O koreninah, odmevih in (ne)upravičenosti irskega terorja

Bobby Sands, irski politični zapornik, pesnik in vojak, je 5. maja 1981 zgodaj zjutraj umrl v bolnišnici severnoirskega zapora Maze. Prva linija vzrokov nas od datuma smrti pelje 66 dni nazaj, ko je Sands začel gladovno stavko, ki je bila na koncu zanj tudi usodna, a so korenine krivic, ki so Sandsa dvignile v boj, v stavko in smrt, začele poganjati že dolga leta, celo stoletja pred njegovim rojstvom.

Irska je bila od nekdaj ena država. Že pred invazijo Normanov leta 1169 je imela denimo lasten pravni sitem, kulturo in jezik pa tudi politične in družbene strukture. V dvanajstem stoletju so nato Irsko zasedle močnejše vojaške sile in vse od takrat je pod nadzorom Anglije, a njena želja po svobodi ni nikoli splahnela, skozi čas je privzemala le različne oblike organiziranja.

Sodobno irsko republikansko gibanje vidi svoje politične zametke že v Gibanju združenih Ircev s konca 18. stoletja. To gibanje je bilo ustanovljeno kot liberalna politična organizacija in je sprva težilo predvsem k parlamentarni reformi. Sčasoma pa se je pod vplivom ameriške revolucije in v sodelovanju z revolucionarno Francijo razvilo v revolucionarno republikansko organizacijo. Leta 1798 je sprožilo Irski upor s ciljem končati britansko kraljevo oblast nad Irsko in ustanovitvijo suverene, neodvisne irske republike, a je trajalo še dobro stoletje, da je upor dosegel resnejši napredek.

Velik prelom pri irskem boju za neodvisnost gre namreč iskati v velikonočni vstaji iz leta 1916. Vstaja je bila sicer po enem tednu zatrta, a je usmrtitev šestnajstih vodij upora prebudila irsko ljudsko v boj za osvoboditev. V vseirskih volitvah leta 1918 je dobro desetletje pred tem ustanovljena politična stranka Sinn Fein dobila triinsedemdeset mest v westminstrskem parlamentu, kar je predstavljalo velik napredek v boju za irsko republiko. Združeno kraljestvo pa Ircem kljub temu ni dalo demokratične pravice do svobode.

V irski vojni za neodvisnost med letoma 1919 in 1921 je Irska republikanska armada, krajše IRA, uspela Britanijo prisiliti v pogajanja. Leta 1921 je bila Irska ločena na Irsko svobodno državo s statusom dominiona znotraj Velike Britanije – ta država je leta 1937 dosegla de facto neodvisnost in postala Republika Irska - in na Severno Irsko. Irskega ljudstva pri tem niso vprašali za soglasje, kar je sprva obe novi državi delalo za nelegitimni politični entiteti. Po ločitvi je bila Severna Irska v bistvu enopartijska država, Unionistična stranka Ulstra pa je kontrolirala vse aspekte življenja v njej. Britanska vlada je ob tem aktivno vsiljevala politično ločitev med irskimi katoliki in irskimi protestanti z dogovorom, ki je bil politično, ekonomsko in družbeno v prid protestantom.

»Ničesar nimajo v vsem svojem imperialnem arzenalu, kar bi lahko zlomilo duh Irca, ki noče biti zlomljen.« - Bobby Sands

Katoliki so bili nato skoraj petdeset let zatirana manjšina. Šele januarja leta 1967 so po vzoru Martina Luthra Kinga in drugih protestnikov  po svetu katoliki šestih severnoirskih grofij organizirali lastno gibanje s formacijo Severnoirske zveze za državljanske pravice. Zahtevali so vsaj enake volilne pravice, vzpostavitev poštenih volilnih okrajev, konec diskriminacije pri zaposlovanju in preklic drakonskega zakona Special Powers iz leta 1922, ki je uvajal nadzor nad katoliško skupnostjo. Kljub razumnosti teh zahtev so jih unionisti gladko zavrnili in se odzvali z nasiljem. Mirne protestnike so napadli člani B Specials, protestantske paravojaške policijske enote, uradne policijske enote Severne Irske pa so nasilje le nemo opazovale.  

