Zadnje čase je v zahodnih državah vedno pogosteje slišati zaobljube k vračanju artefaktov v bivše kolonije. A v primeru Francije ni minilo še niti stoletje, odkar so avtohtono prebivalstvo svojih kolonij razstavljali kot artefakte. Nocojšnji Repetitio posvečamo fenomenu kolonialnih razstav, naslednic človeških živalskih vrtov in svetovnih razstav devetnajstega stoletja. Za začetek ne bo odveč nekaj besed o ozadju svetovnih razstav. Razstavljanje največjih dosežkov naroda je še ena pogruntavščina dolgega devetnajstega stoletja, z začetki kakopak v Veliki Britaniji. Že v svojih zametkih je bilo bistvo svetovnih razstav neločljivo povezano z razkazovanjem superiornosti nekega naroda, ki je obogatel s kolonialnim izkoriščanjem. Čeprav so bile svetovne razstave širše razumljene kot prireditve, ki slavijo dosežke industrijske revolucije, kot so bili prvi telefon, telefaks in lokomotive, se je v želji po čim večji ekstravagantnosti nemalokrat pojavil tudi kak nagačen slon ali pa eden izmed največjih diamantov na svetu. Diamant, ki so ga Angleži ukradli Indijcem, lahko še danes vidimo, in sicer – namesto na kakšni razstavi – v kroni angleške kraljeve družine. Drug vidik svetovnih razstav, ki je bil vselej prisoten, je bila primerjava evropskih imperijev z njihovimi kolonijami. V primeru Anglije je razkazovanje njenega imetja ob boku koloniziranega indijskega pomagalo krepiti angleško identiteto – s temeljem v razlikovanju od drugega.

Ideja o razstavljanju nekakšnega simulakra kolonij se je porodila iz zanimanja za kolonialni odsek na francoski svetovni razstavi v brezskrbnem obdobju Belle Époque leta 1900. Najznamenitejša kolonialna razstava se je odvila v Parizu, med obema vojnama, leta 1931, ko je bila Francija na vrhuncu svoje kolonialne moči.

 Je déclare ouverte...

Pravkar nas je na kolonialno razstavo lepo povabil nekdanji francoski predsednik Gaston Doumergue. Priprave nanjo so se začele že v prvem desetletju dvajsetega stoletja. Sama gradnja, pri kateri so sodelovali tudi delavci kolonij, pa tri leta prej, saj so si v Parizu zadali, da priredijo impozantnejšo kolonialno razstavo, kot so jo pred njimi v Marseillu . Pomembno nalogo so zaupali maršalu Lyauteyu, ki je bil v preteklosti odgovoren za franko-maroško kolonialno razstavo v Casablanci. Sam je bil trdno prepričan v civilizacijsko poslanstvo kolonializma, zanj kolonizirati ni bilo le zgraditi pomole, tovarne in železnice, temveč vsaditi človeško nežnost v divja srca. Morda je imel maršal z železnico v mislih ravno nedavno izgradnjo železnice Kongo-Ocean, ki so jo Francozi oglaševali kot veličasten civilizacijski dosežek v Afriki, ne ozirajoč se na več deset tisoč smrti delavcev, ki so bili prisilno rekrutirani za njeno izgradnjo. 

Zloglasna Pariška kolonialna razstava se je raztezala šest kilometrov po dolžini in tri in pol kilometre po širini čez dvanajsto okrožje glavnega mesta. Obiskovalcem z vseh koncev države je za šest mesecev ponujala to, kar so sami oklicali za ogled celega sveta v enem dnevu! Za posebno priložnost so odprli novo linijo metroja, da je bil obisk največje Francije, Francije stotih milijonov, karseda enostaven. Širše občinstvo je še najbolj privabila objestna rekonstrukcija arhitekture kolonij, ki je delovala kot nekakšen sprevržen tematski park. V stilu preteklih svetovnih razstav so tudi Francozi gostoljubno odredili prostor za sosednje imperije. V vsakem primeru pa so kot organizatorji razstave izstopali z največ eksponati, kar so verjetno slutili Angleži, ko so raje, kot da bi bili zasenčeni s strani Francozov, pristali le na štant pri informacijah. Na ogled so bile razstave skupno osmih imperijev z eksponati iz več kot šestdesetih kolonij. Tuji del je obsegal med drugim kongovske koče Belgijcev, javanski tempelj Nizozemcev in libijski tempelj Septimusa Severusa Italijanov.

