med spanjem so njegovi predstavniki in italijanski Narodni svet Reke sklenili, da bo vlogo voditelja mesta prejel Gabriele d’Annunzio. Ob prejetju novice naslednje jutro je sicer odigral nekakšno igro začudenja, a novica res ni bila nikakršno presenečenje.

D’Annunzio je tako ujel priložnost, da svojo pop star figuro, ki jo je v Italiji pripeljal tako daleč, kot je bilo mogoče - opomnimo, da so Avstrijci med vojno tiskali d’Annunzijeve karikature -, zdaj privede še na višjo raven. Reka in na čelu nje Gabriele d’Annunzio, se je z osvojitvijo mesta povzpel na svetovni oder. Naslednjih 15 mesecev so s sedem metrov visokega balkona reške guvernerske palače odmevali glasni d’Annunzijevi govori, ki jih je na drugi dan zavzetja otvoril z: “Tukaj sem … Tukaj je človek … Reka je poslej za vse veke združena z materjo Italijo!”   

Sledil je umik italijanskega zavezniškega generala Pittaluga, ki je v spremstvu peščice svoje vojske naglo zapustil mesto. Pri tem dodajmo, da je večina njegove vojske, vsaj mlajši kader, dezertiral in se pridružil d’Annunziu. Prav tako je še isto popoldne sledil umik britanskih in francoskih enot, s pojasnilom morebitnega bombardiranja mesta.

D’Annunzio, ki je slovel po teatralnih pristopih na vseh področjih svojega življenja, je svoj vrhunec dosegel že s svetim vstopom v mesto. Sledila pa so pomembnejša vprašanja. Pričakovati je bilo možne spopade, zavezniška vojska je bila namreč še vedno nastanjena na drugem bregu Reke, še večje enote pa so bile nastanjene v bližnji Opatiji. Morda glavno vprašanje, za katerega se vsaj zdi, da mu d’Annunzio ni posvečal posebne pozornosti, pa je bil problem osnovne oskrbe izobčenega mesta. A vsekakor so bila to vprašanja prihodnosti. Reko so prve dni obsedali zgolj slavje, nabito polne kavarne, oborožene ženske v večernih oblekah in tako dalje.

Za trenutek je d’Annunzio dosegel uprizoritev največje drame svojega življenja. Kot je pisal svojemu bivšemu tajniku: “Zmagal sem, vse imam v oblasti. Vojaki ubogajo edino mene. Mesto je mirno. Nihče mi ne more nič.”. Poleg tega je italijanskega premierja Nittija pripeljal do točke, ko naj bi ta ob dosegu novice o zavzetju Reke rjovel in močno tolkel po mizi. Vendarle ni šlo le za Reko in nesoglasja v zavezniških silah. D’Annunzijevo zavzetje Reke je poleg vsega nakazalo tudi izrazito neposlušnost italijanske vojske.

Čeprav se je usoda Reke zdela več kot očitno začrtana v propadu, je privlačnost d’Annunzijevega projekta v mesto privedla več tisoč novih prostovoljcev. Italijanski dezerterji so se v mesto pretihotapili na vse možne načine. V najbolj bizarnih primerih tudi z ugrabljenimi ladjami in letali. Enega najbolj vpadljivih prihodov pa je zagotovo predstavljal pristanek ladje Persie, ki je svojo pot dostave trinajstih ton orožja in streliva ruskim belogardistom predčasno končala v Reki.

Poleg tisočih italijanskih dezerterjev je glas o dogajanju v Reki, ki je med drugim vključeval sloves o odprti seksualnosti in drogah, tja privedel prenekatere evropske umetnike in intelektualce. Z vidika civilistov, ki so se iz držav širom Evrope zgrinjali v Reko, moramo morda v največji meri izpostaviti prav njeno vlogo nekakšnega kulturno-političnega inkubatorja. Ena izmed značilnih podob prvega obdobja d’Annunzijeve Reke naj bi bile velike skupine entuziastov, ki so dan in noč premlevale o vzpostavitvi novih svetovnih redov. Vse od futuristov, komunistov, anarhistov, sindikalistov in anarhosindikalistov. Poleg tega je d’Annunzijeva Reka tolerirala homoseksualnost. Ko je d’Annunzio nekega dne opazoval pare arditov, ki so se drže za roke sprehajali po mestu, naj bi dejal: “Poglej si moje vojake, sprehajajo se v parih kot v času Perikla”.