Leta 1966 je imela Severna Irska populacijo 1,5 milijona, 65 % je bilo protestantov, 35 % pa katolikov. S tem so lahko protestanti uveljavljali svojo voljo in katolike obravnavali kot drugorazredne državljane. O stopnji in obsegu diskriminacije seveda obstajajo različna pričevanja, dejstvo pa ostaja, da so pri stopnji zaposlenosti, pri stanovanjskih razmerah in volilni reprezentiranosti obstajale velike razlike. Ohranjanje statusa quo pa so zagotavljale predvsem pristranske volitve, kar je pomenilo, da katoliki na miren način niso mogli vzpostaviti sprememb.

Prelom se je zgodil poleti leta 1969. 12. avgusta je okrog 15000 protestantov marširalo v Derryju, da bi dokazali premoč nad katoliki. Paravojaške enote B Specials so skušale vstopiti v zelo poseljen katoliški del mesta, imenovan Bogside, a so jim to preprečile barikade, ki so jih v strahu pred napadi postavili tamkajšnji prebivalci. Sledila sta dneva, znana kot bitka za Bogside. Nasilje se je hitro širilo v Belfast, kjer so mnogi protestirali v znak solidarnosti s katoliki iz Derryja. Protestantske množice so zakurile na stotine katoliških domov, na Bombay Streetu je pogorela cela soseska. Ulstrska policija se je odzvala s streljanjem, ubitih je bilo osem katolikov.

Britanska vlada je 14. avgusta iz Westminstra v Derry poslala oborožene sile. Katoliki so jih lepo sprejeli, a je bila vojska več kot očitno na strani protestantskega establishmenta. V začetku julija 1970 so na republikanskih območjih vojaki zaukazali policijsko uro, tisto poletje pa so nato internirali na stotine nedolžnih republikancev. Državni teror je dno dosegel 30. januarja leta 1972, na t. i. krvavo nedeljo, ko so britanske padalske enote ubile štirinajst neoboroženih katoliških protestnikov za državljanske pravice v Derryju. To je bila še druga krvava nedelja v obdobju irskega boja za svobodo, saj je bilo že 21. novembra 1920, v času irske vojne za neodvisnost, brez resnega povoda ubitih 31 ljudi.

»Če nisi zmeden, ne razumeš situacije.« - anonimni grafit v Belfastu leta 1970

Nekje v tem protestniškem obdobju konca šestdesetih in začetka sedemdesetih se je na Irskem torej začelo krvavo obdobje, ki ga Britanci in Irci poznajo pod preprostim imenom »The Troubles«, torej »Težave«. Konflikti so zaznamovali življenje Severne Irske v naslednjih nekaj desetletjih, nasilje pa se je v določenih trenutkih prelivalo tudi v Republiko Irsko, v Anglijo in celo v kontinentalno Evropo. Za irsko republikansko gibanje je bilo državno nasilje in zatiranje tistih let prelomno in je tudi znotraj gibanja samega vodilo do velikih prelomov. Nekateri iz IRE so se želeli združiti s katoliškimi in protestantskimi delavci v skupnem, revolucionarnem boju proti državi, drugi pa so se želeli reorganizirati in reoborožiti, da bi najprej branili katolike, potem pa šli v ofenzivo proti britanski okupaciji ter zahtevali popoln britanski umik z Irske. Pod vodstvom Daithija O’Connailla, Ruairíja Ó’Brádaigha in Seána MacStiofáina je na Severnem Irskem omenjena struja hitro postala dominantna, privlačila pa je tudi veliko mladih rekrutov.