Razstava je zaživela na bizarno poljuden način. Enostavno dostopna vsem za 3 franke, približno na nivoju cene filmske vstopnice. Za najbolj predane obiskovalce pa s sezonsko vstopnico za 20 frankov. Aktivno so jo oglaševali učiteljem, ki so pogosto pripeljali osnovnošolce in srednješolce. Splošno je bila razumljena kot nedolžno razvedrilo za celo družino, na njej ni manjkalo vafljev in drugih prigrizkov, niti limonad in penine. Želja po širitvi kolonialne ideologije je bila učinkovito zamaskirana z vso karnevalskostjo dogodka. V dvajsetem stoletju tujci sami po sebi za Evropejce niso bili več tako eksotična zanimivost kot nekoč, sami ne bi privabili tolikšne mase ljudi. Namesto da bi bili sami po sebi atrakcija, so gradili del atrakcije. Tako so prebivalci kolonij nastopili kot akterji dogodkov, kot so Afriška čarovnija, Kolonialni svet, ki poje in pleše in Kolonialne noči. Tisti, ki pa niso nastopali, so dobili zadolžitev prodajalca spominkov. Francozi so šli tako daleč, da je bilo vsem prebivalcem kolonij na razstavnem območju prepovedano nositi evropske obleke. Saj niso hoteli, da bi kakšnemu gostu slučajno uničili fantazijo, ki jo je pomagala krepiti tudi kopica radostne glasbe, posebej narejene za kolonialno razstavo. Prisluhnimo komadu Ah, kako lepa je razstava!                                                                                                                                                

𝅘𝅥𝅮

Pozdravljeni zopet v Repetitiu, še vedno smo na Pariški kolonialni razstavi leta 1931. Čez dan smo se lahko sprehodili mimo pagod iz Laosa, vasi iz rdeče opeke in maroških palač. Proti večeru pa na razstavi, ki je bila odprta vse do polnoči, v ospredje stopijo razni svetlobni spektakli. Od dvajsetih let prejšnjega stoletja je postajala vse bolj priljubljena posredna razsvetljava s skritim virom svetlobe. Svetloba takšne osvetlitve je mehka in razpršena, tudi veliko dražja. Večina eksponatov je bila osvetljena v tem stilu, tako so Francozi sporočali svojo moč in modernost. Reprodukcije kamboških templjev Angkor Vat, katerih najvišji del je segal 55 metrov visoko, so bile osvetljene s stopetdesetimi projektorji, ki so jih zatemnjena stekla obarvala, da so razprševali zelene, rumene in modre žarke. Vsepovprek so bile postavljene luči v obliki lotosov in afriških ščitov. Osrednji del razstave pa je bil obdan s 47 osvetljenimi šesterokotnimi stebri v barvah francoske zastave, iz katerih je prihajala para kot nekakšna vztrajna sled industrijske revolucije. Osvetlitev je na razstavi nasploh imela pomembno simbolno vlogo. Poleg raznih propagandnih plakatov z napisi, kot je »Ali ste vedeli, kako velika je Francija?«, ni bila redek pojav upodobitev Francije kot prinašalke svetlobe njenim kolonijam. Močno osvetljena arhitektura kolonij je javnost želela opomniti na napredek, ki naj bi ga imperij podaril kolonijam.

Izumetničen eksotizem je bil za obiskovalce na trenutke že kar preveč očiten. Tematsko eksotične restavracije so nemalokrat razočarale Francoze, češ da so jim bile postrežene jedi z barbarsko zvenečimi imeni, za katerimi so se skrivale variacije zelenjavnih juh in dušenega piščanca. Neko gospo je na primer globoko prizadela ugotovitev, da plov, ki ga je naročila v maroški restavraciji, ni nič kaj drugega kot riž. Poustvarjanje ideje barbara se žal ni dalo potešiti z barbarsko poimenovano mineštro. Nenasiten voajerizem  se je udejanjil s simulacijami tujcev v njihovem naravnem okolju. Igrali so ribiče, čevljarje, plesalce in rokodelce. Najhujša usoda pa je verjetno doletela Kanake. Saj se ve, da če zadovoljivega divjaka ni, si ga moramo izmisliti. Kanaki so prebivalci Nove Kaledonije, polinezijskega otoka, ki je še danes del čezmorske Francije. Otočanom so lagali o namenu in trajanju njihovega obiska celine. Osebje jih je naučilo, da se pred obiskovalci obnašajo kot divjaki. Če so pred publiko pozabili proizvajati živalske krike, so bili tepeni. Spomin na kruto ravnanje se je ohranil v romanu Kanibal, v katerem pisatelj Didier Daeninckx prek glavnega lika Gocénéja  pripoveduje, kako je bilo biti del kolonialne razstave. Protagonist na neki točki cinično pripomni: Vidiš, napredujemo: za njih nismo več kanibali, ampak le še šimpanzi, jedci arašidov.

