Od industrijske dediščine do uprizoritvenih prostorov
V nocojšnjem repetitiu bomo osvežili nekaj polpretekle zgodovine o prostorih, namenjenih neodvisni umetniški produkciji. Gre tako za vadbene kot uprizoritvene prostore, bodisi v zasebni ali javni lasti. Povod je pravzaprav okrogla miza Umetniški prostori v regionalnem okolju, ki je potekala v soboto, 25. maja, na festivalu Rdeči revirji v Hrastniku in jo je vodila Andreja Kopač. Medtem ko so na travniku blizu Delavskega doma potekale cirkuške in lutkovne delavnice za mladino, skoraj nihče ni zataval v Galerijo delavskega doma, kjer so za večjo mizo sedeli pravzaprav samo povabljeni gostje ter moja malenkost s snemalko.
***
Zgodbo z najstarejšo zgodovino – namreč prenovo Stare mestne elektrarne – Elektro Ljubljana in preobrazbo industrijske dediščine v prostor namenjen uprizoritveni umetnosti - je predstavila Mojca Jug iz Zavoda Bunker. Jug je sicer tudi vodja programa Stare elektrarne in soprogramerka festivala Mladi levi.
Posebnost Stare mestne elektrarne je, da jo je možno upravljati v enem kosu le za obdobje petih let, upravitelja pa se izbere na razpisu. Stavba je še vedno v lasti Elektra Ljubljana.
A pravzaprav bi elektrarna morala biti vadbeni, ne pa uprizoritveni prostor.
V elektrarni poteka spefična napetost med javnimi in zasebnimi interesi.
***
Iz Ljubljane smo se prestavili v Maribor. Zoran Petrovič, programski so-vodja in producent Kulturno-umetniškega društva Moment, nam je predstavil zgodbo stavbe GT22, ki se je začela leta 2012.
V GT22 ima prostore mnogo mariborskih nevladnih organizacij – od umetniških do socialno ali ekološko angažiranih [link]. Društvo Moment si je iz kleti stavbe izkopalo svoj Intimni oder.
Je pa GT22 privaten prostor, popolnoma neodvisen od občine.
***
V podoben komercialni najem, kot ga je opisal Petrovič, pa so bili prisiljeni tudi v Ljubljani. Branko Potočan iz Zavoda Vitkar, sicer umetniški vodja festivala Rdeči revirji, je predstavil iskanje novega vadbenega prostora po izselitvi iz prostorov na Parmovi ulici. Vitkar Studio so otvorili 16. maja na ulici Ob železnici 14 v Ljubljani.
***
Malce drugačna zgodba poteka v manjših krajih izven Maribora in Ljubljane. Vojka Šergan iz Društva za ohranjanje industrijske dediščine Hrastnik in nekdanja poslanka Stranke SMC, nam je razložila kako je prišlo do občinskega odkupa prej rudniških stavb. Gre za dvorano Kompreshaus, kjer so bili kompresorji za stisnjen zrak in na katere je delovala rudniška mašinerija, zdaj pa je to večnamenski prostor, kjer potekajo tudi predstave in koncerti festivala Rdeči revirji. Stavba Mašinhaus bi imela predvsem muzejsko vlogo, saj njeno notranjost napolnjuje ogromni električni motor rudniškega dvigala. O polpretekli zgodovini pa priča tudi letos obnovljeno rudarsko Mlakarjevo stanovanje.
Ni pa bil občinski odkup samoumeven.
Zagon projekta je temeljil na prostovoljnem delu – v razpravi je bil z nami tudi upokojeni rudar Peter Gole.
***
Kamniška ekipa – Goran Završnik in Primož Jeras, oba iz Doma Kulture Kamnik ter Kulturnega društva Priden možic – je predstavila podobno zgodbo poskusa preureditve industrijske dediščine v kulturno, kot v Hrastniku. Vendar pa je v Kamniku pri prostorih bivše smodnišnice oziroma Kemične industrije Kamnik prišlo do močnega vmešavanja lokalnih ekonomskih interesov.
***
Diskusija pa se je razvnela, ko je Petra Velej, strokovna sodelavka občine Hrastnik, razkrila, da bi se obnova Kompreshausa financirala iz projekta poslovnega inkubatorja.
Završnik je nato razložil slabe izkušnje, ki so jih s poslovnim inkubatorjem imeli v Kamniku.
A vendarle je Vojka Šergan poudarila, da je hrastniška situacija vendarle bolj solidarna. Vsaj za zdaj.
*** *** ***
Edina publika debate je bil Samo. Lektorirala je Eva. Bral je Lovrenc. Tehniciral je Oli.
Dodaj komentar
Komentiraj