IRA se je na dva dela ločila decembra 1969. Delavska stran se je imenovala Official IRA (OIRA), reorganizacijska pa Provisional IRA (PIRA), pri čemer je bila ta precej aktivnejša in se je pogosto predstavljala ter bila tudi v očeh medijev razumljena kar kot IRA. Medtem ko je uradna IRA nadaljevala pot proti socialistični delavski revoluciji, je PIRA vojaško branila boj katolikov na severu. Rešitev in pot k združeni, neodvisni vseotoški Irski so videli v oboroženem boju, ne pa v politiki. Ob tem pa je mimogrede treba tudi poudariti, da je v drugi polovici 20. stoletja na Irskem delovalo še precej drugih, manjših in manj odmevnih republikanskih skupin, ki pa so večinoma ostale v senci Pire.

»Najprej moraš imeti vojaško zmago, šele potem lahko ljudi politiziraš. Govoriti, da moraš združiti katoliški in protestantski delavski razred, je sranje.« – MacStiofain

Tako je PIRA vzklila kot neposreden odziv na državno nasilje v letih 1968/1969 in kasneje kot nujen odziv na krivice, ki so bile posledica britanske kolonialne nadvlade na Irskem. Najprej je ubirala le nenasilna sredstva za zagotavljanje svobode irskih ljudi, a je pri tem kmalu naletela na oster britanski odziv. Šele nato so se njeni pripadniki odločili za obrambo z orožjem in oktobra začeli s sistematičnim bombardiranjem, do konca leta pa že detonirali 153 bomb, večino v Belfastu in Derryju.

Januarja 1971 so izvedli šestnajst bombnih napadov, februarja že osemintrideset, julija pa denimo kar štiriindevetdeset. Tistega februarja je v napadu PIRE padel tudi britanski vojak Robert Curtis, prva vojaška žrtev nacionalističnega nasilja po petdesetih letih. Za IRO prav tako obremenjujoči pa so bili podatki o njenem ravnanju z informatorji, ki so načrte izdajali Britancem. Te je v IRI običajno dočakala smrt, pri tem pa je bil najbolj odmeven primer Jean McConville, vdove in matere desetih, ki jo je PIRA zaradi domnevnega oddajanja informacij ugrabila in ubila leta 1972.  PIRA je kljub temu uspešno opozarjala nase in širila svoj domet, med mladimi rekruti pa sta se znašla kasneje odmevna Joe Doherty in Robert Gerard Sands.  

Bobby Sands je bil rojen leta 1954 v Belfastu in je že zgodaj občutil posledice ostrih ločnic v severnoirski družbi. Pri desetih letih se je njegova družina morala preseliti, ker je bila pod konstantnim pritiskom protestantskih vladnih podpornikov, kar se je kasneje še ponavljalo. Pri osemnajstih je zaradi politične usmeritve Sands izgubil službo v tovarni  avtomobilov, kmalu zatem pa se je moral spet seliti.

»Bil sem le fant delavskega razreda iz nacionalističnega geta, a represija je tista, ki budi revolucionarni duh svobode.« -Bobby Sands

Pod vplivom takšnih in podobnih konfliktov se je Sands leta 1972 pridružil republikanskemu gibanju. V njem si je hitro pridobival ugled, s tem pa tudi pozornost oblasti, zaradi česar je bil ob posedovanju streliva še isto leto aretiran. Naslednja tri leta je preživel v zaporu, po vrnitvi na prostost pa se je takoj spet pridružil PIRI. V problematični soseski Twinbrook v Belfastu je deloval kot aktivist in pogosto pomagal pri razreševanju sporov, ob koncu leta 1976 pa je bil spet aretiran. Tokrat je bil vpleten pri bombnem napadu na veliko pohištveno podjetje, kar je vodilo tudi v strelski obračun s policijo, čeprav mu krivde niso zares dokazali.

Po nasilnem zaslišanju in pomanjkljivem sodnem procesu je bil predvsem zaradi posedovanja orožja še s tremi kolegi obsojen na 14 let v zaporu Maze, ki je bil med letoma 1971 in 2000 namenjen prav kaznovanju republikanskih kaznjencev. V zaporu pa je Sands le še pridobival na ugledu. Oblasti je silil v reformiranje kazenskih politik, s svojim pristopom pa si je večkrat prislužil tudi obdobja v samici in je denimo zaradi neposlušnosti že prvih 22 dni v zaporu preživel v celici brez pohištva, 15 dni pa nag. Ves čas je poudarjal, da so on in njegovi sotrpini vojni zaporniki, ne pa kriminalci, kot jih je želela prikazati britanska vlada.