Le nekaj dni po prevzemu oblasti je moral d’Annunzio zapreti meje mesta. Število prostovoljcev je postalo preveliko, da bi jih mesto lahko nahranilo - skupna ocena novih borcev je v vrhuncu narasla na okrog 20 tisoč vojakov. Interesi prišlekov, ki so se zgrinjali v “osvobojeno” mesto, so bili, kot smo že omenili, nadvse različni. A če strnemo to mnogoterico interesov, je tu še vedno prevladovala ideja velike Italije; bilo je le vprašanje, ali to pomeni zgolj priključitev Reke ali je primer Reke le začetek ekspanzionistične politike.

Ideja mladosti, ki jo je d’Annunzio, zdaj star že šestinpetdeset let, tako močno povzdvigoval, je prevzela Reko. Večina prostovoljcev je bila mlada, številni so bili le najstniki. Mesto je prepevalo koračnico arditov: “Mladost, mladost, pomlad lepote!”. “Na pragu starosti sem se prerodil kot princ mladosti,” je v enem izmed reških govorov izjavil d’Annunzio. V duhu mladosti pa je tekla tudi vojaška disciplina mesta Reka. Vojaki naj bi se po lastni domislici nadeli s fesi in srebrnimi zvezdami, ki so jih našli v skladišču francoske vojske, ter se po mestu sprehajali v razpetih jopičih in bodali za pasovi. Ne glede na pehavo disciplino d’Annunzijeve vojske je ta vendarle ohranjala določen red. D’Annunzio je vsako jutro opravil pregled svoje garde arditov in se, ob spremljavi trobent s cvetlico za klobukom, na čelu svojih čet sprehodil skozi mesto. Predvsem skupine arditov so v Reki požele največ pozornosti. D’Annunzio je svojo častno enoto zelo rad primerjal z Ahilom in njegovimi Mirmidonci pred napadom na Trojo. Naj ob tem pripomnimo zgolj to, da so arditi, oblečeni v črne tunike, začeli uporabljati nov pozdrav, ki se je nedolgo zatem ustalil kot ena izmed simbolnih gest fašizma: pozdrav, z roko iztegnjeno proti nebu.

Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo v Reki začel primanjkljaj hrane in ostalih potrebščin. Premier Nitti je sicer kaj kmalu ukazal izklop elektrike ter vpeljal blokado mesta s kopenske in z morske strani. A ni trajalo dolgo, ko se je zavedel politične nevarnosti, do katere bi lahko privedla pretirana agresija napram d’Annunziu, in je tako nedolgo po vpeljavi blokado drastično omejil. Ne glede na to je Reka stala pred nerazrešenim vprašanjem oskrbe. Ko je začel “umazani denar” pojenjati, je mestu ostal le še en možen vir oskrbe. D’Annunzio se je tako obrnil k piratstvu. Ustanovil je vojsko roparjev, ki jih je poimenoval uskoki, na čelo skupine pa je postavil svojega zaupnika in enega svojih prvih mož, Guida Kellerja. Keller je eden izmed številnih ekscentrikov, katerih pot se je križala z d’Annunzijem. V obdobju prve svetovne vojne je veljal za enega osrednjih italijanskih vojnih letalcev in se v tej funkciji tudi spoznal z novim voditeljem Reke. Vojni pilot, ki je postopno osvojil renome divjaka, je kot svojega ljubljenčka negoval orla in noči zelo rad preživljal na prostem. Ob boku d’Annunzia je že na večer odprave prejel vlogo človeka akcije - Keller je bil namreč na čelu operacije, v kateri so oropali vojaško skladišče v Ronkah in zagotovili vozila za odpravo proti Reki.