V svoji študiji Okusi drugih antropolog in sociolog Benoît de l'Estoile razločuje med tremi različnimi diskurzi o koloniziranih subjektih, ki jih je bilo moč zaslediti na kolonialni razstavi. Evolucionizem upravičuje kolonializem na podlagi domnevnega divjaštva tujcev. Stik z evropsko civilizacijo naj bi pospešil njihov razvoj in jih spravil iz otroškega stadija zgodovine. Nazor izhaja iz verjetja v rasno hierarhijo, postavljeno v progresivno shemo, po kateri naj bi dobronamerno vodstvo kolonizatorjev ugodno vplivalo na njihov razvoj. Diskurz primitivizma temelji na razmišljanju o koloniziranih ljudstvih kot o prvotnih ljudstvih, ki so ostala zunaj zgodovine in ohranila tesen stik z naravo. Nedaleč stran od mita dobrega divjaka, ki ga civilizacija še ni pokvarila. Medtem diferencializem v kolonizaciji vidi poslanstvo ohranjanja raznolikosti kultur, rasna hierarhija prevzame sekundarno pozicijo raznolikosti, vendar nikoli zares ne izgine.

Tako kot je bila za svetovno razstavo v Angliji posebej zgrajena Kristalna palača, so za kolonialno razstavo v Parizu zgradili Le Palais de la Porte Dorée. Zgradba, ki se je čez čas spremenila v Nacionalni muzej zgodovine priseljevanja, s tropskim akvarijem v kletnih prostorih, je v času razstave bila osrednji objekt kolonialne propagande. V enem delu razstavne dvorane so predstavljali zgodovino francoskega imperija, medtem ko so v drugem skušali utemeljiti francosko koloniziranje. Organizatorji razstave so najbolj vztrajali pri ideji, da naj bi bil odnos med Francijo in njenimi kolonijami v svojem bistvu recipročen in nujen za francosko ekonomijo. Tudi gostujoče države – z rekonstrukcijo arhitekture svojih kolonij – so imele paviljon, v katerem so predstavile, na kakšne načine izboljšujejo svoje kolonije ter kakšne dobrine dobijo od kolonij – kot dodatno opravičilo za njihovo zasedbo. Vsa propaganda, premišljeno locirana v prostočasnem kontekstu, se je dejansko izkazala za učinkovito. Od maja do oktobra si je razstavo ogledalo več kot osem milijonov obiskovalcev. Nekdanji guverner Madagaskarja, povišan na mesto generalnega delegata razstave, Marcel Olivier, je navdušeno ocenil, da je v šestih mesecih kolonialna ideja pridobila več podpore kot v petdesetih letih.

Neodobravanje kolonialne razstave je vendarle bilo prisotno. Najizrazitejše nestrinjanje so pokazali komunisti in nadrealisti. Slednji so se z razstavo sprva spopadli tako, kot nadrealisti najbolje znajo: z deljenjem letakov. Jasno naslovljene letake – Ne obiščite Kolonialne razstave! – so podpisali znani umetniki, kot so Louis Aragon, André Breton, René Char in Paul Éluard. V organizaciji Lige proti imperializmu in kolonialnem zatiranju so se pridružili priredbi svoje lastne protirazstave, imenovane Resnica o kolonijah. Postavili so jo v lesen paviljon, ki je ostal še od neke pretekle secesijske razstave, na trgu Place du Colonel Fabien, kjer je bil takrat sedež Francoske komunistične partije. Protirazstava je za predmet vzela prikaz zločinov kolonizacije, slavljenje nacionalne politike Sovjetske zveze in ogled zasebne zbirke tako imenovane avtohtone umetnosti, ki sta jo strastno zbirala predvsem Breton in Éluard. Kjub vsem antikolonialnim prepričanjem se zasebne zbirke nadrealistov po svojem bistvu niso kaj dosti razlikovale od francoske kolonialne posesti, ki so jo prezirali. Bretonova zbirka inuitskih mask se je brez težav kosala s katerokoli muzejsko. Pisatelj je celo več zaslužil s preprodajo raznih redkih objektov kot pa s prodajo svojih knjig. Kar zadeva uspeh protirazstave, se še zdaleč ni mogla primerjati s popularnostjo kolonialne razstave, vsega skupaj ni imela več kot pet tisoč obiskovalcev. 

Danes je od fantazmagoričnega imperija palač in templjev ostalo le še nekaj razpadajočih eksponatov. O okolici, v kateri so potekale kolonialne razstave, obstaja več pričevanj, da tam nekaj straši. Še posebej okoli preraščenega vrta Jardin Tropical, ki so ga od konca devetnajstega stoletja uporabljali za namene optimiziranja agrikulturne produkcije v kolonijah. Nedaleč stran sameva tudi spomenik z napisom Črnim vojakom, ki so umrli za Francijo. Srhljiv zanemarjen vrt je odraz težkega soočanja države z njeno kolonialno preteklostjo, katere duh ji ne bo dal miru.

Pisala je Minka, lektorirala je Irena, tehniciral je Borut, brala sta Biga in Lovro.