»Ne bomo osramočeni ležali tu. Nismo kriminalci, temveč Irci. To je zločin, za katerega nam sodijo.« –Bobby Sands

Medtem so Irine sanje o hitri vojaški zmagi, ki bi Britance prisilila v umik z Irske, počasi začele ugašati. Po drugi strani pa so tudi vodje britanske vojske uvideli, da ne napredujejo, to je pripeljalo do skrivnih srečanj med vodji PIRE in britanskih odposlancev za Severno Irsko, kar je februarja 1975 privedlo do začasnega premirja. IRA je najprej verjela, da je to le začetek dolgotrajnega procesa britanskega umika z njihove države, a se je to kmalu izkazalo za preveč optimistično. Kritiki vodstva IRE z mladim Gerryjem Adamsom na čelu so verjeli, da je premirje pogubno za Iro, saj je vodilo do infiltracije britanskih vohunov, aretacij mnogih aktivistov in hudih sporov z borci Official IRE (OIRE). V luči vsega tega je bilo premirje preklicano januarja 1976.

Po obdobju premirja je Ira razvila novo strategijo, imenovano dolga vojna. Ta je vključevala reorganizacijo IRE v manjše celice, sprijaznjenje z dejstvom, da bo boj trajal še dolga leta, in povečan poudarek na političnem delovanju skozi stranko Sinn Féin. Zaupni dokumenti iz let 1977 in 1978 kažejo, da je vodstvo IRE britanski vladi takrat ponudilo ponovno premirje, a ga je premier zavrnil, češ da republikanci niso dovolj resni. Iz tega obdobja velja omeniti denimo zasedo Warrenpoint, imenovano tudi pokol Warrenpoint, avgusta leta 1979. Takrat je na meji med Severno Irsko in Republiko Irsko ena izmed brigad PIRE izvedla odmeven gverilski napad z dvema velikima obcestnima bombama, pri čemer je bila prva namenjena konvoju britanske vojske, druga pa okrepitvam, ki so bile poslane na kraj napada. Ubitih je bilo 18 britanskih vojakov, šest pa resno poškodovanih, kar pomeni, da je šlo za najsmrtonosnejši napad na britansko vojsko v času »Težav«, poleg tega pa je PIRA istega dne uspešno izvedla še bombni napad na člana kraljeve družine, lorda Louisa Mountbattena. S tem je armada spet močno opozorila na svoje delovanje, britanske politike pa ni zares omajala.

»Nikamor ne prideš, če se boriš z ljudmi, za katere veš, da jih lahko premagaš.« – Joe Doherty

V odziv na nadaljevanje britanske politike na Irskem in na nevzdržne razmere v zaporu je 1. marca 1981 Bobby Sands še osem drugih republikanskih zapornikov povedel v gladovno stavko. Med drugim so zahtevali pravico do nošenja lastnih oblačil, do obiskov in do pošte, kar bi jim bistveno izboljšalo življenje v zaporu. Oblasti se zahtevam niso uklonile, popuščal pa ni niti Sands, čigar zdravje je kmalu začelo pešati. V tem času je bil mimogrede izvoljen v lokalni parlament, poleg tega so se po vsej Irski v podporo zapornikom pojavljale delavske stavke in velike demonstracije, kar je dokazovalo njihovo veliko priljubljenost. Dva meseca po pričetku gladovne stavke je sedemindvajsetletni Bobby Sands padel v komo in zaradi posledic podhranjenosti kot prvi izmed stavkajočih tudi umrl. Njegovega pogreba se je udeležilo več kot sto tisoč ljudi.

Medtem ko so provladni protestanti Sandsovo smrt želeli čim prej pomesti pod preprogo, so drugi hitro prepoznali njen pomen. V naslednjih sedmih mesecih je v gladovnih stavkah umrlo še devet podpornikov IRE. Sčasoma je britanska vlada zapornike vendarle politično priznala in mnoge leta 1998 s sporazumom Good Friday tudi oprostila. Do tja je vodila še dolga in trnova pot, ki pa je v osemdesetih in devetdesetih vse bolj privzemala politična sredstva. Republikanci so se sicer ves čas svojega boja opirali tudi na politične iniciative, a se je šele v kontekstu gladovnih stavk leta 1981 Sinn Fein izoblikoval kot realna politična sila, zahteval pa je enake pravice za nacionaliste, pravične volitve in definiranje mirovne strategije. V poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih so nato republikanski vodje vse bolj iskali političen dogovor, ki bi vodil v premirje, stranka Sinn Fein pa se je vse bolj ločevala od dejanske IRE. Do resnejšega premirja je prišlo leta 1994, ko se je zdelo, da bo Sinn Fein vključen v politična pogajanja, a je britanska vlada pred tem zahtevala razorožitev IRE.

To je privedlo do vnovičnih Irinih bombnih napadov, med katerimi sta najbolj odmevala londonski iz februarja 1996 in predvsem manchestrski, izveden štiri mesece kasneje. Tega, enega največjih v vsem času svojega delovanja, je IRA izvedla ravno, ko je Anglija gostila evropsko prvenstvo v nogometu. Na Corporation Street so trije zamaskiranci detonirali tono in pol težko bombo-tovornjak, največjo v Angliji detonirano bombo po drugi svetovni vojni. Približno uro in pol pred detonacijo je IRA v opozorilo telefonirala raznim medijem, kar je policiji omogočilo, da je v divji akciji kar 75000 ljudi evakuirala iz območja. Bombe kljub temu niso uspeli nevtralizirati in odjeknila je eksplozija, ki je povzročila približno 700 milijonov funtov škode. Več kot 200 ljudi je bilo poškodovanih, umrl pa na začudenje mnogih ni nihče. To je britansko vlado vendarle prisililo, da se pogaja s stranko Sinn Fein, kar je leta 1998 privedlo do dogovora Good Friday.

Kljub večkratnem poudarjanju, da se Provisional IRA ne bo nikoli predala, da ne bo odnehala ali sploh predala orožja, dokler ne bo dosežen cilj združene neodvisne Irske, je leta 2005 boj vendarle doživel svoj uraden konec. 28. julija je Seanna Walsh, predstavnik IRE, ki si je nekdaj tudi delil celico s Sandsom, prebral izjavo, s katero je IRA zaključevala svoj oboroženi boj in je vsem enotam zapovedala, da odvržejo orožje. Še istega dne je predsednik Sinn Feina Gerry Adams republikance pozval, naj k cilju združitve Irske pristopajo le Z mirnimi sredstvi. 31. julija 2007 se je Operacija Banner, ki jo je zaznamovala 38-letna britanska vojaška prisotnost na Severnem Irskem, zaključila. Zdi se, da so s tem dnevi pravih »Težav« dokončno mimo.

»Težave« so nekateri opisali kot najdaljšo vojno, kar jih je svet videl, kar seveda ne drži povsem, a veliko pove o psihološkem vplivu konflikta na ljudi Severne Irske. Oborožen boj je privedel do smrti 3500 ljudi, med katerimi je bilo kakšnih 1000 pripadnikov britanskih oboroženih sil in 1700 civilistov. PIRA, v kateri se je v 30-letnem obdobju izmenjalo okrog 10000 ljudi, je imela v tem času 300 smrtnih žrtev. V času svojega delovanja je PIRA detonirala 19000 improviziranih eksplozivnih sredstev, torej v povprečju eno na vsakih 17 ur, kar pomeni, da gre res za največjo serijo bombnih napadov v zgodovini.