Ekipa piratov je z motornimi čolni napadala okoliška zavezniška skladišča in ropala tovorne ladje. Poleg tega so izvajali tudi kopenske roparske pohode. V obeh primerih pa so se tovrstne akcije v večini primerov končale brez uporabe nasilja - najverjetneje prav zaradi slabega slovesa in strahospoštovanja, ki ga je zadajal videz arditov. Poleg piratske enote, ki je po letu 1920 postala bolj teroristično naravnana, je d’Annunzijev zaupnik Keller, ki je bil pred vojno večkrat aretiran zaradi svoje vztrajne navade zavračanja oblačil na javnih prostorih, ustanovil tudi posebno enoto znano po imenu Legija obupancev. To je bila enota brezdomcev, ki so povečini prebivali v zaprti ladjedelnici. Bili so dezerterji, kriminalci in begunci brez dokumentov. Hughes-Hellett Kellerjevo srečanje s člani bodoče Legije obupancev, ki jih je močno privlačila Kellerjeva divjost, opiše tako: “... tu je odkril velikansko pustolovsko zabavišče, polno napol golih mož, težke kovine in agresivnih pesmi ... Sredi izpušnih plinov in nenehnega mehanskega trušča so možje skakali v morje s premcev zapuščenih ladij, (medtem ko so) drugi skušali voziti blokirane lokomotive železniške proge Reka-Budimpešta …” Legijo obupancev je d’Annunzio pozneje imenoval za svojo osebno gardo.

Ne glede na omenjene piratske pohode osvobojene Reke mesto še zdaleč ni prekipevalo od razkošja. Mizerne razmere sicer še vedno niso drastično vplivale na lagodno življenje ter prestižne pojedine d’Annunzija in njegovega ožjega kroga, a d’Annunzio se je moral v prvi tretjini leta 1920 posloviti od svojih ritualov z vrtnicami. V Reki so se zapirale tovarne, brezposelnost je naraščala, poleg tega pa se je prebivalstvo, poleg vseh ostalih življenjskih dilem, srečevalo tudi z zmedenostjo uporabe valut. Trgovci postopoma niso več sprejemali novih bankovcev republike Reke, saj so bili ti lahko ponaredljivi. Prebivalci naj bi davke plačevali v eni in cene v drugi valuti. Prvo zimo je nova Reka preživela s kreditom, ki ga ni bila zmožna odplačati, konec zime 1920 pa je d’Annunzio, zaradi naraščajočega problema s hrano, odredil predajo 250-ih otrok krušnim staršem v Italiji. Ob vrhuncu lakote se je d’Annunzio, v poskusu dviga morale, kot vešč populist fotografiral v skromni uniformi desetnika, ki čaka v vrsti za hrano v vojaški menzi. Omenjen vrhunec lakote je za nekaj mesecev rešila uspešna piratska akcija reških piratov, ki jim je v mestno pristanišče uspelo pripeljati madžarsko tovorno ladjo z žitom. Dogodek je vzhičeno komentiral d’Annunzio: “V črni žalosti smo včeraj prejeli sveto obhajilo s krvjo. Danes si z možato resnostjo poklanjamo obhajilo s kruhom, ki nam ga je poslal Bog.”   

Čeprav je bil d’Annunzio že naslednji dan po prihodu oklican za poveljnika mesta, je oblast vsaj teoretično delil z Narodnim svetom. Sodeč po zapisih predsednika Narodnega sveta je bil sicer karizmatičen vodja in vizionar, vendar ni posedoval skoraj nobenih tehničnih sposobnosti izvajanja oblasti. Glede na zapise predsednika Narodnega sveta so dokaj predvidljivo sledile določene napetosti. D’Annunzio je tako že oktobra razpustil svet in razpisal volitve z lastnimi kandidati, ki so prejeli več kot 70 odstotkov vseh glasov. S tem pa si je odprl vrata v popolno oblast nad mestom.

Ne glede na zaostritev odnosov z italijansko oblastjo je d’Annunzio vztrajal v gradnji verjetno največjega propagandnega ustroja v letih po prvi svetovni vojni. Njegovi reški govori so bili nemudoma po nastopih razposlani vsem večjim italijanskim časopisom, poleg tega pa je d’Annunzio ohranil svoj čut za kreativno in komično obliko propagande. Kot primer lahko navedemo njegovo izvedbo fotografije iz zraka, na kateri je meščane Reke postrojil tako, da so njihova telesa oblikovala napis “Italia o morte!” oziroma “Italija ali smrt!”. V svojih govorih in besedilih je premierja Nittija vedno znova enačil s strahopetcem ali natančneje posrancem ter ponazarjal podobe premierja, ki maha predaji s svojimi umazanimi spodnjicami. Vse primerjave, slabšalne ponazoritve Nittija, pa svoj metaforičen vrhunec najverjetneje dosežejo s pozivom, da naj ljudstvo s pljunki krsti italijanskega premierja.