A če se IRA v večini kontekstov omenja kot teroristična organizacija, sama lastnih dejanj nikoli ni razumela kot takšnih. Vendarle je šlo za poskuse strmoglavljenja britanske kolonialne nadvlade, za oborožen upor, za branjenje svobode z uporabo orožja, za gverilsko bojevanje in seveda za vojno. Vsekakor se poraja vprašanje, kako bi na Irsko republikansko armado gledali, če bi njen boj bolj neposredno privedel do jasnih ciljev, torej predvsem do britanskega umika ali irske združitve. Pogosto namreč moralnost dejanj sodimo predvsem po njihovih posledicah, četudi so te posledice dosežene z zelo nasilnimi sredstvi. Pri tem pa torej ni nujno, da vsa teroristična dejanja generirajo več slabih kot dobrih posledic, kar pomeni, da neupravičenost terorističnih dejanj oziroma samo oklicevanje dejanj za teroristična ne sme biti apriorno in je prevečkrat le jezikovno sredstvo političnih ciljev. So torej dejanja, ki kratijo človeške pravice, teroristična, če so na dolgi rok usmerjena v prekinitev nekega drugega, večjega, obsežnejšega kratenja človekovih pravic? Ali pa če sledijo izčrpanju vseh možnih mirnih načinov za rešitev kratenja pravic? Je minimiziranje kršenja človekovih pravic na ta način iz moralnega vidika opravičljiv? Je s tem koncept nasilja in človekovih pravic že preveč relativiziran in lahko to zamaje temelje določenih pravic?

»Na Irskem ne bo miru, dokler tuja, zatiralna britanska prisotnost ne bo odstranjena, Irci pa bodo lahko enotno prevzeli nadzor nad lastnimi zadevami in določali lastne usode kot suvereni ljudje, svobodni v umu in telesu.« - Bobby Sands

V vsakem primeru je IRA na poti do svojih ciljev pogosto privzemala preveč nasilna in nekontrolirana sredstva, tudi ko ni imela nikakršnih dokazov, da ji bodo ta sredstva pomagala doseči cilj, in tudi ko so bili vpleteni civilisti. Po drugi strani so antiteroristične metode Združenega kraljestva v boju proti IRI večkrat privzele elemente državnega terorizma, v vsakem primeru pa danes načeloma boji za irsko neodvisnost niso več tako ostri in potekajo predvsem na političnem teritoriju. Kljub temu pa v skladu z nekdanjo uporniško filozofijo vendarle vztraja še nekaj manjših skupin, pri čemer sta prominentni predvsem dve, ki sta se že pred leti ločili od PIRE in obe zavračata sporazum Good Friday iz leta 1997 ter nadaljujeta s paravojaško aktivnostjo.

Prva se imenuje Continuity IRA, druga, resnejša, odmevnejša in nevarnejša pa Real IRA oziroma danes New IRA. Ta je nastala šele leta 1997, odtlej pa je prevzela odgovornost za večje število bombnih napadov na območju Severne Irske in Anglije. Med temi je izstopal napad v Omaghu, ki je bil nasploh najsmrtonosnejši napad v času Težav, saj je bomba ubila 29 ljudi, poškodovala pa jih je še 220. Člani Nove Ire so s telefonskim klicem sicer predčasno opozorili na napad, a avtomobila-bombe niso uspeli parkirati na načrtovanim mestu pred sodiščem, kar je pomenilo, da so bili ljudje evakuirani na napačno mesto. Po tem napadu, ki ga je ostro obsodila tudi PIRA, je RIRA za nekaj časa odložila orožje, a je kasneje nadaljevala z napadi in je v nekoliko manjšem obsegu aktivna še zdaj. Julija 2012 se je RIRI pridružilo še precej članov drugih skupin, tudi PIRE, kar je spet odprlo novo poglavje v zgodovini irskega boja za neodvisnost, v aktualnopolitičnem smislu pa lahko svoje k dogajanju na Irskem morda dodata tudi Brexit in potencialen vnovičen škotski referendum o osamosvojitvi. Naivno bi bilo verjeti, da bo ogenj irskih sanj o neodvisnosti kdaj zares povsem ugasnil.