Poleg govorov in propagande, s katero je želel d’Annunzio doseči širšo italijansko in svetovno javnost, je v Reki gradil tudi svoj socialni eksperiment, po katerem sta pozneje v določenih delih posegla tudi Mussolini in Hitler.

D’Annunzio je predstavljal le eno izmed številnih lukenj razpadajoče Italije, vendar je bil s svojim zavzetjem Reke najvplivnejši predstavnik ali vsaj najvidnejši pobudnik ostrih političnih sprememb v Italiji. V zadnji oddaji smo že omenili, da ga je sam Mussolini dolgo videl kot bodočega italijanskega dučeja. Številna mnenja tajnih agentov, veleposlanikov in novinarjev so namigovala, da se d’Annunzio pripravlja na izvedbo državnega udara. Sodeč po nekaterih zapisih naj bi celo sam d’Annunzio razmišljal o izvedbi te poteze, a se za idejo ni nikoli zares zagrel. Hughes-Hallett pride do trditve, da bi lahko d’Annunzio po osvojitvi Reke brez težav mobiliziral 300.000 vojakov in se odpravil proti Rimu. Interpretacij, zakaj se d’Annunzio ni odpravil na pohod proti Rimu, ne primanjkuje, a morda v okviru te oddaje nanizajmo zgolj to, da je osvojitev Reke d’Annunzio morda res videl kot svoj zadnji veliki projekt.

Sredi novembra 1919 so v Italiji potekale volitve, na katerih je v sodelovanju nastopila tudi fašistično-futuristična povezava, ki je prejela zelo malo glasov. Zmaga Nittija ter težek poraz fašistov in futuristov sta privedla do izgredov v Milanu in Rimu, ti pa so se končali z začasno aretacijo Mussolinija in Marinettija, ki je stal na čelu futuristov. Premier Nitti je z utrjeno javno podporo in velikim porazom kandidatov, ki so podpirali d’Annunzijevo zavzetje Reke, zbral pogum za naslednji poskus predaje d’Annunzia. Pogoji d’Annunzijeve predaje so potrjevali status quo Reke - da bi se prebivalci torej lahko odločali o mestnih zadevah pod italijanskim protektoratom. Hughes-Hellett izpostavlja, da je bil predlog sprejemljiv večini reških Italijanov, in podprl ga je tudi Narodni svet. A d’Annunzio in njegovi zvesti pristaši, ki so vse od prihoda vpili parole, kot so “Italija ali smrt!”, niso bili pripravljeni pristati na Nittijeve pogoje.

Po enomesečnih neredih, sporih in pretepih, ki so prežemali Reko v duhu pogojev predaje, se je d’Annunzio odločil, da bo v mesto znova vpeljal nekaj demokratičnega duha. 18. decembra 1919 se je zgodil plebiscit, ki se je ne glede na vse poskuse zastraševanja s strani arditov končal v rezultatu štiri proti ena za d’Annunzijev izgon. Naslednje jutro je v svojem govoru pozval prebivalce Reke: “Sem smo prišli zmagat, zakleli smo se, da bomo zmagali … Se moramo raziti? Si moramo dati slovo? Moramo zapustiti sekiro, zasekano v deblo usode?” Ko je na vsako lastno postavljeno vprašanje dodal “Ne!”, je na koncu plebiscit, ki ga je sklical sam, razglasil za neveljavnega. V d’Annunzijevem dramatičnem jeziku je to zvenelo: “Ne bom rekel, naj gre kelih mimo mene”.

Na tej točki tudi zaključujemo drugo od treh oddaj o življenju Gabriela d’Annunzija. V naslednjem delu si bomo ogledali razplet d’Annunzijevega reškega eksperimenta in njegovo vlogo v poznejšem fašističnem režimu Benita Mussolinija.  

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

ee, supr zgodba

brez dvoma gabriele, kelih bi moral v njegov rit, glede fiume pa je imel prav,
fiume in vsa ostala mesta nazaj italijanom ali nekatere Österreicharjem - vse razen dubrovnika.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness